Tasmanski vrag

Angleška kolonialna gospoda- svetovni duh ob petih popoldne.
Skozi liste palme je sevalo sonce, okrog glav so nama letele nadležne mušice, soparno ozračje je sprožalo teroristične misli. Nemara je imel Montesquieu prav, ko je zapisal, da so majhni obmorski departmaji s svojo klimo primerni za snovanje nasilnih neoliberalnih prevratov, velike kontinentalne sile pa za njihovo zadušitev, ali pa je bil to nekdo drug
Priznam, z določeno mero zlobe opažam, da lady Juliet po krilu leze Deinopis subrufa, sladostrastno čakam kaj se bo zgodilo. Le kaj bi sam naredil, če bi bil na mestu dolgonožca? Predvsem se ne bi obremenjeval z izpolnjevanjem davčne napovedi temveč bi Juliet nemudoma smuknil pod krilo, tam bi si spletel neprebojno mrežo iz kevlarja in užival ob gledanju Fox news. Morda bi k temu nespodobnemu početju povabil še Achatina fulica. Saj vem, rekli boste teh pa ni v Tasmaniji, ampak za božjo voljo zamislite si svet v katerem bi bilo to mogoče!
Juliet se je vmes seveda že onesvestila, rutinizirano ji dajem umetno dihanje, zdi se mi da nima nikakršne domišljije, le kaj se ta dekleta sploh naučijo v teh zanikrnih viktorijanskih šolah?
Kako biti spodoben?
Morda, vendar bi to pomenilo temeljito in poglobljeno razumevanje nespodobnosti, nemara celo razpravljanje o tistih umazanih rečeh. Predstavljajmo si mlado bledolično Juliet v temačnem karcerju ter baročno zaobljeno redovnico Justine, strogega pogleda, natančno kavdriljiranih kitk, enakomerne rdečeličnosti ter krepkih jošk, ki s strogim glasom citira:
„V družbi se ne izloča telesnih plinov, v kolikor je potreba po le tem, do te mere neobvladljiva, da obstaja možnost nenadzorovanega izpusta, se pred družbo diskretno opravičimo, ter se osamimo- kot je dejal že Marx človek ni zgolj družbena žival, temveč žival, ki se lahko osami samo v družbi- ter si v toaletnem prostoru damo duška“, vendar bodimo iskreni, gre zgolj za premestitev, s tem, da prdimo na samem nismo tega početja naredili nič bolj „znosnega“, nemara nas iz kakšnega kota opazuje celo Deinopis subrufa, ter si misli, ah spet ta Homo sapiens in njegove norčije.
Juliet je med tem prikupno kolcnila in se ponovno osvestila. Morda pa je le prihodnost zate ti nesrečno dekle, a toliko let nesproščenosti, res ne bomo mogli odpraviti čez noč, potrebnih bo vsaj še nekaj mandatov, življenje pa je neznosno kratko.

