Umetnost debatiranja

Sokrat, ta stari vrag, ki ni dal miru Atencem in katerega je umetnost debatiranja, na koncu stala življenja, saj je bil primoran zvrniti čašico smrtonosne trobelike- prav on je najboljša izhodiščna točka vsakega ekskurza v občudovanje debate. Si danes sploh še lahko predstavljamo mestnega čudaka, ki nas bi žical za debate in nam ne bi dal miru preden ne bi priznali, da se je naše v izhodišču tako jasno stališče znašlo v brezizhodni zadregi, t.j. aporiji.
Najbrž bi takšen možak naletel na še bolj negativne odzive kot pa »klasični« klošar.

Kaj nam to pove o duhu časa, me niti ne zanima dejstvo pa je, da debata kot taka v javnem prostoru ni več prisotna v klasičnem smislu kot je bila v času Sokrata.
Vseeno pa se velja vprašati, če je debata v času od antike do danes doživela kakšne radikalnejše spremembe. Takšna zastavitev je v resnici v ozki navezavi z vprašanjem o evoluciji človeške narave. Debata in razpravljanje mi predstavljata eno od ključnih izraznih možnosti človeka in s tem predvsem njegove narave, tovrstno izrazno moč lahko mislimo skupaj z drugimi umetniškimi praksami kot so denimo slikarstvo, skladateljstvo, kiparstvo ipd. Vsem naštetim je skupno to da zavest udejanji svojo izraznost, ter jo s tem naredi dostopno tudi ostalim, sama debata pa vključuje nekaj esencialnega, kar ji onemogoča, da bi bila izrazno sredstvo zgolj enega idividuma.

Gre preprosto za to, da sami s sabo ne moremo debatirati. Debata je zmeraj delo vsaj dveh, obenem pa je med vsemi umetniškimi praksami najbolj izmuzljiva, med tem, ko imamo veličastne slike, kipe in skladbe, ki nas opominjajajo ne minule čase, pri razpravah nimamo tako stroge evidence, a navkljub temu je potrebno priznati, da bi prav to nemara uničilo čar tega delovanja, kot ga imenuje H.Arendt. Dialog bi v svoji osnovi namreč moral biti neponovljiv. Še prijetneje pa je, ko je spontan, prav gotovo smo se že vsi znašli v omizjih, ki niso obetali ničesar posebnega, iztekli pa so se v najbolj vehementne razprave, ki so bila plodna tla še za marsikatere kasnejše razmisleke.

Med najbolj občudovanja vredne pa vključujem dialoge, katerih motrenja so privedla do širših družbeno-političnih sprememb, v to kategorijo bi lahko uvrstili obdobje francoskih salonov, ki so bili prijetno zavetje za razsvetljensko misel, angleške kavarne, kjer se je za razliko od prvih debata vrtela predvsem okrog politike. Neštete vsebinske polemike med anarhisti socialdemokrati in komunisti so prav tako kronski primer srditih polemik.
Zimmerwaldska konferenca na primer, debata trajajoča tri dni je povzročila daljnosežen razkol v socialističnem gibanju. Prav tako so imele odločujoč vpliv na nadaljnji razvoj leve fronte tudi debate oziroma polemike, ki sta jih imela Marks&Engels z Bakuninom, Proudhonom, Dühringom ipd. Zdi se da je celotna konfliktna teorija že sama na sebi en velik konflikt, ter s tem zmeraj znova pušča odprt prostor za debato.

Prav ta permanentni idejni antagonizem se mi osebno zdi eden najboljših elementov leve fronte, nemara je celo malce ironično, da se mnoštvo gibanj, ki vsaka po svoje oznanjajo takšno in drugačno osvoboditev, enakost ipd. sama med sabo od nekdaj imela najostrejše polemike, ki so s svojo silovitostjo presegala celo kritiko, ki je bila naslovljena proti njihovim deklariranim klasičnim nasprotnikom.
Kakšna pa je vloga in smisel debate danes? Kot sem nakazal že na začetku sem prepričan, da ni radikalno drugačna kot je bila v drugih dobah. Osnovni elementi: argumentacija, vzroki za debato, barva in višina glasu, premori oziroma tišine( Duc Le Rochefoucauld je na primer razlikoval med zgovorno, posmehljivo in spoštljivo tišino) skratka celotna strutkura celega debatnega podjetja se ni bistveno spremenila.

Nemara, danes res več ne razpredamo toliko na trgih in javnih tribunah, smo pa zato priča nečemu, kar bi imenoval digitalizacija debate. Izrazita popularnost forumov, blogov in ostalih strani katerih osnovni namen je interakcija med uporabniki, nas prepričuje, da ljudje nismo izgubili potrebe po izražanju ozirama debatiranju.
Zadeva je postala precej bolj sofisticirana, specifične interese in področja zanimanja za katere bi lahko še pred nekaj desetletji neutrudno iskali sogovorce, je danes mogoče najti neverjetno hitro.

V novem letu Vam želim uspešen lov na dobre sogovorce/ke!

