K bistvu Pahorizma

Dobri stari Kant, ta mojster spekulacije je svet delil na fenomene in noumene. Kot je dobro znano gre pri omenjenih dveh kategorijah za vzročno povezanost pri kateri noumen predstavlja stvar na sebi takšno kot naj bi ta v resnici bila, medtem, ko fenomen predstavlja njene pojavne oblike. Noumena kot takega individum v resnici ne more zapopasti saj je vkleščen v svojo parcialno optiko, ki mu ga kaže zgolj v njegovih različnih pojavnih oblikah, tj. fenomenih. Skratka tako kot je v prizmi platonske ontologije nepredstavljivo zreti idejo samo na sebi temveč lahko vstopamo v odnos zgolj z njenimi materialnimi odslikavami, tako tudi po Kantu ne moremo zapopasti pravega bistva. Če želite lahko zadevo preformuliramo tudi v bolj ljudske termine in rečemo, da je bistvo očem nevidno ter da imajo vsake oči svojega malarja.

Naj mi bralec/ka oprosti za ta površni uvodni ekspoze, vendar se mi zdi nujno potreben za prehod iz splošnega na konkretno. Nemara bolj kot za samo filozofijo, omenjena ontologija velja tem bolj za polje politike. Navadni smrtniki imamo velikokrat težave pri razumevanju določenih politik saj se nam kažejo kot škodljive nemara celo nelegalne in koruptivne. Skrbi nas za javno dobro, ki naj bi ga naši predstavniki zastopali, včasih se nam dozdeva, da se politika izvaja celo proti temu. Vendar bi na tem mestu veljalo uvesti določen element samokritike, saj bi se morali opomniti, da je že Hegel ugotovil, da kdor je nekje predstavljan tega tam pač ni. Prav za to v resnici gre, državljani pozabljamo, da nismo prisotni v odločevalskem procesu. Kot taki nimamo dostopa do pravega bistva vseh stvari, noumena, če želite. Temveč se nam stvari kažejo kot fenomeni, določena vladna politika je za nas lahko fenomenalno retardirana, vendar je takšen zgolj videz in ne pravo bistvo stvari. Noumen poseduje le vladajoča no(u)menklatura, kateri se stvari v odnosu do drugih kažejo takšne kot v resnici so.
Navadnemu državljanu se torej lahko dozdeva, da je nakup več ducatov oklepnih vozil nezaslišano razmetavanje z denarjem, katerega bi lahko uporabili za dokončno rešitev onkološke odisejade, a kot rečeno takšen je zgolj površinski videz stvari. Obrambni minister ima za razliko od povprečenega civila pred seboj jasno razdelano cost/benefit analizo, in v kolikor je benefit na strani ministra visok, imamo opravka s spremenljivko, ki ponavadi determinira cost na strani državljanov, ki je ponavadi prav tako visok.
Skratka gre za popolnoma racionalno odločitev in ne nekakšno napako v sistemu na katero vestni državljani radi opozorijo. Vestni državljani se namreč ne zavedajo, da nasedajo podobnemu triku kot deportiranci v gulag, ki so še na vlaku peli pesmi v čast Stalinu, ter vzdihovali: “Ko bi le Stalin vedel kaj se dogaja”. Oblast načeloma še predobro ve kaj se dogaja, ko pa še zmeraj ni dovolj sita informacij ponje pošlje Sovico Okico, ki obrani nacionalni interes ter nažene strah v kosti vsem Bedancem tega sveta.

A vseh lepih zgodb je enkrat konec in vsaka oblast, pa naj bo še tako čuteča in senzibilna za težave malega človeka slej ko prej zapade v nerešljiva protislovja. Medijski psi si strgajo svoje nagobčnike in krvoželjno napadejo svoje bivše gospodarje. Jutranja zarja in rdeče sonce z vzhoda nakazujeta novo dobo in novo pravo pot. Po naših morjih pluje veliki krmar, med ljudstvom se počuti kot riba v vodi in zdi se, da je zgodovina vnovič na pragu preskoka iz kvanitete v kvaliteto. Velik človekoljub in arhitekt prihodnosti na čelu delovnega ljudstva ponosno nosi rdečo zastavo- simbol prelite krvi preteklih razrednih bojev. On predstavlja avantgardo, ki bo Slovenijo izsrelila med najbolj napredne narode stare celine.