„Kaj se je zgodilo?“ je hripavo vprašala in me obliznila s telečjim pogledom.
„Ah, nič madame, malce ste omedleli, kdo pa ne bi, če bi mu lezel dvajsetcentimeterski pajek po telesu?“
„Mi dovolite, da si vas takole, khm... oprtam, nekam šibki mi namreč delujete?“
„Vsekakor, kar izvolite, res ste pravi gentleman“ v njenem glasu je bilo čutiti določeno mero tistega plehkega žvenketa, ki smo ga vajeni slišati v pogrošnih romanih s preloma stoletja. Očitno si je gospodična mislila, da lahko, kar takole malce romanstvujeva, takole sterilno, na horuk brez odvečne prisile vsega živega, ki nenehno gomazi, prodira, leze iz vseh možnih lukenj in išče svoje tržne niše. Večno vračanje mutiranega, transformacijski cikel produkcije in reprodukcije.
Iskreno vam povem tale evolucija ni nič drugega kot poslednja varovalka pred ideološko navlako, ki se nam je v teh nekaj tisočletjih nabrala v kolenih. Nič več božje previdnosti, zgolj še neposrednost živega. A do tja je še daleč.
Do takrat pa se vseeno lahko še malce pozabavamo.
Na levi rami imam oprtano Juliet, z desnico, ki se izteka v mačeto pa neusmiljeno izsekavam pot skozi težko prehodni pragozd. Skozi krošnje se podijo opice, vreščijo, se vlečejo za ušesa in so nasploh zelo prvinske. Zrak je vlažen in soparen, čutarica pa prazna.
„Juliet, povejte mi kako vas je zaneslo sem dol, najbrž ste se zavedali, da se spuščate med zaporniško nesnago, ki jo niso hoteli trpeti nikjer drugje na svetu?“
„Verjemite mi, da ni šlo za mojo osebno odločitev, mačeha je papana prepričala, da bi mi koristilo, če bi potovala ter spoznala čim več kultur našega kraljestva“ ha odlično, še več elementov polkvalificiranega romana.
„Se vam zdi, da vam to zaenkrat uspeva? Koliko pigmejcev ste že potrepljali po glavi? Ste pili beduinski čaj? Kako ste se počutili, ko ste na črnem vrancu divjali skozi ameriško prerijo?
So vas indijske ženske lepo sprejele, menda tam obvladajo neko čudovito stvar po imenu Kamasutram? Veste, za vas imam resnično nešteto vprašanj.“
„Ah, res vam ni potrebno biti ciničen. Dobro veste, da nisem doživela nič od naštetega“ res je, to dobro vem. Še zmeraj sva se prebijala skozi džunglo in še zmeraj sem jo nosil na rami, sitaucija je bila nadvse zabavna, zdelo se mi je namreč do se pogovarjam z njeno ritjo, povsem upravično pa bi imela lahko ona natanko taisti občutek in za trenutek se mi nauki viktorjanske šole niti niso več zdeli tako zelo zgrešeni.
„Moje potovanje je bilo v resnici nadvse mukotrpno, že v drugem mesecu plovbe so nam pošle zaloge limon in kislega zelja in kot najbrž dobro veste sta oba pomemben vir vitamina C, brez njega pa obstaja huda nevarnost skorbuta, ki nas je posledično tudi dejansko začel pestiti. Imeli smo veliko srečo, da smo naleteli na oskrbovalno ladjo, drugače bi vsi skupaj ostali brez zob.
S tem pa naših težav še ni bilo konec, ko smo pluli mimo rta Dobre nade so nas obkolile francoske ladje in vnel se je srdit spopad, na nas so streljali z vseh strani, ena od topovskih krogel je zadela tudi jambor in zlomil se je kot trska pod sekiro veščega drvarja...“
„Ah, madame“ sem jo prekinil ter jo postavil na tla „ne tvezite mi neumnost, če ne se bom počutil kot Rosinant. Prepičan pa sem, da ste vešči še kakšnih drugih jezikov, kot je bil tale neposrečen poskus donkihotščine. Sicer pa sva prispela, tako da lahko tole razpravico nadaljujeva kasneje.“
„Kam pa greste, sama se ne bom znašla, saj nikogar ne poznam!“

„Kasneje“ sem malomarno vrgel čez ramo in odkorakal proti pisarni, malce si moram odpočiti od tega čebljanja. Medtem bo zanjo poskrbel Mbeki. Med noge se mi zaplete udomačeni vombat, nadvse posrečena žival, ki me zmeraj znova spravi v smeh. Vsedem se na verando in prižgem pipo, skupaj z dimom odplujejo tudi moje misli.. V roke vzamem košček umazanega papirja na katerega sem včeraj popolnoma nacejen načečkal nekaj vrstic.
Preberem jih.

„...ujet pred lastno hišo, ne najdem vhoda, objema me plašč tesnobe.
Sanje kot polž drsijo po britvi in počasi krvavijo, kapljo za kapljo. V ozadju igra orkester, nocoj drobijo kosti, prvi z majcenim otroškim kladivcem drugi z zidarsko macolo, tretji si jih lomi na glavi. Glasba, ki gre do kosti. Sence natakarjev postrežejo s prašičjimi želodčki, sanje gurmansko hrustajo. Dim cigare se skrotovičen plazi naokrog in sluzasto ogovarja prijeten vonj rdečih podvezic. Na plesišču se vrtita vinska usedlina in gospod lestenec. Zrak preseka tibetanski odred, ki vdre na plesišče in začne besno tuliti, divje cingljati z zvončki, iztegovati jezike, se pačiti in plahutati s svojo oranžnostjo...“

Kako hudiča sem pristal tu? Nekaj nadvse gnilega je na nenehnem motrenju in prespraševanju.
Ni miru in nadvse normalno je da stanje ni normalno.
Tako kot nekje zapiše Hesse, človek lahko plava in človek lahko razmišlja. V razmišljanju pride lahko tudi zelo daleč vendar bo na koncu neogibno utonil. Vseeno mi ta misel smrdi po malomeščanskem frazarjenju, ti prekleti naturalisti, ki vsepovprek sanjarijo o vrnitvi k naravi je najbrž nikoli niso doživeli v njeni neposrednosti. Nevarna je čednost, ki žveči goveje zrezke obenem pa se onesvesti ob pogledu na kri. Resnica ima materialno eksistenco, laž pa je nima.
Nekoč, daleč nazaj se nisem spraševal o teh in podobnih zadevah, potem sem izgubil kompas pa ne kot kakšna ladja v sanjah gospodične Juliet, ki vselej znova naleti na oskrbovalno ladjo, temveč bolj temeljito. Kot ladja brez posadke, ki zakleta blodi po neznanih morjih in ve da srečanje ni mogoče...

