Ne nehajte Švejkarit!

Diogen (pa ne tisti, ki si je za svoj omiljeni bivanjski kotiček izbral sod in družbo psov, temveč oni, ki je živel pred njim in izvira iz Apolonije) nam na nekem mestu daje hvalevreden nasvet:
»V začetku vsake razprave je po mojem mnenju treba postaviti kako neizpodbitno dejstvo. Način obravnave pa bodi preprost in resen«. Hvalevreden nasvet, ki se ga bom poskušal držati tudi sam. Kar se tiče neizpodbitnega dejstva nameravam podati izjavo nekega drugega predsokratika, ki ga lahko brez pretiravanja razglasimo za očeta dialektike. Govora je o Heraklitu, katerega mračnost nam še dandanes podaja čudovite uvide v človeško življenje. Izjava oziroma neizpodbitno dejstvo pa je sledeče:
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne ljudi«. Ni kaj globoka misel. A bojim se, da nisem razpoložen za analize v stilu Heglovega gospodarja in hlapca, Nietzschejevega nadčloveka oziroma črednega človeka ali česa podobnega. Saj je vendarle poletje, čas za bolj lahkotne teme. Zato bi želel opozoriti predvsem na to, da v izjavi, ki nam jo namenja Heraklit, na žalost ni prostora za tretjega, tretjega, ki je nič manj kot ključni. In to je seveda, kdo drug kot Švejk!
Prepričan sem, da velika večina cenjenih bralcev prav gotovo pozna vsaj idejo Švejkizma, če že ni prebrala same knjige, ki vam jo seveda toplo priporočam. Če se torej strinjamo, da boj v takšni ali drugačni obliki preveva celotno človeško zgodovino, obenem pa sebe nimamo za heroje, niti se ne bi kar tako vdali v usodo, se velja vprašati kaj nam še preostane?
Dobri vojak Švejk je knjiga, ki nam razprostre celoten horizont armadne psihologije od najnižjega pucfleka, čez desetnika, majorja, generalmajorja... pa vse do samega cesarja Franc Jožefa. Avstroogarsko vojsko nam predstavi tako kot vsako dobro vojsko, ki že malce nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje kdaj končno bo prišel čas, ko se bomo nehali pretvarjati in neslavno propadli. Prav tak duh je najbrž zmeraj vse bolj preveval tako imenovanega malega človeka (katerega tipični predstavnik je Švejk) bolj, ko se je prva svetovna vojna nagibala h koncu. Nenehne peripetije okrog dostave hrane - fasunga je zmeraj znova obljubljena za naslednjo železniško postajo, ko te seveda ne dobijo, so vojaki pomirjeni, da bodo na naslednji dobili celo golaž, o katerem kasneje ni ne duha ne sluha in tako naprej. Nečimernost nadrejenih, ki slepo plujejo na zadnjih izdihljajih cesarstva ter si zatiskajo oči pred v oči bijočo realnostjo, je dodatna tenzija, ki v kombinaciji s preprosto common sanse mislijo povprečenega vojaka povzroča dodatne komične učinke. Vojna kot jo opisuje Hašek ni vojna iz katere bi na eni strani izšli poveličevani heroji ali na drugi zasmehovani sužnji, temveč je vojna preprostega človeka, ki v danih okoliščinah poskuša preživeti. A ne preživeti zgolj v klasičnem smislu, torej ohraniti svoje življenje, temveč preživeti in ostati človek, kar je seveda precej težje. Vse to na prisrčen in komičen način pooseblja Švejk, ki poskuša biti v danih razmerah, kar se le da zvest lastnim načelom, prav ta (pri katerih res ne pozna mere) pa ga vedno znova pripeljejo v smešne situacije, v katerih se vedno znova znajde.
Hašek, s Švejkom ni ciljal zgolj na vzbujanje smeha pri bralcu. Med vso svojo simpatičnostjo je med vrsticami na prefinjen način zapisano tudi globoko etično sporočilo, da smo v vojni v končni fazi poraženci vsi. Knjiga je na ta način nemara eden najboljših zeitgeistov prve svetovne vojne, saj nam približa tisto svetlo plat, ki jo vsekakor vključuje vsaka vojna. Nesebično tovarištvo, žrtvovanje brez računanja na nagrado. Kot radi pravijo: »Vojna iz človeka potegne vse najslabše in vse najboljše«. Prav to uspe Hašku skozi lik Švejka odlično prikazati- ko se le-ta sooča z vsem slabim, uporablja vse dobro.
Za konec, navajam še en komičen (takšnih in podobnih v knjigi, kar mrgoli) odlomek. Dogajanje se odvija pred zdravniško komisijo, ki preverja ali je Švejk nor ali ni, torej ali je primeren za mobilizacijo ali ne. Gre za začetek zgodbe a kot je razvidno Švejku, kaj hitro uspe zabresti v težave:

....»Ali je radij težji od svinca?«
»Jaz ga, prosim, nisem tehtal,« je s svojim ljubkim nasmeškom odgovoril Švejk.
»Verjamete v konec sveta?«
»Najpoprej bi ta konec moral videti,« je vnemarno odvrnil Švejk, »zanesljivo pa ga jutri še ne bom dočakal.«
»Bi znali izračunati premer zemeljske krogle?«
»Tega prosim, ne bi znal,« je odgovoril Švejk, »ampak sam bi vam, gospodje, tudi zastavil uganko: Imate trinadstropno hišo, v tej hiši je v vsakem nadstropju 8 oken. Na strehi sta dve lini in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišniku babica?«
Sodni zdravniki so pomenljivo pogledali drug drugega, toda eden od njih je zastavil še tole vprašanje:
»Ali veste za največjo globino v Tihem oceanu?«
»Tega prosim, ne vem,« se je glasil odgovor, »vendar mislim, da je gotovo večja kakor pod višehradsko skalo na Vltavi.«
Predsednik komisije je na kratko vprašal: »Zadostuje?«, pa vendar si je še eden od članov zaželel tole vprašanje:
»Koliko je 12897 krat 13863?«
»729,« je odgovoril Švejk, ne da bi trenil.
»Mislim, da to popolnoma zadostuje,« je rekel predsednik komisije, » tega obtoženca lahko spet odpeljete na staro mesto.«
»Hvala vam, gospodje,« se je spoštljivo oglasil Švejk, » meni to tudi popolnoma zadostuje.«
Po njegovem odhodu se je kolegij treh zedinil, da je Švejk notoričen bedak in idiot po vseh naravnih zakonih, ki so jih izumili psihiatrični vedeži...

Mislim, da je iz zgornjega odlomka lepo razvidno Švejkovo delovanje, morda celo filozofska pozicija, ki na trenutke spominja na Sokrata, ki pa vendarle še bolj radikalno in na trenutke res norčevsko poudarja svojo nevednost.
Še opazka o naslovu. Gustáv Husák, generalni sekretar Češkoslovaške KP je v svojem govoru leta 1970, v obdobju »normalizacije« od praške pomladi, državljane opozoril: » Nehajte Švejkarit!«. Naj se torej nehajo zajebavat, kar si o tem mislim sam, pa je razvidno iz naslova.