Ko govorimo o temeljnih pedagoških vprašanjih, ne moremo mimo opredelitve o tem kakšen je človek, ko se rodi. Vse od Lockeove koceptualizacije človeka kot tabule rase, se zdi, da je to prevladujoča paradigma v katero si vsak pravi humanist ne bi smel drzniti dvomiti. Vseeno pa sam ne bi zanemarjal genske predispozicije na katero je človek »obsojen« in nanjo nima nikakršnega vpliva. V primeru, da spregledamo to naravno danost se naš humanizem lahko kaj hitro izteče v nevarno uniformiranje vsega odklonskega.
Morda je najpopolnejša zastavitev razvoja človeške osebnosti, tista, ki poudarja triado: dednost, okolje in lastna dejavnost. Glede na intenzivnost vpliva si sledijo prav v takšnem kronološkem zaporedju. Ne dednosti, ne okolju, človek ne more nikoli docela uiti, lahko pa njune učinke krepko preobrazi s pomočjo lastne dejavnosti, za katero mislim, da je ključnega pomena. Nemalo primerov v zgodovini bi lahko našli, ko so imeli posamezniki odlične pogoje za lastni razvoj, pa jih niso izkoristili in raje izbrali življenje v slogu Oblomova. Prav tako pa smo lahko zmeraj znova fascinirani nad tistimi navdihujočimi osebami, ki so izhajale iz niča in ustvarile vse.
Seveda gre za dve nasprotujoči si skrajnosti, in za pripadnike le teh je vzgoja irelavantna saj so v veliki meri tako ali drugače samozadostni. Med tema dvema skrajnostima pa se nas nahaja večina (večno veljavna Gaussova krivulja). Prav v tem oziru pa ima vzgoja pomembeno mesto. Ključno mesto v procesu vzgoje pa ima seveda vzgojitelj. Ta proces mora biti, če želi biti uspešen, zastavljen dvostransko. Kot pravi že Engels, ne gre zgolj za to da učitelj vzgaja, temveč predvsem za to, da je tudi sam vzgajan. Učitelj bi moral svojega učenca razumeti kot osebnost, ne samo kot objekt vsrkavanja novega vedenja. Prav zato si ne bi smel privoščiti pristopa , ki bi učenca obravnaval kot nepopisan list papirja. Vsak posameznik je enkratna osebnost in podajanje vednosti v uniformirani obliki je ena hujših napak učnega procesa. Nemara na tem mestu ne bo odveč omeniti mikrofiziko oblasti, kot jo razdela Foucault. Tako kot v zaporu, bolnicah in tovarnah je ta prisotna tudi v učilnicah. Gre za discipliniranje telesa, ki je konstantno pod budnim očesom nadzornika. Končni cilj tega tipa oblasti, je seveda ponotranjenje nadzora, ki ga posameznik vrši sam nad sabo, tudi v odsotnosti nadzornika.
V tem smislu se mi zdi problematična že sama arhitektura učilnice, kot primarnega prostora podajanja vednosti. Veliko bolj primerna bi se mi zdela krožna postavitev, ki je že v osnovi bolj naklonjena dialogu, ter skupnemu odkrivanju. Pri takšnem tipu učenja bi imel učitelj bolj, ko ne moderatorsko funkcijo. Stvar pa bi funkcioniral le ob nekaterih obče sprejetih pogojih. Prvič ta tip učenja bi bil primeren predvsem za družboslovne in humanistične predmete, do neke mere pa bi se ga seveda lahko posluževali tudi naravoslovci.
Drugič, takšen način, bi od učencev zahteval vsaj troje. Da pristanejo na nova pravila igre, da se na pouk pripravijo bistveno bolj kot so se do sedaj in najpomembneje, da so pripravljeni argumentirano zagovarjati svoje stališče. Prav to pa bi bila obenem največja prednost takšnega sistema- spodbujanje lastnega kritičnega mišljenja.
Današnji šolski sistem, namreč ne spodbuja, temveč celo ovira lastno mišljenje. Uspeva pa mu izšolati armado ljudi, ki so naučeni gore informacij, a obenem ne vedo kaj bi z njimi počeli. Gre za intelektualno neodgovornost do ljudi.
