Vzgoja in šolstvo

Ko govorimo o temeljnih pedagoških vprašanjih, ne moremo mimo opredelitve o tem kakšen je človek, ko se rodi. Vse od Lockeove koceptualizacije človeka kot tabule rase, se zdi, da je to prevladujoča paradigma v katero si vsak pravi humanist ne bi smel drzniti dvomiti. Vseeno pa sam ne bi zanemarjal genske predispozicije na katero je človek »obsojen« in nanjo nima nikakršnega vpliva. V primeru, da spregledamo to naravno danost se naš humanizem lahko kaj hitro izteče v nevarno uniformiranje vsega odklonskega.
Morda je najpopolnejša zastavitev razvoja človeške osebnosti, tista, ki poudarja triado: dednost, okolje in lastna dejavnost. Glede na intenzivnost vpliva si sledijo prav v takšnem kronološkem zaporedju. Ne dednosti, ne okolju, človek ne more nikoli docela uiti, lahko pa njune učinke krepko preobrazi s pomočjo lastne dejavnosti, za katero mislim, da je ključnega pomena. Nemalo primerov v zgodovini bi lahko našli, ko so imeli posamezniki odlične pogoje za lastni razvoj, pa jih niso izkoristili in raje izbrali življenje v slogu Oblomova. Prav tako pa smo lahko zmeraj znova fascinirani nad tistimi navdihujočimi osebami, ki so izhajale iz niča in ustvarile vse.
Seveda gre za dve nasprotujoči si skrajnosti, in za pripadnike le teh je vzgoja irelavantna saj so v veliki meri tako ali drugače samozadostni. Med tema dvema skrajnostima pa se nas nahaja večina (večno veljavna Gaussova krivulja). Prav v tem oziru pa ima vzgoja pomembeno mesto. Ključno mesto v procesu vzgoje pa ima seveda vzgojitelj. Ta proces mora biti, če želi biti uspešen, zastavljen dvostransko. Kot pravi že Engels, ne gre zgolj za to da učitelj vzgaja, temveč predvsem za to, da je tudi sam vzgajan. Učitelj bi moral svojega učenca razumeti kot osebnost, ne samo kot objekt vsrkavanja novega vedenja. Prav zato si ne bi smel privoščiti pristopa , ki bi učenca obravnaval kot nepopisan list papirja. Vsak posameznik je enkratna osebnost in podajanje vednosti v uniformirani obliki je ena hujših napak učnega procesa. Nemara na tem mestu ne bo odveč omeniti mikrofiziko oblasti, kot jo razdela Foucault. Tako kot v zaporu, bolnicah in tovarnah je ta prisotna tudi v učilnicah. Gre za discipliniranje telesa, ki je konstantno pod budnim očesom nadzornika. Končni cilj tega tipa oblasti, je seveda ponotranjenje nadzora, ki ga posameznik vrši sam nad sabo, tudi v odsotnosti nadzornika.
V tem smislu se mi zdi problematična že sama arhitektura učilnice, kot primarnega prostora podajanja vednosti. Veliko bolj primerna bi se mi zdela krožna postavitev, ki je že v osnovi bolj naklonjena dialogu, ter skupnemu odkrivanju. Pri takšnem tipu učenja bi imel učitelj bolj, ko ne moderatorsko funkcijo. Stvar pa bi funkcioniral le ob nekaterih obče sprejetih pogojih. Prvič ta tip učenja bi bil primeren predvsem za družboslovne in humanistične predmete, do neke mere pa bi se ga seveda lahko posluževali tudi naravoslovci.
Drugič, takšen način, bi od učencev zahteval vsaj troje. Da pristanejo na nova pravila igre, da se na pouk pripravijo bistveno bolj kot so se do sedaj in najpomembneje, da so pripravljeni argumentirano zagovarjati svoje stališče. Prav to pa bi bila obenem največja prednost takšnega sistema- spodbujanje lastnega kritičnega mišljenja.