„Sir, čaka vas sestanek s poglavarjem“ aha, skorajda bi bil pozabil, kot je često pozabljen predpreteklik.
„Hvala, Mbeki. Kako pa je z gospodično Juliet? Se je že privadila na udobje naše divjine?“ ne vem kdo je že bil, ki je rekel, da je nadrealizem srečanje šivalnega stroja in dežnika na operacijski mizi, no prav gotovo je tudi izumetničena viktorijanska dama v tasmanski divjini precej blizu nadrealnemu.
„Prepričan sem, da se bo počasi ustalila. Zaenkrat se z njo ukvarjajo ženske iz plemena in jo pripravljajo na očiščevalni obred“, tale obred me je od nekdaj fasciniral, ne gre zgolj za stvar tradicije in izraz globokega spoštovanja do prednikov, temveč za katarzični proces o katerem bi lahko Aristotel le sanjal.

Stvar pa izgleda nekako takole...
Sredi vasi se zberejo vsi, ki kaj veljajo ter v zboru začnejo prepevati žalostinke in objokovati tegobe tega sveta.Legenda pravi, da je eden prvih poglavarjev poslušal Schopenhauerja in od njega prevzel idejo o življenju kot dolini solz, le ta igra ključni element v začetni fazi očiščevalnega obreda. Ko se celotna vas dodobra najoka, si vsakdo na hrbet oprta čim večjo skalo. Večja kot je, večji prestiž bo oseba uživala med sovaščani, poglavar denimo je sposoben, tako kot nekateri hrošči, na svojem hrbtu nositi do osemkrat večjo težo od svoje lastne.
Rumene skale, katere so najlažje na svojih plečih nosijo otroci in simbolizirajo sončno svetlobo, ki daje življenje vsemu živemu, tako slabemu kot dobremu in je bilo vzrok našega nastanka in bo vzrok našega propada.
Modre skale nosijo ženske in predstavljajo zmes vodika in kisika osnovno spojino, ki naplavlja vse živo in odplavi vse mrtvo.
Zelene skale nosijo vojščaki, te simbolizirajo fotosintezo, vse sončno in vse vodeno postane zračno.
Rdečo skalo nosi poglavar in predstavlja tradicijo vseh mrtvih poglavarjev tako dobrih kot slabih, ki kot mora leži na možganih vseh živih ljudi. Ko povorka naredi trinajst krogov okrog ognja, v čast trinajstim generacijam plemenskih rodov, vsakdo odvreže svojo skalo in se povzpne nanjo.
Popolnoma sinhoronizirano se nenadoma iz neštetih grl zaslišijo različni govori in kaotična kakofonija se stopnjuje do histeričnega kričanja.
Tako lahko vidimo nekoga, ki vrešči kot preplašena opica, drugega, ki gruli kot zaveljeno prase spet tretjega, ki se dere kot lev, dokler mu ne odpove glas in postane hripav.
Celotno pleme pade v trans in s tem v resnično naravno stanje. Ni potrebno poudarjati, da posledično ne čutijo prav nikakršne potrebe po projekciji tega naravnega stanja v prihajajočo družbeno ureditev, ki nekje v prihodnosti kriči v porodnih krčih. Oni jo namreč že živijo.
Sklepno dejanje očiščevalnega obreda se odvije, ko posvečenec zaužije infanticidus embrioanalysis. Poseben preparat iz nadvse redkih zelišč, katere člani plemena nabirajo v višavjih gorske verige Kalgoorlie.
Priprava spojine je nadvse delikatna zadeva saj že manjša odstopanja od izvornega nauka lahko privedejo do podobnih učinkov kot jih je imela trobelika na Sokrata (človek je umrl v dolgovih pa naj se je še tako petelinil). Po drugi strani pa pravilna priprava nudi neskončno večje užitke kot denimo japonski fugu. Infanticidus embrioanalysis je namreč kemična spojina, ki jo človeški zarodek preko matere dobi vbrizgano v šestem tednu starosti, ter mu s tem sporoži bitje srca..