Vendar vodja ni človek statike temveč v sebi uteleša zgodovinsko dovršitev dialektičnega materializma saj je v permanentnem revolucionarnem konfliktu s samim seboj. Vodja se ne more odločiti ali bi ljudstvu pot razsvetljeval s poti predsednika države, ter v tej maniri poskušal nadaljevati pot humanizma, ki jo je začrtal že njegov veliki predhodnik- neustrašni borec s silami teme, podiralec stereotipov o pasji prehrani, ter človek, ki je svoje prave kvalitete razkril tako pozno, da smo v njihov obstoj nekateri skeptiki že dvomili in bili za to tem bolj radostni, ko so le te zažarele v samem nebeškem blišču.

Ali pa naj vodja svojo pot nadaljuje po nemara malce bolj trnovi poti, ki mu jo je utrl njegov drugi predhodnik- človek gora, ki se rad spusti tudi med preprosto ljudstvo in z njimi sproščeno poklepeta (resnici na ljubo je prav on zaslužen za sproščeno Slovenijo, po kateri smo hrepeneli več kot šestdeset let, op.p.).
Gre za človeka širokega srca, kateremu je oblastniška funkcija prej v nadlogo kot v zadovoljstvo, bojda naj bi se večkrat izrekel, da mu zgodovinsko- politični vzor predastavlja Friderik Veliki, pruski razsvetljeni absolutist, katerega maksima je bila nedvomno občudovanja vredna in toliko bolj velja v našem primeru: “Sem zgolj prvi hlapec svojega ljudstva”.
Nekatere predrzne glave govore tudi o tem, da gre pri našem gorniku za zgodovinsko utelešenje Prešernovega povodnega moža, a v podporo tej nazaslišani tezi ponudijo zgolj isto ime izbranke gornika in povodnega moža.
Vendar naš vodja verjame, da se paralela tu ne konča ter izpostavlja, da gornikova izbranka v resnici ni Urška temveč Slovenija ter, da je stanje alarmantno saj nas v primeru, da ne spremenimo oblasti čaka podobna usoda kot Urško- končali bomo med pralnimi stroji in bicikli na dnu Ljubljanice. To pa prav gotovo ni usoda, ki bi si jo kleni Slovenci želeli. Zato smo prepričani, da ima veliki vodja prav, ko se posvetuje z ljudstvom katero funkcijo naj prevzame. Vendar pa smo sami globoko prepričani, da to v resnici ni prava dilema in da bi se morali spraševati o načinih, ki nam bi omogočili, da vodja prevzame, kar obe funkciji, tako predsedniško kot premiersko. Zakaj bi narod puščali v negotovosti v njegovih najtežjih trenutkih?
Dovolj je odlašanja, nemudoma si oglejmo še citat, ki ga je vodja dal v intervjuju za nek mladinski časnik, ter je dostopen tudi širšemu delovnemu ljudstvu:
“... a vsi pač ne bodo zmagovali. Čeprav mora biti Slovenija skupnost zmagovalcev, bodo obstajali ljudje, ki bodo v tem tekmovanju poraženi. Za te mora obstajati neki sistem solidarnosti, ki jih bo varoval pred tem, da bodo postali žrtve tekmovalnega sistema.“

But seriously edina resničan dilema pahorizma(ali morda pahorjanstva) je ali naj ga uvrstimo v humanitarno ali filantropsko šolo. V nadaljevanju podajam obe kot ju je pred 160 leti definiral Marx v Bedi filozofije:
“Nato pride humanitarna šola, ki si žene k srcu slabo stran današnjih produkcijskih odnosov. Da bi si pomirila vest, skuša resnična nasprotja kolikor pač mogoče prikriti; odkrito obžaluje stisko proletariata in nebrzdano konkurenco med buržuji; delavcem svetuje, naj bodo zmerni, naj marljivo delajo in rode malo otrok; buržujem sporoča preudarnost v njihovi produkcijski vnemi. Vsa teorija te šole je obsežena v neskončnem razlikovanju med teorijo in prakso, med načeli in rezultati, med idejo in uporabo, med vsebino in obliko, med bistvom in resničnostjo, med pravico in dejstvom, med dobro in slabo stranjo.
