Sunday, October 28, 2007

Prigoda občana P.p.


Šest majhnih prašičkov je resnobno korakalo po robu kuharjevega lonca.
Pa prvi zabije kajlo: »Tale obara mi prav svinjsko diši, mislim da bom svoje parkeljčke, kar malce pomočil notri!«
Drugi mu odgovori: »V relaciji med strukturo moderne prehrambene industrije in tako imenovanim »malim prašičem« danes zeva nepremostljiva vrzel, zato sem skrajno skeptičen do vaše namere, kolega prašič. Globoko sem namreč prepričan, da čofotanje v obarici ne bo prineselo novega zavezništva med kuharskim in prašičjim razredom« in je seriozno odpujsal naprej po elipsi lonca. V tem trenutku je gromko zaoijnkal tretji, drobna čokata prasetina, oblečena v trenčkot, z baskovsko baretko in grčasto sprehajalno palico. Žareče oglje mu je sililo in neutrudno mežikalo izza pepelnikov s katerimi si je pomagal pri branju predsokratikov.

»Draga kolega, navkljub temu da cenim vajin mladostni angažma, vaju moram opozoriti na nekatere nedoslednosti, ki sta si jih tako mimogrede, kar na horuk privoščila!« v kotičku gobca se mu je malomarno valjala in tlela napol pokajena cigara, ki je žalostno ždela tjavendan in za katero se je zdelo, da prihaja še iz časov zmagovitih pohodov Simona Bolivarja in da že vse od takrat stoično prenaša svoj mizerni obstoj. »Ob vsem vajinem frazarjenju in visokoletečih floskulah sta pozabila, da sploh ne gre za svinjsko obaro, temveč za povsem povprečno telečjo mineštro. Si res lahko privoščimo, da vanjo buljimo kot tele v nova vrata? Jaz mislim, da ne. Celo več, prepričan sem, da gre za eno navadno svinjarijo!« od golega razburjenja je začel besno puhati svoj štrcelj od cigare in ob trenutku nepazljivosti, mu je le ta čofnil v mineštro.
Sedaj so se jim približali še ostale tri pujsetine iz sanitarne komisije, prvi je slavnostno razvil pet metrov dolg pergament, drugi je vmes zatrobental tretji pa zabobnal.V imenu njenega prašičanstva vas vzlic vašega svinjakarstva, katerega opredeljuje in kaznuje sedmi odstavek, tretjega člena, ki v osmem paragrafu jasno...“ Med tem izbruhom uradnjakovščine se je našemu P.p-ju zameglilo pred očmi in brez nadaljnjega omahovanja je omahnil v lonec, v svoj nežen objem ga je sprejela žametna in brbotajoča tema.

Samica, sivina, cviljenje podgan, žarki svobode, zatohlost stoletja ležečih teles.
Nenavaden dogodek-spomin, kot nadležen trgovski potnik vdre v dnevno sobo, skozi vse telesne odprtine mu sili vsiljivost. Iz ušes mu štrilijo visokosenzibilne tipalke, ki po ščurkovsko tipajo in brzijo od lestenca, preko preproge do njenih lakiranih šolnčkov vinsko rdeče barve. Skozi usta se mu vali smejalni plin, ki zastruplja ozračje dehtečih orhidej, pomešano z vonjem praženih jetrc. Orožje množičnega potroševanja, se vrti kot tibetanski mlinček, ponavljajoč mantre starih in slepo odmevajoč v praznino njenega mošnjička. Jezik, ta slinasta anakonda, se je že od njegovega vdora vijačno ovijala okrog prostora in ga delala še bolj neznosno tesnega. Zdaj je že iz vseh koncev in krajev kapljala strupena slina. Nasprotno. Sedela je s prekrižanimi nogami in v med svojimi negovanimi prsti zdolgočaseno vrtela napol izgorelo cigareto. V točno določenih zaporednih trenutkih je mižikala. To zapiranje vek je bilo tako silovito, da ga lahko primerjamo zgolj še z neznosnim loputanjem hrastovih vrat, opuščene poljske blaznice, skozi katero divja veter.

To mižikanje, ki šele v svoji zaprtosti odstre pogled na vse odprte rane, ta odprtost, ki šele v svojem pogledu zarisuje prazgodovino vseh zaprtih pacientov. Med zadnjo vojno je bila blaznica popolnoma opustošena. V atrij je treščila bomba, za katero so kasneje trdili, da je bila namenjena bližnji tovarni streliva. V galopu so se razbežali na vse štiri konce sveta. Diaspora divjih konj, katerih možnosti za udomačitev so bile dokončno izgubljene. Tistim redkim sprehajalcem, ki so od daleč previdno opazovali opuščeno zgradbo je vsakič znova zaledenela kri. Veter je besno tulil po žilah blaznice in v peklenskem tempu zapiral in odpiral hrastovo zaklopko. Parni stroj je zahteval gromozanski davek, v globočinah svojega drobovja je oddelek I.D. skrbel za zmeraj nove žrtve, ki so se metale v njegovo žrelo. so se skrile, plin se je razkadil in kača spodvila. Trgovski potnik je kot prestrašen deček poskušal uiti, vendar se je ob vsej naglici spotaknil ob šolnček in v loku poletel, ter se utopil v telečji obari, ki je mirno ždela in brobtala ob svoji sosedi, praženih jetrcih.V tem trenutku se je čez mesto razlival, kar brezkončen promet.

Wednesday, August 15, 2007

Kazalec gospodične Juliet


Posvetimo se zdaj kazalcu gospodične Juliet.
Gre za klasičen primerek kazalca, brez kakršnihkoli škodljivih genskih modfikacij, ki bi ga potencialno uvrščale v kategorijo kazalcev- spačkov
Še več kot zgolj to!
Brez pretiravanja lahko trdimo, da gre pri dotičnem primerku za vrhunsko spojitev celotnega genskega materiala, ki ga je naša omiljena madame pogenovala kot najboljšo življenjsko popotnico. Kot dovršitev dialektičnega procesa med njej ljubim papanom ter njeno rajnko materjo, katerega povsem konkretni rezultat, izvirajoč iz povsem konkretnih akcij je bila spojitev papanovih triindvajset z materinimi triindvajsetimi kromosomi.
Tako gre to.
Lahko bi se spustili v podrobno analizo anatomske zasnove, prekrvavitve, večplastnosti kože, kakovosti nohtne roževine, obarvanosti in jakosti komaj vidnih dlačic ter njih nezanemarljivo funkcionalnost (prav ta podrobnost, v kateri se seveda skriva hudič je kronski dokaz in poslednji alibi za to, da je evolucija ena sama neznansko ostra Ockhamova britev oziroma kot na nekem drugem mestu pravi Wittgenstein stare misli je kot stara jabolka potrebno obrezati vseh gnilih delov, da ostane tisto malo užitne sredice. No, brez skrbi, evolucija namreč nima gnilih delov), morda nas bi lahko zaneslo celo na nekam sumljivo kriminalistično področje v okviru katerega bi se spraševali o natančnih kronologijah in prostorskih kvadriljiranostih kazalca gospodične Juliet in prstnih odtisov, ki ga je le ta v danih trenutkih puščal.
Tako bi lahko izvedeli, da je Juliet že kot majhna deklica videla likvidacijo notranjega sovražnika, ki je bila izvršena v zakotni stranski ulici po kateri se je tisti dan slučajno vračala z vrečo korenja, iz katerega je njena mati pripravljala slastne korenčkove juhice. Njen palec je v družbi z ostalimi prsti tisto dopoldne pustil svojo sled na železnem drogu katerega se je osuplo oprijela.

Izvedeli bi, da je gospodična Juliet dejansko lagala, ko so jo nekaj let kasneje v okviru pripravništva za medicinsko specializacijo vprašali, če je kdaj že videla smrt človeka.
Nemara bi se lahko celo pozabavali s tem, da bi prav po ezoterično nosljali kaj neki pomeni nadvse nenavadna tekstura njenega prstnega odtisa, le kakšno življenje so ji namenile vile rojenice, kakšno usodo ima zapisano v zvezdah, ali so ji planeti naklonjeni ali ne, in tako naprej.
O vsem tem in o še mnogih drugih vidikih bi lahko seveda razpravljali vendar jih na tem mestu zavestno zanemarjamo.
Kazalec gospodične Juliet, prav isti prst katerega Platon v Atenski šoli Aristotlu v poduk moli k višku, isti prst, ki je v Sikstinski kapeli tako blizu a vendar tako neznosno in neznansko daleč,
ter nenazadnje isti prst s katerim je Kratil tako veselo migal, ta isti prst je bil pri gospodični Juliet vendarle radikalno drugačen. Odražal je tisto klasično viktorijansko eleganco in prikupno fanatično puritanstvo, ki mu je vdihovala le še večjo mero gracioznosti.

Juliet je imela razvado, da je medtem, ko je sedela v udobnem fotelju kakšnega elitnega salona s svojim kazalcem nežno in enakomerno podrsavala po robu kozarca, imela prekrižane noge in z rahlo vzvišenostjo motrila svojega sogovorca. Njen pogled je vselej odražal dokajšnjo mero resigniranosti, ki je vedno znova nihala med bojaznijo, da bo pogovor postal smrtno dolgočasen ter strahom, da bo njen naslednji sogovorec še bolj obupen.

Predvsem med ženskami je bila zaradi tega nadvse nepriljubljena, medtem, ko so moški za njo seveda noreli in prav usmiljenja vredno trpeli za njeno naklonjenost, a tudi tiste z najbolj jeklenimi živci je nevzdržno nažiralo enakomerno ciklično podrsavanje kazalca po kozarcu.
Juliet je to seveda vedela in v tem odkrila nekakšen perverzeno sadističen užitek, podobno kot plenilec, ki se še nekaj časa igrivo motovili okrog svoje nemočne žrtve preden je naposled žive ne požre.