„Tovariš Winston, kako ste!“ dobrodušno brundanje poglavarja, ki je prilomastil v mojo pisarno je dokončno prekinilo sanjarjenje o očiščevalnem obredu. Poglavar je pravi merjasec, brado ima gostejšo kot olje, pod bujno grivo se skriva droben par žarečih frnikul, njegova ramena so tako široka, da bi mu jih zavidal celo Platon, ponaša pa se tudi s trideset literskim vampom katerega zmogljivosti so resnično legendarne.

Nekoč, ko sta se srečala velikan Pantagruel in Poglavar je bil slednji izzvan na požrtijski dvoboj. Najstarešji vaščani še pomnijo ta epski spektakel, ki je trajal nič manj kot dober mesec dni. Navkljub temu, da je dejansko šlo za požrtijo, je tovrstno poimenovanje vseeno kanček zavajajoče. Pod imenom požrtija si namreč radi predstavljamo prašičje rilčkanje med pomijami z izostankom vsakega odtenka gurmanstva.
Naša jedca pa sta bila bila daleč od tega, saj sta znala še iz tako majhne koščice mojstrsko izsesati kostni mozeg in prav po kirurško poskrbeti, da nič ni šlo v nič. Požrtija je bila tako nadvse kompleksen dogodek z visoko mero strukturiranosti. Organizacija je vključevala strokovno žirijo, ki so jo sestavljali vrhunski strokovnjaki za področje žretja z vsega sveta. Prišli so poznavalci viskoznosti makedonskih lubeničnih sirupov pa tehnokrati s področja stabilnosti prašičjih repov in odred za preučevanje in razvoj cvetačne juhe brez cvetače, potem strokovna komisija za zagovor zadnjega kosa potice in le kdo bi lahko pozabil na goniče kuhinjskih vonjav specializirane za hrustljave telečje pečenke.
Lista takšnih in drugačnih kuharskih mojstrov, loncovskih vajencev, mešalcev, sekljalcev, potresovalcev in potežkovalcev se je vila v neskončnost in le z veliko težavo bi jih vse našteli ne da bi vmes že ugasnilo sonce, zato se raje posvetimo jedilniku, ki so ga pripravili za tekmovalca.
Pantagruel in Poglavar sta sta tekmo začela z manjšim aperitivom.
Za potrebe tega so odkupili vse sode s konjakom, ki jih je v tistem času premogla Francija, zgradili ozkotirno železnico ter jih prepeljali na kraj spopada. Panatagruel je suvereno odčepil prvi sod ga nagnil in na dušek izpil, med tem jih je Poglavar spil že ducat in še dva izmaknil nepazljivemu velikanu. Potem, ko sta bila tekmovalca že precej dobre volje in sta zadovoljno rignila ter malce pomljaskala z jezikom v pričakovanju hladne predjedi, so pred vsakega spustili kos dobro rejenega kita v ledu. V času krajšem od zamaha kolibrija sta bila oba velika sesalca obrana do kosti, množica in strokovna žirija pa nista mogli verjeti svojim očem.
Epski spopad bi se lahko dejansko nadaljeval ad infinitum, vendar sta ta scenarij preprečila dva neljuba dogodka. Pantagruel je po mesecu dni začutil rahlo slabost za katero se je kasneje izkazalo, da njen vzrok tiči v žolčnih kamnih, katere so mu kasneje tudi odstranili in iz njih v Stonehangu postavili spomenik požrtiji. Drugi neljubi dogodek pa je bil nenaden porast izumiranja številnih živalskih vrst, ki so bile žrtve priprav na kolosalni spektakel. Zavoljo teh in nekaterih drugih nevšečnosti se je strokovna žirija zedinila, da tekmovanje prekine ter za zmagovalca razglasi Poglavarja. Naslova največjega požeruha v znanem svetu mu do sedaj ni vzel še nihče in prav nič ne kaže, da se bo to spremenilo v dogledni prihodnosti.

„Poglavar, v veselje mi je da vas vidim, čemu se imam zahvaliti za to čast?“ pogovori s
Poglavarjem so mi od nekdaj predstavljali poseben izziv.
Pri tem nikdar ni šlo za preprosto sokratsko majevtiko, temveč za rušilni napad mnoštva,
medseboj tudi protislovnih argumentov, ki pa so na koncu zmeraj tvorili koherentno celoto,
katero je bilo praktično nemogoče zrušiti.

