Tudi vi ste lahko ameriški predsednik!

V našem prostoru smo imeli pred časom veselje spremljati pohod apologetov neoliberalizma. Klasični ekonomski liberalizem je najbolj pravoverna in za kapitalizem najbolj všečna ideologija,
v tem smislu današnji ekonomisti ne predstavljajo ničesar radikalno novega. Argumente o tem, da je vse skupaj potrebno prepustiti logiki trga je vehementno navajal že A.Smith. Morda so naši ekonomisti tako kot otroci v peskovniku in se gredo neke vrste areheologijo odkrivanja pravega bistva.
Bistva, ki je zakopano pod umazanijo delavskega boja, boja, ki je dosegel kapitalizem s človeškim obrazom. Jezdeci nove dobe nas namreč pozivajo naj se končno znebimo te umetno ustvarjene enakosti saj nas ovira pri doseganju presvetle prihodnosti. Kako ne moremo dojeti, da je vsa ekonomska politika že v osnovi zgrešeno podjetje, ko pa je nevidna roka trga tako uspešna pri uravnavanju univerzuma. No, da preidem k bistvu, med najbolj šaljive argumente bi uvrstil tistega o enakih možnostih. Načeloma se mi na takšna izvajanja niti ne zdi vredno odgovarjati, saj sem prepričan, da s tistim, ki v to verjame, ne bova našla skupnega jezika. V nadaljevanju bi želel opraviti krajšo dedukcijo katere namen naj bo, da pokaže kako zelo enaki smo v resnici...
Naše življenje se začne že pred rojstvom. Gensko smo namreč predestinirani s strani naših staršev. V tem oziru jo lahko odnesemo dobro in se razvijemo v človeško bitje, ki je kasneje relativno samostojno. Vsi pa seveda nimajo takšne sreče- v mislih nimam zgolj genskih bolezni temveč navade staršev, ki imajo lahko uničujoč vpliv na razvoj otroka. V Nemčiji, denimo se je nedavno pripetila tragična zgodba o otroku narkomanskega para, ki je postal odvisen že v materinem trebuhu. Država in njene socialne službe so v tem primeru odpovedale na celi črti, saj so otroka prepustile očetu, katerega nezmožnost za skrb in zanemarjanje so se končali z otrokovo smrtjo. Ta otrok ni imel enakih možnosti. Gre za ilustracijo tega kako zelo pomembna je močno povezana in integrirana družba, ki pomaga svojim najšibkejšim pripadnikom. Daleč od tega, da bi bili ob rojstvu nepopisan list papirja.
Starši katerim se rodimo, niso prazni automatoni, od njih ne podedujemo zgolj genov, temveč kulturo, jezik, ideologijo, religijo itd. Prav tako se ne rodimo v vakum, temveč v določen prostor in čas. To je naslednja ključna točka v loteriji rojstva, tudi geografsko smo predestinirani. Hudičeva razlika je med tem, če se rodiš v podsaharski Afriki ali pa v zahodni Evropi. Aričani povečini nimajo enakih možnosti. Vsako novo življenje se v resnici ne začne popolnoma na novo, temveč je obremenjeno s celotno zgodovino, ki je samo ni ustvarjalo temveč jo mora trpeti. Gre za verigo dogodkov, ki dovršijo kontekstualizacijo naše biti, na katere pa nimamo praktično nikakršnega vpliva.
Trik se skriva v tem, da vsesplošno zagotavljanje mita enakih možnosti služi legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda umazana laž, da uspemo v okvirih kapitalizma, je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Vsakdo je potencialni konkurent- gre za institucionalizirano paranojo, permanentno izredno stanje. V tako zastavljenih okvirih je popolnoma nemogoče imeti vsaj približno etično pozicijo, saj si z njo nakopljemo zgolj težave in podobo čudaka. V tem smislu so tudi različne humanitarne intervencije skrajno neokusno podjetje.