Nekaj gnilega je v deželi tej

Širi se kot kuga in kaže kot zdrav razum, a jasno je da ni nič drugega kot strah. Strah pred drugim in drugačnim. Povsem iracionalen in nekonsistenten- kot običajno.
Preden se posvetimo obstoječemu stanju mi dovolite krajši zgodovinski ekskurz. Narod čigar zgodovinska izkušnja, pooseblja permanentno marginaliziranost, podrejenost in odvisnost od dobre volje velikega drugega izgubi na samozavesti.
Naše samo-zavedanje kot tako je bilo v pripoznanju hlapčevske pozicije, to formo je napolnila temu primerna vsebina, medij izraza je bila lahko le literatura. Vsi, ki smo bili primorani konzumirati osnovnošolski korikulum se dobro zavedamo, kako trpljenja polna je naša pisana beseda. V to da je predpisovanje črtic, kot so Boj na požiralniku, Mačkova očeta ipd. navadno prostaštvo in kraljevska pot do tega, da dokončno zasovražiš slovensko literaturo, se niti ni vredno spuščati.
Pomembneje je to da se nenehno perpetuira obsedno stanje- izumrtje slovenskega jezika je tik pred vrati. Zdi se da je nekje za grajskimi zidovi čista bit slovenske kulture in jezika, the last frontier, ki nas varuje pred neobstojem oziroma izginotjem. Zato ni ukrepov, ki bi bili preostri, to spečo Trnjulčico je potrebno zaščititi pred lažnimi princi. Ta borba je utemeljena v zgodovinski izkušnji, ko je bil boj za ohranitev jezika dejansko razredni boj. Boja med ruralnim in urbanim, dvema lokaliziranostima antagonističnih razredov, ne gre zanemarjati in podcenjevati. Nadvse problematično pa je ko se tovrstni diskurz pojavlja v razmerah, ko ni več potreben, saj lahko v novih objektivnih okoliščinah privede zgolj do inverzije svoje izvorne vloge. Zgodovina se ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa.
Prav to pa je ključni problem slovenske kolektivne zavesti, zapadli smo v farso saj naš idejni svet ni zmogel preskoka iz kvantitete v kvaliteto. Dejanski zunanji sovražnik je postal izmišljeni notranji sovražnik. Gre za pubertetniško fazo narodovega duha, ki v iskanju lastne identitete zavrača vse drugačne. Šele preko njih pa se v resnici vzpostavi, objekt pripoznanja- je to, kar mi nismo. Zadeva svojo dovršitev doživi s tem, da ta objekt postane stvar sovraštva. S tem je negativistična definicija zaokrožena. Navznoter je prazna, okrog pa jo obkroža sovraštvo, katero onemogoča stik z realnim.
A, vrnimo se k tej kreaturi k straši po naši deželi. Kaj sploh je strah? Strah je uganka neznanega, ki se razreši s spoznanjem. Kaj je nestrpnost? Nesposobnost soočenja z neznanim in posledična negativna racionalizacija. To da je strah iracionalen smo že pokazali, a zakaj je nekonsistenten? Zato, ker ni univerzalen, temveč je prisoten zgolj v odnosu do specifičnega drugega in ne do vseh. Gre za dvoličnost brez meja, stvar gre namreč še celo tako daleč, da nas na koncu na specifičnem drugem motijo specifične stvari, ki po so take zaradi nekakšne mistične splošnosti, ki je v ozadju zmeraj prisotna. Prav to potrjuje vedenjski zakon socialne psihologije, ki smo mu ljudje nasplošno podvrženi. V primeru ocenjevanja lastnih napak povečini poudarajmo vpliv okoliščin, medtem ko pri ocenjevanju drugega zanje nismo dovzetni in krivimo predvsem osebo/populacijo kot tako.
Na tem mestu se ne zdi odveč, če navedemo komentar, ki ga je podal nemški zgodovinar Leopold Ranke v navezavi z Machiavellijevim opusom:
Bodimo pravični! Iskal je rešitev Italije, a njeno stanje se mu je zdelo tako obupno, da je menil, da ji mora predpisati strup.
Je Sloveniji potrebeno predpisati strup? Ne, vendar pa se bližamo točki, ko bo naše telo že tako zastrupljeno, da bo odpovedalo. Romska problematika, problematika izbrisanih odnos do đamije, umetna oploditev, domovi za bivše narkomane...
Vse to so odrazi pratikularnosti s skupnim univerzalnim jedrom, ki se obnavlja prav v službi zgoraj omenjenega obsednega stanja. Semantično jedro diskurzov, ki so se pojavljali ob vseh naštetih "problemtaikah" je namreč identično. Gre za klasično binarno kategrizacijo mi- oni, kjer smo mi potisnejeni v položaj žrtve, oni pa so tisti demonizirani drugi, ki nam preti z uničenjem. Takšna opredelitev se zdi skrajna, a je zgolj dosledna in logična izpeljava tega, kar je prisotno v naši kolektivni zavesti.
Kje iskati rešitve za obstoječe stanje? Nedvomno je zadeva izredno obširna in kompleksna, zato ne gojim utvar, da bomo vse skupaj rešili z dvema zamahoma čarovniške palice. Nedvomno pa je potrebno, da palico pravice začutijo parlamentarci, ki gojijo sovražni govor.
Vzrokov za nastalo situacijo namreč sploh ni potrebno iskati med preprostimi ljudmi kot so Ambružani ali Romi, navkljub svojemu deležu krivde, so oboji predvsem žrtve dlje časa trajajočega procesa. Procesa za katerega je v prvi vrsti odgovoren politični vrh, če ta vrh lahko še zmeraj nekaznovano izraža nestrpnost, ter s tem legitimira nestrpno mišljenje svojih volilcev, je s situacijo nekaj že v osnovi hudo narobe. Tu bi bilo potrebno začeti, nadalje sta ključnega pomena šolstvo in mediji- kot dve najpomembnejši ideološki instituciji v današnjem času. Skratka še obstajajo čas in možnosti za spremembe, vprašanje pa je če zanje obstaja tudi volja in interes.