Današnji šolski sistem, namreč ne spodbuja, temveč celo ovira lastno mišljenje. Uspeva pa mu izšolati armado ljudi, ki so naučeni gore informacij, a obenem ne vedo kaj bi z njimi počeli. Gre za intelektualno neodgovornost do ljudi.
Stvar je v resnici precej bolj zapletena saj smo soočeni z vsaj še dvema problemoma. Nisem tako naiven, da bi si domišljal, da si ljudje res želijo kritično razmišljati, prepričan sem, da jih je velika večina zadovoljnih s tem, kar imajo. Kritično udejstvovanje jim v tem smislu predstavlja zgolj nepotreben napor.
In drugič, sam sistem je naravnan tako, da ljudi vzpodbuja h takšnemu načinu obnašanja in intelektulni apatiji. Za vsako oblast je namreč precej bolj lagodno, da ima pod sabo armado poslušnih in konformnih ljudi.
Za konec še misel, ki sem jo pred kratkim zasledil. Gre za eno tistih kratkih iskric, ki v enem stavku zaobjamejo samo bistvo:
»Nikoli nisem dovolil, da bi moje šolanje oviralo moje izobraževanje«
Mark Twain

Naravno stanje

Ljudje so generična bitja. Zavračam vsakršno hipotezo naravnega stanja, ki ne izhaja iz te osnovne predpostavke. Naravno stanja, ki za človeka predvideva položaj avtonomnega subjekta, neodvisnega od ostale družbe, ne zdrži kritičnega pretresa. V kolikor mi je znano tudi ni zgodovinskih dokazov, ki bi potrjevali takšen pogled. Že naši ljubi predniki, ki jih tako nemarno zapiramo v živalske vrtove, so bili in še zmeraj so, navajeni življenja v skupnosti. Zelo malo verjetno se mi torej zdi, da bi obstajal nek vakumski prostor razvoja, v katerem bi človek lahko funkcioniral samozadostno. S tem se obračam na drugo nerealno predpostavko, ki jo v sebi nosi večina teorij naravnega stanja. Gre za tezo o duhu časa v katerem naj bi živele primitivne skupnosti. Tu imamo opravka z nekaj konkurenčnimi pogledi. Oglejmo si štiri.
Hobbesovo naravno stanje predvideva vojno vseh proti vsem. Opisuje ga kot stanje bede, nasilja, bolezni, trpljenja skratka vsesplošne prisotnosti elementov, ki bi ustvarili res nemogoče življenjsko okolje. Hobbes se mi zdi v resnici nadvse modern avtor. Potem, ko spoznaš njegove ideje, res nevem kdo bi se še obremenjeval z morebitno apokalipso. Saj smo vendarle eno že preživeli in se iz nje očitno celo razvili.
Ključni problem, kot ga opažam pri Hobbesu, je ta da uvede nujnost tretjega. Tretjega, ki pa je bil ves čas že prisoten. Izpeljevanje nujnosti podreditve suverenu zavoljo nezmožnosti dogovora (dasiravno je prav ta akt podreditve tudi dogovor), lahko kritiziramo ne le z Lockeove, temveč tudi z materialistične perspektive. Ne vidim smisla v uvajanju vsemogočnega suverena, ki bi zahteval brezpogojno podrejanje, ko pa ta suveren že obstaja. Govorim o naravi, ki je kot dana objektiviteta določala razvoj človeške zavesti. Prav ta surova neposrednost ni omogočala preživetja posamezniku izven okvirov družbe. Človek je bil prisiljen sodelovati, če je želel preživeti. Zato ne moremo govoriti o vojni vseh proti vsem, temveč kvečjemu o vojni nekaterih proti nekaterim. To pa je rdeča nit zgodovine, ki svojo aktualnost potrjuje še danes.
