Friday, November 10, 2006
Tudi vi ste lahko ameriški predsednik!
V našem prostoru smo imeli pred časom veselje spremljati pohod apologetov neoliberalizma. Klasični ekonomski liberalizem je najbolj pravoverna in za kapitalizem najbolj všečna ideologija,
v tem smislu današnji ekonomisti ne predstavljajo ničesar radikalno novega. Argumente o tem, da je vse skupaj potrebno prepustiti logiki trga je vehementno navajal že A.Smith. Morda so naši ekonomisti tako kot otroci v peskovniku in se gredo neke vrste areheologijo odkrivanja pravega bistva.
Bistva, ki je zakopano pod umazanijo delavskega boja, boja, ki je dosegel kapitalizem s človeškim obrazom. Jezdeci nove dobe nas namreč pozivajo naj se končno znebimo te umetno ustvarjene enakosti saj nas ovira pri doseganju presvetle prihodnosti. Kako ne moremo dojeti, da je vsa ekonomska politika že v osnovi zgrešeno podjetje, ko pa je nevidna roka trga tako uspešna pri uravnavanju univerzuma. No, da preidem k bistvu, med najbolj šaljive argumente bi uvrstil tistega o enakih možnostih. Načeloma se mi na takšna izvajanja niti ne zdi vredno odgovarjati, saj sem prepričan, da s tistim, ki v to verjame, ne bova našla skupnega jezika. V nadaljevanju bi želel opraviti krajšo dedukcijo katere namen naj bo, da pokaže kako zelo enaki smo v resnici...
Naše življenje se začne že pred rojstvom. Gensko smo namreč predestinirani s strani naših staršev. V tem oziru jo lahko odnesemo dobro in se razvijemo v človeško bitje, ki je kasneje relativno samostojno. Vsi pa seveda nimajo takšne sreče- v mislih nimam zgolj genskih bolezni temveč navade staršev, ki imajo lahko uničujoč vpliv na razvoj otroka. V Nemčiji, denimo se je nedavno pripetila tragična zgodba o otroku narkomanskega para, ki je postal odvisen že v materinem trebuhu. Država in njene socialne službe so v tem primeru odpovedale na celi črti, saj so otroka prepustile očetu, katerega nezmožnost za skrb in zanemarjanje so se končali z otrokovo smrtjo. Ta otrok ni imel enakih možnosti. Gre za ilustracijo tega kako zelo pomembna je močno povezana in integrirana družba, ki pomaga svojim najšibkejšim pripadnikom. Daleč od tega, da bi bili ob rojstvu nepopisan list papirja.
Starši katerim se rodimo, niso prazni automatoni, od njih ne podedujemo zgolj genov, temveč kulturo, jezik, ideologijo, religijo itd. Prav tako se ne rodimo v vakum, temveč v določen prostor in čas. To je naslednja ključna točka v loteriji rojstva, tudi geografsko smo predestinirani. Hudičeva razlika je med tem, če se rodiš v podsaharski Afriki ali pa v zahodni Evropi. Aričani povečini nimajo enakih možnosti. Vsako novo življenje se v resnici ne začne popolnoma na novo, temveč je obremenjeno s celotno zgodovino, ki je samo ni ustvarjalo temveč jo mora trpeti. Gre za verigo dogodkov, ki dovršijo kontekstualizacijo naše biti, na katere pa nimamo praktično nikakršnega vpliva.
Trik se skriva v tem, da vsesplošno zagotavljanje mita enakih možnosti služi legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda umazana laž, da uspemo v okvirih kapitalizma, je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Vsakdo je potencialni konkurent- gre za institucionalizirano paranojo, permanentno izredno stanje. V tako zastavljenih okvirih je popolnoma nemogoče imeti vsaj približno etično pozicijo, saj si z njo nakopljemo zgolj težave in podobo čudaka. V tem smislu so tudi različne humanitarne intervencije skrajno neokusno podjetje.
Če dejanski konflikt in vzrok za posredovanje tiči v človekovih pravicah, se je potrebno vprašati kdo jih je začel kršiti? Kršiti jih je začel prav Zahod, oziroma Evropa. To je bilo najbolj očitno v obdobju imperializma, ko so si evropske kolonialne sile razparcelirale svet.
S tem so se pričela stoletja brutalnega izkoriščanja naravnih in človeških virov, prostranih območij Azije in Afrike.
