Adieu

Ko je bilo Zaratustri trideset let, je zapustil domovino in jezero svoje domovine in odšel v gorovje. Tam je užival deset let nad svojim duhom in samoto in se deset let ni naveličal...

No, da ne bom preveč melodramatičen- v gore grem le za dva tedna. V tem času bom žal brez interneta- kar me navdaja z nekakšno čudno utesnjenostjo. Vseeno pa nameravam pisati, zato lahko ob vrnitvi pričakujete kakšen daljši sestavek.

Akcija, reakcija in slast upora

Načeloma ne pristajam na analogije s področja naravoslovja, ki se kot čista vednost aplicirajo na polje družboslovja. Vse preveč mehanske mi delujejo, obenem pa se tovrstni pozitivizem kaj rad izteče v zelo nevarne zaključke . Spomnimo se zgolj najbolj surovega udejanjanja tovrstne prakse , ki se je dogodilo v naši polpretekli zgodovini. V mislih imam seveda znanost o rasi. Ne gre zgolj za koncentracijska taborišča, kjer je ta »vednost« dosegla svoj vrh, ali bolje rečeno svoje absolutno dno. Bolj zaskrbljujoče je to, da je nacizem oziroma ideologija arijske rase v resnici le konsekventno in prav »po nemško« do konca izpeljana ideja, ki je v Evropi začela nastajati že v obdobju razsvetljenstva. O tem kako globoke korenine in zgodovino ima v Evropi sam antisemitizem in s tem v veliki meri tudi nacizem, je odlično razčlenitev podala že H. Arendt v svoji študiji o Izvorih totalitarizma.
Navkljub omenjenim pomislekom se zdi, da vseeno obstaja določen presek v množici večno veljavnih zakonov, ki veljajo tako za družbo kot za naravo. Eden takih je prav gotovo zakon akcije in reakcije. Na prvi pogled trivialen in brez velike moči za pojasnitev je vendarle univerzalen in s tem še kako uporaben.
Tako kot je razvoj in grozljiva sinteza vse pretekle vednosti o arijskem človeku, rezultat in reakcija na serijo »znanstvenih« akcij; tako je tudi sama druga svetovna vojna vzplamtela kot ena velika reakcija. Šel bi celo tako daleč in dejal, da so bili prvi streli zapisani že v Versajski mirovni pogodbi. Kot je rekel že Mao: »Večje kot bo zatiranje večji bo upor!« in kaj je to drugega kot zakon akcije in reakcije, ki je preslikan na družbo.
Vendar pa je nemški upor, kakorkoli ga poskušamo ukalupiti v neke razumske okvire, v osnovi predvsem dejanje iracionalnega besa, ranjenega ponosa, pravičniškega revanšizma ipd., skratka elementov, ki so imeli v zgodovini precej več vpliva kot bi človek pričakoval. Predvsem pa gre za etično erozijo brez primere (žalostno je, da prav to judovsko država danes izkorišča kot politični kapital par excellence). Slast upora, ki jo omenjam v naslovu tako ni mišljena za vzpon nacizma- nikakor. Čeprav to še ne pomeni, da na ravni subjekta ni bila prisotna tudi tu.
Da naj bo upor slasten je potrebno zagotoviti določenim osnovnim pogojem, kateri nacizem po večini ne ustreza. Prvič, osnoven pogoj upora je zatiranje, kolikor večje je zatiranje toliko večji bo upor. Drugič uporniku je potrebna ideologija, saj je- rečeno malce po kantovsko- upor brez ideologije slep, ideologija brez upora pa prazna. Ko ugotovimo, da zadovoljujemo omenjena dva pogoja se velja vprašati o strukturi upora in vsebini ideologije. Za samo ideologijo je nadvse priporočljivo, da je vsevključujoča(tega se zavedajo tudi moderne
»neideološke« catch-all stranke). Ako pa niso vključeni ravno vsi pa ciljajmo vsaj na veliko večino, v nasprotnem primeru bo naš uspeh bolj jalov. Ta kriterij nemara najbolj zadovoljivo izpolnjuje religija. Denimo krščanstvo, ki je tako zelo vsevključujoče, da ne izloča niti svojih sovražnikov- če za trenutek odmislimo prakso, ki tega načeloma ne potrjuje- temveč jim nastavlja še drugo lice. Komunizem kot tak je sicer vključeval večino a je obenem precej bolj jasno pozicioniral svoj upor. Ob vsem tehnološkem napredku pa je ta sčasoma izvodenel in izgubil jasnega sovražnika pa tudi tistih, ki jih je nagovarjal je bilo zmeraj manj.
V tem smislu je krščanstvo precej bolj univerzalno saj tematizira smrt, greh, življenje po smrti ipd. skratka takšne in drugačne zimzelene melodije, ki bodo prisotne dokler bo prisoten človek. Mar ni smrt nadvse hvaležna tema, s svojo konkretnostjo, univerzalnostjo in nenazadnje demokratičnostjo zagotavlja večno življenjsko tržno nišo. Vsekakor bolj kot abstraktno ekonomsko izkoriščanje, katerega je kapitalu danes uspelo relativizirati, preseliti, predstaviti kot neizbežnega, fokus premestiti na grozečo globalno katastrofo. Kakorkoli že ideologija kot čista teorija je za povprečnega človeka seveda dolgočasna. In teoretiziranje o tem ali imajo angeli popek ali ne, oziroma o levem in desnem partijskem odklonu, res niso teme, ki bi uživale občo priljubljenost. Tovrstni pomisleki pa v resnici vzniknejo šele takrat, ko je določena ideologija že konsolidirana.
Ne, prava strast upora se skriva nekje in nekoč drugje. Skrivala se je v opreznih šepetanjih hodnikov katakomb, izdihovala je na križu z mislijo o večni odrešitvi, cvrla se je na grmadah, kričala v rokah inkvizitorjev. Goltala kurirska pisma, padala pod streli okupatorja, bila odplaknjena v müchenske kanale, zmrzovala po sibirskih stepah, korakala na dolgem pohodu...

