Kako prestopiti Rubikon?

Sobo bi moral nujno prezračiti. Tudi po nakupih bi se moral odpraviti, a trenutno se je nahajal v takšnem nečimrnem razpoloženju, da ga plavanje med ljudmi ni prav nič veselilo. Prejšnjo sredo, torej dobrih deset dni nazaj, takrat, ko se je zadnjič odpravil iz stanovanja, je spoznal da je postal skrajno odtujen tujec. Eksistencialistov in marksistov sploh ni poznal, zato se odgovor na ta nova občutenja ni mogel skrivati v kakšnih poglobljenih motritvah v stilu človekove absurdne vrženosti v svet ali pa njegovega deliričnega dojemanja realnih eksistenčih razmerij. Ne, zanj ni veljalo nič od naštetega, pa saj niti ni bil tip človeka, ki bi se s takšnimi zadevami sploh ukvarjali. Celo tiste gimnazijske ure sociologije pri katerih bi lahko o tem nekaj malega zvedel je raje prespal oziroma fantaziral o spanju s sošolkami. Še posebej všeč mu je bila Juliet, dejstvo da tega v resnici nikoli ni zvedela niti ni tako zelo pomembno.

Pomembno bi bilo namreč zgolj v primeru, da bi imeli opravka s polrazvitim vretenčarjem, ki v svet bulji skozi dva pepelnika, socialne odnose nadomešča s še posebej ljubečo obravnavo mikročipov in čigar delo je vsaj tako vznemerljivo kot izum troslojnega papirja- super reč za uporabnika, a kaj neposrečena referenca za izumitelja.

Ne, v našem primeru ni šlo za takšen tip modernega rudarja, ki zakopan nad zemljo rudari po medmrežju. Opravka imamo s precej bolj izmuzljivim karakterjem čigar vsebine ne moremo prostodušno zabrisati v ta ali oni predal. Nemara bi ga lahko najbolje opisali s sledečo, zanj tako značilno prigodo… Nekoč so ga prijatelji pozvali naj si zamisli in čim natančneje opiše, prvo kocko, ki mu pade na pamet. Šlo naj bi za psihološki test, ki naj bi odražal posameznikovo osebnost oziroma vsaj delček le te. Tovariši in tovarišice so se razgovorili o malih in velikih kockah, takšnih in drugačnih materialov. Nek starejši znanec, ki je bil znan po tem, da se nikdar ne zmoti, si je zamislil velik granitni blok, spet druga drobna deklica je opisala majhen darilni paket zavit v živobarven celofan. On (in kako zelo je bilo to zanj v resnici značilno) si je zamislil rubikovo kocko. Tega, da je šlo za takšen tip rubikove kocke, ki ga je bilo nemogoče rešiti najbrž niti ni potrebno poudarjati. Dejstvo pa je, da je v zadnjem času doživljal takšno barvno kombinacijo, ki mu je povzročala nemalo preglavic, a v isti sapi barvnega kolaža je doživljal stvari za katere si nikdar pred tem ne bi predstavljal, da so mogoče. Včasih je z določeno otožnostjo sanjaril o časih, ko je bilo življenje še bolj preprosto, a tovrstne infantilizme je vedno znova v kali zatrl, še predobro se je zavedal, da mu je oživljanje spominov v resnici več povedalo o njegovem zdajšnjem stanju kot pa časih na katere so se v resnici nanašali.

Ne, namesto tega je svoje bojazni in tegobe raje prevalil na nekoga drugega in ker si nikdar ne bi drznil z njimi obremenjevati svojih najbljižjih, mu je pri temu najbolje služil papir. Za tega je kaj hitro ugotovil, da resnično prenese vse, prav to pa je bilo tisto, kar je iskal. S papirjem sta tako kaj hitro postala dobra prijatelja. Resnici na ljubo je potrebno priznati, da kot tak niti ni bil pretirano zahteven, mirno in potrpežljivo je čakal nanj, bil tabula rasa dokler je bilo to potrebno in postal popisan list papirja, ko se je to njemu zdelo primerno. Pisanje je nanj vplivalo resnično blagodejno, nekateri so jemali pomirjevala, drugi so kot parne lokomotive sopihali v takšnih ali drugačnih športnih izzivih, tretji sploh niso imeli energije za spopadanje s tovrstnimi težavami, a so se navkljub temu prav pristno čudili temu, da se utapljajo v dolili solz. Zanj pa je bilo vse našteto popolnoma nepotrebno, v roke je vzel svinčnik in papir in voila, vse nerazrešljivo se je spreminilo v prah. Dodatna pozitivna eksternalija takšnih zapisov je bil tudi nekakšen nekrolog, senca vseh preteklih težav s katerimi se je soočal in nenazadnje tudi evidenca napredka, ki jo je vodil v zvezi s tem. Nadvse nadležno mu je namreč bilo, če se je moral z eno in isto težavo spopadati vedno znova in znova.