Nenazadnje pa je bil kazalec gospodične Juliet tudi instrument razrednega gospostva, česar prav tako ni bilo težko opaziti, z njim je Juliet izvajala vse vrste operacij in zahtevnih fizičnih del, ob tem, da si ji ni bilo potrebno za ped premakniti z mesta. Njen kazalec je bil strah in trepet služničadi, kot dirigentska palčka je završal po zraku ter izdajal surove ukaze svojemu hlapčevskemu orkestru za zadovoljitev lastne kapricioznosti.
Brez pretiravanja lahko govorimo o nekakšni kazalski govorici, katero je Juliet skozi leta mojstrsko dovršila in gorje tistim služabnikom, ki zanjo niso bili pretirano doumljivi...


Lahko le upamo, da je očiščevalni obred dosegel vsaj trohico tega za, kar se izjavlja, v nasprotnem primeru bo teh nekaj mesecev z Juliet resnični pekel.
Nekdo me po hrbtu nagajivo ošvrkne s kazalcem, „O, pa saj to ste vi gospodična Juliet!“.

Tuesday, August 07, 2007

Tasmanski vrag


Angleška kolonialna gospoda- svetovni duh ob petih popoldne.
Skozi liste palme je sevalo sonce, okrog glav so nama letele nadležne mušice, soparno ozračje je sprožalo teroristične misli. Nemara je imel Montesquieu prav, ko je zapisal, da so majhni obmorski departmaji s svojo klimo primerni za snovanje nasilnih neoliberalnih prevratov, velike kontinentalne sile pa za njihovo zadušitev, ali pa je bil to nekdo drug
Priznam, z določeno mero zlobe opažam, da lady Juliet po krilu leze Deinopis subrufa, sladostrastno čakam kaj se bo zgodilo. Le kaj bi sam naredil, če bi bil na mestu dolgonožca? Predvsem se ne bi obremenjeval z izpolnjevanjem davčne napovedi temveč bi Juliet nemudoma smuknil pod krilo, tam bi si spletel neprebojno mrežo iz kevlarja in užival ob gledanju Fox news. Morda bi k temu nespodobnemu početju povabil še Achatina fulica. Saj vem, rekli boste teh pa ni v Tasmaniji, ampak za božjo voljo zamislite si svet v katerem bi bilo to mogoče!
Juliet se je vmes seveda že onesvestila, rutinizirano ji dajem umetno dihanje, zdi se mi da nima nikakršne domišljije, le kaj se ta dekleta sploh naučijo v teh zanikrnih viktorijanskih šolah?
Kako biti spodoben?
Morda, vendar bi to pomenilo temeljito in poglobljeno razumevanje nespodobnosti, nemara celo razpravljanje o tistih umazanih rečeh. Predstavljajmo si mlado bledolično Juliet v temačnem karcerju ter baročno zaobljeno redovnico Justine, strogega pogleda, natančno kavdriljiranih kitk, enakomerne rdečeličnosti ter krepkih jošk, ki s strogim glasom citira:
„V družbi se ne izloča telesnih plinov, v kolikor je potreba po le tem, do te mere neobvladljiva, da obstaja možnost nenadzorovanega izpusta, se pred družbo diskretno opravičimo, ter se osamimo- kot je dejal že Marx človek ni zgolj družbena žival, temveč žival, ki se lahko osami samo v družbi- ter si v toaletnem prostoru damo duška“, vendar bodimo iskreni, gre zgolj za premestitev, s tem, da prdimo na samem nismo tega početja naredili nič bolj „znosnega“, nemara nas iz kakšnega kota opazuje celo Deinopis subrufa, ter si misli, ah spet ta Homo sapiens in njegove norčije.
Juliet je med tem prikupno kolcnila in se ponovno osvestila. Morda pa je le prihodnost zate ti nesrečno dekle, a toliko let nesproščenosti, res ne bomo mogli odpraviti čez noč, potrebnih bo vsaj še nekaj mandatov, življenje pa je neznosno kratko.

„Kaj se je zgodilo?“ je hripavo vprašala in me obliznila s telečjim pogledom.
„Ah, nič madame, malce ste omedleli, kdo pa ne bi, če bi mu lezel dvajsetcentimeterski pajek po telesu?“
„Mi dovolite, da si vas takole, khm... oprtam, nekam šibki mi namreč delujete?“
„Vsekakor, kar izvolite, res ste pravi gentleman“ v njenem glasu je bilo čutiti določeno mero tistega plehkega žvenketa, ki smo ga vajeni slišati v pogrošnih romanih s preloma stoletja. Očitno si je gospodična mislila, da lahko, kar takole malce romanstvujeva, takole sterilno, na horuk brez odvečne prisile vsega živega, ki nenehno gomazi, prodira, leze iz vseh možnih lukenj in išče svoje tržne niše. Večno vračanje mutiranega, transformacijski cikel produkcije in reprodukcije.
Iskreno vam povem tale evolucija ni nič drugega kot poslednja varovalka pred ideološko navlako, ki se nam je v teh nekaj tisočletjih nabrala v kolenih. Nič več božje previdnosti, zgolj še neposrednost živega. A do tja je še daleč.
Do takrat pa se vseeno lahko še malce pozabavamo.
Na levi rami imam oprtano Juliet, z desnico, ki se izteka v mačeto pa neusmiljeno izsekavam pot skozi težko prehodni pragozd. Skozi krošnje se podijo opice, vreščijo, se vlečejo za ušesa in so nasploh zelo prvinske. Zrak je vlažen in soparen, čutarica pa prazna.
„Juliet, povejte mi kako vas je zaneslo sem dol, najbrž ste se zavedali, da se spuščate med zaporniško nesnago, ki jo niso hoteli trpeti nikjer drugje na svetu?“
„Verjemite mi, da ni šlo za mojo osebno odločitev, mačeha je papana prepričala, da bi mi koristilo, če bi potovala ter spoznala čim več kultur našega kraljestva“ ha odlično, še več elementov polkvalificiranega romana.
„Se vam zdi, da vam to zaenkrat uspeva? Koliko pigmejcev ste že potrepljali po glavi? Ste pili beduinski čaj? Kako ste se počutili, ko ste na črnem vrancu divjali skozi ameriško prerijo?
So vas indijske ženske lepo sprejele, menda tam obvladajo neko čudovito stvar po imenu Kamasutram? Veste, za vas imam resnično nešteto vprašanj.“
„Ah, res vam ni potrebno biti ciničen. Dobro veste, da nisem doživela nič od naštetega“ res je, to dobro vem. Še zmeraj sva se prebijala skozi džunglo in še zmeraj sem jo nosil na rami, sitaucija je bila nadvse zabavna, zdelo se mi je namreč do se pogovarjam z njeno ritjo, povsem upravično pa bi imela lahko ona natanko taisti občutek in za trenutek se mi nauki viktorjanske šole niti niso več zdeli tako zelo zgrešeni.
„Moje potovanje je bilo v resnici nadvse mukotrpno, že v drugem mesecu plovbe so nam pošle zaloge limon in kislega zelja in kot najbrž dobro veste sta oba pomemben vir vitamina C, brez njega pa obstaja huda nevarnost skorbuta, ki nas je posledično tudi dejansko začel pestiti. Imeli smo veliko srečo, da smo naleteli na oskrbovalno ladjo, drugače bi vsi skupaj ostali brez zob.
S tem pa naših težav še ni bilo konec, ko smo pluli mimo rta Dobre nade so nas obkolile francoske ladje in vnel se je srdit spopad, na nas so streljali z vseh strani, ena od topovskih krogel je zadela tudi jambor in zlomil se je kot trska pod sekiro veščega drvarja...“
„Ah, madame“ sem jo prekinil ter jo postavil na tla „ne tvezite mi neumnost, če ne se bom počutil kot Rosinant. Prepičan pa sem, da ste vešči še kakšnih drugih jezikov, kot je bil tale neposrečen poskus donkihotščine. Sicer pa sva prispela, tako da lahko tole razpravico nadaljujeva kasneje.“
„Kam pa greste, sama se ne bom znašla, saj nikogar ne poznam!“

„Kasneje“ sem malomarno vrgel čez ramo in odkorakal proti pisarni, malce si moram odpočiti od tega čebljanja. Medtem bo zanjo poskrbel Mbeki. Med noge se mi zaplete udomačeni vombat, nadvse posrečena žival, ki me zmeraj znova spravi v smeh. Vsedem se na verando in prižgem pipo, skupaj z dimom odplujejo tudi moje misli.. V roke vzamem košček umazanega papirja na katerega sem včeraj popolnoma nacejen načečkal nekaj vrstic.
Preberem jih.

...ujet pred lastno hišo, ne najdem vhoda, objema me plašč tesnobe.
Sanje kot polž drsijo po britvi in počasi krvavijo, kapljo za kapljo. V ozadju igra orkester, nocoj drobijo kosti, prvi z majcenim otroškim kladivcem drugi z zidarsko macolo, tretji si jih lomi na glavi. Glasba, ki gre do kosti. Sence natakarjev postrežejo s prašičjimi želodčki, sanje gurmansko hrustajo. Dim cigare se skrotovičen plazi naokrog in sluzasto ogovarja prijeten vonj rdečih podvezic. Na plesišču se vrtita vinska usedlina in gospod lestenec. Zrak preseka tibetanski odred, ki vdre na plesišče in začne besno tuliti, divje cingljati z zvončki, iztegovati jezike, se pačiti in plahutati s svojo oranžnostjo...“

Kako hudiča sem pristal tu? Nekaj nadvse gnilega je na nenehnem motrenju in prespraševanju.
Ni miru in nadvse normalno je da stanje ni normalno.
Tako kot nekje zapiše Hesse, človek lahko plava in človek lahko razmišlja. V razmišljanju pride lahko tudi zelo daleč vendar bo na koncu neogibno utonil. Vseeno mi ta misel smrdi po malomeščanskem frazarjenju, ti prekleti naturalisti, ki vsepovprek sanjarijo o vrnitvi k naravi je najbrž nikoli niso doživeli v njeni neposrednosti. Nevarna je čednost, ki žveči goveje zrezke obenem pa se onesvesti ob pogledu na kri. Resnica ima materialno eksistenco, laž pa je nima.
Nekoč, daleč nazaj se nisem spraševal o teh in podobnih zadevah, potem sem izgubil kompas pa ne kot kakšna ladja v sanjah gospodične Juliet, ki vselej znova naleti na oskrbovalno ladjo, temveč bolj temeljito. Kot ladja brez posadke, ki zakleta blodi po neznanih morjih in ve da srečanje ni mogoče...