Če dejanski konflikt in vzrok za posredovanje tiči v človekovih pravicah, se je potrebno vprašati kdo jih je začel kršiti? Kršiti jih je začel prav Zahod, oziroma Evropa. To je bilo najbolj očitno v obdobju imperializma, ko so si evropske kolonialne sile razparcelirale svet.
S tem so se pričela stoletja brutalnega izkoriščanja naravnih in človeških virov, prostranih območij Azije in Afrike.
Bežen pogled na zemljevid današnje Afrike nam razodane absurdnost in nenaravnost meja, ki so bile potegnjene na neki konferenci in s tem grobo posegle v življenjski prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Teh krivic Evropa še zmeraj ni popravila, v resnici se izkoriščanje še zmeraj nadaljuje, le da z bolj prefinjenimi sredstvi.
Med najbolj očitne primere , ki so ga zakuhale evropske države, spada genocid v Ruandi. Tukaj gre za dvojno krivdo po eni strani so si ločnico med Tutsuji in Hotuji izmislili Belgijci in s tem naredili podlago za kasnejši genocid, po drugi strani pa genocida ni nihče preprečil. Takšnih in podobnih primerov je še ogromno.
Zato se mi zdijo humanitarne akcije(posebej te v katerih sodelujejo bivše kolonialne velesile), kot akcije piromana, ki najprej zažge gozd potem, pa ga zaradi slabe vesti začne gasiti s kozarcem vode.
Skratka enake možnosti so neverjetno posrečen mit, ob katerem človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Kot rečeno že v naslovu vsakdo je lahko ameriški predsednik. A kaj, ko je bilo do sedaj vseh triinštirideset anglo-saksonskih belcev srednjih let, protestantskega izvora.
Pa zakon, ta nas vendarle vsaj na deklerativni ravni dela za enake, mar ne? Drži, a potrebno se je zavedati, da:
»Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti, prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh.«
Anatole France

Bodimo nemogoči- zahtevajmo realno

Misel in vera v radikalne spremembe, je vsakič znova primorana osmišljevati svoj obstoj. Vladajoči družbeni red te potrebe seveda nima, saj se kaže kot stvar na sebi. Vse skupaj je nujno prikazati kot objektivno danost, v okviru katere naj se razrešujejo notranja protislovja. Kritična analiza in premotritev pa se vsakič znova kažeta kot tujek, ki ga je potrebno izrezati, iz sicer zdravega telesa sistema. Kritika je permanentni medij potencialne nestabilnosti.
V primernih okoliščinah in ključnih zgodovinskih momentih zmerja znova podeli uvid v nujnost spremembe. Gre torej za delovanje železnih zakonov zgodovine, ki vsakič znova poskrbijo, da pride do preskoka iz kvanitete v kvaliteto.
Vendar pa se današnji družbeno-ekonomski sistem kaže za precej bolj kompleksno strukturo od vseh ostalih do sedaj. V temelju lahko najdemo produkcijski proces, katerega zmožnost nenehnega revolucionariziranja je vsekakor osupljiva. Izvore kapitalizma je zgodovinsko sicer težko vmestiti, a ključna točka je prav gotovo industrijska revolucija, ki posledično omogoči, razvoj globalnega kapitalizma v katerem živimo danes. A kapitalizem ni eden, kapitalizmov je več. Čeprav se celotna zgodovina za nazaj vzpostavlja kot smiselna celota in linearno napredovanje v višave, je dejanski proces razvoja seveda drugačen. Tako kot človeško življenje je tudi življenje človeštva prepleteno z vzponi in padci, svetlimi dogodki in grenkimi izkušnjami. Prisotna je vsa pestrost, ki že po definiciji ne more zagotavljati nemotenega in nenehnega napredka. Ključni problem je, ko se vzpostavi ideološki konsenz, ki kot rečeno, zgodovino utemelji za nazaj. V primeru liberalizma se celotna družba zvaja iz atomiziranega posameznika, kateremu pritečejo že prav psihotični atributi. V mislih nimam zgolj patološkega narcisa, kot ga razvija Žižek. Ne, že osnovna zastavitev, ki jo lahko najdemo pri Hobbesu: bellum omnium contra omnes ter homo homini lupus, odraža skrajen gnev in nezaupanje v razvoj človeškega potenciala. Nezaslišana koneceptualizacija katere uničujoči vpliv je čutiti še danes. Naravno stanje je torej prostor in čas po katerem lomastijo drug od drugega neodvisni psihopati, katerih srečanja so vse kaj drugega kot stvar prijateljske debate.