Naslednji pomembni pisec v kontraktualistični tradiciji je seveda John Locke, njegova teorija naravnega stanja korenini v kritiki Hobbesove. Lockeovi pogledi so pragmatično liberalni in njegova opredelitev je precej bolj verjetna od Hobbesove, a vendar sem do nje še zmeraj skeptičen. Izhaja iz duhovite dileme, ki se sprašuje o tem zakaj bi se ljudje bali podlasic in lisic, obenem pa se povsem prostovoljno metali v naročje leva in se pri tem še počutili varno. S tem v enem zamahu odpravi Hobbesove špekulacije, katerim v obrambo pa je vendarle potrebno priznati čas državljanske vojne, ki je zaznamoval Hobbesove umotvore. Locke za naravno stanje predvideva, stanje obilja v katerem je vsakdo svobodno razpolagal z samim seboj in svojim imetjem. Suspenz posameznikove popolne svobode je posledično zgolj rezultat pragmatične odločitve skupnosti, ki uvidi, da je le ta v korist skupnega dobrega. Pomembno je tudi to da Locke akt podreditve ne razume kot nepovratno odločitev ter dopušča možnost prevrata v primeru, da se vodstvo izneveri ljudstvu.
Še korak dlje gre Rousseau, ki se za razliko od zgoraj omenjenih niti ne obremenjuje s samim suspenzom, temveč oblast zadrži v samem ljudstvu. To mu uspe z izrazito abstraktno uvedbo metafizične oblasti, tj. obče volje. Čeprav se zdi njegov pogled še najbolj človekoljuben je v resnici gnezdo totalitarizma. Obča volja v imenu katere lahko člani skupnosti posameznika prisilijo, da postane svoboden prav nevarno spominja na vsesplošno etiketiranje naravnih in razrednih sovražnikov, ki se je dogajalo slabih dvesto let po izdaji Družbene pogodbe.
A pojdimo korak nazaj, še bolj nerealna se mi zdi Rouseaujeva teza o plemenitem divjaku. Naravno stanje kot ga opisuje Rousseau bi bilo polno s sabo zadovoljnih samotarjev, ki pa bi bili vseeno sočutni, ter drugim divjakom vsake toliko priskočili na pomoč. Gre seveda za skrajno naivni romanticizem, v katerega odrasel človek, ki je prerasel pravljice res ne bi smel verjeti.
V vsem mnoštvu špekulacij o naravnem stanju velja omeniti še Marksov primitivni komunizem, v katerem so bile prozvodne sile v skupni lasti in v enakopravnem odnosu.
Naj si na tem mestu privoščim perverzno eshatologijo: »Iz brezrazredne družbe izviraš in v brezrazredno družbo se povrneš!«.
Kot rečeno na začetku, skiciral sem štiri morda najbolj znane teorije naravnega stanja. Pomankljivost takšnega razmišljanja je seveda v tem, da nisem seznanjen z morebitnimi novimi znanstvenimi spoznanji na tem področju.
Pošteno bi bilo še bolj eksplicitno nakazati, moje lastno mišljenje. Sam verjamem v to, da nikdar ni obstajala družba, ki bi se fundamentalno razlikovala od današnje. Človek je vedno bil in vedno bo družbeno bitje, to lahko utemeljujemo z osnovno celico človeške družbe, v kateri se godi primarna socializacija, tj. družina. Poleg tega združevanje v večje skupnosti ni bil odraz dobre volje temveč življenjske nuje. Ko govorimo o človeku, kot bitju v okviru skupnosti, ne moremo več govoriti o naravni enakosti( ki v naravi tako ali tako ni bila nikdar prisotna). Delitev dela in nastanek zasebne lastnine nista bila prva vzroka hierarhizacije družbe, bolj se nagibam, k temu, da bi ju imel za posledice le te. V primitivnih družbah v katerih še ni bilo privatne lastnine in v katerih so obstajali zgolj osnutki delitve dela, je namreč prav tako obstajala izrazita hierarhija vlog. Ta je bila surova in izvedena na podlagi naravnih danosti, ki jih je posameznik prejel neodvisno od svojega udejstvovanja, gotovo pa jih je še dodatno razvil prek tega. Šlo je za naravno selekcijo in preživeli so le najsposobnejši. Le ti pa so lahko posledično izvedli prvobitno akumulacijo moči in gradili oblastno strukturo. Problem vidim v tem, da se ta struktura, iz praktičnih razlogov, ni menjavala ter sčasoma postala nehigienična. Moči niso več imeli najsposobnejši, temveč tisti, ki so bili rojeni pravim staršem; imeli dovolj denarja; poznali prave ljudi itd.
