Kratek poskus zgodovinske umestitve levice in desnice

Tako, iz planinskega raja sem se vrnil, orla in kače nisem srečal sta mi pa zato delala družbo pajek in potepuški maček. Zato sem se bolj kot perzijski prerok počutil kot obskurni gorenjski čarovnik. Tole pa sem v tem času spesnil, kot razkriva že naslov je obravnavana tematika zelo neskromno zastavljena...


Prepričan sem, da je današnja levica v globoki krizi. S tem nimam v mislih zgolj Slovenije, ki je v nebo vpijoč odraz tega, temveč trdim, da gre za pojav globalnih razsežnosti. Preden se spustimo v podrobnejšo kritiko pa bi vseeno veljalo vsaj okvirno definirati to, kar je na tapeti. Za zadovoljivo razumevanje vsakega pojava pa se mi zdi nujno tega obravnavati v historični perspektivi. Prav to bom poskušal storiti tudi sam.
Rez med levico in desnico povečini vmeščamo v čas nastanka industrijske družbe in s tem vzpona antagonizma med delom in kapitalom. Takšna opredelitev oziroma ločnica pa je tekom zgodovinskega razvoja postajala vse bolj zabrisana in nejasna. Današnji antagonizem je prefinjen do te mere, da se zdi, da sploh ne obstaja. Zato se konceptualizacija osi levo-desno, ki je vezana na fordistični tip produkcije, kaže kot redukcionizem katerega je potrebno preseči. Vrnimo se torej nazaj v zgodovino in se vprašajmo, če lahko ločitev zasledimo že prej. Prepričan sem, da lahko in tako moramo tudi storiti. Vsaj od takrat, ko govorimo o človeku kot o zoon politikonu, lahko govorimo tudi o ločitvi med desnico in levico. S tem imam v mislih seveda grški polis, kot prvo zahodno politično ureditev modernega smisla. Agora kot javni prostor par excellence, je bila že takrat polna polemik, ki so se nanašale tudi na vprašanja svobode, enakosti, ekonomije, zunanje politike itd. In res, lahko bi dejali, da ločnica med physis in nomos, ki vznikne v tem času, v temelju zaznamuje tudi samo levico in desnico. Na eni strani se torej soočamo z utemeljitvijo, ki svojo legitimnost črpa v naravi. Neenakosti, ki izvirajo iz nje so v tem pogledu determinanta, kateri posameznik ne more uiti. Poskusi preseganja te pa so zgolj odraz lažne morale in umetne solidarnosti. Tovrstna teza, ki jo je kasneje mojstrsko dovršil Nietzsche ima svoje izvire že v sofističnih krogih antike. Kalikles denimo je njen močan protagonist. Trazimah, čigar teza, da je: »Pravičnost korist močnejšega« in s tem iztočnica Platonove Države, prav tako očitno zastopa prevlado physisa. Gotovo bi se našel še kakšen sofist, ki spada v to kategorijo. Ni presenetljivo, da je bilo tovrstno mišljenje od nekdaj blizu vladajočim krogom, katerim je služilo kot sredstvo za afirmacijo oblasti.
Po drugi strani pa Platon, sicer tudi sam aristokrat, zastopa neprimerno bolj demokratično naziranje. Navkljub vsem kritikam, ki letijo na Državo, kot delo, ki je zametek totalitaristične ureditve, je le to vseeno monumentalni prispevek h politični filozofiji. Prepričan sem, da lahko vse večje ideologije v njej najdejo dele, ki bi jih brez težav označile za svoje. A bistvo se skriva drugje, kot pravi že sam podnaslov: o pravici/pravičnem, je to predvsem delo, ki išče najboljšo možno ureditev. V tem oziru je pomembno, da izvore in razloge za pravičnost išče v družbi in ne toliko v naravi. Narava se namreč kaže kot zavest izven sebe, ki pa kot totaliteta vseeno in prav zato deluje usklajeno. Družba in individum v njej pa je po drugi strani zavest na sebi in je samodoločujoča. Ta presežek, praktično poimenovan tudi meta-jezikovna zmožnost, pa je tisti element, ki nas dela za enfant terrible toka evolucije. Skratka gre za to, da je človek nekaj radikalno drugačnega od narave in pri iskanju pravičnega družbenega sistema si ne bi smeli privoščiti enoznačnih preslikav iz narave. Gledano strukturno se trajna implementacija pravice lahko udejanji zgolj v nomosu. Kar je spoznal že Platon v svojem poznem delu Zakoni. Navkljub temu pa nikoli ne moremo preceniti ključne vloge, ki jo v političnem procesu že od nekdaj igrajo modri vladarji. Solon kot eden najmodrejših politikov te dobe, je mojstrsko presegal in umirjal razredni antagonizem takratne družbe. Veleposestnikov ni razlastil , temveč je vsakomur po pravici pustil toliko kot mu pripada- s tem se je izognil njihovemu srdu. Najrevnejše in celo zasužnjene državljane pa je pomilostil, ter vsakemu odredil košček zemlje- s tem pa si je pridobil njihovo naklonjenost.