„Sir, čaka vas sestanek s poglavarjem“ aha, skorajda bi bil pozabil, kot je često pozabljen predpreteklik.
„Hvala, Mbeki. Kako pa je z gospodično Juliet? Se je že privadila na udobje naše divjine?“ ne vem kdo je že bil, ki je rekel, da je nadrealizem srečanje šivalnega stroja in dežnika na operacijski mizi, no prav gotovo je tudi izumetničena viktorijanska dama v tasmanski divjini precej blizu nadrealnemu.
„Prepričan sem, da se bo počasi ustalila. Zaenkrat se z njo ukvarjajo ženske iz plemena in jo pripravljajo na očiščevalni obred“, tale obred me je od nekdaj fasciniral, ne gre zgolj za stvar tradicije in izraz globokega spoštovanja do prednikov, temveč za katarzični proces o katerem bi lahko Aristotel le sanjal.

Stvar pa izgleda nekako takole...
Sredi vasi se zberejo vsi, ki kaj veljajo ter v zboru začnejo prepevati žalostinke in objokovati tegobe tega sveta.Legenda pravi, da je eden prvih poglavarjev poslušal Schopenhauerja in od njega prevzel idejo o življenju kot dolini solz, le ta igra ključni element v začetni fazi očiščevalnega obreda. Ko se celotna vas dodobra najoka, si vsakdo na hrbet oprta čim večjo skalo. Večja kot je, večji prestiž bo oseba uživala med sovaščani, poglavar denimo je sposoben, tako kot nekateri hrošči, na svojem hrbtu nositi do osemkrat večjo težo od svoje lastne.
Rumene skale, katere so najlažje na svojih plečih nosijo otroci in simbolizirajo sončno svetlobo, ki daje življenje vsemu živemu, tako slabemu kot dobremu in je bilo vzrok našega nastanka in bo vzrok našega propada.
Modre skale nosijo ženske in predstavljajo zmes vodika in kisika osnovno spojino, ki naplavlja vse živo in odplavi vse mrtvo.
Zelene skale nosijo vojščaki, te simbolizirajo fotosintezo, vse sončno in vse vodeno postane zračno.
Rdečo skalo nosi poglavar in predstavlja tradicijo vseh mrtvih poglavarjev tako dobrih kot slabih, ki kot mora leži na možganih vseh živih ljudi. Ko povorka naredi trinajst krogov okrog ognja, v čast trinajstim generacijam plemenskih rodov, vsakdo odvreže svojo skalo in se povzpne nanjo.
Popolnoma sinhoronizirano se nenadoma iz neštetih grl zaslišijo različni govori in kaotična kakofonija se stopnjuje do histeričnega kričanja.
Tako lahko vidimo nekoga, ki vrešči kot preplašena opica, drugega, ki gruli kot zaveljeno prase spet tretjega, ki se dere kot lev, dokler mu ne odpove glas in postane hripav.
Celotno pleme pade v trans in s tem v resnično naravno stanje. Ni potrebno poudarjati, da posledično ne čutijo prav nikakršne potrebe po projekciji tega naravnega stanja v prihajajočo družbeno ureditev, ki nekje v prihodnosti kriči v porodnih krčih. Oni jo namreč že živijo.
Sklepno dejanje očiščevalnega obreda se odvije, ko posvečenec zaužije infanticidus embrioanalysis. Poseben preparat iz nadvse redkih zelišč, katere člani plemena nabirajo v višavjih gorske verige Kalgoorlie.
Priprava spojine je nadvse delikatna zadeva saj že manjša odstopanja od izvornega nauka lahko privedejo do podobnih učinkov kot jih je imela trobelika na Sokrata (človek je umrl v dolgovih pa naj se je še tako petelinil). Po drugi strani pa pravilna priprava nudi neskončno večje užitke kot denimo japonski fugu. Infanticidus embrioanalysis je namreč kemična spojina, ki jo človeški zarodek preko matere dobi vbrizgano v šestem tednu starosti, ter mu s tem sporoži bitje srca..

„Tovariš Winston, kako ste!“ dobrodušno brundanje poglavarja, ki je prilomastil v mojo pisarno je dokončno prekinilo sanjarjenje o očiščevalnem obredu. Poglavar je pravi merjasec, brado ima gostejšo kot olje, pod bujno grivo se skriva droben par žarečih frnikul, njegova ramena so tako široka, da bi mu jih zavidal celo Platon, ponaša pa se tudi s trideset literskim vampom katerega zmogljivosti so resnično legendarne.

Nekoč, ko sta se srečala velikan Pantagruel in Poglavar je bil slednji izzvan na požrtijski dvoboj. Najstarešji vaščani še pomnijo ta epski spektakel, ki je trajal nič manj kot dober mesec dni. Navkljub temu, da je dejansko šlo za požrtijo, je tovrstno poimenovanje vseeno kanček zavajajoče. Pod imenom požrtija si namreč radi predstavljamo prašičje rilčkanje med pomijami z izostankom vsakega odtenka gurmanstva.
Naša jedca pa sta bila bila daleč od tega, saj sta znala še iz tako majhne koščice mojstrsko izsesati kostni mozeg in prav po kirurško poskrbeti, da nič ni šlo v nič. Požrtija je bila tako nadvse kompleksen dogodek z visoko mero strukturiranosti. Organizacija je vključevala strokovno žirijo, ki so jo sestavljali vrhunski strokovnjaki za področje žretja z vsega sveta. Prišli so poznavalci viskoznosti makedonskih lubeničnih sirupov pa tehnokrati s področja stabilnosti prašičjih repov in odred za preučevanje in razvoj cvetačne juhe brez cvetače, potem strokovna komisija za zagovor zadnjega kosa potice in le kdo bi lahko pozabil na goniče kuhinjskih vonjav specializirane za hrustljave telečje pečenke.
Lista takšnih in drugačnih kuharskih mojstrov, loncovskih vajencev, mešalcev, sekljalcev, potresovalcev in potežkovalcev se je vila v neskončnost in le z veliko težavo bi jih vse našteli ne da bi vmes že ugasnilo sonce, zato se raje posvetimo jedilniku, ki so ga pripravili za tekmovalca.
Pantagruel in Poglavar sta sta tekmo začela z manjšim aperitivom.
Za potrebe tega so odkupili vse sode s konjakom, ki jih je v tistem času premogla Francija, zgradili ozkotirno železnico ter jih prepeljali na kraj spopada. Panatagruel je suvereno odčepil prvi sod ga nagnil in na dušek izpil, med tem jih je Poglavar spil že ducat in še dva izmaknil nepazljivemu velikanu. Potem, ko sta bila tekmovalca že precej dobre volje in sta zadovoljno rignila ter malce pomljaskala z jezikom v pričakovanju hladne predjedi, so pred vsakega spustili kos dobro rejenega kita v ledu. V času krajšem od zamaha kolibrija sta bila oba velika sesalca obrana do kosti, množica in strokovna žirija pa nista mogli verjeti svojim očem.
Epski spopad bi se lahko dejansko nadaljeval ad infinitum, vendar sta ta scenarij preprečila dva neljuba dogodka. Pantagruel je po mesecu dni začutil rahlo slabost za katero se je kasneje izkazalo, da njen vzrok tiči v žolčnih kamnih, katere so mu kasneje tudi odstranili in iz njih v Stonehangu postavili spomenik požrtiji. Drugi neljubi dogodek pa je bil nenaden porast izumiranja številnih živalskih vrst, ki so bile žrtve priprav na kolosalni spektakel. Zavoljo teh in nekaterih drugih nevšečnosti se je strokovna žirija zedinila, da tekmovanje prekine ter za zmagovalca razglasi Poglavarja. Naslova največjega požeruha v znanem svetu mu do sedaj ni vzel še nihče in prav nič ne kaže, da se bo to spremenilo v dogledni prihodnosti.

„Poglavar, v veselje mi je da vas vidim, čemu se imam zahvaliti za to čast?“ pogovori s
Poglavarjem so mi od nekdaj predstavljali poseben izziv.
Pri tem nikdar ni šlo za preprosto sokratsko majevtiko, temveč za rušilni napad mnoštva,
medseboj tudi protislovnih argumentov, ki pa so na koncu zmeraj tvorili koherentno celoto,
katero je bilo praktično nemogoče zrušiti.

„Winston, dobro veste, da je cena pšenice na svetovnem trgu na najnižji ravni v zadnjem stoletju. Kot je obema dobro znano, neposredni razlog za to tiči v protekcionistični politiki njenega visočanstva, ki s tem skrbi za pospešeno ekskalacijo cen tekstila, ki predstavljajo najpomembnejši izvozni artikel Kraljestva. Naša plemenska skupnost tako s prehodom iz liberalnega v monopolistični kapitalizem ne bo več mogla biti konkurenčna in obeta se nam neznanska polarizacija med svetovnim centrom in globalno periferijo. V modernem svetu je postala paradigma o globalni vasi priročna in uporabna sinteza dveh diametralno nasprotnih fenomenov, ki zaznamujeta obstoječe stanje. Srečujemo se s pospešenim globaliziranjem vsega obstoječega, vse partikularno izstopa iz svoje lokalne specifičnosti in enkratne neponovljivosti ter se kaže kot obče dostopni pojav na globalnem horizontu. Prav tako pa vse univerzalno kot seštevek neštetih lokalnosti ponovno vstopa nazaj v posamično lokalno in ga s tem radikalno redefinira.V tem smislu smo priča pravi informacijski bombi, katere radij dosega je danes praktično nenadzorljiv in prodira v tista območja planeta katerih doseganje je bilo še pred nekaj desetletji pravi logistični podvig.V tem smislu se vsaka plemenska skupnost sooča z novo premotritvijo lastne geopolitične pozicije in naša plemenska skupnost tu ne predstavlja nikakršne izjeme. Kako se ponovno pozicionirati v svetu, ki prinaša izzive, kateri velikokrat presegajo kompetence posamičnih plemen, oziroma je sploh mogoče reševati nadplemenska protislovja na plemenski ravni?“ jeklena toča argumentov se je končno zaokrožila.

