Tuesday, May 30, 2006

O odvečnosti misli


Kolega Krakrarjev se na svojem blogu rad sprašuje o odvečnosti govora, oziroma sploh besed kot takih, kar je vsekakor zanimiva in tudi provokativna zastavitev. Sam pa bi tokrat rad stopil en korak nazaj in se vprašal o smislu misli kot take. To mi bo predstavljalo, kar precej mučno početje saj je že sam dvom v misel, v popolnem nasprotju z mojim siceršnjim prepričanjem. A prav to- sofistično zagovarjanje stališča, v katerega v resnici ne verjameš- se zna izkazati za plodno. Vse skupaj me spominja, na moje hitro propadlo udejstvovanje v šolskem debatnem klubu. V njem me je profesor, na podlagi mojega vehementnega zagovarjanja legalizacije marihuane... določil za vodjo skupine, ki bo utemeljevala stališča proti le tej. Na ta način me je »prisilil«, da sem se vživel v kožo nekoga drugega, v kolikor je to sploh mogoče.
Misel naj bi bila torej odvečna, a le zakaj, mar ni prav ona tista, ki ločuje človeka od živali in mu s tem podeljuje nek presežek. V kakšni meri sploh lahko ločimo človeka od misli in narobe, lahko ločimo misel od človeka, kaj ni to zgolj njemu imanentna realnost? Nemara gre pri človeškem subjektu in misli res za dve neločljivo prepleteni stvari. Vendarle pa se velja vprašati, kaj pa življenje, je to v smislu neke empirične zunanje danosti, združljivo z mislijo.
Lahko, da nam prav ta pogled, nakazuje fundamentalno nesintetičnost. Za razmišljanje v tej smeri nam lahko kot odlična iztočnica služi odlomek iz Stepnega volka:
...Popeljal me je s seboj v sobo, kjer je močno dišalo po tobaku, potegnil iz nekega kupa knjigo, listal, listal-
»Tudi to je dobro, zelo dobro,« je rekel, »čujte tale stavek: »Morali bi biti ponosni na bolečino- vsaka bolečina je spomin na našo visoko stopnjo.« Lepo! Osemdeset let pred Nietzschejem! Ampak to ni tisti izrek, ki sem ga mislil-počakajte-ga že imam. Torej: »Ljudje povečini nočejo plavati, dokler ne znajo.« Ali ni to šaljivo? Seveda nočejo plavati saj ne znajo! Saj so rojeni za tla, ne za vodo. In seveda nočejo misliti; saj so ustvarjeni za življenje ne za mišljenje! Da, in kdor misli, kdor si je naredil mišljenje za poglavitno, ta lahko pride v tem sicer zelo daleč, pa vendar je zamenjal tla z vodo in bo nekoč utonil.«...

Odlomek, na prvi pogled deluje v okviru zagovara naslovne teze. V resnici pa v teh par vrstica ne moremo videti nič drugega kot čisto dialektiko. In glede na to, da nam Hesse ne poda sinteze, je na nas da se dokopljemo do nje. Po eni strani se soočamo z izjavo, da je vsaka bolečina spomin na našo visoko stopnjo, kar je vsekakor ničejanstvo par excellance.
Na nekem drugem mestu Nietzsche pravi, da le redko kateri duh zdrži na višini, kjer je zrak že redek. Prav bolečina v pljučih nas torej opozarja na višino in rast našega duha. In kaj drugega je ta rast kot razvoj misli, kot razvoj nove etike čezčloveka, ki se ne podreja suženjski morali. Sicer ne bi tvegal, izjave, da je imel Nietzsche v mislih racionalnega posameznika, obenem pa si njegovega človeka težko predstavljam kot nekoga brez izrazito poudarjenega razuma. Bi lahko bil spomin na visoko stopnjo, kaj drugega kot bolečina zaradi razvoja duha in misli. Ta bolečina pa ni nekaj slabega ali nekaj česar bi se bilo potrebno sramovati, prav nasprotno nanjo bi morali biti ponosni, s tem namreč dokazujemo svojo sposobnost večnega vračanja. V tem smislu se mi zdi ta del odlomka (vsaj implicitna) hvalnica mišljenja. V naslednjem delu pa nas Hesse preseneti z antitezo, ki nastopi v vlogi radikalnega zanikanja misli. Misel se tokrat pokaže kot nekaj, kar je celo ontološko nezdružljivo s samim življenjem. Gre sicer za kurioziteto v kateri lahko pridemo tudi precej daleč, a vendarle se bomo na koncu utopili. Zamenjali smo namreč dve nezamenljivi stvari. Prav to pa je paradoks: na izbiro nam je dana ne-izbira, življenje nam v sebi ponuja ne-življenje. Ta tip paradoksa pa mi ni preveč pogodu, zato bom raje uvedel Parmenidovo nedeljivo, brezčasno, negibljivo... eno, ki ga ne dopušča. Ker bivajoče je in ne-bivajočega ni, tudi misel je in ne-misli ne mora biti. Zato misel ne mora biti odvečna saj je vedno prisotna. Kot je razvidno mi ni uspelo skupaj spraviti niti enega samega pametnega razloga zakaj bi bila misel lahko odvečna.
Uspel pa sem se še dodatno prepričati o njeni neizogibnosti, tako kot takrat, ko po sobi iščemo določeno stvar, najdemo pa nekaj čisto drugega. Sicer pa je že samo razmišljanje o odvečnosti misli v osnovi propadlo početje in se ne more odraziti v ničemer drugem kot potrditivi misli. Dvomim torej mislim.

5 comments:

neumna opica said...

bolečina v pljučih nas spominja na to, da skadimo preveč čikou. Pa učasih ni treba pomislt, da se ti dvigne, morš pa skoncentrirat vse misli, da se ti ne dvigne, tko da ja, tok o odvečnosti;D
čeprou eni pa lohk misljo kukr hočjo, pa se jim še zmer ne dvigne.

aja še to, a ti tale svoj blog skos refrešaš al neki;P

Koba said...

Hahahaha, kul na to pa sploh pomislu nisem- napiš kej o tem:D

Sicer pa, ja, refrešanje bloga je zdej moj hobi, ker me je groza ob misli da bi mel manj obiskov kot je pa ni blog ;P

neumna opica said...

sj si lahk naštimaš opero da ti refresha na vsako minuto ffr. it makes the necessary evil job much easier.

Koba said...

Sej vem. Sam to bi blo pa res podn delat.

Sicer sem se pa spomnu možen naslov, če se boš lotu pisanja o zgornji zastavitvi: "Metafizika erektilne (dis)funkcije" - a ni fancy;)

Aljoša said...

Jaz bi ubral nasprotno smer in rekel: misel je odvečna prav zato, ker je vselej prisotna. Večno prisotna je namreč lahko samo pod pogojem, da nima nobenega razloga, da preprosto je, da stoji in pade skupaj z ničemer. Ker vselej obstaja, je misel nekaj odvečnega, nekaj, kar insistira navkljub temu, da nima ničesar, kar bi jo vzpodbudilo...