V času Rimskega cesarstva težko govorimo o demokraciji, resnici na ljubo zaradi obsežnosti zaradi imperija ta tudi ne bi bila izvedljiva v neposrednem grškem smislu. Sam izostanek demokracije pa še ne pomeni, da družbene napetosti niso obstajale. Prav gotovo jih ni primanjkovalo, v tem in v vzniku zmeraj bolj kompleksne strukture vladanja velja iskati tudi vzroke in potrebo za bliskovit razvoj prava. Rim kot tak tudi lepo nazorno pokaže dva tipa družbenega oziroma političnega boja, ki se potem kot stalnica vlečeta skozi zgodovino. V mislih imam sistemski in protisistemski boj. V prvem primeru gre za boj za spremembe znotraj okvirov obstoječega sistema. Boj, ki se danes odvija v parlamentu, je takrat potekal v senatu ena njegovih skrajnosti je bil seveda Cezarjev umor. Za ta tip boja je značilna zamenjava elite, oblastna razmerja in struktura moči pa v resnici nista v nevarnosti. Drug tip boja je protisistemski in v sebi nosi idejo o temeljni prenovi političnega sistema, bolje rečeno izgradnji novega na ruševinah starega. Za tovrstne boje se je uveljavilo ime revolucija. In prav to je bil v svojem času nesrečni in na propad obsojeni Spartakov upor.

Po primitivnih družbah in sužnjelastništvu je naslednji kavalitativni preskok Evropa naredila skozi fevdalizem. Kot vse velike družbene spremembe v zgodovini je bila tudi ta odraz nove ekonomske podstati. Ekonomija oziroma obstoječi tip produkcije v tem smislu ne determinira zgolj posameznikove zavesti, temveč v veliki meri opredeljuje celotno mrežo socialnih stikov. Teokracija in fevdalizem sta se v tem času pokazala kot priročna sinteza, ki sta predstavljala zmagovalno kombinacijo za nadaljnjih tisoč let. Kakorkoli se to obdobje že zdi homogena in monolitna vladavina cerkve, temu ni bilo popolnoma tako. Dokaj hitro se je namreč razvila koncepcija posredne božanske pravice. Ta sicer ne problematizira tega, da vsa oblast izvira iz boga, a vseeno poudarja, da pa sta način in oblika izvrševanja te oblasti ljudska in ne božanska. To tezo je oblikoval Tomaž Akvinski in jo katoliška cerkev zastopa še danes. Če bi torej v antiki postavili ločnico med levico in desnico na os physis-nomos, se mi zdi primerno, da za srednji vek postavimo le to na os božansko človeško. Že sam kralj je bil namreč na natezalnici med tema dvema silnicama, kot nam razkriva E.Kantorowitz, v svoji poglobljeni študiji, je imel namreč dve telesi! Prvo je bilo tega tipa, ki ga imamo veselje posedovati tudi vsi mi- rado je pojedlo kaj dobrega, zadovoljno rignilo in se zvalilo med svoje kraljevske žimnice.
Bistvo pa se seveda skriva v drugem telesu, nemara bi bilo bolje reči ideji kraljevega telesa. Tej namreč pritičejo božanski atributi in je osvobojena bedne banalnosti človeške eksistence. Prav res celotni srednji vek je osrediščen v tem antagonizmu božanskega in človeškega, v nadaljevanju je bil duh časa na srečo bolj naklonjen slednjemu.
Reformacija je znotraj sistema načela vprašanja in probleme, katere ni bilo več mogoče zadušiti trajno- duh je že ušel iz steklenice. Razsvetljenstvo pa je cerkvenemu monolitu zadalo še drug in uničojoč udarec, od katerega si cerkev ni opomogla še danes. Srčno upam, da bo tako tudi ostalo, izgubiti pridobitve sekularizacije bi bilo nepredstavljivo. Obenem pa se iz takšnih teženj ne more roditi nič dobrega.