Vzel sem si nekaj časa za razmislek, kar je bil seveda tudi znak spoštovanja ter priznanje argumentacijski moči Poglavarja. Nato sem počasi začel:

„Dragi Poglavar, prav dobro veste, da sem študij politične ekonomije pričel šele pred kratkim in da resnično nisem kompetenten za to, da bi vam odgovoril na tako kompleksna vprašanja. Verjamem pa da bi vam pri tem nedvomno koristil študij klasičnih meščanskih ekonomistov, tj. Ricarda in Smitha, ki sta resnična apologeta in dosledna analitika obstoječega produkcijskega načina in produkcijskih razmerij. Vendar pa je očitno, da v svoji analizi že presegate njuna spoznanja in v kritični perspektivi izpostavljate nekaj, čemur bi danes dejali negativne eksternalije. Seveda je jasno, da pri tem ne gre za nič eksternega temveč za, kar najbolj možno internost. Brutalno izsekavanje amazonskega gozda za proizvodnjo pisarniških miz ter s tem cefranje kapilar pljuč našega planeta, namreč ni nekaj, kar bi bilo temu sistemu zunanjega temveč mu je, kar najbolj notranje. Zato bi bilo resnično boljše poimenovanje negativne internalije.
Nadalje problematizirate, odnos med centrom in periferijo, v kolikor bi bil dosledno socializiran vam bi cinično odgovoril: there will always be losers in life, vendar viktorijanska vzgoja pri meni na sreči ni uspela.
Dovolite mi, da vam preberem citat iz knjige, ki jo pravkar berem:

...Bairoch takole ocenjuje dohodke na prebivalca za leto 1800- ocene so v dolarjih glede na ameriške cene iz leta 1960. Evropa: 213 $; Severna Amerika: 266 $; območje, ki je v 20. stoletju postalo tretji svet: 200 $, od tega Kitajska 228 $, se pravi več kot Evropa. Iz tega zornega kota je bil to potemtakem svet enakih.“

Priznam gre za dolgočasno statistiko in nemarni pozitivizem, vendar tokrat za spremembo vsaj v službi človeštva. Iz navedenih podatkov je jasno razvidno, da je zgodovinska, tako razredna kot internacionalna polarizacija nekaj, kar ni bilo od nekdaj prisotno in še manj nekaj, kar bi bilo vsaj približno naravno. Gre za proces, ki ga je omogočil šele specifičen tip produkcije, ki se je razvil v Evropi in ne denimo v kitajskem imperiju ali pa v islamskem verskem sistemu. S tem smo bili priča rojstvu evropskega svetovnega ekonomskega sistema, ki je, tako kot parna lokomotiva požira premog, s svojim žrelom goltal materialne vire, kulturno dediščino, politični kapital, antagonizme med etnijami, že vzpostavljene razredne strukture ter jih začel transformirati v suženjsko odvisnost in priliko lastnega užitka. Kakšna je realna moč plemena proti kapitalistični internacionali postane jasno, ko izvemo, da največja korporacija modernega sveta poseduje več kapitala kot vsa plemena preteklega stoletja skupaj. Kako nezamisljivo bi bilo, da bi v srednjem veku kopitar diktiral fevdalcu njegove politične odredbe v korist proizvodnje čevljev, ter mu v nasprotnem primeru grozil s selitvijo obratov v kraje s cenejšo delovno silo, ter s tem posledično morebitne družbene nemire. In kako nezamisljivo je da bi se danes to nehalo dogajati. Kapital sam sebi noče in ne more postavljati meja, edina resnična sila, ki se mu lahko upre je politična. Skratka, predlagal vam bi uvedbo embarga na vse izdelke njenega visočanstva. Še več, predlagal bi, da naslednjo pošiljko blaga, ki prispe iz Velike Britanije skupaj vržemo v morje..“

„Hoho, sir Winston. Vaš predlog me ne bi mogel bolj razveseliti, veste po tihem sem upal, da boste sami predlagali ta ukrep. Vendarle gre namreč za kanček delikatno zadevo, saj ste vi uradno še zmeraj v službi njenega visočanstva, mar ne?“ po Poglavarjevem obrazu se je sprehajal nagajiv nasmešek, ki je odražal iskreno zanimanje do kod sem v svojem uporništvu sploh pripravljen iti.

„Drži, de jura sem še zmeraj pod petično petko te smrdljive psice, ki svoj slab zadah širi po celem planetu, a iskreno vam povem tovariš poglavar, bolj kot vi sem željan, da dokončno prevrnemo ta lonec v katerem se že predolga stoletja cmari monarhični golaž“ sedaj sem govoril že zelo bojevito in glas se mi je nekoliko tresel, saj sem se še kako dobro zavedal, da korakam po poti s katere ni več vrnitve.

„Kakšen užitek za moja stara ušesa- revolucionarna angleščina, prepričan sem bil, da je ta jezik že zdavnaj izumrl. Nekje sem prebral šaljivo notico, da je Anglija dežela neštetih revolucij, a zgolj ene prave, t.j. industrijske“ ob tem se je namuznil in pogladil po svoji košati bradi, oči so mu sijale kot najbolj pobalinskemu satirju.

„Priznati moram, da mi vaša ludistična ideja o metanju tovora v morje sicer niti ni pretirano pri srcu, bostonska čajanka se je nemara obnesla jenkijem, mi pa nikdar nismo bili pretirano navdušeni pivci tega zvarka, zato ga tudi ne naročamo. Vsekakor sem skeptičen, do takšnih in drugačnih transhistoričnih analogij, želelil bi si, da naša revolucija ni nekakšen bledi plagiat že videnega, temveč izvirni dogodek per se. Najbrž še pomnite ptičja strašila pod imenom, oranžna, cvetlična, mavrična in podobne tako imenovane revolucije. Lepo vas prosim! Takšna jajca so v posmeh resničnim zgodovinskim bojem. Le kdo bi si drznil poimenovati Francosko revolucijo kot cvetlično?! Cvetličnost je zgolj koda za bussines as usual, zahodnjaško onaniranje nad odpiranjem cvetlic vzhoda, željnih da sprejemejo sluzaste čmrlje v imenu svobodne trgovine. Resnično, tovariš Winston, vsem zahodnim ekonomistom bi predlagal povsem konkretno šok terapijo- potrebujejo zgolj svoje glave ter primeren kos armiranega betona. Prvemu, ki mu s tem delikatnim postopkom uspe proizvesti malto, lastnoročno izročim nobelovo nagrado ter ga hvalim kot največjega humanista naše dobe ter velikega arhitekta novega človeka. Obenem pa mu plačam še teden dni letovanja na Malti, kot poseben simbolni dodatek. Takšen predlog se vam bo zdel najbrž docela neprimeren in povsem v neskladju s človekovimi pravicami ter ostalimi kinder jajčki, a zakaj so taisti postopki povsem legitimni, ko jih apliciramo na državni ravni? Nietzsche nekje zapiše, da je norost pri posameznikih nadvse redek pojav, pri strankah, družbah in državah pa prej pravilo kot izjema. Vidite, resnično potrebujete zgolj enega norca, vse ostalo je že noro“ s tem je s svojimi žarečimi očmi končal in lovil sapo po tem besnem monologu. Vedel sem, da ga ne morem jemati popolnoma resno in dobesedno. Poglavar je bil namreč eden tistih, ki so skozi dialektični odnos med tem kakšne stvari so in kakšne naj bi stvari dejansko bile, razvil tisto raven humorja, ki je resnična odlika velikih ljudi.
Dogovorila sva se, da ob prvi priliki taktiko in strategijo boja proti mezdnemu suženjstvu razvijava še naprej, za danes sva bila prisiljena končati, kajti Poglavarja so čakali še drugi pomembni opravki.
Misli, ki sva jih nanizala v pogovoru so mi na poti domov še krepko odzvanjale in se prepletale v harmonično kakofonijo. Zvenenje v glavi je prav gotovo vzemirajalo tudi Kölnskega zvonarja čigar šeststo let grajena katedrala je predstavljala prerani grob zidarju Wilhelmu, ki se ga je potem, ko je njegovo snubitev zavrnila mestna lepotica Maxima, napil do te mere, da je naslednje jutro zgrmel z zidarskega odra in si zlomil tilnik. Z rutinirano kretnjo se udarim po tilniku, spet ti presneti Anopheles gambiae, prav neverjetno nadležni so, človek bi še znorel zaradi njih!
Težko prehodna džungla me boža s svojimi vlažnim podrastjem, v zraku je peklenski ščebet kolibrijev katerih barvnost je resnično glasna, po drevesih lezejo kače, med drevesi se še zmeraj podijo vreščeče opice. So kot branjeveke pragozda, vse vedo in še več kot zgolj to, so posedovalke resnične vednosti, brbljavke iz Delf, ki turistom kradejo čips.

„Oh, have you seen that one honey, isn't it adorable!“ pocukrana glukoza priteka iz ust gospe Johnson. Z možem sta se na stara leta odločila, da odpotujeta na pustolovski izlet na Tasmanijo in pravkar je avtobus njihove skupine naletel na kolonijo prežvekovalskih vombatov. Njih resigniranost in dosledna vpetost v cikel produkcije in reprodukcije, dosledne naravnosti per se, ob kateri lahko zgolj skomignemo in rečemo das ist so, jih ni ganila, temveč so jih takoj in dosledno začeli prav po diznijevsko častiti. Končno prispem do svoje ambulante, Mbeki mi sporoči, da me čaka nek avstrijski pacient, ki je bil v skladu z dogovorom med cesarjem in njenim visočanstvom deportiran na naš otok. Odlično po vsej verjetnosti še kakšen nor dunajski hlevar. Nabašem si pipo in začnem brati kartoteko pacienta...

