Razmišljanje o etiki

Oziroma o tem, če je danes sploh še mogoče zavzeti etično držo.
Za celovito razpravo o tem, bi bilo najprej potrebno definirati, kaj nam etika sploh predstavlja. Glede na to, da so se s tem vprašanjem bolj ali manj uspešno spopadali največji umi v človeški zgodovini, sam nimam iluzije o tem, da bom odkril kaj novega. Od kar se spoprijemam z antično mislijo, se mi celo zdi, da človek od Grkov in Rimljanov naprej sploh ni bistveno napredoval v razumevanju samega sebe. Resnično, če bi na tehtnico postavili ves tehnološki napredek in napredek, ki ga je človek dosegel v razumevanju lastne narave, se mi zdi, da bi se le ta nagnila krepko v škodo slednjega. Res je, da gre za dve v temelju različni stvari in če naravo do neke mere lahko ukalupljamo v zakone, upam, da nam tega z družbo nikoli ne bo docela uspelo. Bila bi velika škoda saj bi, če ne drugega izgubili, tisto mistično poetičnost, ki še zmeraj preveva družboslovje in humanistiko. Tisti element X, ki zmeraj znova dopušča možnost odkrivanja novih resnic in s tem pluralizem, pri katerem pa se vseeno velja truditi, da ne zapade v relativizem. V tem smislu, bi sam etiko razumel kot nekaj prvenstveno človeškega, kot pozicijo, kateri je imanentno stremljenje k boljšem svetu. Gre za nikoli dokončan projekt, ki svoje osmišljenje lahko najde zgolj skozi proces in nikoli v absolutu. Prav ta je v zgodovini zakrivil največje etične erozije. Vseeno pa mu velja priznati mesto nedosegljivega ideala in s tem pozitivno vlogo.
Kaj bi torej danes lahko bila etična pozicija? V prvi fazi bi jo opredelil kot zavedajočo se zavest. S tem, ko se zavedamo, da svet ni aktualizacija raja, temveč, da ostajamo vpeti neenakost in nepravičnost, smo prav gotovo na dobri poti, da po svojih močeh pripomoremo k spremembi. Morda se zdi, ta prva zahteva trivialna, a mislim, da v resnici ni. Kot prebivalci razvitih držav zahodne poloble, imamo dejansko zelo malo stika s surovim izkoriščanjem, kot smo ga v Evropi poznali za časa fevdalizma. Kar pa seveda ne pomeni, da takšno izkoriščanje ne obstaja, zgolj izvoziti nam ga je uspelo. Če kaj, potem velja pri kapitalu občudovati njegovo brutalno prefinjenost prilagajanja. Brutalno zato, ker globalno gledano še zmeraj obstaja izkoriščanje delavskega razreda. Prefinjeno pa zato, ker ta razred v državah, ki bi imele realno podlago za spremembe, skorajda ne obstaja več. V kolikor pa še zmeraj obstaja, njegov položaj ni primerljiv s tistim v državah v razvoju.
Eden ključnih problemov pri soočanju oziroma izkrivljanju stvarnosti tega sveta, so množični mediji. Prav oni predstavljajo tisti kanal preko katerega večina ljudi absorbira informacije o »svetu zunaj«. Kot namreč ve vsak povprečen študent komunikologije množični mediji NE odražajo realnosti. Nadvse zgovoren je že podatek, da ljudje, ki nadpovprečno gledajo televizijo, svet posledično dojemajo kot nadpovprečno nasilen. Po drugi strani pa ne gre zanemarjati kapitalskih povezav, ki medijem narekujejo podrejanje logiki trga. Vsaka stvar, ki je podrejena kapitalu(in res malo jih je, ki danes niso) je obsojena na nenehno rast. Podjetje, ki se ne razvija in iz leta v leto nima vedno večjih dobičkov, je propadlo podjetje. Za to skrbita konkurenca in rezervna armada delovne sile. Prav ta princip je tisto, čemur bi se bilo potrebno pri množičnih medijih izogniti. Tako kot je Platon umetnost pojmoval kot nekaj načeloma škodljivega, v kolikor ni v službi rasti duha, bi tudi sam dejal, da so množični mediji izrazito škodljivi v kolikor samo obveščajo in ne tudi ozaveščajo. Mediji bi lahko, in bi morali imeti vlogo pri izgradnji kritičnega pogleda na svet. A stvar seveda ni tako preprosta, tudi če bi brali in gledali kritične novice se velja vprašati ali bi to dejansko pripomoglo k boljšemu svetu. Nemara je že od nekdaj v človeški naravi vraščeno to, da si zatiskamo oči pred problemi. Človek je pragmatično bitje, ki ljubi varnost zato so korenite spremembe zmeraj pogojene z izredno močnim zatiranjem, ponavadi celo ogroženo eksistenco.
V mislih imam Oktobrsko in Francosko revolucijo, ki sta obe črpali iz intelektualnega bogastva svojih teoretskih predhodnikov, a sta se lahko uresničili zgolj zaradi nemogočih življenjskih pogojev, katerim so bili podvrženi ljudje in zato dejansko niso imeli ničsar izgubiti.
Danes se zdi, da razmere niso zrele za tako fundamentalne spremembe, niti ljudje ne čutijo potrebe po njih. Kakšna naj bo torej najboljša etična pozicija posameznika v danih razmerah?
Tega ne vem. Prepričan pa sem, da dve skrajnosti današnje zavesti (o katerih sem enkrat že pisal) in ju lahko poimenujemo za teroristično in japijevsko, ne bosta dosegli bistvenih sprememb.
Zato velja iskati naprej.