Mislim, da je sklicevanje na neko pravljično predzgodovinsko obdobje; v katerem je bil človek še nedolžen in pošten; v končni fazi skrajno nevarno početje.
Svoboda in enakost pač nista stvari, ki bi ju lahko našli v naravi, temveč se moramo za nju aktivno zavzemati vsak dan. Prav to da gre v resnici za obratno sorazmerni ideji, pa je dejstvo, ki dela trud toliko bolj naporen, a obenem nujno potreben.

Delo

Verjamem, da je prav delo tisti medij skozi katerega se lahko realizira specifičnost človeške biti. S tem, ko nam ni več potrebno porabljati časa za preskrbo s hrano, tako kot so bili s tem obremenjeni v času pred industrijsko revolucijo, se odpre določen prostor svobode.
Prvič v človeški zgodovini je tako veliko število ljudi materialno preskrbljenih. Prav tako, prvič toliko ljudi životari pod pragom sprejemljivega. Zanimivo bi se bilo vprašati ali gre za (proporcionalno gledano) enako razmerje kot v pretekli zgodovini. Oboje, tako blagostanje kot revščina sta poleg tehnološkega napredka, pogojena tudi s skokovitim porastom prebivalstva. Prav bazen ekstremno revnega prebivalstva, generira rezervno armado delovne sile, ki je danes postala globalizirana. Na ta način je določenim regijam po svetu omogočeno relativno blagostanje prav na račun neusmiljenega izkoriščanja drugih področij. Takšna je današnja stvarnost in vse humanitarne akcije tega sveta (dasiravno so hvalevredne) ga ne morejo spremeniti. Potrebne so sistemske spremembe, katerih pa ni na vidiku ne teoretično kaj šele praktično. Edina prelomna točka, ki jo sam vidim je točka destrukcije narave. Od te točke naprej pa je zadeva skrajno vprašljiva.
Nisem romantik, ki bi si domišljal, da je vse, kar je potrebno, zgolj to da se zruši obstoječi ekonomski sistem. To bi bilo v primeru, da ne bi imeli dodelane alternative, v končni fazi še precej huje. Prav mogoče je da bi se vse skupaj izteklo v plemensko rivalstvo za nadzor nad redkimi preostalimi surovinami. Nekaj podobnega kot to čemur smo lahko priča v filmu Mad Max.
Ena osnovnih človeških danosti, ki ga na nek način tudi ločuje od ostalih živih bitij je zmožnost do dela. Sam akt dela, mi kot sem že dejal, predstavlja sredstvo za izražanje človeka samega. In prav ta proces je ključen za razumevanje vsakega ekonomskega sistema. Delo ima v vsakem politično ekonomskem sistemu specifičen položaj, ki ima izrazito ideološki naboj. Naj bo za delavca položaj še tako težak, ne sme se zgoditi da bi dvomil v pomembnost svojega dela. Na ta način lahko prične dvomiti v samo strukturo razmerij v katero je vpet.
