To ni post

Ura, čas-minevanje in lajanje v oblake. Strumne vrste hodečih linearnih premic- mi nismo ljudje iz mesa in krvi, mi smo stroji.
Iz kanalizacije v nos udari neznosna mešanica:
prešvicanih gat, ki jih pijani singapruski mornar ni zamenjal že od kar, je Marija Terezija prvič prav prikupno podrla kupčka,
sedemih let neizmerne žalosti, ki jo na svojih prsih lahko gojijo samo zaprisežene patagonske device, ki v nočeh katerim se še luna rajši izogne, lovijo podeče sence svojih sinov
in seveda gorečega grmička trobelike izza ošiljenega grička planeta Kritonija.
Duh okosteneli s koso razsaja, za njim se vleče pastirček Pišmevuh, radodarno režoč in skopušno rezajoč.
»To so bile torej te zloglasne sanje?« morda, a kot je rojstvo smrt je tudi smrt že nemalokrat povrgla prav prikupne otročiče, ki se nam vsi rdečelični še danes nagajivo derejo s prestola, če smo nepazljivi pa nam vržejo še kamenček ali dva. Tovarniška ura odbije pet do dvanajstih in mi smo še zmeraj odločni, bolj kot kdajkoli prej! Ne bomo se predali, zgodovina je na naši strani, svoboda pa je v spoznanju nujnosti, in res: »Tovariši, zmanjkalo nam je troslojnega...«.
Ah, da končno jo zagledam prečudovita(leta so ji bila mila) Khan al Zija, nemara bo potrebno navreči vljudnost ali dve, se malce posmejati, pohvaliti njene materinske dojke, ki bodo nekoč dojile ponosne atlase, titane in morda sam kaos, če kdo potem se namreč prava ona dobro zaveda, da na mladih svet stoji. Srce mi bije zmeraj močneje, nasmeški letijo kot bumerangi, le molim, da mi ne izbijejo zob, to bi napravilo slab vtis. Še korak, dva... groza to ni ona!
Brez skrbi, nadaljuj po premici, kot, da se ni nič zgodilo, bil je zgolj mehanski smehljaj, ki ga podariš vsakemu mimoidočemu.
Lipa zelena in bajtka rumena ščinkavček prdi, sonček sije in češnja se od zdravja šibi. Košakov ata, ali po domače fantom s tbilisijske Opere, si zadovoljen ob pogledu na posest, ki mu cveti, kar sama od sebe nabaše pipo in odpihne sončni zahod, »Ohohohoho, včasih je bilo vse drugače, resnico si našel na konici frače, danes so življenja, kapitala le igrače«.
Anima animira arhetip adolescentnega aborigina.
Danes ima ljudstvo enega in edinega sovražnika, njegov zlovešči obraz nam preti izza vsakega vogala, z njim se srečujemo na mestih na katerih bi ga najmanj pričakovali, prej, ko si priznamo, da pred njim nismo varni nikjer, bolje bo za nas. Prej, ko ga bomo spoznali lažje ga bomo premagali, a zaenkrat o njem ne vemo še ničesar, sicer pa človek z levico tako ali tako težko napiše kaj pametnega še posebej, če je desničar.
Pa brez skrbi učenje je res brez potrebe, kar človek ve tega si ne more želeti naučiti se, saj to namreč že ve! Česar pa ne ve, tudi tega si ne more želeti, saj ja ne moremo hrepeneti po znanju za katerega sploh ne vemo, da ga ne posedujemo! Bog je že vse uredil, da mora biti tako kot je lepo in prav, le k nam ga dajte mu bo življenje učitelj, pa še krivovercem bo pokazal pot iz mraka.
Tako so jim pravili ob začetku enaindvajsetega pohoda, in vsi so padli.
Ob vsesplošni nejevolji(pa saj ne da je bil od volje kdo že kdaj sit) si je čemerni velikan Matevž, odtrgal delček avtoceste in si vanjo zavil neko obskurno vas. Žena je bila s tem ljubeznivim darilom,ki si ga je urno nataknila na kazalec, kar zadovoljna in se je za večerjo še posebej potrudila. Matevž pa je bil tudi zadovoljen saj mu je post trajajoč zadnji dve leti že pošteno presedal.