V prsih imam termoizolacijsko peč, ki vre od krčenja. Edina možna razširitev in ohladitev je pisanje, pisanje kot poslednja in najbolj dovršena oblika bega. Mar ni čečkanje po papirju podobno početju tistega kralja, ki je v jamo povedal in potem vanjo zakopal strašno skrivnost, da ima kralj oslovska ušesa? Resnično se mi zdi, da gre za brezupno skrivanje samega sebe vsem na očeh, kajti tudi to bi človek še nekako prenesel... Da bi ga sredi ulice razkrinkal, fantič- glasnik resnice, ki bi za njim prodorno zakričal: „Poglejte prevaranta, že cel čas nam laže, mi pa smo mu zmeraj znova nasedli. Le poglejte ga, cesar je vendar gol!“ in ljudje bi postali neznansko jezni. Le kako si je cesar drznil briti norce, mar misli, da smo slabši od oslov in da nas lahko vedno znova vlači na led? In spet bi bil potreben fantič- glasnik razuma, le kdo bi sicer sprevidel, da je cesar vedno goreče ljubil svoje podanike in da je zgolj zaradi tega, ker je bil bolj trmast kot mula na koncu še sam postal kronan osel. „Osel je mrtev, živel cesar!“ po trgu donijo veseli pozdravi. „Aleluja“ tiho in z znatno ironijo v glasu pripomni obilni pater iz Kölna. Vse to bi človek še nekako prenesel, a povem vam slučaj ob katerem bi se zlomili še tako bahavi junački korenjački. Zamislite si lep sončen popoldan, ko sproščeno korakate po mestnih kapilarah, kajti po vaših se pretaka promilček rujnega, ko nenadoma izza vogala pribuči slavnostna cesarska godba. Prirojena otroška radovednost, katere vam v dobrih dvajsetih letih vpetosti v šolski ideološki aparat na srečo niso uspeli odroditi in za katero pravijo, da je lastnost vseh odličnih filozofov ter s tem seveda vseh povsem običajnih otrok, vam ne da miru. Pokukate za vogal in glej ga zlomka povsem gol cesar prav po pavovsko paradira naokrog pred svojim zevajočim ljudstvom. Hm, hm nadvse neobičajno ni kaj, morda se cesar zgleduje po Adamu, no pa še ta si je zavoljo spodobnosti omislil vsaj figov list. Ko človek takole pomisli se ne more upreti skušnjavi, da ne bi malce takole čez palec pošpekuliral... Sta Adam in Eva vedela, da ne rečemo celo spoznala, da naj bi bila golota nespodobna? To bi pomenilo svojevrsten anahronizem, kajti do tega spoznanja bi ju pred tem že morala speljati goljfiva kača in grizljanje jabčkov spoznanja. Kot pa je dobro (spo)znano je prav dotični neljubi dogodek botroval nesrečnemu izgonu. Nemara pa gre pri vsem skupaj za vrhunce sholastike, ki si je med zahtevnimi razpravami o tem ali imajo angelčki popek ali ne in o tem ali imajo jastogi dušo ali ne, odtrgala trenutek časa ter rokohitrsko izdala dekret o figovih listih, bojda je vse skupaj zakuhal neki dr. Fig. Le kdo bi vedel? Ostaja pa še tretja možnost, recimo da sinteza tega protislovja. Mogoče sta si Adam in Eva v trenutku, ko sta bila izgnana iz raja, vendar še nista bila zunaj na hitro potrgala nekaj listov figovca in sramežljivo poskušala zakriti, kar naenkrat ju vse prežemajoči sram. Stari Grki so verjeli, da je sram tisto, kar ločuje ljudi od ostalih živali. Kdo bi vedel, če so pri tem držali figo v žepu in se muzali prihajajočim interpretom. Kakorkoli že, figov list gor ali dol, prepričani ste lahko, da cesarska garda ob vaših norčijah ne bi imela takega posluha kot pri cesarjevih in verjetno bi si prislužili še vse kaj hujšo kazen kot zgolj obsodbo na čepenje v oslovski klopi. Grki gor ali dol, nekje sem bral, da je nekdo med njimi tako besno filozofiral, da sploh ni opazil jame v katero je padel. Kdo bi vedel mogoče je v njej odmevalo, da ima kralj oslovska ušesa. Ne vem. Dejstvo je da sem med vsem tem idealističnim miselnim blebetom do raja pa nazaj, dejansko prišel nazaj in zagazil v nadvse konkretno in docela materialno konjsko figo. Heh, če bi bil razpoložen za šale bi rekel, da je umno dejansko in dejansko umno. Saj vem- dejansko neumno. A v tistem dotičnem momentu me konjski drek na mojem podplatu ni niti malo zabaval. Besno sem si sezul škornj in ga malomarno zalučal čez ramo. Nič kaj pametna poteza, kot se je kasneje izkazalo. Škorenj je namreč izza mojega hrbta pot nadaljeval v povsem pravilnem loku ter popolnoma v skladu z vsemi fizikalnimi zakoni, no vsaj tistimi, ki jih zaenkrat poznamo... In prav tako kot kos kruha vedno pade na tla zmeraj na tisti strani, kjer je namazan z marmelado, je tudi moj škorenj zadel cesarja v glavo, no saj veste na kateri strani. „Dovolite mi, da v teh nekaj sekundah dokler sem še na prostosti povem dejstvo, ki ga v izvirni verziji Cesarjevih novih oblačil pove, fantič- glasnik resnice“ sem se drl med osuplo množico in se dokaj uspešno izmikal pobesneli cesarjevi gardi. „To da je cesar gol že veste, ampak da si ni omislil vsaj figovoega lista in da ga je zadelo prebavljeno konjsko spoznanje, to pa je že stvar usode!“ med publiko se je razlegel huronski smeh. Več mi ni uspelo povedati saj so me v tistem trenutku že prejeli gardisti in mi dodelili pošteno mero mikastenja. Verjamem, da bi se lahko vzdržal te zadnje izjave, v tem primeru bi zgolj za kakšnih ducat let pristal v kehi, tako so me nemudoma razglasili za blaznega in poslali na vaš prečudoviti otok. To je moja zgodba“.

„Kaj naj rečem gospod von Hayek, dobrodošli na otoku!“ sem poskušal biti vljuden.
„Nadaljevala pa bova naslednjič...“

Sunday, April 29, 2007

K bistvu Pahorizma


Dobri stari Kant, ta mojster spekulacije je svet delil na fenomene in noumene. Kot je dobro znano gre pri omenjenih dveh kategorijah za vzročno povezanost pri kateri noumen predstavlja stvar na sebi takšno kot naj bi ta v resnici bila, medtem, ko fenomen predstavlja njene pojavne oblike. Noumena kot takega individum v resnici ne more zapopasti saj je vkleščen v svojo parcialno optiko, ki mu ga kaže zgolj v njegovih različnih pojavnih oblikah, tj. fenomenih. Skratka tako kot je v prizmi platonske ontologije nepredstavljivo zreti idejo samo na sebi temveč lahko vstopamo v odnos zgolj z njenimi materialnimi odslikavami, tako tudi po Kantu ne moremo zapopasti pravega bistva. Če želite lahko zadevo preformuliramo tudi v bolj ljudske termine in rečemo, da je bistvo očem nevidno ter da imajo vsake oči svojega malarja.

Naj mi bralec/ka oprosti za ta površni uvodni ekspoze, vendar se mi zdi nujno potreben za prehod iz splošnega na konkretno. Nemara bolj kot za samo filozofijo, omenjena ontologija velja tem bolj za polje politike. Navadni smrtniki imamo velikokrat težave pri razumevanju določenih politik saj se nam kažejo kot škodljive nemara celo nelegalne in koruptivne. Skrbi nas za javno dobro, ki naj bi ga naši predstavniki zastopali, včasih se nam dozdeva, da se politika izvaja celo proti temu. Vendar bi na tem mestu veljalo uvesti določen element samokritike, saj bi se morali opomniti, da je že Hegel ugotovil, da kdor je nekje predstavljan tega tam pač ni. Prav za to v resnici gre, državljani pozabljamo, da nismo prisotni v odločevalskem procesu. Kot taki nimamo dostopa do pravega bistva vseh stvari, noumena, če želite. Temveč se nam stvari kažejo kot fenomeni, določena vladna politika je za nas lahko fenomenalno retardirana, vendar je takšen zgolj videz in ne pravo bistvo stvari. Noumen poseduje le vladajoča no(u)menklatura, kateri se stvari v odnosu do drugih kažejo takšne kot v resnici so.
Navadnemu državljanu se torej lahko dozdeva, da je nakup več ducatov oklepnih vozil nezaslišano razmetavanje z denarjem, katerega bi lahko uporabili za dokončno rešitev onkološke odisejade, a kot rečeno takšen je zgolj površinski videz stvari. Obrambni minister ima za razliko od povprečenega civila pred seboj jasno razdelano cost/benefit analizo, in v kolikor je benefit na strani ministra visok, imamo opravka s spremenljivko, ki ponavadi determinira cost na strani državljanov, ki je ponavadi prav tako visok.
Skratka gre za popolnoma racionalno odločitev in ne nekakšno napako v sistemu na katero vestni državljani radi opozorijo. Vestni državljani se namreč ne zavedajo, da nasedajo podobnemu triku kot deportiranci v gulag, ki so še na vlaku peli pesmi v čast Stalinu, ter vzdihovali: “Ko bi le Stalin vedel kaj se dogaja”. Oblast načeloma še predobro ve kaj se dogaja, ko pa še zmeraj ni dovolj sita informacij ponje pošlje Sovico Okico, ki obrani nacionalni interes ter nažene strah v kosti vsem Bedancem tega sveta.