„Winston, dobro veste, da je cena pšenice na svetovnem trgu na najnižji ravni v zadnjem stoletju. Kot je obema dobro znano, neposredni razlog za to tiči v protekcionistični politiki njenega visočanstva, ki s tem skrbi za pospešeno ekskalacijo cen tekstila, ki predstavljajo najpomembnejši izvozni artikel Kraljestva. Naša plemenska skupnost tako s prehodom iz liberalnega v monopolistični kapitalizem ne bo več mogla biti konkurenčna in obeta se nam neznanska polarizacija med svetovnim centrom in globalno periferijo. V modernem svetu je postala paradigma o globalni vasi priročna in uporabna sinteza dveh diametralno nasprotnih fenomenov, ki zaznamujeta obstoječe stanje. Srečujemo se s pospešenim globaliziranjem vsega obstoječega, vse partikularno izstopa iz svoje lokalne specifičnosti in enkratne neponovljivosti ter se kaže kot obče dostopni pojav na globalnem horizontu. Prav tako pa vse univerzalno kot seštevek neštetih lokalnosti ponovno vstopa nazaj v posamično lokalno in ga s tem radikalno redefinira.V tem smislu smo priča pravi informacijski bombi, katere radij dosega je danes praktično nenadzorljiv in prodira v tista območja planeta katerih doseganje je bilo še pred nekaj desetletji pravi logistični podvig.V tem smislu se vsaka plemenska skupnost sooča z novo premotritvijo lastne geopolitične pozicije in naša plemenska skupnost tu ne predstavlja nikakršne izjeme. Kako se ponovno pozicionirati v svetu, ki prinaša izzive, kateri velikokrat presegajo kompetence posamičnih plemen, oziroma je sploh mogoče reševati nadplemenska protislovja na plemenski ravni?“ jeklena toča argumentov se je končno zaokrožila.

Vzel sem si nekaj časa za razmislek, kar je bil seveda tudi znak spoštovanja ter priznanje argumentacijski moči Poglavarja. Nato sem počasi začel:

„Dragi Poglavar, prav dobro veste, da sem študij politične ekonomije pričel šele pred kratkim in da resnično nisem kompetenten za to, da bi vam odgovoril na tako kompleksna vprašanja. Verjamem pa da bi vam pri tem nedvomno koristil študij klasičnih meščanskih ekonomistov, tj. Ricarda in Smitha, ki sta resnična apologeta in dosledna analitika obstoječega produkcijskega načina in produkcijskih razmerij. Vendar pa je očitno, da v svoji analizi že presegate njuna spoznanja in v kritični perspektivi izpostavljate nekaj, čemur bi danes dejali negativne eksternalije. Seveda je jasno, da pri tem ne gre za nič eksternega temveč za, kar najbolj možno internost. Brutalno izsekavanje amazonskega gozda za proizvodnjo pisarniških miz ter s tem cefranje kapilar pljuč našega planeta, namreč ni nekaj, kar bi bilo temu sistemu zunanjega temveč mu je, kar najbolj notranje. Zato bi bilo resnično boljše poimenovanje negativne internalije.
Nadalje problematizirate, odnos med centrom in periferijo, v kolikor bi bil dosledno socializiran vam bi cinično odgovoril: there will always be losers in life, vendar viktorijanska vzgoja pri meni na sreči ni uspela.
Dovolite mi, da vam preberem citat iz knjige, ki jo pravkar berem:

„...Bairoch takole ocenjuje dohodke na prebivalca za leto 1800- ocene so v dolarjih glede na ameriške cene iz leta 1960. Evropa: 213 $; Severna Amerika: 266 $; območje, ki je v 20. stoletju postalo tretji svet: 200 $, od tega Kitajska 228 $, se pravi več kot Evropa. Iz tega zornega kota je bil to potemtakem svet enakih.“

