Rendezvous z geopolitiko

Mackinderjeva teorija središčnega območja (Heartland) je imela v tradiciji geopolitične misli, nezanemarljiv domet. Nekateri dinozavri se je trdovratno oklepajo celo danes.
Vstopna točka za razumevanje njegovih izvajanj je definiranost časa, tega konceptualizira v obliki historične triade: pred-Kolumbijsko, Kolumbijsko in post- Kolumbijsko obdobje.
Za vsako od naštetih obdobij izpostavi tudi dogajanje, ki naj bi zaznamovalo duh časa: invazije azijskih hord na evropska tla, evropski čezmorski ekspanizionizem in naposled dodobra zakoličeno ozemlje in boji znotraj njega, ki naj bi zaznamovali post- Kolumbisjko epoho.
Nadvse fascinantno je, da se je znanstveno pravljičarstvo tega tipa vleklo še globoko v 20. stoletje, seveda ni presenteljivo, da je padlo na plodna tla pri drugih obskurnežih tistega časa, a o tem kasneje. Najprej se še za trenutek posvetimo gospodu Halford J. Mackinderju angleškemu geografu in geopolitiku, katerega ime je v zgodovino zapisano tudi zaradi njegovega hribolazenja, po gori Kenija, katero se je v dobri evropski maniri zapisalo kot prvo v zgodovini. Gospod Mackinder spada med tisti tip serioznih znanstvenikov, ki v dobri veri ustvarijo/ skonstruirajo svoj predmet preučevanja, nato pa se v skladu s sveto preproščino naivno navdušujejo kako lepo se predmet preučevanja ujema z njihovim analitskim/ razlagalnim aparatom.

Dovolite mi, da omenim še enega šaljivca iz znanstvene tradicije, ki danes leži na smetišču zgodovine, tj. G.Tarde naj za voljo boljše ponazoritve navedemo odlomek iz njegovega pronicljivega teksta Zločini množic: „Omeniti je treba, da imajo množice, naj bodo strašljive ali vesele, zlobne ali navdušene, nenehno težnjo po opitosti, čeprav jih sestavljajo sorazmerno trezni ljudje. Njihova žeja je nepogasljiva. Kadar ropajo, je njihova največja želja prodreti v klet in sode.“ Človek začuti pravo olajšanje, ko naposled izve, da vsa množičnost temelji na alkoholu, tako kompleksni dogodki kot so bili francoska in oktobrska revolucija, niso bili nič drugega kot divjanje pijanih množic, prav tako kot današnji koncerti in zabave niso nič drugega kot francoske in oktobrske revolucije v malem. Bistvo agregata je alkohol, kaj pa drugega. Vrnimo se k prvemu komedijantu, teorija središčnega območja s povedanim namreč še nikakor ni izčrpana. Poleg dogodkovnega vpogleda (kdo bi si mislil, da lahko svetovno zgodovino reduciramo na en dogodek, a Mackinderju uspe celo to), izvemo tudi kaj so bila prevladujoča transportna sredstva vsake epohe: konji in kamele v pred- Kolumbijski dobi, sledi jim splošna plovba v službi graditve evropskega kolonialnega imeprija in naposled v post- Kolumbijskem obdobju železnice, ki prepletajo kopno. Kot pravi sistematik (človek dobi občutek, da ima opravka z otročjim Heglom, katerega Um v zgodovini je zavil v prvo gostilno in v alkoholnih hlapih začel fantazirati o svoji Zgodovinski neumnosti ) gospod Mackinder nima srca, da nas ne bi obdarili tudi s tretjo triado. Tokrat je govora o geografskih področjih in hegemoniji izvirajoči iz le teh, v kronološkem zaporedju: azijske stepe in zemlja, morje in evropski kolonialni imperij in naposled zemlja, tj. moč tistih, ki nadzorujejo središčno območje.

Naj na tem mestu natančneje opredelimo zloglasno središčno območje, gre za območje, ki ga je v največji meri zasedala Sovjetska zveza, danes pa spada pod suverenost Rusije.Mackinder pravi: „Kdor obvladuje vzhodno Evropo obvaduje središčno ozemlje, kdor obvladuje središčno ozemlje obvladuje Svetovni Otok, kdor obvladuje Svetovni Otok obvladuje Svet.“ Okrog središčnega območja, se vijeta še notranji (Kitajska, Turčija, Indija, Avstrija in Nemčija) in zunanji (Avstralija, Kanada, VB, Južna Afrika, ZDA in Japonska) krog. Gospod Mackinder v rokavu skriva še en as, izkaže se namreč, da so ZDA dejansko vzhodna sila. Naš cenjeni geopolitik mejo med vzhodom in zahodom postavlja v Atlantski ocean, raje kot pa da bi ostal pri ustaljeni demarkacijski liniji v Pacifiku. Kako je torej mogoče, da je klasik takšnega kalibra, danes popolnoma pozabljen obenem pa na višjem nivoju še skoz in skoz prisoten v kolektivni zavesti. Enega od razlogov za povsem upravičeno pozabo lahko iščemo v nacistični izpeljavi in prikrojitvi njegovih idej. Zavoljo tega se ustavimo še pri enem znanstvenemu pristopu na katerega je v veliki meri vplival prav Mackinder. Govora je o poti, ki jo je ubral Karl Haushofer, njegove izpeljave so bile enako odmevne v nemški geopolitiki kot so bile tiste Mackinderja v britanski. Haushoffer je geopolitiko obravnaval kot neizogibno in imanentno vsaki državi. Poudarjal je da v kolikor bi nemška znanost geopolitiko koncipirala drugače, bi bil lahko izid I. Svetovne vojne drugačen.

