Umetnost debatiranja

Sokrat, ta stari vrag, ki ni dal miru Atencem in katerega je umetnost debatiranja, na koncu stala življenja, saj je bil primoran zvrniti čašico smrtonosne trobelike- prav on je najboljša izhodiščna točka vsakega ekskurza v občudovanje debate. Si danes sploh še lahko predstavljamo mestnega čudaka, ki nas bi žical za debate in nam ne bi dal miru preden ne bi priznali, da se je naše v izhodišču tako jasno stališče znašlo v brezizhodni zadregi, t.j. aporiji.
Najbrž bi takšen možak naletel na še bolj negativne odzive kot pa »klasični« klošar.

Kaj nam to pove o duhu časa, me niti ne zanima dejstvo pa je, da debata kot taka v javnem prostoru ni več prisotna v klasičnem smislu kot je bila v času Sokrata.
Vseeno pa se velja vprašati, če je debata v času od antike do danes doživela kakšne radikalnejše spremembe. Takšna zastavitev je v resnici v ozki navezavi z vprašanjem o evoluciji človeške narave. Debata in razpravljanje mi predstavljata eno od ključnih izraznih možnosti človeka in s tem predvsem njegove narave, tovrstno izrazno moč lahko mislimo skupaj z drugimi umetniškimi praksami kot so denimo slikarstvo, skladateljstvo, kiparstvo ipd. Vsem naštetim je skupno to da zavest udejanji svojo izraznost, ter jo s tem naredi dostopno tudi ostalim, sama debata pa vključuje nekaj esencialnega, kar ji onemogoča, da bi bila izrazno sredstvo zgolj enega idividuma.

Gre preprosto za to, da sami s sabo ne moremo debatirati. Debata je zmeraj delo vsaj dveh, obenem pa je med vsemi umetniškimi praksami najbolj izmuzljiva, med tem, ko imamo veličastne slike, kipe in skladbe, ki nas opominjajajo ne minule čase, pri razpravah nimamo tako stroge evidence, a navkljub temu je potrebno priznati, da bi prav to nemara uničilo čar tega delovanja, kot ga imenuje H.Arendt. Dialog bi v svoji osnovi namreč moral biti neponovljiv. Še prijetneje pa je, ko je spontan, prav gotovo smo se že vsi znašli v omizjih, ki niso obetali ničesar posebnega, iztekli pa so se v najbolj vehementne razprave, ki so bila plodna tla še za marsikatere kasnejše razmisleke.

Med najbolj občudovanja vredne pa vključujem dialoge, katerih motrenja so privedla do širših družbeno-političnih sprememb, v to kategorijo bi lahko uvrstili obdobje francoskih salonov, ki so bili prijetno zavetje za razsvetljensko misel, angleške kavarne, kjer se je za razliko od prvih debata vrtela predvsem okrog politike. Neštete vsebinske polemike med anarhisti socialdemokrati in komunisti so prav tako kronski primer srditih polemik.
Zimmerwaldska konferenca na primer, debata trajajoča tri dni je povzročila daljnosežen razkol v socialističnem gibanju. Prav tako so imele odločujoč vpliv na nadaljnji razvoj leve fronte tudi debate oziroma polemike, ki sta jih imela Marks&Engels z Bakuninom, Proudhonom, Dühringom ipd. Zdi se da je celotna konfliktna teorija že sama na sebi en velik konflikt, ter s tem zmeraj znova pušča odprt prostor za debato.

Prav ta permanentni idejni antagonizem se mi osebno zdi eden najboljših elementov leve fronte, nemara je celo malce ironično, da se mnoštvo gibanj, ki vsaka po svoje oznanjajo takšno in drugačno osvoboditev, enakost ipd. sama med sabo od nekdaj imela najostrejše polemike, ki so s svojo silovitostjo presegala celo kritiko, ki je bila naslovljena proti njihovim deklariranim klasičnim nasprotnikom.
Kakšna pa je vloga in smisel debate danes? Kot sem nakazal že na začetku sem prepričan, da ni radikalno drugačna kot je bila v drugih dobah. Osnovni elementi: argumentacija, vzroki za debato, barva in višina glasu, premori oziroma tišine( Duc Le Rochefoucauld je na primer razlikoval med zgovorno, posmehljivo in spoštljivo tišino) skratka celotna strutkura celega debatnega podjetja se ni bistveno spremenila.

Nemara, danes res več ne razpredamo toliko na trgih in javnih tribunah, smo pa zato priča nečemu, kar bi imenoval digitalizacija debate. Izrazita popularnost forumov, blogov in ostalih strani katerih osnovni namen je interakcija med uporabniki, nas prepričuje, da ljudje nismo izgubili potrebe po izražanju ozirama debatiranju.
Zadeva je postala precej bolj sofisticirana, specifične interese in področja zanimanja za katere bi lahko še pred nekaj desetletji neutrudno iskali sogovorce, je danes mogoče najti neverjetno hitro.

V novem letu Vam želim uspešen lov na dobre sogovorce/ke!