Delo

Verjamem, da je prav delo tisti medij skozi katerega se lahko realizira specifičnost človeške biti. S tem, ko nam ni več potrebno porabljati časa za preskrbo s hrano, tako kot so bili s tem obremenjeni v času pred industrijsko revolucijo, se odpre določen prostor svobode.
Prvič v človeški zgodovini je tako veliko število ljudi materialno preskrbljenih. Prav tako, prvič toliko ljudi životari pod pragom sprejemljivega. Zanimivo bi se bilo vprašati ali gre za (proporcionalno gledano) enako razmerje kot v pretekli zgodovini. Oboje, tako blagostanje kot revščina sta poleg tehnološkega napredka, pogojena tudi s skokovitim porastom prebivalstva. Prav bazen ekstremno revnega prebivalstva, generira rezervno armado delovne sile, ki je danes postala globalizirana. Na ta način je določenim regijam po svetu omogočeno relativno blagostanje prav na račun neusmiljenega izkoriščanja drugih področij. Takšna je današnja stvarnost in vse humanitarne akcije tega sveta (dasiravno so hvalevredne) ga ne morejo spremeniti. Potrebne so sistemske spremembe, katerih pa ni na vidiku ne teoretično kaj šele praktično. Edina prelomna točka, ki jo sam vidim je točka destrukcije narave. Od te točke naprej pa je zadeva skrajno vprašljiva.
Nisem romantik, ki bi si domišljal, da je vse, kar je potrebno, zgolj to da se zruši obstoječi ekonomski sistem. To bi bilo v primeru, da ne bi imeli dodelane alternative, v končni fazi še precej huje. Prav mogoče je da bi se vse skupaj izteklo v plemensko rivalstvo za nadzor nad redkimi preostalimi surovinami. Nekaj podobnega kot to čemur smo lahko priča v filmu Mad Max.
Ena osnovnih človeških danosti, ki ga na nek način tudi ločuje od ostalih živih bitij je zmožnost do dela. Sam akt dela, mi kot sem že dejal, predstavlja sredstvo za izražanje človeka samega. In prav ta proces je ključen za razumevanje vsakega ekonomskega sistema. Delo ima v vsakem politično ekonomskem sistemu specifičen položaj, ki ima izrazito ideološki naboj. Naj bo za delavca položaj še tako težak, ne sme se zgoditi da bi dvomil v pomembnost svojega dela. Na ta način lahko prične dvomiti v samo strukturo razmerij v katero je vpet.
Marsistična analiza, odtujitve posameznika od produkta njegovega dela je danes še bolj aktualna kot kdajkoli prej. V času v kakršnem živimo bi zelo težko govorilo o proletariatu v klasičnem smislu kot je obstajal v času po industrijski revoluciji. S tem ne namigujem, da je proletariat kot tak izumrl, v resnici se je zgolj preselil na trge s ceneno delovno silo. Prav to je ustvarilo iluzijo, da proletariata v razvitih zahodnih družbah ni več.
Resda nimamo več takšnega odstotka industrijskih delavcev kot pred desetletji, a v skokovitem porastu je nek drug razred. Gre seveda za storitveni razred. Razred ljudi, katerih osnovna funkcija je zagotavljanje določene storitve. Mislim, da je v primeru storitve alienacija še veliko večja kot pri klasični »manufakturni« dejavnosti. V obeh primerih smo sicer soočeni z zaposlenim, ki vstopa v določen odnos. V primeru klasičnega delavca gre za odnos z nekim predmetom, v rokah katerega se ta transformira in v končni fazi pridobi dodano vrednost, ki je rezultat dela, ki ga je vanj vložil delavec.
Ne morem si kaj, da na tem mestu ne omenim Žižkove interpretacije prizora iz Psycha, v katerem Norman Bates po umoru čisti kopalnico. Žižek pravi, da je bil že v mladosti fasciniran nad dolžino prizora, ter natančnostjo s katero se Norman loti čiščenja. Razlago zaokroži s tem, da se lahko s prizorom poistovetimo vsi, saj v sebi prav zaradi svoje pedantnosti nosi idejo o« Job well done«. Mar ni, prav to tisto zadovoljstvo, ki vsakega od nas preveva v trenutku, ko se s pomirjajočim občutkom uspešnosti ozremo na neko opravljeno delo. Kaj nismo vsi Normani, ki si želimo čim bolj pedantno počistiti naše kopalnice, da bo v njih, kar se da malo nesnage, ki bi nakazovala na morebitno prisotnost ida. In prav to je problem, ki ga vidim pri storitvenih dejavnostih... ni trupla. Ni neke predmetne danosti brez zavesti, ki bi jo lahko ustvarili, uničili, transformirali in koncu postavili na neko mesto in občudovali. Storitev kot taka je vpeta v odnos z drugo zavestjo. In prav to da gre za dve zavesti se lahko izkaže za izredno problematično. Kot pravijo Američani: »Stranka ima zmeraj prav!«.
Ta izjava nakazuje skrajnost odnosa med hlapcem in gospodarjem, ter tistega, ki zagotavlja določeno storitev poniža v polonoma podrejen položaj. Je zgolj še posameznik, ki mora v svoji skrajni zastavitvi, z nesmehom na obrazu prenašati takšne in drugačne kaprice svojega trenutnega gospodarja-stranke.
Porast storitvenega sektorja, se mi v tem smislu zdi kot obča institucionalizacija servilnosti. Sama storitev, nakazuje tudi na presežno delovno silo, ki ne more biti več zaposlena v klasičnem smislu predukcije novih dobrin, temveč svoj položaj najde v metafiziki storitve, ki se povečini rezultira v nečem izredno neoprijemljivem.
S tem ne želim izražati svojega srda nad zaposlenimi v storitvah, ali pa oznanjati skorajšnjega zloma kapitalizma. Pri vsem skupaj se mi zdi fascinantna zgolj neverjetna prilagodljivost kapitalizma, ki morebitne socialne pretrese uravnava na najbolj nepričakovane načine. Tako smo lahko priča službam oziroma delu, ki je dejansko nepotrebno saj bi ga zlahka lahko avtomatizirali. Takšne in podobne službe se ohranjajo le zavoljo socialnega miru, za zaposlene v njih je to seveda še zmeraj bolje kot pa da bi jih odpustili. A kot sem že dejal problem tiči drugje: danes preveč ljudi preveč dela.
Zelo zanimiv in tudi duhovit članek o aboliciji dela pa si lahko preberete tu.