Ne zgolj antropocentrizem in problematizacija cerkvenega primata nad indoktrinacijo družbe, temveč tudi kritika drugega glavnega stebra srednjeveške družbe, je tisto, kar dela projekt razsvetljenstva res celovit in mogočen. Ta drugi steber pa je seveda fevdalni ekonomski sistem. V tem pogledu ne gre zasluga zgolj razsvetljenski kritiki, potrebni so bili določeni pogoji, ki so jo omogočili in ji sploh dali mesto pod soncem.
Zato je poskrbel porast meščanskega razreda, širitev evropskega imperializma in kolonializma. Vse pa je bilo pogojeno z zoro novega načina produkcije, ki ga je omogočila idustrijska revolucija. Vse to je kulminiralo in doživelo svojo zgodovinsko dovršitev v francoski revoluciji.

Ogenj, ki ga je ta zanetila je navkljub poskusom zadušitve in restavracije, nazadnje prisilil Evropo, da je kot Feniks vstala iz pepela starega režima in zaživela v novem političnem sistemu.
Rodil se je tudi kapitalizem.
Kot vsaka družbena ureditev je tudi ta po začetni revolucionarizaciji doživel svojo konsolidacijo in spet so na plan udarila notranja protislovja.
J.M.Keynes ni zaman dejal, da bi mu morali na Wall Streetu postaviti spomenik.
Marx je namreč res podal najcelovitejšo analizo kapitalistične produkcije in njenih protislovij. Po Leninovih besedah gre namreč za gigantsko sintezo treh miselnih tokov, ki v marksizmu doživijo svojo sintezo. Na področju filozofije je Marx Hegla dokončno postavil na noge in s tem dokončal materialistični obrat levih hegeljancev, ki ga je začel že Feurbach. Od tod torej dialektični materializem. Prek angleške klasično ekonomske misli in izpeljave A.Smithove in D.Ricardove teorije delovne vrednosti, pa je Marx utemeljil to, kar je sam imenoval znanstveni socializem. S tem je želel poudariti razliko med njegovo in Engelsovo teorijo in francoskimi utopičnimi socialisti, ki pa navkljub temu vseeno predstavljajo tretje miselno izhodišče marksizma. Ob vsem tem bogastvu in raznolikostjo idej ni presentljivo, da stari bradač še zmeraj predstavlja železni repertoar levice, ter da je najbolja citiran avtor v zgodovini.
Na tem mestu bi tale površen zgodovinski potep zaključil in se raje vprašal kaj se lahko iz njega naučimo. Kot je dejal že Hegel:»Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo!«.
Prav s tem stavkom je povezan tudi zanimiv pripetljaj, v sredni šoli sem ga namreč imel zapisanega na platnicah zvezka za zgodovino. Ko je cenjena profesorica to opazila pa ni delila mojega navdušenja nad njim. Kasneje sem dojel, da ga je najbrž interpretirala v banalno trivialni maniri, češ z zgodovino res nima smisla izgubljati časa. Prav to pa ne bi moglo biti dlje od resnice, prepričan sem, da je Hegel s svojo izjavo želel poudariti prav nasprotno. Da je zgodovina še kako pomembna, ter da je njenemu študiju potrebno posvetiti veliko časa- glede na to da še zmeraj ponavljamo napake iz preteklosti. S tem se v celoti strinjam in prav zato sem v okviru svojih zmožnosti poskušal osvetliti historični antagonizem med levico in desnico. Če poskušam povzeti bi dejal, da so za klasično desno fronto značilni miselni tokovi, ki svoje nazore črpajo pred vsem v preteklosti in so zato predvsem tradicionalistični in konzervativni obenem pa seveda manj dovzetni za večje spremembe. Nadaljni atributi pa prav tako orišejo nekatere značilnosti... Prvič, če bi pod človeško zgodovino potegnili črto bi zlahka ugotovili, da je levji delež oblasti od nekdaj pripadal in prav gotovo tudi bo desnici. Drugič desnica vkolikor ni reakcinarna ( in s tem spet re-akcija) ne ustvarja in gradi, temveč predvsem zaseda in vlada. Tretjič prevladujoče ideološke poteze so pragmatične in predvsem v funkciji oblasti. Opredeljujočih karakteristik je prav gotovo še mnogo, na tem mestu podajam zgolj tiste, ki se mi zdijo najbolj splošne. Pošteno pa je da na podoben način »kategoriziram« še levico. Levica v zgodovini ni bila na oblasti nikoli. Oziroma so kvantitativno gledano ta obdobja tako kratka, da v totalu človeške zgodovine sploh ne bi bila vredna omembe v kolikor ne bi pustila neizbrisen kvalitativni pečat. Problem nas levičarjev je da smo v osnovi pravljičarji. Radikalni politični borci, ki verjamemo v neodtujljive pravice do svobode in enakosti( navkljub temu, kako zelo si to dvoje nasprotuje). Skratka obljubljamo in verjamemo v raj na zemlji.
