Misel in vera v radikalne spremembe, je vsakič znova primorana osmišljevati svoj obstoj. Vladajoči družbeni red te potrebe seveda nima, saj se kaže kot stvar na sebi. Vse skupaj je nujno prikazati kot objektivno danost, v okviru katere naj se razrešujejo notranja protislovja. Kritična analiza in premotritev pa se vsakič znova kažeta kot tujek, ki ga je potrebno izrezati, iz sicer zdravega telesa sistema. Kritika je permanentni medij potencialne nestabilnosti.
V primernih okoliščinah in ključnih zgodovinskih momentih zmerja znova podeli uvid v nujnost spremembe. Gre torej za delovanje železnih zakonov zgodovine, ki vsakič znova poskrbijo, da pride do preskoka iz kvanitete v kvaliteto.
Vendar pa se današnji družbeno-ekonomski sistem kaže za precej bolj kompleksno strukturo od vseh ostalih do sedaj. V temelju lahko najdemo produkcijski proces, katerega zmožnost nenehnega revolucionariziranja je vsekakor osupljiva. Izvore kapitalizma je zgodovinsko sicer težko vmestiti, a ključna točka je prav gotovo industrijska revolucija, ki posledično omogoči, razvoj globalnega kapitalizma v katerem živimo danes. A kapitalizem ni eden, kapitalizmov je več. Čeprav se celotna zgodovina za nazaj vzpostavlja kot smiselna celota in linearno napredovanje v višave, je dejanski proces razvoja seveda drugačen. Tako kot človeško življenje je tudi življenje človeštva prepleteno z vzponi in padci, svetlimi dogodki in grenkimi izkušnjami. Prisotna je vsa pestrost, ki že po definiciji ne more zagotavljati nemotenega in nenehnega napredka. Ključni problem je, ko se vzpostavi ideološki konsenz, ki kot rečeno, zgodovino utemelji za nazaj. V primeru liberalizma se celotna družba zvaja iz atomiziranega posameznika, kateremu pritečejo že prav psihotični atributi. V mislih nimam zgolj patološkega narcisa, kot ga razvija Žižek. Ne, že osnovna zastavitev, ki jo lahko najdemo pri Hobbesu: bellum omnium contra omnes ter homo homini lupus, odraža skrajen gnev in nezaupanje v razvoj človeškega potenciala. Nezaslišana koneceptualizacija katere uničujoči vpliv je čutiti še danes. Naravno stanje je torej prostor in čas po katerem lomastijo drug od drugega neodvisni psihopati, katerih srečanja so vse kaj drugega kot stvar prijateljske debate.
O tem, da si ne predstavljam, da bi na katerikoli točki v zgodovini obstajal posameznik per se, sem že pisal. Pri Hobbesovi zastavitvi pa je neverjetna še ena predpostavka. Ljudje preidejo v družbo, ne zato ker bi spoznali, da morajo zavoljo preživetja sodelovati, temveč zato ker pragmatično ugotovijo, da nihče v resnici ni dovolj močen da bi premagal vse ostale. Logični zaključek je seveda ta, da se nepovratno podredijo vsemogočnemu vladarju ter s tem postanejo na milost in nemilost prepuščeni njegovim kapricam. Družbena pogodba je v tej maniri zgolj začasni suspenz vsesplošnega nasilja. Onkraj sistema obstoječih mehanizmov se še zmeraj nahaja vojna vseh proti vsem- le poglejte Afriko!
Takšni in podobni nesmisli so seveda skrajno neoukusni. Pravo nasilje je seveda sistemsko. Primer Afrike, pa je nadvse perverzno dajati prav zato, ker gre za nezaslišano zamenjevanje vzroka s posledico. Afrika ni zaostala, nerazvita itd. ker ne bi bila sposobna sama vzpostaviti institucij in vzorcev obnašanja, ki jih Zahod pojmuje kot neizbežne. Ne, šele desetletja načrtnega izkoriščanja, zatiranja vsakršnega poskusa pridobitve suverenosti in nenazadnje podpiranje ter vzpostavitev najbolj surovih diktatorskih režimov, v času neokolonializma- vse zavoljo nemotenega dostopa do energetskih virov in surovin, so to celino pohabili do te mere, da je postala črna luknja na zemljevidu sveta.
Morda bi bilo bolje reformulirati klasično liberalno pojmovanje svobode in dejati: Moja svoboda se začne tam, kjer se konča življenje drugega.
Nič ni samoumevno, stvari, ki se želijo pokazati za docela nevtralne, so velikokrat rezultat dolgega boja med nasprotujočimi si silnicami. Res je vredno raziskovati, povsem običajne pojave, pri katerih se nam često zgodi, da odkrijemo skriti kod, tihi konsenz in nenazadnje mit v katerega se ne spodobi dvomiti. Prav to pa je potrebno rušiti, saj je kritika vsega obstoječega edini način za celovito razumevanje neke zgodovinske danosti. Oziroma kot bi dejal Lenin potrebna je: Konkretna analiza konkretnih razmer.
V trudu za razumevanje pa se neizogibno srečavamo z mnoštvom problemov. Nemalokrat nas lahko prevzame vseprežemajoči občutek nemoči, gnev ali pa skrajni obup nad dano situacijo. Vse to je mogoče in tudi popolnoma človeško, a za utemeljeno analizo brez posebne vrednosti. A, o tem kdaj drugič. Naj rajši zaključim z opogumljajočim citatom, ki že anticipira tovrstne etične zadržke:
Vsi reakcionarji so papirnati tigri. Izgledajo zastrašujoče, a v resnici niso tako močni. Dolgoročno gledano, niso reakcionarji tisti, ki imajo moč, temveč jo ima ljudstvo.
Mao Zedong
No comments:
Post a Comment