To ni post

Ura, čas-minevanje in lajanje v oblake. Strumne vrste hodečih linearnih premic- mi nismo ljudje iz mesa in krvi, mi smo stroji.
Iz kanalizacije v nos udari neznosna mešanica:
prešvicanih gat, ki jih pijani singapruski mornar ni zamenjal že od kar, je Marija Terezija prvič prav prikupno podrla kupčka,
sedemih let neizmerne žalosti, ki jo na svojih prsih lahko gojijo samo zaprisežene patagonske device, ki v nočeh katerim se še luna rajši izogne, lovijo podeče sence svojih sinov
in seveda gorečega grmička trobelike izza ošiljenega grička planeta Kritonija.
Duh okosteneli s koso razsaja, za njim se vleče pastirček Pišmevuh, radodarno režoč in skopušno rezajoč.
»To so bile torej te zloglasne sanje?« morda, a kot je rojstvo smrt je tudi smrt že nemalokrat povrgla prav prikupne otročiče, ki se nam vsi rdečelični še danes nagajivo derejo s prestola, če smo nepazljivi pa nam vržejo še kamenček ali dva. Tovarniška ura odbije pet do dvanajstih in mi smo še zmeraj odločni, bolj kot kdajkoli prej! Ne bomo se predali, zgodovina je na naši strani, svoboda pa je v spoznanju nujnosti, in res: »Tovariši, zmanjkalo nam je troslojnega...«.
Ah, da končno jo zagledam prečudovita(leta so ji bila mila) Khan al Zija, nemara bo potrebno navreči vljudnost ali dve, se malce posmejati, pohvaliti njene materinske dojke, ki bodo nekoč dojile ponosne atlase, titane in morda sam kaos, če kdo potem se namreč prava ona dobro zaveda, da na mladih svet stoji. Srce mi bije zmeraj močneje, nasmeški letijo kot bumerangi, le molim, da mi ne izbijejo zob, to bi napravilo slab vtis. Še korak, dva... groza to ni ona!
Brez skrbi, nadaljuj po premici, kot, da se ni nič zgodilo, bil je zgolj mehanski smehljaj, ki ga podariš vsakemu mimoidočemu.
Lipa zelena in bajtka rumena ščinkavček prdi, sonček sije in češnja se od zdravja šibi. Košakov ata, ali po domače fantom s tbilisijske Opere, si zadovoljen ob pogledu na posest, ki mu cveti, kar sama od sebe nabaše pipo in odpihne sončni zahod, »Ohohohoho, včasih je bilo vse drugače, resnico si našel na konici frače, danes so življenja, kapitala le igrače«.
Anima animira arhetip adolescentnega aborigina.
Danes ima ljudstvo enega in edinega sovražnika, njegov zlovešči obraz nam preti izza vsakega vogala, z njim se srečujemo na mestih na katerih bi ga najmanj pričakovali, prej, ko si priznamo, da pred njim nismo varni nikjer, bolje bo za nas. Prej, ko ga bomo spoznali lažje ga bomo premagali, a zaenkrat o njem ne vemo še ničesar, sicer pa človek z levico tako ali tako težko napiše kaj pametnega še posebej, če je desničar.
Pa brez skrbi učenje je res brez potrebe, kar človek ve tega si ne more želeti naučiti se, saj to namreč že ve! Česar pa ne ve, tudi tega si ne more želeti, saj ja ne moremo hrepeneti po znanju za katerega sploh ne vemo, da ga ne posedujemo! Bog je že vse uredil, da mora biti tako kot je lepo in prav, le k nam ga dajte mu bo življenje učitelj, pa še krivovercem bo pokazal pot iz mraka.
Tako so jim pravili ob začetku enaindvajsetega pohoda, in vsi so padli.
Ob vsesplošni nejevolji(pa saj ne da je bil od volje kdo že kdaj sit) si je čemerni velikan Matevž, odtrgal delček avtoceste in si vanjo zavil neko obskurno vas. Žena je bila s tem ljubeznivim darilom,ki si ga je urno nataknila na kazalec, kar zadovoljna in se je za večerjo še posebej potrudila. Matevž pa je bil tudi zadovoljen saj mu je post trajajoč zadnji dve leti že pošteno presedal.