A vseh lepih zgodb je enkrat konec in vsaka oblast, pa naj bo še tako čuteča in senzibilna za težave malega človeka slej ko prej zapade v nerešljiva protislovja. Medijski psi si strgajo svoje nagobčnike in krvoželjno napadejo svoje bivše gospodarje. Jutranja zarja in rdeče sonce z vzhoda nakazujeta novo dobo in novo pravo pot. Po naših morjih pluje veliki krmar, med ljudstvom se počuti kot riba v vodi in zdi se, da je zgodovina vnovič na pragu preskoka iz kvanitete v kvaliteto. Velik človekoljub in arhitekt prihodnosti na čelu delovnega ljudstva ponosno nosi rdečo zastavo- simbol prelite krvi preteklih razrednih bojev. On predstavlja avantgardo, ki bo Slovenijo izsrelila med najbolj napredne narode stare celine.
Vendar vodja ni človek statike temveč v sebi uteleša zgodovinsko dovršitev dialektičnega materializma saj je v permanentnem revolucionarnem konfliktu s samim seboj. Vodja se ne more odločiti ali bi ljudstvu pot razsvetljeval s poti predsednika države, ter v tej maniri poskušal nadaljevati pot humanizma, ki jo je začrtal že njegov veliki predhodnik- neustrašni borec s silami teme, podiralec stereotipov o pasji prehrani, ter človek, ki je svoje prave kvalitete razkril tako pozno, da smo v njihov obstoj nekateri skeptiki že dvomili in bili za to tem bolj radostni, ko so le te zažarele v samem nebeškem blišču.

Ali pa naj vodja svojo pot nadaljuje po nemara malce bolj trnovi poti, ki mu jo je utrl njegov drugi predhodnik- človek gora, ki se rad spusti tudi med preprosto ljudstvo in z njimi sproščeno poklepeta (resnici na ljubo je prav on zaslužen za sproščeno Slovenijo, po kateri smo hrepeneli več kot šestdeset let, op.p.).
Gre za človeka širokega srca, kateremu je oblastniška funkcija prej v nadlogo kot v zadovoljstvo, bojda naj bi se večkrat izrekel, da mu zgodovinsko- politični vzor predastavlja Friderik Veliki, pruski razsvetljeni absolutist, katerega maksima je bila nedvomno občudovanja vredna in toliko bolj velja v našem primeru: “Sem zgolj prvi hlapec svojega ljudstva”.
Nekatere predrzne glave govore tudi o tem, da gre pri našem gorniku za zgodovinsko utelešenje Prešernovega povodnega moža, a v podporo tej nazaslišani tezi ponudijo zgolj isto ime izbranke gornika in povodnega moža.
Vendar naš vodja verjame, da se paralela tu ne konča ter izpostavlja, da gornikova izbranka v resnici ni Urška temveč Slovenija ter, da je stanje alarmantno saj nas v primeru, da ne spremenimo oblasti čaka podobna usoda kot Urško- končali bomo med pralnimi stroji in bicikli na dnu Ljubljanice. To pa prav gotovo ni usoda, ki bi si jo kleni Slovenci želeli. Zato smo prepričani, da ima veliki vodja prav, ko se posvetuje z ljudstvom katero funkcijo naj prevzame. Vendar pa smo sami globoko prepričani, da to v resnici ni prava dilema in da bi se morali spraševati o načinih, ki nam bi omogočili, da vodja prevzame, kar obe funkciji, tako predsedniško kot premiersko. Zakaj bi narod puščali v negotovosti v njegovih najtežjih trenutkih?
Dovolj je odlašanja, nemudoma si oglejmo še citat, ki ga je vodja dal v intervjuju za nek mladinski časnik, ter je dostopen tudi širšemu delovnemu ljudstvu:
“... a vsi pač ne bodo zmagovali. Čeprav mora biti Slovenija skupnost zmagovalcev, bodo obstajali ljudje, ki bodo v tem tekmovanju poraženi. Za te mora obstajati neki sistem solidarnosti, ki jih bo varoval pred tem, da bodo postali žrtve tekmovalnega sistema.“

But seriously edina resničan dilema pahorizma(ali morda pahorjanstva) je ali naj ga uvrstimo v humanitarno ali filantropsko šolo. V nadaljevanju podajam obe kot ju je pred 160 leti definiral Marx v Bedi filozofije:
“Nato pride humanitarna šola, ki si žene k srcu slabo stran današnjih produkcijskih odnosov. Da bi si pomirila vest, skuša resnična nasprotja kolikor pač mogoče prikriti; odkrito obžaluje stisko proletariata in nebrzdano konkurenco med buržuji; delavcem svetuje, naj bodo zmerni, naj marljivo delajo in rode malo otrok; buržujem sporoča preudarnost v njihovi produkcijski vnemi. Vsa teorija te šole je obsežena v neskončnem razlikovanju med teorijo in prakso, med načeli in rezultati, med idejo in uporabo, med vsebino in obliko, med bistvom in resničnostjo, med pravico in dejstvom, med dobro in slabo stranjo.
Filantropska šola je izpopolnjena humanitarna šola. Ona zanikuje nujnost nasprotja, hoče narediti iz vseh ljudi buržuje, hoče uresničiti teorijo, kolikor se razlikuje od prakse in ne vključuje nasprotja. Samo ob sebi se razume, da je v teoriji lahko odmišljati protislovja, na katera v resničnosti na vsakem koraku zadevamo. Ta teorija bi postala potem idealizirana resničnost. Kategorije, ki so izraz meščanskih odnosov, hočejo filantropi torej obdržati brez protislovja, ki je njihovo bistvo in od njih neločljivo. Domišljajo si, da resno pobijajo meščansko prakso pa so bolj buržuji kot drugi.”

Tuesday, April 10, 2007

Izvor družine, privatne lastnine in države- VII. in VIII. poglavje

Zaradi časovne stiske in pomanjkanja izvirnih idej, tokrat izjemoma objavljam malce drugačen prispevek. Gre za povzetek dveh poglavij Engelsovega dela: Izvor družine, privatne lastnine in države, ki sem ga napisal za potrebe bralnega krožka v katerem se ukvarjamo z deli Marksa&Engelsa. Skupaj z Sveto družino, Komunističnim manifestom (oboje pisano v navezavi z Marksom), ter Anti-Dühringom in Položajem delavskega razreda v Angliji (Engelsovi samostojni deli), spis nedvomno predstavlja vrhunec Engelsove misli.
Vsakdo, ki bere omenjena dva možaka kaj hitro spozna, da si na teoretski ravni nista bila enakovredna in da je bil Engels, kot je priznaval tudi sam vedno le druga violina. Vendar navkljub temu ne velja popolnoma zanemariti teoretskih dosežkove za katere je zaslužen tudi Engels. V omenjenem delu Engels poskuša v maniri dialektičnega materializma sintetizirati Morganov in Marksov model zgodovinskega razvoja. Lewis Henry Morgan, eden najpomembnejših ameriških antropologov je bil znan protagonist socialnega evolucionizma. Oglejmo si zgolj na hitro osnovne črte socialneg evolucionizma- v osnovi gre za logični nasledek razsvetljenskega projekta. Zaznamuje ga teza o eni univerzalni zgodovini ter enosmernosti razvoja, kulturna oziroma socialna revolucija v tem smislu poteka skozi več faz, od najprimitivnejše do najnaprednejše. Pomembno je tudi, da ni mogoče nikakršno preskakovanje posamičnih faz. V.Godina briljantno povzame:
„... če smo „mi“ bolj razviti, „oni“ pa manj razviti, so „oni“ nekakšni živi fosili, ki nam dajejo možnost videti, kakšni smo bili „mi“, ko smo (v davni preteklosti) še bili na tisti stopnji kulturne oziroma družbene evolucije, na kateri so danes „oni“. Ali povedano drugače: neevropske kulture in družbe so živa preteklost evropskih kultur in družb; enako kot so evropske kulture in družbe utelešena prihodnost neevropskih kultur in družb."
Fascinantno pri Morganovi teoriji, ki je tako kot vse druge v zadnji instanci otrok svojega časa, ni deklerativno izrekanje za rasizem (Morgan je bil med Indijanci zelo cenjen), ta je namreč prisoten implicitno in je bil preko kulturnega relativizma tudi znanstveno zavržen. Fascinantno je da zahodna kolektivna zavest ostaja fundamentalno morganovska, v tem oziru je Morgan obče pripoznana in popolnoma nereflektirana resnica. Povsem naravno in zdravorazumsko je še zmeraj govoriti o državah v razvoju, razvoj kot tak pa seveda pomeni privzem hegemonskega modela v vseh pogledih tako kulturnem, ekonomskem, političnem...
Že Marx sam je poglobljeno študiral Morgana, ki je v svojem času vseeno predstavljal vrhunec antropološke misli, ter si ob tem delal zapiske, na osnovi katerih je Engels kasneje sintetiziral* Morganovo in Marksovo shemo zgodovinskega razvoja.
Morgan zgodovino v osnovi deli na: divjaštvo(zgodnje, srednje, visoko), barbarstvo(zgodnje, srednje, visoko), civilizacijo in oživitev prvotne ureditve. Engels celotno obdobje divjaštva in barbarstva označuje za primitivni komunizem, civilizacijo razčleni po Marksu na: sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem. S propadom družb temelječih na privatni lastnini, pa Morganova oživitev prvotne ureditve pomeni Marksov razviti komunizem.
Na tem mestu bi opozoril, da sta po mojem prepričanju tako naravno stanje in iz njega izhajajoča oziroma vanj na višjem nivoju vračajoča se utopija, dve plati iste iluzije. Vsekakor pa bi bilo to tezo potrebno podrobneje razdelati, a o tem kdaj drugič.

*na tem mestu bi veljalo nevesti še en citat prof.Godine, ki s svojo šaljivostjo odstre ključni problem Engelsove sinteze:
„Opozoriti velja, da se je na pot sinteze odpravil kar se da pomankljivo opremljen: več ali manj le z Marksovimi izpiski iz Morgana, Lubbocka, McLennana pod pazduho. In z dobro vero- ki se je kasneje pokazala za povsem utemeljeno (in kot celo boljši, pomembnejši in učinkovitejši del njegove opreme kot pa so to bili Marksovi izpiski)- da bo sklicevanje na Marksovo avtoriteto kaj pomagalo.
Kar v resnici tudi je."