Marsistična analiza, odtujitve posameznika od produkta njegovega dela je danes še bolj aktualna kot kdajkoli prej. V času v kakršnem živimo bi zelo težko govorilo o proletariatu v klasičnem smislu kot je obstajal v času po industrijski revoluciji. S tem ne namigujem, da je proletariat kot tak izumrl, v resnici se je zgolj preselil na trge s ceneno delovno silo. Prav to je ustvarilo iluzijo, da proletariata v razvitih zahodnih družbah ni več.
Resda nimamo več takšnega odstotka industrijskih delavcev kot pred desetletji, a v skokovitem porastu je nek drug razred. Gre seveda za storitveni razred. Razred ljudi, katerih osnovna funkcija je zagotavljanje določene storitve. Mislim, da je v primeru storitve alienacija še veliko večja kot pri klasični »manufakturni« dejavnosti. V obeh primerih smo sicer soočeni z zaposlenim, ki vstopa v določen odnos. V primeru klasičnega delavca gre za odnos z nekim predmetom, v rokah katerega se ta transformira in v končni fazi pridobi dodano vrednost, ki je rezultat dela, ki ga je vanj vložil delavec.
Ne morem si kaj, da na tem mestu ne omenim Žižkove interpretacije prizora iz Psycha, v katerem Norman Bates po umoru čisti kopalnico. Žižek pravi, da je bil že v mladosti fasciniran nad dolžino prizora, ter natančnostjo s katero se Norman loti čiščenja. Razlago zaokroži s tem, da se lahko s prizorom poistovetimo vsi, saj v sebi prav zaradi svoje pedantnosti nosi idejo o« Job well done«. Mar ni, prav to tisto zadovoljstvo, ki vsakega od nas preveva v trenutku, ko se s pomirjajočim občutkom uspešnosti ozremo na neko opravljeno delo. Kaj nismo vsi Normani, ki si želimo čim bolj pedantno počistiti naše kopalnice, da bo v njih, kar se da malo nesnage, ki bi nakazovala na morebitno prisotnost ida. In prav to je problem, ki ga vidim pri storitvenih dejavnostih... ni trupla. Ni neke predmetne danosti brez zavesti, ki bi jo lahko ustvarili, uničili, transformirali in koncu postavili na neko mesto in občudovali. Storitev kot taka je vpeta v odnos z drugo zavestjo. In prav to da gre za dve zavesti se lahko izkaže za izredno problematično. Kot pravijo Američani: »Stranka ima zmeraj prav!«.
Ta izjava nakazuje skrajnost odnosa med hlapcem in gospodarjem, ter tistega, ki zagotavlja določeno storitev poniža v polonoma podrejen položaj. Je zgolj še posameznik, ki mora v svoji skrajni zastavitvi, z nesmehom na obrazu prenašati takšne in drugačne kaprice svojega trenutnega gospodarja-stranke.
Porast storitvenega sektorja, se mi v tem smislu zdi kot obča institucionalizacija servilnosti. Sama storitev, nakazuje tudi na presežno delovno silo, ki ne more biti več zaposlena v klasičnem smislu predukcije novih dobrin, temveč svoj položaj najde v metafiziki storitve, ki se povečini rezultira v nečem izredno neoprijemljivem.
S tem ne želim izražati svojega srda nad zaposlenimi v storitvah, ali pa oznanjati skorajšnjega zloma kapitalizma. Pri vsem skupaj se mi zdi fascinantna zgolj neverjetna prilagodljivost kapitalizma, ki morebitne socialne pretrese uravnava na najbolj nepričakovane načine. Tako smo lahko priča službam oziroma delu, ki je dejansko nepotrebno saj bi ga zlahka lahko avtomatizirali. Takšne in podobne službe se ohranjajo le zavoljo socialnega miru, za zaposlene v njih je to seveda še zmeraj bolje kot pa da bi jih odpustili. A kot sem že dejal problem tiči drugje: danes preveč ljudi preveč dela.
Zelo zanimiv in tudi duhovit članek o aboliciji dela pa si lahko preberete tu.