Ne nehajte Švejkarit!

Diogen (pa ne tisti, ki si je za svoj omiljeni bivanjski kotiček izbral sod in družbo psov, temveč oni, ki je živel pred njim in izvira iz Apolonije) nam na nekem mestu daje hvalevreden nasvet:
»V začetku vsake razprave je po mojem mnenju treba postaviti kako neizpodbitno dejstvo. Način obravnave pa bodi preprost in resen«. Hvalevreden nasvet, ki se ga bom poskušal držati tudi sam. Kar se tiče neizpodbitnega dejstva nameravam podati izjavo nekega drugega predsokratika, ki ga lahko brez pretiravanja razglasimo za očeta dialektike. Govora je o Heraklitu, katerega mračnost nam še dandanes podaja čudovite uvide v človeško življenje. Izjava oziroma neizpodbitno dejstvo pa je sledeče:
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne ljudi«. Ni kaj globoka misel. A bojim se, da nisem razpoložen za analize v stilu Heglovega gospodarja in hlapca, Nietzschejevega nadčloveka oziroma črednega človeka ali česa podobnega. Saj je vendarle poletje, čas za bolj lahkotne teme. Zato bi želel opozoriti predvsem na to, da v izjavi, ki nam jo namenja Heraklit, na žalost ni prostora za tretjega, tretjega, ki je nič manj kot ključni. In to je seveda, kdo drug kot Švejk!
Prepričan sem, da velika večina cenjenih bralcev prav gotovo pozna vsaj idejo Švejkizma, če že ni prebrala same knjige, ki vam jo seveda toplo priporočam. Če se torej strinjamo, da boj v takšni ali drugačni obliki preveva celotno človeško zgodovino, obenem pa sebe nimamo za heroje, niti se ne bi kar tako vdali v usodo, se velja vprašati kaj nam še preostane?
Dobri vojak Švejk je knjiga, ki nam razprostre celoten horizont armadne psihologije od najnižjega pucfleka, čez desetnika, majorja, generalmajorja... pa vse do samega cesarja Franc Jožefa. Avstroogarsko vojsko nam predstavi tako kot vsako dobro vojsko, ki že malce nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje kdaj končno bo prišel čas, ko se bomo nehali pretvarjati in neslavno propadli. Prav tak duh je najbrž zmeraj vse bolj preveval tako imenovanega malega človeka (katerega tipični predstavnik je Švejk) bolj, ko se je prva svetovna vojna nagibala h koncu. Nenehne peripetije okrog dostave hrane - fasunga je zmeraj znova obljubljena za naslednjo železniško postajo, ko te seveda ne dobijo, so vojaki pomirjeni, da bodo na naslednji dobili celo golaž, o katerem kasneje ni ne duha ne sluha in tako naprej. Nečimernost nadrejenih, ki slepo plujejo na zadnjih izdihljajih cesarstva ter si zatiskajo oči pred v oči bijočo realnostjo, je dodatna tenzija, ki v kombinaciji s preprosto common sanse mislijo povprečenega vojaka povzroča dodatne komične učinke. Vojna kot jo opisuje Hašek ni vojna iz katere bi na eni strani izšli poveličevani heroji ali na drugi zasmehovani sužnji, temveč je vojna preprostega človeka, ki v danih okoliščinah poskuša preživeti. A ne preživeti zgolj v klasičnem smislu, torej ohraniti svoje življenje, temveč preživeti in ostati človek, kar je seveda precej težje. Vse to na prisrčen in komičen način pooseblja Švejk, ki poskuša biti v danih razmerah, kar se le da zvest lastnim načelom, prav ta (pri katerih res ne pozna mere) pa ga vedno znova pripeljejo v smešne situacije, v katerih se vedno znova znajde.
Hašek, s Švejkom ni ciljal zgolj na vzbujanje smeha pri bralcu. Med vso svojo simpatičnostjo je med vrsticami na prefinjen način zapisano tudi globoko etično sporočilo, da smo v vojni v končni fazi poraženci vsi. Knjiga je na ta način nemara eden najboljših zeitgeistov prve svetovne vojne, saj nam približa tisto svetlo plat, ki jo vsekakor vključuje vsaka vojna. Nesebično tovarištvo, žrtvovanje brez računanja na nagrado. Kot radi pravijo: »Vojna iz človeka potegne vse najslabše in vse najboljše«. Prav to uspe Hašku skozi lik Švejka odlično prikazati- ko se le-ta sooča z vsem slabim, uporablja vse dobro.
Za konec, navajam še en komičen (takšnih in podobnih v knjigi, kar mrgoli) odlomek. Dogajanje se odvija pred zdravniško komisijo, ki preverja ali je Švejk nor ali ni, torej ali je primeren za mobilizacijo ali ne. Gre za začetek zgodbe a kot je razvidno Švejku, kaj hitro uspe zabresti v težave:

....»Ali je radij težji od svinca?«
»Jaz ga, prosim, nisem tehtal,« je s svojim ljubkim nasmeškom odgovoril Švejk.
»Verjamete v konec sveta?«
»Najpoprej bi ta konec moral videti,« je vnemarno odvrnil Švejk, »zanesljivo pa ga jutri še ne bom dočakal.«
»Bi znali izračunati premer zemeljske krogle?«
»Tega prosim, ne bi znal,« je odgovoril Švejk, »ampak sam bi vam, gospodje, tudi zastavil uganko: Imate trinadstropno hišo, v tej hiši je v vsakem nadstropju 8 oken. Na strehi sta dve lini in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišniku babica?«
Sodni zdravniki so pomenljivo pogledali drug drugega, toda eden od njih je zastavil še tole vprašanje:
»Ali veste za največjo globino v Tihem oceanu?«
»Tega prosim, ne vem,« se je glasil odgovor, »vendar mislim, da je gotovo večja kakor pod višehradsko skalo na Vltavi.«
Predsednik komisije je na kratko vprašal: »Zadostuje?«, pa vendar si je še eden od članov zaželel tole vprašanje:
»Koliko je 12897 krat 13863?«
»729,« je odgovoril Švejk, ne da bi trenil.
»Mislim, da to popolnoma zadostuje,« je rekel predsednik komisije, » tega obtoženca lahko spet odpeljete na staro mesto.«
»Hvala vam, gospodje,« se je spoštljivo oglasil Švejk, » meni to tudi popolnoma zadostuje.«
Po njegovem odhodu se je kolegij treh zedinil, da je Švejk notoričen bedak in idiot po vseh naravnih zakonih, ki so jih izumili psihiatrični vedeži...

Mislim, da je iz zgornjega odlomka lepo razvidno Švejkovo delovanje, morda celo filozofska pozicija, ki na trenutke spominja na Sokrata, ki pa vendarle še bolj radikalno in na trenutke res norčevsko poudarja svojo nevednost.
Še opazka o naslovu. Gustáv Husák, generalni sekretar Češkoslovaške KP je v svojem govoru leta 1970, v obdobju »normalizacije« od praške pomladi, državljane opozoril: » Nehajte Švejkarit!«. Naj se torej nehajo zajebavat, kar si o tem mislim sam, pa je razvidno iz naslova.

