K bistvu Pahorizma

Dobri stari Kant, ta mojster spekulacije je svet delil na fenomene in noumene. Kot je dobro znano gre pri omenjenih dveh kategorijah za vzročno povezanost pri kateri noumen predstavlja stvar na sebi takšno kot naj bi ta v resnici bila, medtem, ko fenomen predstavlja njene pojavne oblike. Noumena kot takega individum v resnici ne more zapopasti saj je vkleščen v svojo parcialno optiko, ki mu ga kaže zgolj v njegovih različnih pojavnih oblikah, tj. fenomenih. Skratka tako kot je v prizmi platonske ontologije nepredstavljivo zreti idejo samo na sebi temveč lahko vstopamo v odnos zgolj z njenimi materialnimi odslikavami, tako tudi po Kantu ne moremo zapopasti pravega bistva. Če želite lahko zadevo preformuliramo tudi v bolj ljudske termine in rečemo, da je bistvo očem nevidno ter da imajo vsake oči svojega malarja.

Naj mi bralec/ka oprosti za ta površni uvodni ekspoze, vendar se mi zdi nujno potreben za prehod iz splošnega na konkretno. Nemara bolj kot za samo filozofijo, omenjena ontologija velja tem bolj za polje politike. Navadni smrtniki imamo velikokrat težave pri razumevanju določenih politik saj se nam kažejo kot škodljive nemara celo nelegalne in koruptivne. Skrbi nas za javno dobro, ki naj bi ga naši predstavniki zastopali, včasih se nam dozdeva, da se politika izvaja celo proti temu. Vendar bi na tem mestu veljalo uvesti določen element samokritike, saj bi se morali opomniti, da je že Hegel ugotovil, da kdor je nekje predstavljan tega tam pač ni. Prav za to v resnici gre, državljani pozabljamo, da nismo prisotni v odločevalskem procesu. Kot taki nimamo dostopa do pravega bistva vseh stvari, noumena, če želite. Temveč se nam stvari kažejo kot fenomeni, določena vladna politika je za nas lahko fenomenalno retardirana, vendar je takšen zgolj videz in ne pravo bistvo stvari. Noumen poseduje le vladajoča no(u)menklatura, kateri se stvari v odnosu do drugih kažejo takšne kot v resnici so.
Navadnemu državljanu se torej lahko dozdeva, da je nakup več ducatov oklepnih vozil nezaslišano razmetavanje z denarjem, katerega bi lahko uporabili za dokončno rešitev onkološke odisejade, a kot rečeno takšen je zgolj površinski videz stvari. Obrambni minister ima za razliko od povprečenega civila pred seboj jasno razdelano cost/benefit analizo, in v kolikor je benefit na strani ministra visok, imamo opravka s spremenljivko, ki ponavadi determinira cost na strani državljanov, ki je ponavadi prav tako visok.
Skratka gre za popolnoma racionalno odločitev in ne nekakšno napako v sistemu na katero vestni državljani radi opozorijo. Vestni državljani se namreč ne zavedajo, da nasedajo podobnemu triku kot deportiranci v gulag, ki so še na vlaku peli pesmi v čast Stalinu, ter vzdihovali: “Ko bi le Stalin vedel kaj se dogaja”. Oblast načeloma še predobro ve kaj se dogaja, ko pa še zmeraj ni dovolj sita informacij ponje pošlje Sovico Okico, ki obrani nacionalni interes ter nažene strah v kosti vsem Bedancem tega sveta.

A vseh lepih zgodb je enkrat konec in vsaka oblast, pa naj bo še tako čuteča in senzibilna za težave malega človeka slej ko prej zapade v nerešljiva protislovja. Medijski psi si strgajo svoje nagobčnike in krvoželjno napadejo svoje bivše gospodarje. Jutranja zarja in rdeče sonce z vzhoda nakazujeta novo dobo in novo pravo pot. Po naših morjih pluje veliki krmar, med ljudstvom se počuti kot riba v vodi in zdi se, da je zgodovina vnovič na pragu preskoka iz kvanitete v kvaliteto. Velik človekoljub in arhitekt prihodnosti na čelu delovnega ljudstva ponosno nosi rdečo zastavo- simbol prelite krvi preteklih razrednih bojev. On predstavlja avantgardo, ki bo Slovenijo izsrelila med najbolj napredne narode stare celine.
Vendar vodja ni človek statike temveč v sebi uteleša zgodovinsko dovršitev dialektičnega materializma saj je v permanentnem revolucionarnem konfliktu s samim seboj. Vodja se ne more odločiti ali bi ljudstvu pot razsvetljeval s poti predsednika države, ter v tej maniri poskušal nadaljevati pot humanizma, ki jo je začrtal že njegov veliki predhodnik- neustrašni borec s silami teme, podiralec stereotipov o pasji prehrani, ter človek, ki je svoje prave kvalitete razkril tako pozno, da smo v njihov obstoj nekateri skeptiki že dvomili in bili za to tem bolj radostni, ko so le te zažarele v samem nebeškem blišču.

