Krhka zmaga

Živimo v svetu brez ideologij oziroma v času, ko so vse velike ideologije postale neaktualne in pristale na smetišču zgodovine. Takšna pozicija pa v resnici ni nič drugega kot ideologija pripeljana do skrajnosti, ki je perverzna do te mere, da sama sebe razglaša za neideologijo.
Za trenutek sprejmimo to igro in se vprašajmo kakšne lastnosti ustrezajo dobi, ki se razglaša za brezideološko...
Za začetek velja vzeti v ozir nekaj elementov za katere sem prepričan, da so imanentni vsaki pravi ideologiji. V etičnem smislu je vsaki ideologiji lastno to da se sklicuje na absolut iz katerega črpa svojo teoretsko ostrino obenem pa v praktičnem pomenu skozenj realizira mobilizacijski moment. V današnjem času je to absolutno dobro profit, le ta podeljuje uvid v vso ostalo realnost, ki se skozenj tudi definira. Vsi smo vpeti v to dirko, ki se ne more končati drugače kot v katastrofi.
Nadalje, vsaka ideologija se konstituira preko opozicijskega odnosa, ki se ne zadovoljuje s stvarnostjo in zato ponuja alternativo. Nekako tako kot parlamentarna opozicija. A ta primerjava ni docela primerna , saj je parlamentarni opoziciji lastno to, da je sprejela pravila igre in politični sistem v katerem se ta igra. Prava ideologija pa je zmeraj subverzivna in v končni fazi teži k totaliteti. Saj vendarle poseduje resnico in je zato nesmiselno dopuščati alternative. Prav temu smo priča danes, opozicijski odnos preko katerega se perpetuira današnja ideologija je utemeljena prav skozi razliko do drugega. Drugega, ki ni, oziroma sploh nima pogojev, da bi bil prilagojen prevladujoči paradigmi. Gre za nekaj, kar bi imenoval idejni rasizem, ki pa se često pokriva z dejansko barvo kože. V smislu, da je nezaželeno razmišljati o kakšnem drugem-boljšem svetu, ko pa že ta ponuja dovolj dobre možnosti vsakomur, ki se vsaj malo potrudi. Saj veste vsak je svoje sreče kovač, a kaj, ko si nekateri še kladiva ne morejo privoščiti.
Zaskrbljujoč se mi zdi še nek drug moment današnje ideologije, za razliko od večine ostalih, ki jim, če drugega ne, ne moremo odrekati pričanja o pozitivnem koncu zgodovine. Konca, ko bo na zemljo prišlo božje kraljestvo ali konca, ko bomo živeli v brezrazredni družbi, če omenimo zgolj dva primera. Temu, čemur smo priča pa bi lahko dejali vsepristona in že udejanjena negativna eshatologija. Gre za logiko trga, ki se je uveljavil kot naravna tvorba, kar pa seveda ni, je eden neizbežnih produktov človeške družbe, ki v naravi nima para.
Trg kot sečišče kapitala, politike predvsem pa interesov, ki vse skupaj zavozljajo do nerazpoznavnosti, je eden ključnih elementov ideologije, ki je danes prisotna. Seveda je obstajal že prej oziroma je takšen ali drugačen tip menjave v človeški družbi bil od nekdaj prisoten. Bistveno se mi zdi to, da smo danes priča temu, da se edini boj, ki ima priznano legitimiteto odvija v okviru trga. Trg kot tak pa je med drugim sredstvo za maksimizacijo dobička, ki se kot sem že omenil kaže kot absolutno dobro. Šele profit, torej realizacija presežne vrednosti je tisto, kar človeku v očeh družbe daje veljavo, moč in ugled. Človek je lahko uspešen na mnogih področjih, ki so cenjena in spoštovana a pravo moč si lahko pridobi zgolj s kapitalom. Obstaj sicer neizčrpen vir moči, ki je v resnici edina prava zgodovinska sila in to je seveda ljudstvo, a prav za mobilizacijo tega bi bil spet potreben kapital s čimer pa bi zgolj jačali in ne spreminjali obstoječi sistem.

Za konec morda le še etimološki preval ali dva. Besedo ideologija bi lahko razčlenili na dva korena in sicer idea ter logos. Svet idej in čutni svet pa sta povezana prav z razumom. Logos je tisti medij, ki idejo udejanji v konkretnosti, most med dvema svetovoma. Prav zato imajo Nemci čudovito besedo Weltanschauung- svetovni nazor, ki je najboljši ekvivalent ideoligiji obenem pa njena razlaga. In če še nadalje zlorabim Platonov nauk, svet idej ni Parmenidovo Eno, ki je neprekinjeno, neminljivo, nenastalo... ideje niso homogena večnost neobčutljiva na čas. Niti niso nenehno spreminjajoča se Heraklitova reka. Pač pa se mi zdi najprimernejši opis sveta idej, Levkipijevo in Demokritovo pojmovanje atomov. Tu gre za čudovito sintezo prvih dveh. Vsaka ideja zase je tako kot atom Eno, a v prostoru in času je podvržena nenehnemu spreminjanju in boju z drugimi idejami.
Zato svet brez različnih ideologij ni možen saj bi v končni fazi pomenil popolno uniformiranost mišljenja oziroma bi bil to dejansko poskus udejanjanja nebivajočega.