Filantropska šola je izpopolnjena humanitarna šola. Ona zanikuje nujnost nasprotja, hoče narediti iz vseh ljudi buržuje, hoče uresničiti teorijo, kolikor se razlikuje od prakse in ne vključuje nasprotja. Samo ob sebi se razume, da je v teoriji lahko odmišljati protislovja, na katera v resničnosti na vsakem koraku zadevamo. Ta teorija bi postala potem idealizirana resničnost. Kategorije, ki so izraz meščanskih odnosov, hočejo filantropi torej obdržati brez protislovja, ki je njihovo bistvo in od njih neločljivo. Domišljajo si, da resno pobijajo meščansko prakso pa so bolj buržuji kot drugi.”

Izvor družine, privatne lastnine in države- VII. in VIII. poglavje

Zaradi časovne stiske in pomanjkanja izvirnih idej, tokrat izjemoma objavljam malce drugačen prispevek. Gre za povzetek dveh poglavij Engelsovega dela: Izvor družine, privatne lastnine in države, ki sem ga napisal za potrebe bralnega krožka v katerem se ukvarjamo z deli Marksa&Engelsa. Skupaj z Sveto družino, Komunističnim manifestom (oboje pisano v navezavi z Marksom), ter Anti-Dühringom in Položajem delavskega razreda v Angliji (Engelsovi samostojni deli), spis nedvomno predstavlja vrhunec Engelsove misli.
Vsakdo, ki bere omenjena dva možaka kaj hitro spozna, da si na teoretski ravni nista bila enakovredna in da je bil Engels, kot je priznaval tudi sam vedno le druga violina. Vendar navkljub temu ne velja popolnoma zanemariti teoretskih dosežkove za katere je zaslužen tudi Engels. V omenjenem delu Engels poskuša v maniri dialektičnega materializma sintetizirati Morganov in Marksov model zgodovinskega razvoja. Lewis Henry Morgan, eden najpomembnejših ameriških antropologov je bil znan protagonist socialnega evolucionizma. Oglejmo si zgolj na hitro osnovne črte socialneg evolucionizma- v osnovi gre za logični nasledek razsvetljenskega projekta. Zaznamuje ga teza o eni univerzalni zgodovini ter enosmernosti razvoja, kulturna oziroma socialna revolucija v tem smislu poteka skozi več faz, od najprimitivnejše do najnaprednejše. Pomembno je tudi, da ni mogoče nikakršno preskakovanje posamičnih faz. V.Godina briljantno povzame:
„... če smo „mi“ bolj razviti, „oni“ pa manj razviti, so „oni“ nekakšni živi fosili, ki nam dajejo možnost videti, kakšni smo bili „mi“, ko smo (v davni preteklosti) še bili na tisti stopnji kulturne oziroma družbene evolucije, na kateri so danes „oni“. Ali povedano drugače: neevropske kulture in družbe so živa preteklost evropskih kultur in družb; enako kot so evropske kulture in družbe utelešena prihodnost neevropskih kultur in družb."
Fascinantno pri Morganovi teoriji, ki je tako kot vse druge v zadnji instanci otrok svojega časa, ni deklerativno izrekanje za rasizem (Morgan je bil med Indijanci zelo cenjen), ta je namreč prisoten implicitno in je bil preko kulturnega relativizma tudi znanstveno zavržen. Fascinantno je da zahodna kolektivna zavest ostaja fundamentalno morganovska, v tem oziru je Morgan obče pripoznana in popolnoma nereflektirana resnica. Povsem naravno in zdravorazumsko je še zmeraj govoriti o državah v razvoju, razvoj kot tak pa seveda pomeni privzem hegemonskega modela v vseh pogledih tako kulturnem, ekonomskem, političnem...
Že Marx sam je poglobljeno študiral Morgana, ki je v svojem času vseeno predstavljal vrhunec antropološke misli, ter si ob tem delal zapiske, na osnovi katerih je Engels kasneje sintetiziral* Morganovo in Marksovo shemo zgodovinskega razvoja.