Stvar je v resnici precej bolj zapletena saj smo soočeni z vsaj še dvema problemoma. Nisem tako naiven, da bi si domišljal, da si ljudje res želijo kritično razmišljati, prepričan sem, da jih je velika večina zadovoljnih s tem, kar imajo. Kritično udejstvovanje jim v tem smislu predstavlja zgolj nepotreben napor.
In drugič, sam sistem je naravnan tako, da ljudi vzpodbuja h takšnemu načinu obnašanja in intelektulni apatiji. Za vsako oblast je namreč precej bolj lagodno, da ima pod sabo armado poslušnih in konformnih ljudi.
Za konec še misel, ki sem jo pred kratkim zasledil. Gre za eno tistih kratkih iskric, ki v enem stavku zaobjamejo samo bistvo:
»Nikoli nisem dovolil, da bi moje šolanje oviralo moje izobraževanje«
Mark Twain
11 comments:
Zanimiva tale ideja o arhitekturi učilnice. A vendar: tudi družboslovcu je treba nekatere informacije najprej posredovati, da kasneje lahko o njih razmišlja. Zato bi po mojem prišla ta ideja v upoštev šele nekje proti koncu srednje šole (sodeč po lasnih izkušnjah).
'V tem smislu se mi zdi problematična že sama arhitektura učilnice, kot primarnega prostora podajanja vednosti.'
Ta arhitektura je tam zato, ker je industrijska družba potrebovala voditelja in veliko delavcev, ki disciplinirano sledijo. Tudi kopičenje informacij spreminja učence v stroje, ki opravljajo določeno funkcijo (polnijo spomin).
Za nove čase nova arhitektura in nove metode poučevanja, ker so potrebni inovativni posamezniki, zato, da, okrogla učilnica, določena enakopravnost, velik poudarek na inovativnosti in samozavesti, manj discipline...
Zanimiv post ... še posebej mi je všeč zaključna Twainova misel. Takoj podpišem!
Sicer pa se s tvojim mnenjem ne strinjam. Jaz bi stvar zastavil kvečjemu obratno: mogoče je tisto, kar bi danes morali rehabilitirati, prav avtoriteta učietlja. Arhitektura učilnice izhaja iz srednjeveških univerz (od koder izraz "govoriti ex cathedrda": učitelj je namreč sedel na stolu, dočim so slušatelji sedeli na klopeh v amfiteatru), tako kot tudi ves ostali univerzitetni aparat (izpiti, diploma, zagovor, itd.). Za razliko od tega, kar si danes predstavljamo, je bil proces učenja v srednjeveških univerzah ves čas usmerjen k razvoju "kritičnega mišljenja", kot bi rekli temu danes: cilj izobraževalnega procesa je bil v tem, da iz študenta formira intelektualca, ki bo polnopravno lahko sodeloval v univerzitetni skupnosti. Vprašanja, ki so jih študneti po predavanjih (ali med njimi) postavljali profesorjem so bila ključen del tega procesa. Enako kot danes, navsezadnje: ne zdi se mi, da bi bila "avtoritativnost" kakšen velik problem. To, kar ti predlagaš, v bistvu izhaja iz koncepta "seminarja", ki je pravzaprav edini element sodobne univerze, ki ni srednjeveškega izvora, ampak je nastal z študenstiki upori 1968. Teza je, da bi se moral proces znanja formirati "demokratično", ergo skozi debato. To je danes že precej sprejeto (neverjetno, kako so v slabih 40 letih "seminarji" prodrli v najbolj zakotne evropske univerze!) in napreduje, po mojem pa je škodljivo. Skoraj vedno se izteče v neko neobvezno čebljanje, kjer se razvodeni vsaka razlika med mnenji. Jaz bi vztrajal, da vsak NIMA pravice do tega, da se oglasi: to lahko stori samo tisti, ki ima kaj za povedat in zna (ali se upa) to zagovarjat. Samo na tak način lahko vzgojiš res kritične intelektualce. Za vsako formacijo je potrebna avtoriteta, da se na neki točki z njo spopadeš. Će tega ni, se bojim, da vznikne nek precej brezhrbteničen subjekt: se bojim, da si bomo s preveč "demokratičnim" izobraževanjem vzgojili generacijo spužv.