Bežen pogled na zemljevid današnje Afrike nam razodane absurdnost in nenaravnost meja, ki so bile potegnjene na neki konferenci in s tem grobo posegle v življenjski prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Teh krivic Evropa še zmeraj ni popravila, v resnici se izkoriščanje še zmeraj nadaljuje, le da z bolj prefinjenimi sredstvi.
Med najbolj očitne primere , ki so ga zakuhale evropske države, spada genocid v Ruandi. Tukaj gre za dvojno krivdo po eni strani so si ločnico med Tutsuji in Hotuji izmislili Belgijci in s tem naredili podlago za kasnejši genocid, po drugi strani pa genocida ni nihče preprečil. Takšnih in podobnih primerov je še ogromno.
Zato se mi zdijo humanitarne akcije(posebej te v katerih sodelujejo bivše kolonialne velesile), kot akcije piromana, ki najprej zažge gozd potem, pa ga zaradi slabe vesti začne gasiti s kozarcem vode.
Skratka enake možnosti so neverjetno posrečen mit, ob katerem človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Kot rečeno že v naslovu vsakdo je lahko ameriški predsednik. A kaj, ko je bilo do sedaj vseh triinštirideset anglo-saksonskih belcev srednjih let, protestantskega izvora.
Pa zakon, ta nas vendarle vsaj na deklerativni ravni dela za enake, mar ne? Drži, a potrebno se je zavedati, da:
»Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti, prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh.«
Anatole France
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
11 comments:
Čudovito. Škoda da nimaš Reddita! Daj si ga no vrži v blogger.
To z enakimi možnostmi je res ena velika potegavščina. Sem poslušal nekega libertarca, ki je trdil d alahko vsak uspe in to je dokazoval s tem, da je nekaterim uspelo. V bistvu je to velika laž, ker nam kažejo uspešne ljudi, medtem ko večine, ki jim nikoli ne uspe, ne kažejo. Za vsakega uspešnega pevca, ki se je prebil z družbenega dna je tam še stotine drugih, ki jim ni uspelo in so ostali ujeti znotraj svoje revščine.
Mislim, da je ena zabavna zadeva naslednja: da bi ljudje imeli vsaj nekoliko podobne možnosti, potrebujemo državo, ki le te zagotavlja vsem. Libertarci in to kar imenujemo neoliberalci, zmes vseh mogočih struj, pa zagovarjajo čim manj države.
Sem se prijavil na tale reddit, pa ga poskušam razumeti, ker mi trenutno še ni popolnoma jasno, kaj je smisel zadeve. Menda to, da ocenjuješ prispevke drugih blogerjev?
No, bom že pogruntal.
Sicer je pa tale hec o enakih možnostih res ena velika nezaslišanost. Strinjam se, da je za zagotavljanje vsaj približno enakopravne družbe, zelo pomembna vloga država. Vsaj dokler ne izumimo kakšnega drugega mehanizma.
Prav dobro, da omenjnaš libertarce, njihov nauk o odmiranju države sumljivo diši po marksizmu :)
Super razmišljanje. Vendar se ne bi mogel strinjati s teboj v tezi, ki pravi, da smo "predestinirani". Da, mogoče smo zaradi genov, okolja in vzgoje res "definirani" do neke mere vendar ne 100%no. Primer otroka je samo eden izmed mnogih, ki so postali zelo zelo definirani vnaprej, vendar je uporaba takega argumenta enaka uporabi kontraargumenta s strani libertarcev, ki navajajo zgodbe o uspehu. Sam bi se postavil nekje vmes. Da res je da smo definirani vendar kljub temu v večini stvari svobodni in 100%o vnaprej definiranih zgodb je ravno toliko kot zgod o uspehu. Večina ljudi se po mojem mnenju giblje v območju relativno močne definicije in pa vsaj upoštevanja vrednega dela svobode. Sam zagovarjam idejo socialne države vendar v dokaj okrnjeni obliki, saj pretirano velikodušna država lahko v nekaj korakih postane totalitarna... Država "mora popraviti krivičnost negativne definicije" vendar obenem dopuščati možnost, da pride svoboda in pa odgovornost človeka do izraza.
Reddit lahko kot gumbek vstaviš pod vsak prispevek. Potrebno je samo nekaj kode v blogger template vstavit.
Ja, ljudje ocenjujejo. Malo, čisto malo, poveča promet na blog.