Morgan zgodovino v osnovi deli na: divjaštvo(zgodnje, srednje, visoko), barbarstvo(zgodnje, srednje, visoko), civilizacijo in oživitev prvotne ureditve. Engels celotno obdobje divjaštva in barbarstva označuje za primitivni komunizem, civilizacijo razčleni po Marksu na: sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem. S propadom družb temelječih na privatni lastnini, pa Morganova oživitev prvotne ureditve pomeni Marksov razviti komunizem.
Na tem mestu bi opozoril, da sta po mojem prepričanju tako naravno stanje in iz njega izhajajoča oziroma vanj na višjem nivoju vračajoča se utopija, dve plati iste iluzije. Vsekakor pa bi bilo to tezo potrebno podrobneje razdelati, a o tem kdaj drugič.

*na tem mestu bi veljalo nevesti še en citat prof.Godine, ki s svojo šaljivostjo odstre ključni problem Engelsove sinteze:
„Opozoriti velja, da se je na pot sinteze odpravil kar se da pomankljivo opremljen: več ali manj le z Marksovimi izpiski iz Morgana, Lubbocka, McLennana pod pazduho. In z dobro vero- ki se je kasneje pokazala za povsem utemeljeno (in kot celo boljši, pomembnejši in učinkovitejši del njegove opreme kot pa so to bili Marksovi izpiski)- da bo sklicevanje na Marksovo avtoriteto kaj pomagalo.
Kar v resnici tudi je."



VII. Gens pri Keltih in Nemcih
V sedmem poglavju se Engels posveti razdelavi Keltskega in Nemškega gensa. V okviru prvega obravnava Irsko in Škotsko, za kateri opaža, da bi ju po vsej verjetnosti še kar preveval gens, v kolikor ga ne bi iz glav njunih ljudstev načrtno izbijali Angleži s svojo zakonodajo, sodišči in orožjem. V tej luči so zanimivi starowelški zakoni po katerih je zakonska zveza postala neločljiva oziroma neodpovedljiva šele po sedmih letih, v katerem koli trenutku pred pretekom te dobe pa sta lahko zakonca lahko ločila. V tem primeru je žena razedelila imetje na dva dela, mož pa je izbral svoj del. Med fascinantne, a v tistem času povsem upravičene razloge, za ženino ločitev od moža je spadal tudi slab zadah moža.
Na Irskem je imela žena ob ločitvi prav tako velike ugodnosti, pripadala ji je celo odškodnina za njene hišne posle. Vse do 17. stoletja, ko so jo angleški juristi spremenili v domeno kralja, je bila na Irskem vsa zemlja last klana oziroma gensa. Vendar gens v krvi živi še naprej. Engels pravi:
„Irski kmetje se dele pogosto v stranke, ki slone na dozdevno popolnoma nesmiselnih in brezumnih razlikah, ki so Angležem popolnoma nerazumljive in za katere se zdi, da nimajo nobenega drugega namena, kakor da dajejo povod za priljubljene praznične pretepe ene frakcije z drugo. To je umetno oživljanje, posmrtni nadomestek za razbite gense, ki na svoj način dokazujejo žilavost podedovanega gentilnega instinkta“.
V nadaljevanju Engels polemizira z rimskim zgodovinarjem Tacitom in na začetku ugotavlja, da ni dvoma o tem, da Nemci do preseljevanja narodov ne bi bili organizirani v gense. Kot zanje posebej značilno navaja materinsko pravo, kar pomeni, da je bila krvna vez med stricem po materini strani in nečakom precej pomembnejša kot vez med očetom in sinom. Materinsko pravo se je kasneje umaknilo očetovskemu vendar pa se je ta tradicija vlekla še globoko v srednji vek. Oblika zakona pri Nemcih je bil parni zakon, ki je postopoma prehajal v monogamijo. V poljedelstvu je prevladovalo kolobarjenje, kar pomeni, da so obdelovalci vsako leto pustili določen del zemlje,kar pomeni, da ga niso obdelovali ter mu na ta način omogočili regeneracijo.