Krhka zmaga

Živimo v svetu brez ideologij oziroma v času, ko so vse velike ideologije postale neaktualne in pristale na smetišču zgodovine. Takšna pozicija pa v resnici ni nič drugega kot ideologija pripeljana do skrajnosti, ki je perverzna do te mere, da sama sebe razglaša za neideologijo.
Za trenutek sprejmimo to igro in se vprašajmo kakšne lastnosti ustrezajo dobi, ki se razglaša za brezideološko...
Za začetek velja vzeti v ozir nekaj elementov za katere sem prepričan, da so imanentni vsaki pravi ideologiji. V etičnem smislu je vsaki ideologiji lastno to da se sklicuje na absolut iz katerega črpa svojo teoretsko ostrino obenem pa v praktičnem pomenu skozenj realizira mobilizacijski moment. V današnjem času je to absolutno dobro profit, le ta podeljuje uvid v vso ostalo realnost, ki se skozenj tudi definira. Vsi smo vpeti v to dirko, ki se ne more končati drugače kot v katastrofi.
Nadalje, vsaka ideologija se konstituira preko opozicijskega odnosa, ki se ne zadovoljuje s stvarnostjo in zato ponuja alternativo. Nekako tako kot parlamentarna opozicija. A ta primerjava ni docela primerna , saj je parlamentarni opoziciji lastno to, da je sprejela pravila igre in politični sistem v katerem se ta igra. Prava ideologija pa je zmeraj subverzivna in v končni fazi teži k totaliteti. Saj vendarle poseduje resnico in je zato nesmiselno dopuščati alternative. Prav temu smo priča danes, opozicijski odnos preko katerega se perpetuira današnja ideologija je utemeljena prav skozi razliko do drugega. Drugega, ki ni, oziroma sploh nima pogojev, da bi bil prilagojen prevladujoči paradigmi. Gre za nekaj, kar bi imenoval idejni rasizem, ki pa se često pokriva z dejansko barvo kože. V smislu, da je nezaželeno razmišljati o kakšnem drugem-boljšem svetu, ko pa že ta ponuja dovolj dobre možnosti vsakomur, ki se vsaj malo potrudi. Saj veste vsak je svoje sreče kovač, a kaj, ko si nekateri še kladiva ne morejo privoščiti.
Zaskrbljujoč se mi zdi še nek drug moment današnje ideologije, za razliko od večine ostalih, ki jim, če drugega ne, ne moremo odrekati pričanja o pozitivnem koncu zgodovine. Konca, ko bo na zemljo prišlo božje kraljestvo ali konca, ko bomo živeli v brezrazredni družbi, če omenimo zgolj dva primera. Temu, čemur smo priča pa bi lahko dejali vsepristona in že udejanjena negativna eshatologija. Gre za logiko trga, ki se je uveljavil kot naravna tvorba, kar pa seveda ni, je eden neizbežnih produktov človeške družbe, ki v naravi nima para.
Trg kot sečišče kapitala, politike predvsem pa interesov, ki vse skupaj zavozljajo do nerazpoznavnosti, je eden ključnih elementov ideologije, ki je danes prisotna. Seveda je obstajal že prej oziroma je takšen ali drugačen tip menjave v človeški družbi bil od nekdaj prisoten. Bistveno se mi zdi to, da smo danes priča temu, da se edini boj, ki ima priznano legitimiteto odvija v okviru trga. Trg kot tak pa je med drugim sredstvo za maksimizacijo dobička, ki se kot sem že omenil kaže kot absolutno dobro. Šele profit, torej realizacija presežne vrednosti je tisto, kar človeku v očeh družbe daje veljavo, moč in ugled. Človek je lahko uspešen na mnogih področjih, ki so cenjena in spoštovana a pravo moč si lahko pridobi zgolj s kapitalom. Obstaj sicer neizčrpen vir moči, ki je v resnici edina prava zgodovinska sila in to je seveda ljudstvo, a prav za mobilizacijo tega bi bil spet potreben kapital s čimer pa bi zgolj jačali in ne spreminjali obstoječi sistem.

Za konec morda le še etimološki preval ali dva. Besedo ideologija bi lahko razčlenili na dva korena in sicer idea ter logos. Svet idej in čutni svet pa sta povezana prav z razumom. Logos je tisti medij, ki idejo udejanji v konkretnosti, most med dvema svetovoma. Prav zato imajo Nemci čudovito besedo Weltanschauung- svetovni nazor, ki je najboljši ekvivalent ideoligiji obenem pa njena razlaga. In če še nadalje zlorabim Platonov nauk, svet idej ni Parmenidovo Eno, ki je neprekinjeno, neminljivo, nenastalo... ideje niso homogena večnost neobčutljiva na čas. Niti niso nenehno spreminjajoča se Heraklitova reka. Pač pa se mi zdi najprimernejši opis sveta idej, Levkipijevo in Demokritovo pojmovanje atomov. Tu gre za čudovito sintezo prvih dveh. Vsaka ideja zase je tako kot atom Eno, a v prostoru in času je podvržena nenehnemu spreminjanju in boju z drugimi idejami.
Zato svet brez različnih ideologij ni možen saj bi v končni fazi pomenil popolno uniformiranost mišljenja oziroma bi bil to dejansko poskus udejanjanja nebivajočega.