@scriptor: morda iz pisanja res veje duh predestinacije, a v resnici sem želel poudariti predvsem navzkrižje med libertarnim prepričanjem, da je vse odvisno od posameznika in dejanskim stanjem, ki tega ne potrjuje. Zame osebno je ključno vprašanje kako zagotoviti posamezniku in družbi v okviru katere deluje čim boljše pogoje, tako da bo imela sama "predestinacija" čim manjši vpliv.
Kajti tako kot sta dejala Marx&Engels, v odgovoru na pismo v katerem ju nek ideološki nasprotnik obtožuje tega, da si želita ustvariti družbo samih Rafaelov.
Ne, to seveda ni mogoče. Potrebno pa se je truditi za družbo, ki bo omogočala, da bo vsakdo, ki ima Rafaela v sebi to lahko tudi postal.
Nerazumem kaj si hotel povedati s Adamom Smithom...V Smithovem času je vladal Sayev zakon trga, ki je trdil, da je vsak kupec tudi prodajalec in obratno. Ampak ta zakon je že zelo kmalu razveljavil Marx. Adam Smith se šteje za enega prvih ekonomistov (klasična šola) zato se njegovih pogledov ne oklepa noben ekonomist več. Pač to je zelo stara stvar.
Neoliberalisti so itak struja izven main-stream ekonomije. V večini Zahodnih držav deluje državni intervencionalizem, kar pomeni, da država vodi ekonomsko politiko. Da bi bila država brez vpliva je skoraj nemogoče. Vsaj za sedaj.
Enakopravnost v ekonomskem smislu je nekaj popolnoma drugega kakor v enakopravnost v nekakšnem filozofskem. Enakopravnost v ekonomskem smislu pomeni, da ima vsak enake možnosti pri odločanju, ali bo žrtvoval već dela in s tem pridobil več dobrin ali se pa bo zadovoljil z manj dobrinami ob manjšem prispevku.
Primer iz Nemčije, ki ga navajaš je v ekonomskem razmišljanju statistika. Takih ljudi je v statističnem pogledu malo. Vsak pa vedno ne bo zadovoljen.
Jaz upam, da si ti tvoj teks mislil bolj ekonomično gledano, kot filozofsko.
Zdaj pa realnost. Razviti deli sveta imajo več dobrin ravno na račun nerazvitih. Naravni viri so omejeni... Dvomim, da je veliko Evropejcev in Američanov, pripravljenih se odreči višjemu standardu, zato da bi Afrika imela več. Če ne drugega so vložili dosti truda in časa v to, da so sedaj višji sloj...(o tem kdaj drugić)
Drugače pa nisem slišal še nobene rešitve... Kako pa bi zagotovil neko vsesplošno enakost? Jaz menim, da tega nebomo doživeli, niti ni fizično možno. Ain't gonna happen
@bangolufsen:
Enakosti ne bo nikoli, ne v tem, ne v drugačnem sistemu. Je enostavno preveč koordinat, ki človeka determinirajo, da bi vsi lahko imeli enake pogoje. Pač pa je mogoč zelo omejen, drag in počasen napredek za nerazvite države. Ta se bo zgodil, ko bodo obstoječi trgi izčrpani in bo konkurenca prevelika. To bo posledično pripeljalo velekapital do tega, da bo sprejel velike začetne stroške vlaganj v nerazvite države, kjer se bo v omejenem obsegu zgradila infrastruktura in se bo ustrezno dvignil standard, da bo omogočal potrošnjo. Za jugo-vzhodno Azijo pride na vrsto Afrika.
Torej počasen in omejen razvoj nekoč v nedefinirani prihodnosti - nekako tako kot eshatološko pričakovanje mesije v apokalipsi. Zakaj pa drag? Ker bo tesnejša vključitev v globalni trg uničila kulturo in partikularnosti na ravni narodov, poglobila pa razlike in zaostrovala socialna nasprotja znotraj njih.
Edini način, poleg vsesplošne revolucije (za katero nimajo nerazvite države niti fizičnih niti drugih pogojev in je torej neizvedljiva) vidim v povezovanju teh držav s terorizmom, kar se že dogaja. Ko bo ta terorizem prerasel okvir svojih držav in spoznal svojega resničnega sovražnika - vzrok in ne posledico, bo velekapital prisiljen poskrbeti za odpravo najbolj kričečih "problemov" v tretjem svetu. Le množice obogatene z ideologijo in finančnimi sredstvi držav, ki terorizem podpirajo, bodo lahko olajšale položaj, težje pa ga tudi odpravile.