Ali pa naj vodja svojo pot nadaljuje po nemara malce bolj trnovi poti, ki mu jo je utrl njegov drugi predhodnik- človek gora, ki se rad spusti tudi med preprosto ljudstvo in z njimi sproščeno poklepeta (resnici na ljubo je prav on zaslužen za sproščeno Slovenijo, po kateri smo hrepeneli več kot šestdeset let, op.p.).
Gre za človeka širokega srca, kateremu je oblastniška funkcija prej v nadlogo kot v zadovoljstvo, bojda naj bi se večkrat izrekel, da mu zgodovinsko- politični vzor predastavlja Friderik Veliki, pruski razsvetljeni absolutist, katerega maksima je bila nedvomno občudovanja vredna in toliko bolj velja v našem primeru: “Sem zgolj prvi hlapec svojega ljudstva”.
Nekatere predrzne glave govore tudi o tem, da gre pri našem gorniku za zgodovinsko utelešenje Prešernovega povodnega moža, a v podporo tej nazaslišani tezi ponudijo zgolj isto ime izbranke gornika in povodnega moža.
Vendar naš vodja verjame, da se paralela tu ne konča ter izpostavlja, da gornikova izbranka v resnici ni Urška temveč Slovenija ter, da je stanje alarmantno saj nas v primeru, da ne spremenimo oblasti čaka podobna usoda kot Urško- končali bomo med pralnimi stroji in bicikli na dnu Ljubljanice. To pa prav gotovo ni usoda, ki bi si jo kleni Slovenci želeli. Zato smo prepričani, da ima veliki vodja prav, ko se posvetuje z ljudstvom katero funkcijo naj prevzame. Vendar pa smo sami globoko prepričani, da to v resnici ni prava dilema in da bi se morali spraševati o načinih, ki nam bi omogočili, da vodja prevzame, kar obe funkciji, tako predsedniško kot premiersko. Zakaj bi narod puščali v negotovosti v njegovih najtežjih trenutkih?
Dovolj je odlašanja, nemudoma si oglejmo še citat, ki ga je vodja dal v intervjuju za nek mladinski časnik, ter je dostopen tudi širšemu delovnemu ljudstvu:
“... a vsi pač ne bodo zmagovali. Čeprav mora biti Slovenija skupnost zmagovalcev, bodo obstajali ljudje, ki bodo v tem tekmovanju poraženi. Za te mora obstajati neki sistem solidarnosti, ki jih bo varoval pred tem, da bodo postali žrtve tekmovalnega sistema.“

But seriously edina resničan dilema pahorizma(ali morda pahorjanstva) je ali naj ga uvrstimo v humanitarno ali filantropsko šolo. V nadaljevanju podajam obe kot ju je pred 160 leti definiral Marx v Bedi filozofije:
“Nato pride humanitarna šola, ki si žene k srcu slabo stran današnjih produkcijskih odnosov. Da bi si pomirila vest, skuša resnična nasprotja kolikor pač mogoče prikriti; odkrito obžaluje stisko proletariata in nebrzdano konkurenco med buržuji; delavcem svetuje, naj bodo zmerni, naj marljivo delajo in rode malo otrok; buržujem sporoča preudarnost v njihovi produkcijski vnemi. Vsa teorija te šole je obsežena v neskončnem razlikovanju med teorijo in prakso, med načeli in rezultati, med idejo in uporabo, med vsebino in obliko, med bistvom in resničnostjo, med pravico in dejstvom, med dobro in slabo stranjo.
Filantropska šola je izpopolnjena humanitarna šola. Ona zanikuje nujnost nasprotja, hoče narediti iz vseh ljudi buržuje, hoče uresničiti teorijo, kolikor se razlikuje od prakse in ne vključuje nasprotja. Samo ob sebi se razume, da je v teoriji lahko odmišljati protislovja, na katera v resničnosti na vsakem koraku zadevamo. Ta teorija bi postala potem idealizirana resničnost. Kategorije, ki so izraz meščanskih odnosov, hočejo filantropi torej obdržati brez protislovja, ki je njihovo bistvo in od njih neločljivo. Domišljajo si, da resno pobijajo meščansko prakso pa so bolj buržuji kot drugi.”