To so zgolj moja občutja. Dosti bolj premišljeno je o teh zadevah nekoč pisal blogovski kolega Krakrarjev in s tem, kar je tedaj napisal, se povsem strinjam.
@scriptor:
Ta koncept bi bilo po mojem potrebno začeti uvajati, že prej- seveda v neki omejeni obliki. Vseeno pa je nujno, da že mladino odvadimo strahu pred oglašanjem;)
@jin:
Se strinjam.
Vzroke za obstoječi način poučevanja lahko v veliki meri najdemo v ekonomskem sistemu, oziroma v službi le tega.
@luka:
Krakrarjevo pisanje poznam in je vsekakor zanimivo.
Ampak ideja nevednega učitelja se mi zdi še precej bolj neizvedljiva in idealistična. Res težko si predstavljam kako bi stvar funkcionirala v praksi.
Kar pa se samega dialoga tiče, je stvar vsekakor bolj problematična kot zgolj neka dana pravica. Čebljanje, ki ga omenjaš je huda težava in sem ga tudi sam doživel. Dejansko se zdi da, ko enkrat daš ljudem pravico do debate, jo bodo izkoristili popolnoma nesamokritično in bodo govorili o vsem. Zato je funkcijo učitelja potrebno ohraniti, ampak na novo definirati. Morda bi bilo najbolje, da bi bil učitelj neka pozitivna avtoriteta, ki bi bil mojster v vodenju debate. Kvaliteto in spodbujanje oglašanja pa bi lahko dosegli s tem da bi bilo le to ocenjeno. Čeprav se pri tem takoj pojavi problem objektivnosti.
PS: Letos sem bil na predavanju Delavsko punkerske univerze, na katerem je Marta Gregorčič govorila o izkušnji z Universidad della tierra. Na tej univerzi se v praksi že izvaja nek podoben koncept- s poudarkom na dialogu.
Vendar pa je treba priznati(vsaj kolikor sem jo sam razumel), da gre za majhne in zavzete skupinice študentov.
Jaz imam popolnoma drugačno izkušnjo s tem čebljanjem. Na FDV sem prisostvoval kar nekaj poizkusom zagnanih profesorjev, da bi imeli to izmenjavo mnenj, a študenti so bili tiho.
In kako ne bi bili, če pa od osnovne šole do srednje šole prakticiramo poslušnost (Bog pomagaj, če si se oglasil sredi ure v srednji šoli in gnjavil prfokse), potem pa bi na univerzi imeli radi odprte ljudi, ki bi enakopravno debatirali s profesorji. Malo morgen.
Študentje pričakujejo, da bodo pri miru sedeli in da jim bo profesor podajal znanje.
Saj, tudi pri teh blogih lahko opazimo podobno. Koliko je študentov v Sloveniji, koliko družboslovcev in koliko je takšnih študentov, ki bi bili pripravljeni izražati svoje mnenje? Imamo odlične študente, ki opravijo vse obveznosti, na koncu so pa 'tupi do amena' in ne znajo ničesar samostojno napraviti.
Osebno opažam vzorec obnašanja, ki ga imenujem gimnazijska logika. Velika večina ljudi namreč ne naredi kvalitativnega preskoka in faks pojmuje zgolj kot sredstvo za pridobitev diplome.
Res je, da naj je bi bil to tudi osnovni namen, a vendar se ne nameravam tako zlahka odpovedati sanjam o faksu kot prostoru kritičnega diskurza;)
Sicer imam pa edino izkušnjo s tipom predavanj, ki so bila zastavljena kot debata, pri prof. Lukšiču. Zadeva pa za moj okus ni izpadla preveč solidno. Vse skupaj se je velikokrat izteklo v kavarniško debato. Ključni problem pa je bil ta, da so študentje na predavanja hodili nepripravljeni, in o temah, ki smo jih obravnavali zato podajali kvečjem zdravorazumske sodbe.
