Tudi vi ste lahko ameriški predsednik!

V našem prostoru smo imeli pred časom veselje spremljati pohod apologetov neoliberalizma. Klasični ekonomski liberalizem je najbolj pravoverna in za kapitalizem najbolj všečna ideologija,
v tem smislu današnji ekonomisti ne predstavljajo ničesar radikalno novega. Argumente o tem, da je vse skupaj potrebno prepustiti logiki trga je vehementno navajal že A.Smith. Morda so naši ekonomisti tako kot otroci v peskovniku in se gredo neke vrste areheologijo odkrivanja pravega bistva.
Bistva, ki je zakopano pod umazanijo delavskega boja, boja, ki je dosegel kapitalizem s človeškim obrazom. Jezdeci nove dobe nas namreč pozivajo naj se končno znebimo te umetno ustvarjene enakosti saj nas ovira pri doseganju presvetle prihodnosti. Kako ne moremo dojeti, da je vsa ekonomska politika že v osnovi zgrešeno podjetje, ko pa je nevidna roka trga tako uspešna pri uravnavanju univerzuma. No, da preidem k bistvu, med najbolj šaljive argumente bi uvrstil tistega o enakih možnostih. Načeloma se mi na takšna izvajanja niti ne zdi vredno odgovarjati, saj sem prepričan, da s tistim, ki v to verjame, ne bova našla skupnega jezika. V nadaljevanju bi želel opraviti krajšo dedukcijo katere namen naj bo, da pokaže kako zelo enaki smo v resnici...
Naše življenje se začne že pred rojstvom. Gensko smo namreč predestinirani s strani naših staršev. V tem oziru jo lahko odnesemo dobro in se razvijemo v človeško bitje, ki je kasneje relativno samostojno. Vsi pa seveda nimajo takšne sreče- v mislih nimam zgolj genskih bolezni temveč navade staršev, ki imajo lahko uničujoč vpliv na razvoj otroka. V Nemčiji, denimo se je nedavno pripetila tragična zgodba o otroku narkomanskega para, ki je postal odvisen že v materinem trebuhu. Država in njene socialne službe so v tem primeru odpovedale na celi črti, saj so otroka prepustile očetu, katerega nezmožnost za skrb in zanemarjanje so se končali z otrokovo smrtjo. Ta otrok ni imel enakih možnosti. Gre za ilustracijo tega kako zelo pomembna je močno povezana in integrirana družba, ki pomaga svojim najšibkejšim pripadnikom. Daleč od tega, da bi bili ob rojstvu nepopisan list papirja.
Starši katerim se rodimo, niso prazni automatoni, od njih ne podedujemo zgolj genov, temveč kulturo, jezik, ideologijo, religijo itd. Prav tako se ne rodimo v vakum, temveč v določen prostor in čas. To je naslednja ključna točka v loteriji rojstva, tudi geografsko smo predestinirani. Hudičeva razlika je med tem, če se rodiš v podsaharski Afriki ali pa v zahodni Evropi. Aričani povečini nimajo enakih možnosti. Vsako novo življenje se v resnici ne začne popolnoma na novo, temveč je obremenjeno s celotno zgodovino, ki je samo ni ustvarjalo temveč jo mora trpeti. Gre za verigo dogodkov, ki dovršijo kontekstualizacijo naše biti, na katere pa nimamo praktično nikakršnega vpliva.
Trik se skriva v tem, da vsesplošno zagotavljanje mita enakih možnosti služi legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda umazana laž, da uspemo v okvirih kapitalizma, je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Vsakdo je potencialni konkurent- gre za institucionalizirano paranojo, permanentno izredno stanje. V tako zastavljenih okvirih je popolnoma nemogoče imeti vsaj približno etično pozicijo, saj si z njo nakopljemo zgolj težave in podobo čudaka. V tem smislu so tudi različne humanitarne intervencije skrajno neokusno podjetje.
Če dejanski konflikt in vzrok za posredovanje tiči v človekovih pravicah, se je potrebno vprašati kdo jih je začel kršiti? Kršiti jih je začel prav Zahod, oziroma Evropa. To je bilo najbolj očitno v obdobju imperializma, ko so si evropske kolonialne sile razparcelirale svet.
S tem so se pričela stoletja brutalnega izkoriščanja naravnih in človeških virov, prostranih območij Azije in Afrike.
Bežen pogled na zemljevid današnje Afrike nam razodane absurdnost in nenaravnost meja, ki so bile potegnjene na neki konferenci in s tem grobo posegle v življenjski prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Teh krivic Evropa še zmeraj ni popravila, v resnici se izkoriščanje še zmeraj nadaljuje, le da z bolj prefinjenimi sredstvi.
Med najbolj očitne primere , ki so ga zakuhale evropske države, spada genocid v Ruandi. Tukaj gre za dvojno krivdo po eni strani so si ločnico med Tutsuji in Hotuji izmislili Belgijci in s tem naredili podlago za kasnejši genocid, po drugi strani pa genocida ni nihče preprečil. Takšnih in podobnih primerov je še ogromno.
Zato se mi zdijo humanitarne akcije(posebej te v katerih sodelujejo bivše kolonialne velesile), kot akcije piromana, ki najprej zažge gozd potem, pa ga zaradi slabe vesti začne gasiti s kozarcem vode.
Skratka enake možnosti so neverjetno posrečen mit, ob katerem človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Kot rečeno že v naslovu vsakdo je lahko ameriški predsednik. A kaj, ko je bilo do sedaj vseh triinštirideset anglo-saksonskih belcev srednjih let, protestantskega izvora.
Pa zakon, ta nas vendarle vsaj na deklerativni ravni dela za enake, mar ne? Drži, a potrebno se je zavedati, da:
»Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti, prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh.«
Anatole France