Priznam gre za dolgočasno statistiko in nemarni pozitivizem, vendar tokrat za spremembo vsaj v službi človeštva. Iz navedenih podatkov je jasno razvidno, da je zgodovinska, tako razredna kot internacionalna polarizacija nekaj, kar ni bilo od nekdaj prisotno in še manj nekaj, kar bi bilo vsaj približno naravno. Gre za proces, ki ga je omogočil šele specifičen tip produkcije, ki se je razvil v Evropi in ne denimo v kitajskem imperiju ali pa v islamskem verskem sistemu. S tem smo bili priča rojstvu evropskega svetovnega ekonomskega sistema, ki je, tako kot parna lokomotiva požira premog, s svojim žrelom goltal materialne vire, kulturno dediščino, politični kapital, antagonizme med etnijami, že vzpostavljene razredne strukture ter jih začel transformirati v suženjsko odvisnost in priliko lastnega užitka. Kakšna je realna moč plemena proti kapitalistični internacionali postane jasno, ko izvemo, da največja korporacija modernega sveta poseduje več kapitala kot vsa plemena preteklega stoletja skupaj. Kako nezamisljivo bi bilo, da bi v srednjem veku kopitar diktiral fevdalcu njegove politične odredbe v korist proizvodnje čevljev, ter mu v nasprotnem primeru grozil s selitvijo obratov v kraje s cenejšo delovno silo, ter s tem posledično morebitne družbene nemire. In kako nezamisljivo je da bi se danes to nehalo dogajati. Kapital sam sebi noče in ne more postavljati meja, edina resnična sila, ki se mu lahko upre je politična. Skratka, predlagal vam bi uvedbo embarga na vse izdelke njenega visočanstva. Še več, predlagal bi, da naslednjo pošiljko blaga, ki prispe iz Velike Britanije skupaj vržemo v morje..“

„Hoho, sir Winston. Vaš predlog me ne bi mogel bolj razveseliti, veste po tihem sem upal, da boste sami predlagali ta ukrep. Vendarle gre namreč za kanček delikatno zadevo, saj ste vi uradno še zmeraj v službi njenega visočanstva, mar ne?“ po Poglavarjevem obrazu se je sprehajal nagajiv nasmešek, ki je odražal iskreno zanimanje do kod sem v svojem uporništvu sploh pripravljen iti.

„Drži, de jura sem še zmeraj pod petično petko te smrdljive psice, ki svoj slab zadah širi po celem planetu, a iskreno vam povem tovariš poglavar, bolj kot vi sem željan, da dokončno prevrnemo ta lonec v katerem se že predolga stoletja cmari monarhični golaž“ sedaj sem govoril že zelo bojevito in glas se mi je nekoliko tresel, saj sem se še kako dobro zavedal, da korakam po poti s katere ni več vrnitve.

„Kakšen užitek za moja stara ušesa- revolucionarna angleščina, prepričan sem bil, da je ta jezik že zdavnaj izumrl. Nekje sem prebral šaljivo notico, da je Anglija dežela neštetih revolucij, a zgolj ene prave, t.j. industrijske“ ob tem se je namuznil in pogladil po svoji košati bradi, oči so mu sijale kot najbolj pobalinskemu satirju.

„Priznati moram, da mi vaša ludistična ideja o metanju tovora v morje sicer niti ni pretirano pri srcu, bostonska čajanka se je nemara obnesla jenkijem, mi pa nikdar nismo bili pretirano navdušeni pivci tega zvarka, zato ga tudi ne naročamo. Vsekakor sem skeptičen, do takšnih in drugačnih transhistoričnih analogij, želelil bi si, da naša revolucija ni nekakšen bledi plagiat že videnega, temveč izvirni dogodek per se. Najbrž še pomnite ptičja strašila pod imenom, oranžna, cvetlična, mavrična in podobne tako imenovane revolucije. Lepo vas prosim! Takšna jajca so v posmeh resničnim zgodovinskim bojem. Le kdo bi si drznil poimenovati Francosko revolucijo kot cvetlično?! Cvetličnost je zgolj koda za bussines as usual, zahodnjaško onaniranje nad odpiranjem cvetlic vzhoda, željnih da sprejemejo sluzaste čmrlje v imenu svobodne trgovine. Resnično, tovariš Winston, vsem zahodnim ekonomistom bi predlagal povsem konkretno šok terapijo- potrebujejo zgolj svoje glave ter primeren kos armiranega betona. Prvemu, ki mu s tem delikatnim postopkom uspe proizvesti malto, lastnoročno izročim nobelovo nagrado ter ga hvalim kot največjega humanista naše dobe ter velikega arhitekta novega človeka. Obenem pa mu plačam še teden dni letovanja na Malti, kot poseben simbolni dodatek. Takšen predlog se vam bo zdel najbrž docela neprimeren in povsem v neskladju s človekovimi pravicami ter ostalimi kinder jajčki, a zakaj so taisti postopki povsem legitimni, ko jih apliciramo na državni ravni? Nietzsche nekje zapiše, da je norost pri posameznikih nadvse redek pojav, pri strankah, družbah in državah pa prej pravilo kot izjema. Vidite, resnično potrebujete zgolj enega norca, vse ostalo je že noro“ s tem je s svojimi žarečimi očmi končal in lovil sapo po tem besnem monologu. Vedel sem, da ga ne morem jemati popolnoma resno in dobesedno. Poglavar je bil namreč eden tistih, ki so skozi dialektični odnos med tem kakšne stvari so in kakšne naj bi stvari dejansko bile, razvil tisto raven humorja, ki je resnična odlika velikih ljudi.
Dogovorila sva se, da ob prvi priliki taktiko in strategijo boja proti mezdnemu suženjstvu razvijava še naprej, za danes sva bila prisiljena končati, kajti Poglavarja so čakali še drugi pomembni opravki.
Misli, ki sva jih nanizala v pogovoru so mi na poti domov še krepko odzvanjale in se prepletale v harmonično kakofonijo. Zvenenje v glavi je prav gotovo vzemirajalo tudi Kölnskega zvonarja čigar šeststo let grajena katedrala je predstavljala prerani grob zidarju Wilhelmu, ki se ga je potem, ko je njegovo snubitev zavrnila mestna lepotica Maxima, napil do te mere, da je naslednje jutro zgrmel z zidarskega odra in si zlomil tilnik. Z rutinirano kretnjo se udarim po tilniku, spet ti presneti Anopheles gambiae, prav neverjetno nadležni so, človek bi še znorel zaradi njih!
Težko prehodna džungla me boža s svojimi vlažnim podrastjem, v zraku je peklenski ščebet kolibrijev katerih barvnost je resnično glasna, po drevesih lezejo kače, med drevesi se še zmeraj podijo vreščeče opice. So kot branjeveke pragozda, vse vedo in še več kot zgolj to, so posedovalke resnične vednosti, brbljavke iz Delf, ki turistom kradejo čips.