Večino kar si napisal je res, ampak množična vlaganja v nerazvite države je useeno vprašljiva. Saj ni v interesu razvitih držav, da bi imele ostale enak standard. Kvečemu bi lahko do tega prišlo, če bi začeli kolonizirati druge svetove. Svetovne produktivne možnosti so le omejene in da ima lahko nekdo presežek, mora obstajati nekdo, ki ga nima. Nekdo mora biti na dnu lestvice. Preveliko povpraševanje pripelje do dviga cen. Bodo pa imeli vsi več denarja a socialna lestvica se ne bo spremenila. Nerazvite države bodo imele več denarja, razvite pa še več. In smo v krogu.... Seveda se bo (zelo) počasi standard dvigoval. Ampak če se dviguje povsod enako, se nič ne spremeni.
S terorizmom pa je po moje takole... Definitivno ljudi poveže skupaj, ker jim da določen ideal. Ampak lahko deluje samo v primeru, da ima nasproti sebe izrazitega oz. definiranega sovražnika, kot je naprimer Amerika. Čim se pa le-ta zgubi, potem terorizem izgubi svojo najmočnejšo karto. Verjetno je nasleden korak boj različnih skupin za prevlado (v stilu Gumplowiz-evega dela o boju ras). Dvomim, da je terorizem zmožen takšnega napredka, kot ga ti navajaš... Saj je vse skupaj način manipulacije z množico.
Zato pa vidim edini način, da se zemlja združi v stilu, vsi smo vendarle homo sapiens, če pride do zunanjega agresorja (nezemljani). Do takrat se pa bomo ukvarjali s problemi Amerika - "osi zla", Rusija - čečenija, gruzija in podobno. Pač bedarije...
No pa brez zemere... LP
Helou se oglaša še tovariš Klarus. :)
Fajn napisano, lih tko, da bi še delavec razumel. :)
Scriptor mislim, da preveč pozabljaš na strukturne dejavnike, katere je v prispevku omenjal Koba. Brez določenih osebnostnih lastnosti, ki so upravičeno prepozane kot negativne v sedanjem sistemu praktično ne moreš uspeti.
Bengolufsen, velika utvara je, da v sedanjem sistemu ljudje z več dela dobijo več denarja. Dvomim, da bi med miljonarji našli največje delavce, te bomo mnogo prej našli v skrajno izkoriščevalskih švicfabrikah.
Ekonomist Bogomir Kovač je v zadnji Mladini napisal, da je Milton Friedman Adam Smith 20. stoletja. S čimer je jasno nakazal, da obstajajo določene korelacije med njunima teoretskima okvirjema.
Pa še glede enakosti. Res je, da ne bomo nikoli vsi enaki, toda enakost ni nekaj kar enostavno imaš ali nimaš. Pomembna je predvsem količina le-te in sistem v katerem danes živimo producira izjemne razlike med bogatimi in revnimi. Profesor Lukšič mi je enkrat dejal, da je na take kritike najbolje odgovarjati s številkami (pozitivitmom) zato podajam tole:
The numbers of people living on less than $2 per day has risen by almost 50% since 1980, to 2.8 billion—almost half the world’s population. And this is precisely the period that has been most heavily liberalized. (World Bank, Global Economic Outlook 2000)
Magična beseda je "socialna mobilnost". S tem izrazom sociologi opisujejo možnost posameznika, da se dvigne iz svojega sloja in obratno.
Ravno zadnjič sem bral nek članek, kjer profesorji na ameriških fakultetah ugotavljajo, da čedalje veš študentov prihaja samo iz družin v katerih so visoko izobraženi starši. To navezujejo na uničevanja srednjega sloja, ki ga povzroča ekonomska politika Busha z zniževanjem davkov za bogate in razne finančne sheme, s katerimi se podjetja z raznimi triki izognejo plačevanja davkov.
Neenakost do neke je seveda dobra, saj omogoča razvoj. Vprašanje je, kje je tista meja, do katere lahko gre družba, da ne pokne socialna mobilnost. Treba je torej narediti nek tradeoff.
Hm ...
Ja jaz bi kr konkuriral.
Post a Comment