Izvemo tudi, da so Nemci stanovali v hišah iz hlodov, njihova obleka je bila primitivna in povečini narejena iz živalske kože, prehranjevali so se z mlekom, divjimi sadeži, ovseno kašo ipd. Njihovo bogastvo je bila živina, a še ta bolj slabe pasme: majhno zakrnelo govedo, brez rogov in majhni, počasni poniji. Z denarjem se niso kaj prida bavili, za zlato in srebro jim ni bilo mar.
Uporabljali pa so tajno runsko pisavo, ki so se jo posluževali pri svojih čarovnijah, vsake toliko pa so tudi koga žrtvovali.
Engels povzema, da gre za ljudstvo, ki se je pravkar povzpelo iz srednje stopnje barbrastva na višjo. Višji stopnji barbarstva pa ustreza tudi višja politična ureditev, po Tacitu lahko sklepamo, da so že imeli svet poglavarjev, ki je odločal o manj pomembnih zadevah. Poznali so tudi ljudsko skupščino, katera je odločala o pomembnejših stvareh. Predsedoval ji je kralj ali plemenska skupščina in ljudstvo je odločalo- „ne“ z mrmranjem, „da“ z vzklikom in žvenketom orožja. Ljudska skupščina je bila obenem tudi sodna skupščina; v njej so predlagali in razsojali tožbe, v njej so izrekali smrtne obsodbe, in sicer so izrekali smrtno kazen samo za strahopetnost, veleizdajo in nenaravno pohotnost.
Skupščinski sistem je bil tako kot pri Grkih in Rimljanih seveda podvržen uzurpaciji, še posebej s strani vojskovodij. Bolj kot vzpostavitev neomejene vladavine pa je vznik tovrstnih tiranov rezultiral v trganju vezi gentilne ureditve. Tako so se denimo osvobojeni sužnji, kot ljubljenci novih kraljev lahko povzpeli precej visoko v oblastni hierarhiji. Pri porajanju kraljestva so imele močno vlogo pospeševalca tudi: spremstva [Gefolgschaften]. Zadeva je potekala sledeče: vojskovodja, ki je zaslovel je okrog sebe zbral ambicioznih in boja željnih mladcev, ki ga je v odnosu do njih vzajemno vezala osebna zvestoba. Nepretrgane vojne in roparski pohodi so osmišljevali tovrstne druščine.
Engels zaključi, da je za nemška plemena, ki so se združila v ljudstva v splošnem veljala ista ureditev kot pri Grkih in Rimljanih, tj. Ljudska skupščina, svet gentilnih starešin ter vojskovodja, ki že sega po resnični kraljevi oblasti.
Brž ko je družba prestopila meje, v katerih je zadoščala ta ureditev, je bilo z gentilnim redom pri kraju; na njegovo mesto je stopila država.



VIII. Nastanek države pri Nemcih
Na začetku osmega poglavja izvemo, da so bili Nemci zelo številno ljudstvo. V primerjavi z Irokezi, ki so na svojem vrhuncu šteli okrog 20.000 članov, je imelo povprečno nemško pleme, kar petkrat več članov, nakatera plemena pa so celo presegala to številko. Cezar je ocenjeval, število Usipetrov in Tenkterov, ki so živeli na levem bregu Rena, na ospuljivih 180.000 glav.
Za primerjavo lahko povemo, da London, ki danes s skorajda osmimi miljoni prebivalcev predstavlja največje mesto v Evropski Uniji, šele v 17.stoletju preseže to številko. Celotna populacija Nemcev pa je še večja, v kolikor v računico vštejemo še nemške jezikovne skupine, ki so živele ob Donavi in vzdolž Krpatov. Približni seštevek vseh nemških plemen na začetku našega štetja tako nanese neverjetnih šest miljonov. Po naselitvi Germanije pa se je prebivalstvo množilo še hitreje, najdbe rimskih novcev iz 3.stoletja v šlezviških močvirjih, tj. na današnji meji med Nemčijo in Dansko, nakazujejo, da je bila v tem času že razvita kovinska in tekstilna produkcija, prav tako pa je moral biti živahen promet z rimsko državo. Bogatejši sloji so že posegali po luksuznih dobrinah.