„Oh, have you seen that one honey, isn't it adorable!“ pocukrana glukoza priteka iz ust gospe Johnson. Z možem sta se na stara leta odločila, da odpotujeta na pustolovski izlet na Tasmanijo in pravkar je avtobus njihove skupine naletel na kolonijo prežvekovalskih vombatov. Njih resigniranost in dosledna vpetost v cikel produkcije in reprodukcije, dosledne naravnosti per se, ob kateri lahko zgolj skomignemo in rečemo das ist so, jih ni ganila, temveč so jih takoj in dosledno začeli prav po diznijevsko častiti. Končno prispem do svoje ambulante, Mbeki mi sporoči, da me čaka nek avstrijski pacient, ki je bil v skladu z dogovorom med cesarjem in njenim visočanstvom deportiran na naš otok. Odlično po vsej verjetnosti še kakšen nor dunajski hlevar. Nabašem si pipo in začnem brati kartoteko pacienta...

V prsih imam termoizolacijsko peč, ki vre od krčenja. Edina možna razširitev in ohladitev je pisanje, pisanje kot poslednja in najbolj dovršena oblika bega. Mar ni čečkanje po papirju podobno početju tistega kralja, ki je v jamo povedal in potem vanjo zakopal strašno skrivnost, da ima kralj oslovska ušesa? Resnično se mi zdi, da gre za brezupno skrivanje samega sebe vsem na očeh, kajti tudi to bi človek še nekako prenesel... Da bi ga sredi ulice razkrinkal, fantič- glasnik resnice, ki bi za njim prodorno zakričal: „Poglejte prevaranta, že cel čas nam laže, mi pa smo mu zmeraj znova nasedli. Le poglejte ga, cesar je vendar gol!“ in ljudje bi postali neznansko jezni. Le kako si je cesar drznil briti norce, mar misli, da smo slabši od oslov in da nas lahko vedno znova vlači na led? In spet bi bil potreben fantič- glasnik razuma, le kdo bi sicer sprevidel, da je cesar vedno goreče ljubil svoje podanike in da je zgolj zaradi tega, ker je bil bolj trmast kot mula na koncu še sam postal kronan osel. „Osel je mrtev, živel cesar!“ po trgu donijo veseli pozdravi. „Aleluja“ tiho in z znatno ironijo v glasu pripomni obilni pater iz Kölna. Vse to bi človek še nekako prenesel, a povem vam slučaj ob katerem bi se zlomili še tako bahavi junački korenjački. Zamislite si lep sončen popoldan, ko sproščeno korakate po mestnih kapilarah, kajti po vaših se pretaka promilček rujnega, ko nenadoma izza vogala pribuči slavnostna cesarska godba. Prirojena otroška radovednost, katere vam v dobrih dvajsetih letih vpetosti v šolski ideološki aparat na srečo niso uspeli odroditi in za katero pravijo, da je lastnost vseh odličnih filozofov ter s tem seveda vseh povsem običajnih otrok, vam ne da miru. Pokukate za vogal in glej ga zlomka povsem gol cesar prav po pavovsko paradira naokrog pred svojim zevajočim ljudstvom. Hm, hm nadvse neobičajno ni kaj, morda se cesar zgleduje po Adamu, no pa še ta si je zavoljo spodobnosti omislil vsaj figov list. Ko človek takole pomisli se ne more upreti skušnjavi, da ne bi malce takole čez palec pošpekuliral... Sta Adam in Eva vedela, da ne rečemo celo spoznala, da naj bi bila golota nespodobna? To bi pomenilo svojevrsten anahronizem, kajti do tega spoznanja bi ju pred