Razmišljanje o etiki

Oziroma o tem, če je danes sploh še mogoče zavzeti etično držo.
Za celovito razpravo o tem, bi bilo najprej potrebno definirati, kaj nam etika sploh predstavlja. Glede na to, da so se s tem vprašanjem bolj ali manj uspešno spopadali največji umi v človeški zgodovini, sam nimam iluzije o tem, da bom odkril kaj novega. Od kar se spoprijemam z antično mislijo, se mi celo zdi, da človek od Grkov in Rimljanov naprej sploh ni bistveno napredoval v razumevanju samega sebe. Resnično, če bi na tehtnico postavili ves tehnološki napredek in napredek, ki ga je človek dosegel v razumevanju lastne narave, se mi zdi, da bi se le ta nagnila krepko v škodo slednjega. Res je, da gre za dve v temelju različni stvari in če naravo do neke mere lahko ukalupljamo v zakone, upam, da nam tega z družbo nikoli ne bo docela uspelo. Bila bi velika škoda saj bi, če ne drugega izgubili, tisto mistično poetičnost, ki še zmeraj preveva družboslovje in humanistiko. Tisti element X, ki zmeraj znova dopušča možnost odkrivanja novih resnic in s tem pluralizem, pri katerem pa se vseeno velja truditi, da ne zapade v relativizem. V tem smislu, bi sam etiko razumel kot nekaj prvenstveno človeškega, kot pozicijo, kateri je imanentno stremljenje k boljšem svetu. Gre za nikoli dokončan projekt, ki svoje osmišljenje lahko najde zgolj skozi proces in nikoli v absolutu. Prav ta je v zgodovini zakrivil največje etične erozije. Vseeno pa mu velja priznati mesto nedosegljivega ideala in s tem pozitivno vlogo.
Kaj bi torej danes lahko bila etična pozicija? V prvi fazi bi jo opredelil kot zavedajočo se zavest. S tem, ko se zavedamo, da svet ni aktualizacija raja, temveč, da ostajamo vpeti neenakost in nepravičnost, smo prav gotovo na dobri poti, da po svojih močeh pripomoremo k spremembi. Morda se zdi, ta prva zahteva trivialna, a mislim, da v resnici ni. Kot prebivalci razvitih držav zahodne poloble, imamo dejansko zelo malo stika s surovim izkoriščanjem, kot smo ga v Evropi poznali za časa fevdalizma. Kar pa seveda ne pomeni, da takšno izkoriščanje ne obstaja, zgolj izvoziti nam ga je uspelo. Če kaj, potem velja pri kapitalu občudovati njegovo brutalno prefinjenost prilagajanja. Brutalno zato, ker globalno gledano še zmeraj obstaja izkoriščanje delavskega razreda. Prefinjeno pa zato, ker ta razred v državah, ki bi imele realno podlago za spremembe, skorajda ne obstaja več. V kolikor pa še zmeraj obstaja, njegov položaj ni primerljiv s tistim v državah v razvoju.
Eden ključnih problemov pri soočanju oziroma izkrivljanju stvarnosti tega sveta, so množični mediji. Prav oni predstavljajo tisti kanal preko katerega večina ljudi absorbira informacije o »svetu zunaj«. Kot namreč ve vsak povprečen študent komunikologije množični mediji NE odražajo realnosti. Nadvse zgovoren je že podatek, da ljudje, ki nadpovprečno gledajo televizijo, svet posledično dojemajo kot nadpovprečno nasilen. Po drugi strani pa ne gre zanemarjati kapitalskih povezav, ki medijem narekujejo podrejanje logiki trga. Vsaka stvar, ki je podrejena kapitalu(in res malo jih je, ki danes niso) je obsojena na nenehno rast. Podjetje, ki se ne razvija in iz leta v leto nima vedno večjih dobičkov, je propadlo podjetje. Za to skrbita konkurenca in rezervna armada delovne sile. Prav ta princip je tisto, čemur bi se bilo potrebno pri množičnih medijih izogniti. Tako kot je Platon umetnost pojmoval kot nekaj načeloma škodljivega, v kolikor ni v službi rasti duha, bi tudi sam dejal, da so množični mediji izrazito škodljivi v kolikor samo obveščajo in ne tudi ozaveščajo. Mediji bi lahko, in bi morali imeti vlogo pri izgradnji kritičnega pogleda na svet. A stvar seveda ni tako preprosta, tudi če bi brali in gledali kritične novice se velja vprašati ali bi to dejansko pripomoglo k boljšemu svetu. Nemara je že od nekdaj v človeški naravi vraščeno to, da si zatiskamo oči pred problemi. Človek je pragmatično bitje, ki ljubi varnost zato so korenite spremembe zmeraj pogojene z izredno močnim zatiranjem, ponavadi celo ogroženo eksistenco.
V mislih imam Oktobrsko in Francosko revolucijo, ki sta obe črpali iz intelektualnega bogastva svojih teoretskih predhodnikov, a sta se lahko uresničili zgolj zaradi nemogočih življenjskih pogojev, katerim so bili podvrženi ljudje in zato dejansko niso imeli ničsar izgubiti.
Danes se zdi, da razmere niso zrele za tako fundamentalne spremembe, niti ljudje ne čutijo potrebe po njih. Kakšna naj bo torej najboljša etična pozicija posameznika v danih razmerah?
Tega ne vem. Prepričan pa sem, da dve skrajnosti današnje zavesti (o katerih sem enkrat že pisal) in ju lahko poimenujemo za teroristično in japijevsko, ne bosta dosegli bistvenih sprememb.
Zato velja iskati naprej.