O tem, da si ne predstavljam, da bi na katerikoli točki v zgodovini obstajal posameznik per se, sem že pisal. Pri Hobbesovi zastavitvi pa je neverjetna še ena predpostavka. Ljudje preidejo v družbo, ne zato ker bi spoznali, da morajo zavoljo preživetja sodelovati, temveč zato ker pragmatično ugotovijo, da nihče v resnici ni dovolj močen da bi premagal vse ostale. Logični zaključek je seveda ta, da se nepovratno podredijo vsemogočnemu vladarju ter s tem postanejo na milost in nemilost prepuščeni njegovim kapricam. Družbena pogodba je v tej maniri zgolj začasni suspenz vsesplošnega nasilja. Onkraj sistema obstoječih mehanizmov se še zmeraj nahaja vojna vseh proti vsem- le poglejte Afriko!
Takšni in podobni nesmisli so seveda skrajno neoukusni. Pravo nasilje je seveda sistemsko. Primer Afrike, pa je nadvse perverzno dajati prav zato, ker gre za nezaslišano zamenjevanje vzroka s posledico. Afrika ni zaostala, nerazvita itd. ker ne bi bila sposobna sama vzpostaviti institucij in vzorcev obnašanja, ki jih Zahod pojmuje kot neizbežne. Ne, šele desetletja načrtnega izkoriščanja, zatiranja vsakršnega poskusa pridobitve suverenosti in nenazadnje podpiranje ter vzpostavitev najbolj surovih diktatorskih režimov, v času neokolonializma- vse zavoljo nemotenega dostopa do energetskih virov in surovin, so to celino pohabili do te mere, da je postala črna luknja na zemljevidu sveta.
Morda bi bilo bolje reformulirati klasično liberalno pojmovanje svobode in dejati: Moja svoboda se začne tam, kjer se konča življenje drugega.
Nič ni samoumevno, stvari, ki se želijo pokazati za docela nevtralne, so velikokrat rezultat dolgega boja med nasprotujočimi si silnicami. Res je vredno raziskovati, povsem običajne pojave, pri katerih se nam često zgodi, da odkrijemo skriti kod, tihi konsenz in nenazadnje mit v katerega se ne spodobi dvomiti. Prav to pa je potrebno rušiti, saj je kritika vsega obstoječega edini način za celovito razumevanje neke zgodovinske danosti. Oziroma kot bi dejal Lenin potrebna je: Konkretna analiza konkretnih razmer.
V trudu za razumevanje pa se neizogibno srečavamo z mnoštvom problemov. Nemalokrat nas lahko prevzame vseprežemajoči občutek nemoči, gnev ali pa skrajni obup nad dano situacijo. Vse to je mogoče in tudi popolnoma človeško, a za utemeljeno analizo brez posebne vrednosti. A, o tem kdaj drugič. Naj rajši zaključim z opogumljajočim citatom, ki že anticipira tovrstne etične zadržke:
Vsi reakcionarji so papirnati tigri. Izgledajo zastrašujoče, a v resnici niso tako močni. Dolgoročno gledano, niso reakcionarji tisti, ki imajo moč, temveč jo ima ljudstvo.
Mao Zedong