tem že morala speljati goljfiva kača in grizljanje jabčkov spoznanja. Kot pa je dobro (spo)znano je prav dotični neljubi dogodek botroval nesrečnemu izgonu. Nemara pa gre pri vsem skupaj za vrhunce sholastike, ki si je med zahtevnimi razpravami o tem ali imajo angelčki popek ali ne in o tem ali imajo jastogi dušo ali ne, odtrgala trenutek časa ter rokohitrsko izdala dekret o figovih listih, bojda je vse skupaj zakuhal neki dr. Fig. Le kdo bi vedel? Ostaja pa še tretja možnost, recimo da sinteza tega protislovja. Mogoče sta si Adam in Eva v trenutku, ko sta bila izgnana iz raja, vendar še nista bila zunaj na hitro potrgala nekaj listov figovca in sramežljivo poskušala zakriti, kar naenkrat ju vse prežemajoči sram. Stari Grki so verjeli, da je sram tisto, kar ločuje ljudi od ostalih živali. Kdo bi vedel, če so pri tem držali figo v žepu in se muzali prihajajočim interpretom. Kakorkoli že, figov list gor ali dol, prepričani ste lahko, da cesarska garda ob vaših norčijah ne bi imela takega posluha kot pri cesarjevih in verjetno bi si prislužili še vse kaj hujšo kazen kot zgolj obsodbo na čepenje v oslovski klopi. Grki gor ali dol, nekje sem bral, da je nekdo med njimi tako besno filozofiral, da sploh ni opazil jame v katero je padel. Kdo bi vedel mogoče je v njej odmevalo, da ima kralj oslovska ušesa. Ne vem. Dejstvo je da sem med vsem tem idealističnim miselnim blebetom do raja pa nazaj, dejansko prišel nazaj in zagazil v nadvse konkretno in docela materialno konjsko figo. Heh, če bi bil razpoložen za šale bi rekel, da je umno dejansko in dejansko umno. Saj vem- dejansko neumno. A v tistem dotičnem momentu me konjski drek na mojem podplatu ni niti malo zabaval. Besno sem si sezul škornj in ga malomarno zalučal čez ramo. Nič kaj pametna poteza, kot se je kasneje izkazalo. Škorenj je namreč izza mojega hrbta pot nadaljeval v povsem pravilnem loku ter popolnoma v skladu z vsemi fizikalnimi zakoni, no vsaj tistimi, ki jih zaenkrat poznamo... In prav tako kot kos kruha vedno pade na tla zmeraj na tisti strani, kjer je namazan z marmelado, je tudi moj škorenj zadel cesarja v glavo, no saj veste na kateri strani. „Dovolite mi, da v teh nekaj sekundah dokler sem še na prostosti povem dejstvo, ki ga v izvirni verziji Cesarjevih novih oblačil pove, fantič- glasnik resnice“ sem se drl med osuplo množico in se dokaj uspešno izmikal pobesneli cesarjevi gardi. „To da je cesar gol že veste, ampak da si ni omislil vsaj figovoega lista in da ga je zadelo prebavljeno konjsko spoznanje, to pa je že stvar usode!“ med publiko se je razlegel huronski smeh. Več mi ni uspelo povedati saj so me v tistem trenutku že prejeli gardisti in mi dodelili pošteno mero mikastenja. Verjamem, da bi se lahko vzdržal te zadnje izjave, v tem primeru bi zgolj za kakšnih ducat let pristal v kehi, tako so me nemudoma razglasili za blaznega in poslali na vaš prečudoviti otok. To je moja zgodba“.

„Kaj naj rečem gospod von Hayek, dobrodošli na otoku!“ sem poskušal biti vljuden.
„Nadaljevala pa bova naslednjič...“