Naravno stanje

Ljudje so generična bitja. Zavračam vsakršno hipotezo naravnega stanja, ki ne izhaja iz te osnovne predpostavke. Naravno stanja, ki za človeka predvideva položaj avtonomnega subjekta, neodvisnega od ostale družbe, ne zdrži kritičnega pretresa. V kolikor mi je znano tudi ni zgodovinskih dokazov, ki bi potrjevali takšen pogled. Že naši ljubi predniki, ki jih tako nemarno zapiramo v živalske vrtove, so bili in še zmeraj so, navajeni življenja v skupnosti. Zelo malo verjetno se mi torej zdi, da bi obstajal nek vakumski prostor razvoja, v katerem bi človek lahko funkcioniral samozadostno. S tem se obračam na drugo nerealno predpostavko, ki jo v sebi nosi večina teorij naravnega stanja. Gre za tezo o duhu časa v katerem naj bi živele primitivne skupnosti. Tu imamo opravka z nekaj konkurenčnimi pogledi. Oglejmo si štiri.
Hobbesovo naravno stanje predvideva vojno vseh proti vsem. Opisuje ga kot stanje bede, nasilja, bolezni, trpljenja skratka vsesplošne prisotnosti elementov, ki bi ustvarili res nemogoče življenjsko okolje. Hobbes se mi zdi v resnici nadvse modern avtor. Potem, ko spoznaš njegove ideje, res nevem kdo bi se še obremenjeval z morebitno apokalipso. Saj smo vendarle eno že preživeli in se iz nje očitno celo razvili.
Ključni problem, kot ga opažam pri Hobbesu, je ta da uvede nujnost tretjega. Tretjega, ki pa je bil ves čas že prisoten. Izpeljevanje nujnosti podreditve suverenu zavoljo nezmožnosti dogovora (dasiravno je prav ta akt podreditve tudi dogovor), lahko kritiziramo ne le z Lockeove, temveč tudi z materialistične perspektive. Ne vidim smisla v uvajanju vsemogočnega suverena, ki bi zahteval brezpogojno podrejanje, ko pa ta suveren že obstaja. Govorim o naravi, ki je kot dana objektiviteta določala razvoj človeške zavesti. Prav ta surova neposrednost ni omogočala preživetja posamezniku izven okvirov družbe. Človek je bil prisiljen sodelovati, če je želel preživeti. Zato ne moremo govoriti o vojni vseh proti vsem, temveč kvečjemu o vojni nekaterih proti nekaterim. To pa je rdeča nit zgodovine, ki svojo aktualnost potrjuje še danes.
Naslednji pomembni pisec v kontraktualistični tradiciji je seveda John Locke, njegova teorija naravnega stanja korenini v kritiki Hobbesove. Lockeovi pogledi so pragmatično liberalni in njegova opredelitev je precej bolj verjetna od Hobbesove, a vendar sem do nje še zmeraj skeptičen. Izhaja iz duhovite dileme, ki se sprašuje o tem zakaj bi se ljudje bali podlasic in lisic, obenem pa se povsem prostovoljno metali v naročje leva in se pri tem še počutili varno. S tem v enem zamahu odpravi Hobbesove špekulacije, katerim v obrambo pa je vendarle potrebno priznati čas državljanske vojne, ki je zaznamoval Hobbesove umotvore. Locke za naravno stanje predvideva, stanje obilja v katerem je vsakdo svobodno razpolagal z samim seboj in svojim imetjem. Suspenz posameznikove popolne svobode je posledično zgolj rezultat pragmatične odločitve skupnosti, ki uvidi, da je le ta v korist skupnega dobrega. Pomembno je tudi to da Locke akt podreditve ne razume kot nepovratno odločitev ter dopušča možnost prevrata v primeru, da se vodstvo izneveri ljudstvu.
Še korak dlje gre Rousseau, ki se za razliko od zgoraj omenjenih niti ne obremenjuje s samim suspenzom, temveč oblast zadrži v samem ljudstvu. To mu uspe z izrazito abstraktno uvedbo metafizične oblasti, tj. obče volje. Čeprav se zdi njegov pogled še najbolj človekoljuben je v resnici gnezdo totalitarizma. Obča volja v imenu katere lahko člani skupnosti posameznika prisilijo, da postane svoboden prav nevarno spominja na vsesplošno etiketiranje naravnih in razrednih sovražnikov, ki se je dogajalo slabih dvesto let po izdaji Družbene pogodbe.
A pojdimo korak nazaj, še bolj nerealna se mi zdi Rouseaujeva teza o plemenitem divjaku. Naravno stanje kot ga opisuje Rousseau bi bilo polno s sabo zadovoljnih samotarjev, ki pa bi bili vseeno sočutni, ter drugim divjakom vsake toliko priskočili na pomoč. Gre seveda za skrajno naivni romanticizem, v katerega odrasel človek, ki je prerasel pravljice res ne bi smel verjeti.
V vsem mnoštvu špekulacij o naravnem stanju velja omeniti še Marksov primitivni komunizem, v katerem so bile prozvodne sile v skupni lasti in v enakopravnem odnosu.
Naj si na tem mestu privoščim perverzno eshatologijo: »Iz brezrazredne družbe izviraš in v brezrazredno družbo se povrneš!«.
Kot rečeno na začetku, skiciral sem štiri morda najbolj znane teorije naravnega stanja. Pomankljivost takšnega razmišljanja je seveda v tem, da nisem seznanjen z morebitnimi novimi znanstvenimi spoznanji na tem področju.
Pošteno bi bilo še bolj eksplicitno nakazati, moje lastno mišljenje. Sam verjamem v to, da nikdar ni obstajala družba, ki bi se fundamentalno razlikovala od današnje. Človek je vedno bil in vedno bo družbeno bitje, to lahko utemeljujemo z osnovno celico človeške družbe, v kateri se godi primarna socializacija, tj. družina. Poleg tega združevanje v večje skupnosti ni bil odraz dobre volje temveč življenjske nuje. Ko govorimo o človeku, kot bitju v okviru skupnosti, ne moremo več govoriti o naravni enakosti( ki v naravi tako ali tako ni bila nikdar prisotna). Delitev dela in nastanek zasebne lastnine nista bila prva vzroka hierarhizacije družbe, bolj se nagibam, k temu, da bi ju imel za posledice le te. V primitivnih družbah v katerih še ni bilo privatne lastnine in v katerih so obstajali zgolj osnutki delitve dela, je namreč prav tako obstajala izrazita hierarhija vlog. Ta je bila surova in izvedena na podlagi naravnih danosti, ki jih je posameznik prejel neodvisno od svojega udejstvovanja, gotovo pa jih je še dodatno razvil prek tega. Šlo je za naravno selekcijo in preživeli so le najsposobnejši. Le ti pa so lahko posledično izvedli prvobitno akumulacijo moči in gradili oblastno strukturo. Problem vidim v tem, da se ta struktura, iz praktičnih razlogov, ni menjavala ter sčasoma postala nehigienična. Moči niso več imeli najsposobnejši, temveč tisti, ki so bili rojeni pravim staršem; imeli dovolj denarja; poznali prave ljudi itd.
Mislim, da je sklicevanje na neko pravljično predzgodovinsko obdobje; v katerem je bil človek še nedolžen in pošten; v končni fazi skrajno nevarno početje.
Svoboda in enakost pač nista stvari, ki bi ju lahko našli v naravi, temveč se moramo za nju aktivno zavzemati vsak dan. Prav to da gre v resnici za obratno sorazmerni ideji, pa je dejstvo, ki dela trud toliko bolj naporen, a obenem nujno potreben.