Ah, pri Andreju Lukšiču? Mi smo ga imeli v prvem in tretjem. Če smo v prvem še kaj delali je bila v tretjem katastrofa. Asistent je bil pa Kurnik. Enkrat sva na vaje prišla samo dva :) Potem me nikoli več ni bilo, ker tip tudi sam ni vedel kaj bi naj učil pri Politični kulturi. Ga bolj zanimajo druge stvari.
Na koncu Divje misli Levi-Strauss polemizira s Sartrovim konceptom dialektičnega uma. Sartrovo stališče je sledeče: kar je bistveno pri človeški inteligenci ni enciklopedično poznavanje dejstev, temveč heglovska moč negacije, ki iz vsake pozitivne vednosti napravi zgolj moment v razvoju absolutne zavesti. V tej opozociji - opoziciji med enciklopedičnim poznavanjem neštetih dejstev ter negativno močjo zavesti - je zgoščen celoten problem vzgoje. Ali je izobraževanje naravnano na proizvajanje dejstvene vednosti, ali pa je nasprotno (dialektični) bildung zavesti učenca?
Levi-Strauss odgovarja, da je bilo prav nasprotno divja želja po sistematizaciji, enciklopedičnosti, razvrščanju, poimenovanju tipično človeška drža do vednosti. Bildung, diskusija, negacija, dialektika, anamneza - vse te figure izobraževanja so (ta sklep seveda ni Levi-Straussov, temveč Althusserjev) ideološke funkcije znanosti par excellence. Ideologija ni to, da šolski sistem podaja nešteto dejstvev brez možnosti "širšega vpogleda" in "razvoja osebnosti", temveč prav dojemanje znanosti kot vzgoje. S tem se sam povsem strinjam - in prav zato mi je blizu Levi-Straussov pojem brkljarije, bricolage. Gre za to, da intelektualec vzame v funkcijo svojega diskurza tiste stvari in dejstva, ki so mu preprosto pri roki. Točno po tem principu se ravna denimo Žižek: čeprav je hegeljanec, pri njemu ne moremo najti momenta čiste formacije in "bildung" zavesti, temveč zgolj neko čudno, hibridno vednost, ki drsi skozi obskurna in heterogena dejstva in primere iz domene psihoanalize, popularne kulture, filmov, zgodovinopisja in politike.
Hočem reči to: intelektualec je zame nekdo, ki zna rokovati z "ne-celo" brkljarijo dejstev, ki mrgolijo v njegovi okolici in njegovi vednosti, ter ne izobražena in kultivirana zavest, ki vsako pozitivno dejstvo spremeni zgolj v moment svojega "osebnostnega" razvoja...
Aljoša je odlično zadel bistvo dileme. Za tiste, ki zagovarjajo idejo intelektualca bricolage-managerja, predstavlja koncept "nevednega učitelja" ultimativne mokre sanje. Samo v tako zasnovanem (in najbrž res težko izvedljivem) pedagoškem procesu se podajajo zgolj facta cruda - vednost brez interpretacije. In samo tako posredovana vednost je lahko prosta "ideoloških funkcij znanosti" (kar je najbrž tudi razlog, zakaj je Ranciere, Altuhusserjev učenec, nanjo tako strastno stavil).
Zdaj, da ne bo pomote: meni je ta pozicija čisto simpatična. Dejansko je zelo blizu avtodidaktiki, ki jo tudi sam prakticiram (in zato tudi podpišem Twainovo: »Nikoli nisem dovolil, da bi moje šolanje oviralo moje izobraževanje«). To pa ne pomeni, da nasprotujem "ideološkemu izobraževanju" (v smislu, kot ga je izpostavil Aljoša). Prav takšno izobraževanje (kot vcepljanje določenih intelektualnih norm in vsiljevanje določenega intelektualnega "common sense") sploh omogoča, da se lahko gibljemo v nekem skupnem miselnem svetu. Kajti tragika intelektualca kot bricolage-managerja je tisto, kar opažam pri Žižku in o čemer sem že pisal v svojem blogu: tista tragikomedija, da nihče nikogar več ne razume, da vsi govorijo eden mimo drugega, ker so zaprti vsak v svoji miselni republiki brez skupnega intelektualnega obzorja.