VII. Gens pri Keltih in Nemcih
V sedmem poglavju se Engels posveti razdelavi Keltskega in Nemškega gensa. V okviru prvega obravnava Irsko in Škotsko, za kateri opaža, da bi ju po vsej verjetnosti še kar preveval gens, v kolikor ga ne bi iz glav njunih ljudstev načrtno izbijali Angleži s svojo zakonodajo, sodišči in orožjem. V tej luči so zanimivi starowelški zakoni po katerih je zakonska zveza postala neločljiva oziroma neodpovedljiva šele po sedmih letih, v katerem koli trenutku pred pretekom te dobe pa sta lahko zakonca lahko ločila. V tem primeru je žena razedelila imetje na dva dela, mož pa je izbral svoj del. Med fascinantne, a v tistem času povsem upravičene razloge, za ženino ločitev od moža je spadal tudi slab zadah moža.
Na Irskem je imela žena ob ločitvi prav tako velike ugodnosti, pripadala ji je celo odškodnina za njene hišne posle. Vse do 17. stoletja, ko so jo angleški juristi spremenili v domeno kralja, je bila na Irskem vsa zemlja last klana oziroma gensa. Vendar gens v krvi živi še naprej. Engels pravi:
„Irski kmetje se dele pogosto v stranke, ki slone na dozdevno popolnoma nesmiselnih in brezumnih razlikah, ki so Angležem popolnoma nerazumljive in za katere se zdi, da nimajo nobenega drugega namena, kakor da dajejo povod za priljubljene praznične pretepe ene frakcije z drugo. To je umetno oživljanje, posmrtni nadomestek za razbite gense, ki na svoj način dokazujejo žilavost podedovanega gentilnega instinkta“.
V nadaljevanju Engels polemizira z rimskim zgodovinarjem Tacitom in na začetku ugotavlja, da ni dvoma o tem, da Nemci do preseljevanja narodov ne bi bili organizirani v gense. Kot zanje posebej značilno navaja materinsko pravo, kar pomeni, da je bila krvna vez med stricem po materini strani in nečakom precej pomembnejša kot vez med očetom in sinom. Materinsko pravo se je kasneje umaknilo očetovskemu vendar pa se je ta tradicija vlekla še globoko v srednji vek. Oblika zakona pri Nemcih je bil parni zakon, ki je postopoma prehajal v monogamijo. V poljedelstvu je prevladovalo kolobarjenje, kar pomeni, da so obdelovalci vsako leto pustili določen del zemlje,kar pomeni, da ga niso obdelovali ter mu na ta način omogočili regeneracijo.
Izvemo tudi, da so Nemci stanovali v hišah iz hlodov, njihova obleka je bila primitivna in povečini narejena iz živalske kože, prehranjevali so se z mlekom, divjimi sadeži, ovseno kašo ipd. Njihovo bogastvo je bila živina, a še ta bolj slabe pasme: majhno zakrnelo govedo, brez rogov in majhni, počasni poniji. Z denarjem se niso kaj prida bavili, za zlato in srebro jim ni bilo mar.
Uporabljali pa so tajno runsko pisavo, ki so se jo posluževali pri svojih čarovnijah, vsake toliko pa so tudi koga žrtvovali.
Engels povzema, da gre za ljudstvo, ki se je pravkar povzpelo iz srednje stopnje barbrastva na višjo. Višji stopnji barbarstva pa ustreza tudi višja politična ureditev, po Tacitu lahko sklepamo, da so že imeli svet poglavarjev, ki je odločal o manj pomembnih zadevah. Poznali so tudi ljudsko skupščino, katera je odločala o pomembnejših stvareh. Predsedoval ji je kralj ali plemenska skupščina in ljudstvo je odločalo- „ne“ z mrmranjem, „da“ z vzklikom in žvenketom orožja. Ljudska skupščina je bila obenem tudi sodna skupščina; v njej so predlagali in razsojali tožbe, v njej so izrekali smrtne obsodbe, in sicer so izrekali smrtno kazen samo za strahopetnost, veleizdajo in nenaravno pohotnost.
Skupščinski sistem je bil tako kot pri Grkih in Rimljanih seveda podvržen uzurpaciji, še posebej s strani vojskovodij. Bolj kot vzpostavitev neomejene vladavine pa je vznik tovrstnih tiranov rezultiral v trganju vezi gentilne ureditve. Tako so se denimo osvobojeni sužnji, kot ljubljenci novih kraljev lahko povzpeli precej visoko v oblastni hierarhiji. Pri porajanju kraljestva so imele močno vlogo pospeševalca tudi: spremstva [Gefolgschaften]. Zadeva je potekala sledeče: vojskovodja, ki je zaslovel je okrog sebe zbral ambicioznih in boja željnih mladcev, ki ga je v odnosu do njih vzajemno vezala osebna zvestoba. Nepretrgane vojne in roparski pohodi so osmišljevali tovrstne druščine.
Engels zaključi, da je za nemška plemena, ki so se združila v ljudstva v splošnem veljala ista ureditev kot pri Grkih in Rimljanih, tj. Ljudska skupščina, svet gentilnih starešin ter vojskovodja, ki že sega po resnični kraljevi oblasti.
Brž ko je družba prestopila meje, v katerih je zadoščala ta ureditev, je bilo z gentilnim redom pri kraju; na njegovo mesto je stopila država.



VIII. Nastanek države pri Nemcih
Na začetku osmega poglavja izvemo, da so bili Nemci zelo številno ljudstvo. V primerjavi z Irokezi, ki so na svojem vrhuncu šteli okrog 20.000 članov, je imelo povprečno nemško pleme, kar petkrat več članov, nakatera plemena pa so celo presegala to številko. Cezar je ocenjeval, število Usipetrov in Tenkterov, ki so živeli na levem bregu Rena, na ospuljivih 180.000 glav.
Za primerjavo lahko povemo, da London, ki danes s skorajda osmimi miljoni prebivalcev predstavlja največje mesto v Evropski Uniji, šele v 17.stoletju preseže to številko. Celotna populacija Nemcev pa je še večja, v kolikor v računico vštejemo še nemške jezikovne skupine, ki so živele ob Donavi in vzdolž Krpatov. Približni seštevek vseh nemških plemen na začetku našega štetja tako nanese neverjetnih šest miljonov. Po naselitvi Germanije pa se je prebivalstvo množilo še hitreje, najdbe rimskih novcev iz 3.stoletja v šlezviških močvirjih, tj. na današnji meji med Nemčijo in Dansko, nakazujejo, da je bila v tem času že razvita kovinska in tekstilna produkcija, prav tako pa je moral biti živahen promet z rimsko državo. Bogatejši sloji so že posegali po luksuznih dobrinah.
Nemci so bili torej v popolnem razmahu in so nenehno širili svoje ozemlje ter s tem čedalje bolj pritiskali na obstoječe meje rimske države. Engels pravi:
„Onemogla, brez krvi in pomoči, je bila rimska država konec 5. stoletja odprta vdirajočim Nemcem. Nekaj strani prej smo stali ob zibelki antične grške in rimske civilizacije. Tu stojimo ob njeni krsti“.
V stoletjih svoje hegemonije je rimsko cesarstvo predstavljalo vseobsegajoči stroj, ki je mlel večino obstoječega sveta, sredozemski talilni lonec v katerem so se vsi jeziki morali umakniti latinščini, nacionalnih razlik ni bilo več. Rimska uprava in rimsko pravo sta povsod razkrojila stare rodovne zveze in s tem poslednji ostanek krajevne in nacionalne samodejavnosti. A kot vsi, se je tudi ta sistem naposled zapletel v nerazrešljiva protislovja. Čim bolj je država propadala tem bolj so rasli davki in dajatve, tem nesramneje so uradniki ropali in izsiljevali. Latifundijsko gospodarstvo, osnovano na suženjskem delu se ni več izplačalo- še zmeraj pa je predstavljalo takrat edino možno obliko velike agrikulture. Zatorej so velika zemljišča razkosali enega za drugim, ter jih spet začeli obdelovati na drobno.
Posebej zanimiva pa je bila situacija s sužnji kot produkcijskim faktorjem obstoječe dobe, velika večina prebivalstva si jih namreč več ni mogla privoščiti, zato so prevladovali predvsem hišni in luksuzni sužnji bogatašev. Odmirajočega suženjstva je bilo torej, kar za znaten delež prebivalstva, s tem pa je bil tip produkcije vpet v težaven antagonizem- na eni strani mnoštvo produktivnega dela kot dejavnosti, ki priteče samo sužnjem, kar seveda ni vredno svobodnega rimskega državljana, ter na drugi strani ogromno število slednjih. Engels povzame:
„V tem je bila slepa ulica, v kateri je rimski svet obtičal: suženjstvo je bilo ekonomsko nemogoče, delo svobodnih pa moralno obsojeno. Prvo ni več moglo, drugo še ni moglo biti osnovna oblika družbene produkcije. Edino, kar je moglo pomagati, je bil popolna revolucija“.
V provincah je bil situacija nemara še slabša, koloni in svobodni kmetje so se zatekali pod varstvo mogočnikov, samo, da bi ušli rimskim uradnikom, oderuhom in sodnikom. Patron je kot pogoj postavil prenos zemljišč v njegovo last, za katere pa jim je jamčil dosmrtni užitek.
Za to, da so nemški barbari osvobodili Rimljane njihove lastne države, so jim vzeli dve tretjini vse zemlje, ter si jo razdelili med seboj. Gospodarji rimskih provinc, so morali to kar so osvojili seveda organizirati, a rimskih množic seveda ni bilo mogoče sprejeti v gentilni sistem niti jim vladati s pomočjo teh organizmov. Zaradi pritiska objektivnih okoliščin so se morali organi gentilne ureditve zelo hitro sprementi v državne organe- prišel je čas, da se vojskovodja spremni v kralja; in to se je zgodilo.
Na primeru frankovske države pa Engles pokaže še en radikalni novum, ki prihajajočo fevdalno dobo loči tako od barbarske/ nemške kot tudi sužnjelastniške/ rimske družbe. Vzpostavi se nov razred svobodnih kmetov, ki pa vendarle niso lastniki svoje zemlje. Prvo jih loči od sužnjev, drugo od barbarov.
Engels poglavje zaokroži z ugotovitvijo, da:
„...vse, kar so Nemci vsadili življenjskega in oživljajočega v stari rimski svet, je bilo barbarstvo. Samo barbari so zares sposobni, da pomlade svet, ki trpi za umirajočo civilzacijo. A najvišja stopnja barbarstva, do katere in na katero so se povzpeli Nemci pred preseljevanjem narodov, je bil najbolj prikladna za ta proces. To nam pojasni vse“.

