Po tritedenskem bivanju v Portsmouth-u (pristaniško mesto približno enake velikosti kot Ljubljana, obenem pa tudi rojstno mesto admirala Nelsona in C.Dickensa in še nekaterih drugih veljakov, sicer pa skrajno provincialno), sem ugotovil, da je nemara najbolj očitna razlika med našim in otoškim življenjem, razlika v kvaliteti življenja.
Ne nameravam pisati o teh dveh konkretnih tipih, temveč bi želel razmišljati o splošnejši zastavititvi tega vprašanja.
Kaj je kvalitetno in kaj ne, je že samo na sebi problem. Sam se nameravam posluževati binarne kategorizacije. Nadalje izhajam iz predpostavke, da je človeško življenje ustvarjajoči kaos, ki svoje zadovoljstvo najde v razvijanju oziroma razgrinjanju samega sebe. Prav tako trdim, da smo generična bitja, zatorej je celovito doseganje tega možno le v, in skozi skupnost oziroma interakcijo z drugimi. V tem smislu se mi kvalitetno življenje ne kaže toliko kot odsotnost prisile, temveč bolj kot prisotnost fundamentalne življenjske strasti.
Za vse našteto so potrebni določeni materialni pogoji, katerih prisotnost omogoča realizacijo ali vsaj ponuja možnost zanjo. V primeru odsotnosti le teh, je še bolj kot ta gola faktičnost, problematičana odsotnost percepcije praznega prostora v kolikor naj bi se ta vzpostavljal kot alternativna danost, že obstoječi konkretnosti. Skratka gre za to, da če nečesa ni je to zmeraj znova potrebno šele izumiti, v nasprotju s tem, ko nekaj že je in je lahko to v kateremkoli trenutku aktivirano in rabljeno. Kam nas vse to pelje? Želel bi si, da v smer, ki pod kavlitetnim življenjem pojmuje integriranost in vpetost v mrežo socializacijskih momentov katerih dorečitev je nemogoča in protislovna naloga. Življenje soočeno z nenehnim tokom in zatorej primorano vedno znova posluževati se razuma, te čudovite danosti.
Gre torej za dva atributa, interakcija in mišljenje, ki seveda logično izhaja iz nje. V tej liniji, mišljenja in delovanja ne ločujem kot to počne denimo H.Arendt. Sledim pa ji v njeni fascinaciji nad grškimi logosom in kot je razvidno je moja opredelitev kvalitetnega življenja, v marsičem sovisna z grško. Nemara ne bo odveč, če se še enkrat spomnimo grškega ločevanja med Polisom in Oikosom. Polis katerega tako velikokrat omenjamo kot prvo moderno politično ureditev je odraz demokracije, ki je as good as it gets. Resda je imela manj kot polovica prebivalcev Aten državljanske pravice, a tisti, ki so jih imeli so se jih tudi dejansko posluževali. Stari atenec je bil dejansko zoon politikon, ki je razpravljal o sprejemanju skupnih odločitev in je to prakso dojemal kot nekaj življenjsko pomembnega. Ne zgolj kot nesmiselno prisilo, ki tako ali tako ne razultira v ničemer bistvenem, kot se zdi danes. Današnji človek je povečini idiot. Seveda ne želim nikogar žaliti, čeprav izraz niti ni napačen.
Poglejmo si izvor besede, gre seveda za grško besedo idiōtēs, ki je sprva pomenila posameznika, ki nima posebnih veščin, privatnega državljana oziroma posameznika. V pozni latinščini, prav tako pa v starejši francoščini je beseda označevala neizobraženo in ignorantsko osebo.
Problematično, v tem pogledu, je seveda to, da so bile predvsem ženske zreducirane na privatno sfero, oziroma oikos. V njej so sicer imele vpliv, obenem pa jih je prav to zaznamovalo, kot tiste, ki se ukvarjajo s postranskim oziroma nebistvenim. Skratka polovica človeštva je bila že z rojstvom a priori obsojena na status idiota. Kot vemo se je ta problem razršil(vsaj deklerativno) šele nedavno.
Erozija javnega torej. Nemara pa gre za virtualizacijo, kot novo kvaliteto javnega. Nekakšna bizarna sinteza mnoštva privatnih lociranosti, ki se povezujejo v digitalizirano javno. Umetni horizont, ki privatno dela za javno in javno za privatno. Prav gotovo omrežje omrežij zastavlja vprašanja in izzive na katere zaenkrat še ne moremo zadovljivo odgovoriti, saj se njihovih posledic še ne zavedamo.