Da pa se vrnem k vprašanju izobraževanja. Na osebnem primeru bom povedal, kaj je zame ultimativni vzor izobraževalnega procesa. Pri (dvopredmetnem) študiju italijanščine na FF je ena profesorica, ki ima predmet vsa štiri leta študija in velja za strah in trepet celega oddelka. Prvi dve leti sistematično vceplja v glavo študentov svojo integralno strukturalistično teorijo verbalne strukture jezika: stvar je resnično obupna, memorizirati je potrebno ogromno tekstov-primerov (na izpit za prvi letnik se mora študent npr. NA PAMET do vejice in besedice natančno zapomniti šest strani primerov italijanskih prevodov Cankarjevega "Hlapca Jerneja"), na pamet se je potrebno naučiti cele gore podatkov (v bistvu propozicij njene teorije). Do tretjega letnika odpade ok. 80% začetne študentske populacije! Tisti redki, ki se uspejo prerinit v 3. letnik pa imajo zagotovljeno, da bodo študij končali. V tretjem letniku sledi potem sistematična analiza nekega teksta, v timskem delu in "demokratičnem" pogovoru s profesorico. V četrtem letniku pa se ne dela nič: zgolj debata s profesorico, v izjemno odprtem vzdušju, vsak podaja kritične pripombe k njenim tezam, predloge, itd. ... Je pa res, da od kakšnih 60 ljudi iz prvega letnika, v četrtem ostane kvečjemu 10: tako, da se bojim, da ta metoda nekako ne ustreza današnjim težnjam univerzitetne reforme. A meni je kljub temu super.
'Današnji šolski sistem, namreč ne spodbuja, temveč celo ovira lastno mišljenje. Uspeva pa mu izšolati armado ljudi, ki so naučeni gore informacij, a obenem ne vedo kaj bi z njimi počeli.'
Mislim, da je to edino pomembno, kar imamo reči o našem šolstvu. Namen, kakšen je namen šolanja?
Jaz mislim, da mora družba skozi šolski sistem 'proizvajati' posameznike, ki bodo kasneje v družbi igrali neko vlogo. Toda tega slovensko šolstvo ne počne. Preveč je teorije, nepotrebne navlake, ki nikomur ne koristi. Imamo vse polno družboslovcev, ki niso za nič na svetu uporabni, če pa že so, se jih za eno mesto gnete po nekaj sto. Tega ne potrebujemo.
Lahko mi zamerite, ampak mislim, da bi FDV in FF morali najmanj prepoloviti, ker nas je preveč. Po drugi strani bi morali prepoloviti tudi vsaj polovico teorije, imeti nekaj prakse in predvsem ljudi naučiti misliti. Ker tega ne znajo!
Znajo pa zato ponavljati naučene vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Posledica og zgoraj navzdol sistema, ki v učencih vidi navadne ovce, ki imajo da so poslušni.
Se popolnoma strinjam s prepolovitvijo, predvsem na FDVju- situacije na FF ne poznam tako dobro.
Na splošno je reforma visokega šolstva vsekakor potrebna.
A zdi se, da imamo tu na izbiro le dva ekstremoma. Lahko ohranjamo socialni oziroma neplačljiv sistem šolstva, ki pa je prav zaradi tega posledično neučinkovit.
Lahko pa uvedemo model po vzoru ameriškega, ki pa je bolj ekskluziven, a bolj učinkovit.
V institucionalnem smislu bi bila sinteza obeh vsekakor najboljša rešitev, a je seveda nemogoča.
Vse skupaj je v osnovi pogojeno z večnim fundamentalnim vprašanjem: "Kako človeka pripraviti k delu, oziroma je to sploh mogoče brez grožnje takšnih ali drugačnih sankcij?"
Post a Comment