Nemci so bili torej v popolnem razmahu in so nenehno širili svoje ozemlje ter s tem čedalje bolj pritiskali na obstoječe meje rimske države. Engels pravi:
„Onemogla, brez krvi in pomoči, je bila rimska država konec 5. stoletja odprta vdirajočim Nemcem. Nekaj strani prej smo stali ob zibelki antične grške in rimske civilizacije. Tu stojimo ob njeni krsti“.
V stoletjih svoje hegemonije je rimsko cesarstvo predstavljalo vseobsegajoči stroj, ki je mlel večino obstoječega sveta, sredozemski talilni lonec v katerem so se vsi jeziki morali umakniti latinščini, nacionalnih razlik ni bilo več. Rimska uprava in rimsko pravo sta povsod razkrojila stare rodovne zveze in s tem poslednji ostanek krajevne in nacionalne samodejavnosti. A kot vsi, se je tudi ta sistem naposled zapletel v nerazrešljiva protislovja. Čim bolj je država propadala tem bolj so rasli davki in dajatve, tem nesramneje so uradniki ropali in izsiljevali. Latifundijsko gospodarstvo, osnovano na suženjskem delu se ni več izplačalo- še zmeraj pa je predstavljalo takrat edino možno obliko velike agrikulture. Zatorej so velika zemljišča razkosali enega za drugim, ter jih spet začeli obdelovati na drobno.
Posebej zanimiva pa je bila situacija s sužnji kot produkcijskim faktorjem obstoječe dobe, velika večina prebivalstva si jih namreč več ni mogla privoščiti, zato so prevladovali predvsem hišni in luksuzni sužnji bogatašev. Odmirajočega suženjstva je bilo torej, kar za znaten delež prebivalstva, s tem pa je bil tip produkcije vpet v težaven antagonizem- na eni strani mnoštvo produktivnega dela kot dejavnosti, ki priteče samo sužnjem, kar seveda ni vredno svobodnega rimskega državljana, ter na drugi strani ogromno število slednjih. Engels povzame:
„V tem je bila slepa ulica, v kateri je rimski svet obtičal: suženjstvo je bilo ekonomsko nemogoče, delo svobodnih pa moralno obsojeno. Prvo ni več moglo, drugo še ni moglo biti osnovna oblika družbene produkcije. Edino, kar je moglo pomagati, je bil popolna revolucija“.
V provincah je bil situacija nemara še slabša, koloni in svobodni kmetje so se zatekali pod varstvo mogočnikov, samo, da bi ušli rimskim uradnikom, oderuhom in sodnikom. Patron je kot pogoj postavil prenos zemljišč v njegovo last, za katere pa jim je jamčil dosmrtni užitek.
Za to, da so nemški barbari osvobodili Rimljane njihove lastne države, so jim vzeli dve tretjini vse zemlje, ter si jo razdelili med seboj. Gospodarji rimskih provinc, so morali to kar so osvojili seveda organizirati, a rimskih množic seveda ni bilo mogoče sprejeti v gentilni sistem niti jim vladati s pomočjo teh organizmov. Zaradi pritiska objektivnih okoliščin so se morali organi gentilne ureditve zelo hitro sprementi v državne organe- prišel je čas, da se vojskovodja spremni v kralja; in to se je zgodilo.
Na primeru frankovske države pa Engles pokaže še en radikalni novum, ki prihajajočo fevdalno dobo loči tako od barbarske/ nemške kot tudi sužnjelastniške/ rimske družbe. Vzpostavi se nov razred svobodnih kmetov, ki pa vendarle niso lastniki svoje zemlje. Prvo jih loči od sužnjev, drugo od barbarov.
Engels poglavje zaokroži z ugotovitvijo, da:
„...vse, kar so Nemci vsadili življenjskega in oživljajočega v stari rimski svet, je bilo barbarstvo. Samo barbari so zares sposobni, da pomlade svet, ki trpi za umirajočo civilzacijo. A najvišja stopnja barbarstva, do katere in na katero so se povzpeli Nemci pred preseljevanjem narodov, je bil najbolj prikladna za ta proces. To nam pojasni vse“.