Navkljub temu pa so obstajala področja katerih navkljub strogosti do samega sebe ni bil sposoben razrešiti in se je vedno znova lovil v lastne zanke. Zavoljo tega se je na neki točki odločil, da ne bo pisal več samo kratkih in udarnih izpovedi, temveč, da se bo poskusil še v formi dialoga. Izpod njegovega peresa se je rodil sledeči pogovor:

A: „Bolan od ljubezni. Življenje žvrklja naša čustva. Je sploh še kdo sposoben razumeti ta fenomen? Kako daleč bi moral v resnici iti? Smo sploh še sposobni živeti na ta način? Kako dolgo nam bo še uspevalo? Resnično bi si želel nekaj iskreno čutiti. Nekaj kjer ne bi bilo potrebno za lepo in zdravih čustev polno življenje postavljati kot britev ostrih meja. Bi lahko v dvoje živela kot celota, kot združitev nekoč davno izgubljenih polovic, ki sta bili ustvarjeni druga za drugo?“

K: „Tega o čemer govorite jaz ne čutim. Povem vam lahko le nekaj malega o nekaterih klasičnih napakah, katerim zapadate v svojem čustvovanju. Zavedati se morate, da so vse to v kar globoko in iskreno verjamete zgolj teorije, ki velikokrat nimajo prav nobene veze z resničnim življenjem. Nekateri bi dejali, da gre za tančico nevednosti, delirični opiat, ki zastira resnično naravo življenja…
Veste, življenje je v resnici precej kruta stvar, človeku pa je vendarle uspelo to temeljno dejstvo zastreti s tisoč in eno zavesico.”

A: ”V to enostavno ne morem verjeti, zame je to popolnoma nesprejemljivo! Kako sploh lahko govorite o tem, ko gre vendar za čutenje, o čem sploh razmišljate, ko bi morali doživljati. Čemu venec posušenih odgovorov, ko zunaj cvetijo resnični cvetovi. Dionizično bo zmeraj pred apoloničnim!”

K: ”Strinjam se s tisto staro tezo nekega avstrijskega vojaka, da je o stvareh o katerih ne moremo govoriti bolje biti tiho. Mar ni zanimivo, da je ta mož sredi vojne vihre, vkopan v strelski jarek vseeno utegnil najti dovolj časa za pristno filozofiranje, ko pa je obenem tako intenzivno doživljal vseprisotnost tistega drugega temeljnega gona, o katerem na tem mestu sicer ni govora zato o tem raje kdaj drugič…”

A: ”Prav nasprotno, tudi o njem je govora. Mar ne veste, da sta eros in tanatos neločljivo povezana? Le kako bi lahko razumeli ljubezen brez smrti in narobe, smrt brez ljubezni. Lahko v življenju in o življenju sploh kdaj resnično govorimo brez njiju? Mar niso vsi dialogi, ki bi si ju drznili izključevati, zgolj plehko besedičenje, ki je samo na sebi sicer lahko prijetno, a ne more nikoli zapopasti ničesar resničnega?”

K: ”Drži, tudi na tem mestu imate prav, a resnična srž problema se skriva nekje drugje. Vprašal bi vas rad, kakšno je vaše mnenje o temeljnih pogojih v katerih bi se lahko odvijal uspešen diskurz, čigar resničnosti ne bi uničevale tiste temeljne razlike med nami vsemi, ki življenje delajo tako zelo pestro in tako zelo težavno. Nekateri pravijo, da gre pri tem že v osnovi za spodletelo početje, čigar uspešnost lahko gradi šele ta sama začetna spodletelost. Dialektika par excellence, ni kaj.”

A: ”Prav škandalozno racionalni ste! Spominjate me na tistega nacističnega profesorja, ki si je drznil primerjati holokavst s produkcijo zeljnih glav. Navkljub temu pa mu v osebnem življenju, svojega židovskega vprašanja ni uspevalo reševati na nič bolj izvirne načine kot pa vsem drugim dekletom in fantom človeške zgodovine, ki so bili enostavno... zaljubljeni.“

K: ”Na tem mestu vam lahko rečem zgolj to, da se lahko strinjava, da se nikoli ne bova strinjala...“

Ker mu je zmanjkalo idej se je na tej točki odločil za elegantno rešitev in sicer, da dialog konča v aporiji tej klasični strategiji, katere se je Platon tako rad posluževal in je obenem za bralca v isti sapi frustrirajoča in nadvse demokratična saj mu dopušča oziroma ga celo sili v to da sam napiše zaključek.