Širi se kot kuga in kaže kot zdrav razum, a jasno je da ni nič drugega kot strah. Strah pred drugim in drugačnim. Povsem iracionalen in nekonsistenten- kot običajno.
Preden se posvetimo obstoječemu stanju mi dovolite krajši zgodovinski ekskurz. Narod čigar zgodovinska izkušnja, pooseblja permanentno marginaliziranost, podrejenost in odvisnost od dobre volje velikega drugega izgubi na samozavesti.
Naše samo-zavedanje kot tako je bilo v pripoznanju hlapčevske pozicije, to formo je napolnila temu primerna vsebina, medij izraza je bila lahko le literatura. Vsi, ki smo bili primorani konzumirati osnovnošolski korikulum se dobro zavedamo, kako trpljenja polna je naša pisana beseda. V to da je predpisovanje črtic, kot so Boj na požiralniku, Mačkova očeta ipd. navadno prostaštvo in kraljevska pot do tega, da dokončno zasovražiš slovensko literaturo, se niti ni vredno spuščati.
Pomembneje je to da se nenehno perpetuira obsedno stanje- izumrtje slovenskega jezika je tik pred vrati. Zdi se da je nekje za grajskimi zidovi čista bit slovenske kulture in jezika, the last frontier, ki nas varuje pred neobstojem oziroma izginotjem. Zato ni ukrepov, ki bi bili preostri, to spečo Trnjulčico je potrebno zaščititi pred lažnimi princi. Ta borba je utemeljena v zgodovinski izkušnji, ko je bil boj za ohranitev jezika dejansko razredni boj. Boja med ruralnim in urbanim, dvema lokaliziranostima antagonističnih razredov, ne gre zanemarjati in podcenjevati. Nadvse problematično pa je ko se tovrstni diskurz pojavlja v razmerah, ko ni več potreben, saj lahko v novih objektivnih okoliščinah privede zgolj do inverzije svoje izvorne vloge. Zgodovina se ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa.
Prav to pa je ključni problem slovenske kolektivne zavesti, zapadli smo v farso saj naš idejni svet ni zmogel preskoka iz kvantitete v kvaliteto. Dejanski zunanji sovražnik je postal izmišljeni notranji sovražnik. Gre za pubertetniško fazo narodovega duha, ki v iskanju lastne identitete zavrača vse drugačne. Šele preko njih pa se v resnici vzpostavi, objekt pripoznanja- je to, kar mi nismo. Zadeva svojo dovršitev doživi s tem, da ta objekt postane stvar sovraštva. S tem je negativistična definicija zaokrožena. Navznoter je prazna, okrog pa jo obkroža sovraštvo, katero onemogoča stik z realnim.
A, vrnimo se k tej kreaturi k straši po naši deželi. Kaj sploh je strah? Strah je uganka neznanega, ki se razreši s spoznanjem. Kaj je nestrpnost? Nesposobnost soočenja z neznanim in posledična negativna racionalizacija. To da je strah iracionalen smo že pokazali, a zakaj je nekonsistenten? Zato, ker ni univerzalen, temveč je prisoten zgolj v odnosu do specifičnega drugega in ne do vseh. Gre za dvoličnost brez meja, stvar gre namreč še celo tako daleč, da nas na koncu na specifičnem drugem motijo specifične stvari, ki po so take zaradi nekakšne mistične splošnosti, ki je v ozadju zmeraj prisotna. Prav to potrjuje vedenjski zakon socialne psihologije, ki smo mu ljudje nasplošno podvrženi. V primeru ocenjevanja lastnih napak povečini poudarajmo vpliv okoliščin, medtem ko pri ocenjevanju drugega zanje nismo dovzetni in krivimo predvsem osebo/populacijo kot tako.
Na tem mestu se ne zdi odveč, če navedemo komentar, ki ga je podal nemški zgodovinar Leopold Ranke v navezavi z Machiavellijevim opusom:
Bodimo pravični! Iskal je rešitev Italije, a njeno stanje se mu je zdelo tako obupno, da je menil, da ji mora predpisati strup.
Je Sloveniji potrebeno predpisati strup? Ne, vendar pa se bližamo točki, ko bo naše telo že tako zastrupljeno, da bo odpovedalo. Romska problematika, problematika izbrisanih odnos do đamije, umetna oploditev, domovi za bivše narkomane...
Vse to so odrazi pratikularnosti s skupnim univerzalnim jedrom, ki se obnavlja prav v službi zgoraj omenjenega obsednega stanja. Semantično jedro diskurzov, ki so se pojavljali ob vseh naštetih "problemtaikah" je namreč identično. Gre za klasično binarno kategrizacijo mi- oni, kjer smo mi potisnejeni v položaj žrtve, oni pa so tisti demonizirani drugi, ki nam preti z uničenjem. Takšna opredelitev se zdi skrajna, a je zgolj dosledna in logična izpeljava tega, kar je prisotno v naši kolektivni zavesti.
Kje iskati rešitve za obstoječe stanje? Nedvomno je zadeva izredno obširna in kompleksna, zato ne gojim utvar, da bomo vse skupaj rešili z dvema zamahoma čarovniške palice. Nedvomno pa je potrebno, da palico pravice začutijo parlamentarci, ki gojijo sovražni govor.
Vzrokov za nastalo situacijo namreč sploh ni potrebno iskati med preprostimi ljudmi kot so Ambružani ali Romi, navkljub svojemu deležu krivde, so oboji predvsem žrtve dlje časa trajajočega procesa. Procesa za katerega je v prvi vrsti odgovoren politični vrh, če ta vrh lahko še zmeraj nekaznovano izraža nestrpnost, ter s tem legitimira nestrpno mišljenje svojih volilcev, je s situacijo nekaj že v osnovi hudo narobe. Tu bi bilo potrebno začeti, nadalje sta ključnega pomena šolstvo in mediji- kot dve najpomembnejši ideološki instituciji v današnjem času. Skratka še obstajajo čas in možnosti za spremembe, vprašanje pa je če zanje obstaja tudi volja in interes.
No comments:
Post a Comment