Precej čudna natolcevanja za nekoga, ki je levičar, mar ne?
Nemara res, a prav brezobzirna kritika vsega obstoječega kot jo priporoča K.Marx, bi morala zavoljo resnicoljubnosti vključevati tudi levico samo. Kje torej vidim mesto levice? Mesto ima v tem, da skrbi za razvoj misli na vseh ključnih področjih človeškega življenja in je s tem napredna sila katere sinteza kritičnih analiz v primernem zgodovinskem trenutku privede do spremembe.
Spremembe, ki je seštevek neštetih dejavnikov, a povečini se zdi, da se dogodi takrat, ko so napredne sile na eni strani dovolj močne, po drugi strani pa je obstoječi sistem zapleten v protislovja, ki jih ne more več preseči. Zato je edini realpolitični element levice revolucija, vse ostalo pa je predpriprava. Kot tsunami, ki udari in nas prisili v obnovo potem pa spet obmiruje, do naslednjič. Kvantitativno raztegnjena vladavina torej vlada, dokler lahko, na neki točki pa se zgodi kvalitativni preskok in protislovja se razrešujejo na višjem nivoju. V tem pogledu je izvrstno predočitev podal Hegel, ki obči zgodovinski tok obravnava kot razgrinjajoče gibanje uma, ki mu uvid podeljuje absolut. A vseeno bi k temu dodal nekaj pomislekov, ki mi ne dajo miru že nekaj časa. Navkljub temu, da se strinjam s tem da je dialektika osnovno življenjsko gibalo jo ne bi pojmoval zgolj idealistično ali materialistično, mislim, da gre za dialektični odnos, ki se odvija med idejo in materijo. Na ta način je slika celovitejša. Moj drugi zadržek pa je naslednji, zdi se da je Hegel svetovno-zgodovinsko gibanje proti absolutu razumel kot gibanje, ki ne pozna regresij in napreduje premočrtno proti svojemu cilju. Sam mislim, da v zgodovini lahko brez težav najdemo primere nazadovanja, ko se je pokazalo, da je že pridobljeno postalo vnovič izgubljeno. Navkljub temu pa je potrebno priznati, da tovrstne restavracije niso imele dolge sape in občega kolesa niso zavrtele nazaj.
Tretji in najbolj pereč pomislek se nanša na samo tezo o absolutu, totalni sintezi, razrešitvi vseh nasprotij, celo koncu zgodovine kot pravi F.Fukuyama. Takšo mišljenje se mi zdi krepko podcenjevanje kompleksnosti človeške narave in življenja nasploh. Zmeraj bodo obstajala protislovja in različni pogledi na razreševanja le teh. In prav je tako, drugače bi bilo vse skupaj neznansko dolgočasno.
Zakaj je torej levica v krizi? Ne zato, ker bi zahtevala preveč, temveč zato, ker zahteva premalo. Vseobča in razdrobljena levičarska fronta vodi drobtinčarsko politko in sledi svojim partikularnim interesom, kot so denimo ekologija, feminizem, multikulturalizem, istospolno partnerstvo, problematika priseljencev itd. Sindrom vrtičkarstva, brez primere. V očeh širše družbe pa v najboljšem primeru deluje kot posrečen cirkus. Vse skupaj mi diši po nečem, kar bi imenoval obupana etika. Zavest, ki spozna da s tem svetom še zmeraj ni vse lepo in prav, obenem pa že v isti sapi ugotovi, da v resnici ne more storiti nič za spremembo tega stanja.
V čem je korist takšne zavesti- prav nikakršna ni. Če bi vsi v zgodovini razmišljali tako, se ne bi prav nič spremenilo. Povejte mi, je vredno živeti nepreiskano življenje? Življenje brez strasti, brez drznih sanj, ni človeka vredno življenje.
Toliko o boleznih današnje levice.
Naj ostanem zvest tezi o tem, da je edini realpolitični moment levice le revolucija. Revolucija, ki ima navkljub vsej idejno-materialni predpripravi svoje srce zmeraj v ljudstvu, ki jo lahko tudi edino legitimira.