V svojih izpeljavah je izpostavljal nujnost lebensrauma, življenjskega prostora, katerega povečanje naj bi nemci dosegli s širitvijo na vzhod- drang nach osten. Med učenci Haushofferja je bil tudi nadebudni Rudolf Hess, Hitlerjev namestnik, ki je med vojno poskušal doseči premirje z Veliko Britanijo in je v maniri komandosa s svojim letalom odletel na Škotsko skočil s padalom si pri doskoku zlomil gleženj in seveda bil nemudoma zajet kot vojni ujetnik. Po koncu vojne je preostanek svojega življenja preživel v zavezniškem zaporu Spandau, kjer je naposled pri svojih 93, tj. leta 1987 storil samomor. Zanimivo je, da je potem, ko sta bila izpuščena še zadnja dva zapornika(A. Speer in von Schirach) od sedmih, ki so bili sploh kdaj zaprti, ostal nadaljnjih dvajset let sam v ogromnem zaporniškem kompleksu, ki je bil v osnovi mišljen za 600 zapornikov. A, vrnimo se k Haushofferju, ni presentljivo, da so njegove ideje naletele na plodna tla pri revanšizma željnih pripadnikih nacionalsocialistične stranke, saj so njihove apiracije docela legitimirale. Kakšno dovršitev so omenjane zastavitve doživele v življenju in delu A.Hitlerja na tem mestu ni potrebno posebej izpostavljati.

Nemara ne bo odveč, če navedemo fascinanten odlomek iz Wallersteinovega dela Zaton ameriške moči, v odlomku je sicer govora o genocidu, vendar gre pri geopolitiki za podobno transformacijo, tudi njo so Nemci namreč vzeli resno. „Zakaj so bili potem vsi tako razburjeni zaradi nacizma, vsaj po letu 1945? Odgovor je očiten in ga ni mogoče zgrešiti. Vzrok za to je bila Endlösung- končna rešitev. Čeprav so bili skoraj vsi v panevropskem svetu* pred letom 1945 odrito in veselo rasistični in antisemitski, ni skoraj nihče hotel, da bi se ta antisemizem končal z Endlösung. Hitlerjeva končna rešitev je zgrešila bistvo rasizma v kapitalistični svetovni ekonomiji. Rasizmu ne gre za to, da bi kakšno ljudstvo izključil, še manj za to, da bi ga iztrebil. Namen rasizma je, da te ljudi drži v sistemu, vendar kot nižje (Untermenshen), ki jih je mogoče ekonomsko izkoriščati in uporabljati kot politične grešne kozle" (Wallerstein 2004: 80).
Očitno je da današnja geopolitika deluje po podobnem vzorcu, gledano globalno, so za obstoj in funkcioniranje obstoječega tipa produkcije nujno potrebna ogromna območja, tako v geografskem kot demografskem smislu, katera je potrebno držati v permanentni poziciji izkoriščanja.

Geopolitika torej še živi, v liberalno demokratski paradigmi širi svoj lebensraum in s krvavimi revolucijami sesuva politične politične sistem, kjer ji je to v interesu. V tem smislu današnja geopolitika oziroma vladajoča ideologija- Weltanschauung, predstavlja bizarno sintezo nacizma in komunizma, ketere je preživela in jih vrši na višjem nivoju. Opozicija med totalitarizmi 20. stoletja in današnjo situacijo, t.i. Svobodnega sveta je torej napačna saj nas postavlja pred iluzijo, da so današnja protislovja zgolj ekscesi, tj. negativne eksternalije sicer pravične ureditve. Fukoyamovska paradigma pade na tej točki saj ne zapopade, da izkoriščanje ni nekaj zunanjega in tujega, temveč je vgravirano v samo srčiko globalne ureditve.

*Wallerstein s Panevropo misli zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralazijo (Avstralijo, Novo Zelandijo in bližnje otoke v Tihem oceanu), ne pa vzhodne in srednje evrope (op.p.)