Saturday, February 24, 2007

Rendezvous z geopolitiko


Mackinderjeva teorija središčnega območja (Heartland) je imela v tradiciji geopolitične misli, nezanemarljiv domet. Nekateri dinozavri se je trdovratno oklepajo celo danes.
Vstopna točka za razumevanje njegovih izvajanj je definiranost časa, tega konceptualizira v obliki historične triade: pred-Kolumbijsko, Kolumbijsko in post- Kolumbijsko obdobje.
Za vsako od naštetih obdobij izpostavi tudi dogajanje, ki naj bi zaznamovalo duh časa: invazije azijskih hord na evropska tla, evropski čezmorski ekspanizionizem in naposled dodobra zakoličeno ozemlje in boji znotraj njega, ki naj bi zaznamovali post- Kolumbisjko epoho.
Nadvse fascinantno je, da se je
znanstveno pravljičarstvo tega tipa vleklo še globoko v 20. stoletje, seveda ni presenteljivo, da je padlo na plodna tla pri drugih obskurnežih tistega časa, a o tem kasneje. Najprej se še za trenutek posvetimo gospodu Halford J. Mackinderju angleškemu geografu in geopolitiku, katerega ime je v zgodovino zapisano tudi zaradi njegovega hribolazenja, po gori Kenija, katero se je v dobri evropski maniri zapisalo kot prvo v zgodovini. Gospod Mackinder spada med tisti tip serioznih znanstvenikov, ki v dobri veri ustvarijo/ skonstruirajo svoj predmet preučevanja, nato pa se v skladu s sveto preproščino naivno navdušujejo kako lepo se predmet preučevanja ujema z njihovim analitskim/ razlagalnim aparatom.

Dovolite mi, da omenim še enega šaljivca iz znanstvene tradicije, ki danes leži na smetišču zgodovine, tj. G.Tarde naj za voljo boljše ponazoritve navedemo odlomek iz njegovega pronicljivega teksta Zločini množic: „Omeniti je treba, da imajo množice, naj bodo strašljive ali vesele, zlobne ali navdušene, nenehno težnjo po opitosti, čeprav jih sestavljajo sorazmerno trezni ljudje. Njihova žeja je nepogasljiva. Kadar ropajo, je njihova največja želja prodreti v klet in sode.“ Človek začuti pravo olajšanje, ko naposled izve, da vsa množičnost temelji na alkoholu, tako kompleksni dogodki kot so bili francoska in oktobrska revolucija, niso bili nič drugega kot divjanje pijanih množic, prav tako kot današnji koncerti in zabave niso nič drugega kot francoske in oktobrske revolucije v malem. Bistvo agregata je alkohol, kaj pa drugega. Vrnimo se k prvemu komedijantu, teorija središčnega območja s povedanim namreč še nikakor ni izčrpana. Poleg dogodkovnega vpogleda (kdo bi si mislil, da lahko svetovno zgodovino reduciramo na en dogodek, a Mackinderju uspe celo to), izvemo tudi kaj so bila prevladujoča transportna sredstva vsake epohe: konji in kamele v pred- Kolumbijski dobi, sledi jim splošna plovba v službi graditve evropskega kolonialnega imeprija in naposled v post- Kolumbijskem obdobju železnice, ki prepletajo kopno. Kot pravi sistematik (človek dobi občutek, da ima opravka z otročjim Heglom, katerega Um v zgodovini je zavil v prvo gostilno in v alkoholnih hlapih začel fantazirati o svoji Zgodovinski neumnosti ) gospod Mackinder nima srca, da nas ne bi obdarili tudi s tretjo triado. Tokrat je govora o geografskih področjih in hegemoniji izvirajoči iz le teh, v kronološkem zaporedju: azijske stepe in zemlja, morje in evropski kolonialni imperij in naposled zemlja, tj. moč tistih, ki nadzorujejo središčno območje.

Naj na tem mestu natančneje opredelimo zloglasno središčno območje, gre za območje, ki ga je v največji meri zasedala Sovjetska zveza, danes pa spada pod suverenost Rusije.Mackinder pravi: „Kdor obvladuje vzhodno Evropo obvaduje središčno ozemlje, kdor obvladuje središčno ozemlje obvladuje Svetovni Otok, kdor obvladuje Svetovni Otok obvladuje Svet.“ Okrog središčnega območja, se vijeta še notranji (Kitajska, Turčija, Indija, Avstrija in Nemčija) in zunanji (Avstralija, Kanada, VB, Južna Afrika, ZDA in Japonska) krog. Gospod Mackinder v rokavu skriva še en as, izkaže se namreč, da so ZDA dejansko vzhodna sila. Naš cenjeni geopolitik mejo med vzhodom in zahodom postavlja v Atlantski ocean, raje kot pa da bi ostal pri ustaljeni demarkacijski liniji v Pacifiku. Kako je torej mogoče, da je klasik takšnega kalibra, danes popolnoma pozabljen obenem pa na višjem nivoju še skoz in skoz prisoten v kolektivni zavesti. Enega od razlogov za povsem upravičeno pozabo lahko iščemo v nacistični izpeljavi in prikrojitvi njegovih idej. Zavoljo tega se ustavimo še pri enem znanstvenemu pristopu na katerega je v veliki meri vplival prav Mackinder. Govora je o poti, ki jo je ubral Karl Haushofer, njegove izpeljave so bile enako odmevne v nemški geopolitiki kot so bile tiste Mackinderja v britanski. Haushoffer je geopolitiko obravnaval kot neizogibno in imanentno vsaki državi. Poudarjal je da v kolikor bi nemška znanost geopolitiko koncipirala drugače, bi bil lahko izid I. Svetovne vojne drugačen.

V svojih izpeljavah je izpostavljal nujnost lebensrauma, življenjskega prostora, katerega povečanje naj bi nemci dosegli s širitvijo na vzhod- drang nach osten. Med učenci Haushofferja je bil tudi nadebudni Rudolf Hess, Hitlerjev namestnik, ki je med vojno poskušal doseči premirje z Veliko Britanijo in je v maniri komandosa s svojim letalom odletel na Škotsko skočil s padalom si pri doskoku zlomil gleženj in seveda bil nemudoma zajet kot vojni ujetnik. Po koncu vojne je preostanek svojega življenja preživel v zavezniškem zaporu Spandau, kjer je naposled pri svojih 93, tj. leta 1987 storil samomor. Zanimivo je, da je potem, ko sta bila izpuščena še zadnja dva zapornika(A. Speer in von Schirach) od sedmih, ki so bili sploh kdaj zaprti, ostal nadaljnjih dvajset let sam v ogromnem zaporniškem kompleksu, ki je bil v osnovi mišljen za 600 zapornikov. A, vrnimo se k Haushofferju, ni presentljivo, da so njegove ideje naletele na plodna tla pri revanšizma željnih pripadnikih nacionalsocialistične stranke, saj so njihove apiracije docela legitimirale. Kakšno dovršitev so omenjane zastavitve doživele v življenju in delu A.Hitlerja na tem mestu ni potrebno posebej izpostavljati.

Nemara ne bo odveč, če navedemo fascinanten odlomek iz Wallersteinovega dela Zaton ameriške moči, v odlomku je sicer govora o genocidu, vendar gre pri geopolitiki za podobno transformacijo, tudi njo so Nemci namreč vzeli resno. „Zakaj so bili potem vsi tako razburjeni zaradi nacizma, vsaj po letu 1945? Odgovor je očiten in ga ni mogoče zgrešiti. Vzrok za to je bila Endlösung- končna rešitev. Čeprav so bili skoraj vsi v panevropskem svetu* pred letom 1945 odrito in veselo rasistični in antisemitski, ni skoraj nihče hotel, da bi se ta antisemizem končal z Endlösung. Hitlerjeva končna rešitev je zgrešila bistvo rasizma v kapitalistični svetovni ekonomiji. Rasizmu ne gre za to, da bi kakšno ljudstvo izključil, še manj za to, da bi ga iztrebil. Namen rasizma je, da te ljudi drži v sistemu, vendar kot nižje (Untermenshen), ki jih je mogoče ekonomsko izkoriščati in uporabljati kot politične grešne kozle" (Wallerstein 2004: 80).
Očitno je da današnja geopolitika deluje po podobnem vzorcu, gledano globalno, so za obstoj in funkcioniranje obstoječega tipa produkcije nujno potrebna ogromna območja, tako v geografskem kot demografskem smislu, katera je potrebno držati v permanentni poziciji izkoriščanja.

Geopolitika torej še živi, v liberalno demokratski paradigmi širi svoj lebensraum in s krvavimi revolucijami sesuva politične politične sistem, kjer ji je to v interesu. V tem smislu današnja geopolitika oziroma vladajoča ideologija- Weltanschauung, predstavlja bizarno sintezo nacizma in komunizma, ketere je preživela in jih vrši na višjem nivoju. Opozicija med totalitarizmi 20. stoletja in današnjo situacijo, t.i. Svobodnega sveta je torej napačna saj nas postavlja pred iluzijo, da so današnja protislovja zgolj ekscesi, tj. negativne eksternalije sicer pravične ureditve. Fukoyamovska paradigma pade na tej točki saj ne zapopade, da izkoriščanje ni nekaj zunanjega in tujega, temveč je vgravirano v samo srčiko globalne ureditve.

*Wallerstein s Panevropo misli zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralazijo (Avstralijo, Novo Zelandijo in bližnje otoke v Tihem oceanu), ne pa vzhodne in srednje evrope (op.p.)