K bistvu Pahorizma

Dobri stari Kant, ta mojster spekulacije je svet delil na fenomene in noumene. Kot je dobro znano gre pri omenjenih dveh kategorijah za vzročno povezanost pri kateri noumen predstavlja stvar na sebi takšno kot naj bi ta v resnici bila, medtem, ko fenomen predstavlja njene pojavne oblike. Noumena kot takega individum v resnici ne more zapopasti saj je vkleščen v svojo parcialno optiko, ki mu ga kaže zgolj v njegovih različnih pojavnih oblikah, tj. fenomenih. Skratka tako kot je v prizmi platonske ontologije nepredstavljivo zreti idejo samo na sebi temveč lahko vstopamo v odnos zgolj z njenimi materialnimi odslikavami, tako tudi po Kantu ne moremo zapopasti pravega bistva. Če želite lahko zadevo preformuliramo tudi v bolj ljudske termine in rečemo, da je bistvo očem nevidno ter da imajo vsake oči svojega malarja.

Naj mi bralec/ka oprosti za ta površni uvodni ekspoze, vendar se mi zdi nujno potreben za prehod iz splošnega na konkretno. Nemara bolj kot za samo filozofijo, omenjena ontologija velja tem bolj za polje politike. Navadni smrtniki imamo velikokrat težave pri razumevanju določenih politik saj se nam kažejo kot škodljive nemara celo nelegalne in koruptivne. Skrbi nas za javno dobro, ki naj bi ga naši predstavniki zastopali, včasih se nam dozdeva, da se politika izvaja celo proti temu. Vendar bi na tem mestu veljalo uvesti določen element samokritike, saj bi se morali opomniti, da je že Hegel ugotovil, da kdor je nekje predstavljan tega tam pač ni. Prav za to v resnici gre, državljani pozabljamo, da nismo prisotni v odločevalskem procesu. Kot taki nimamo dostopa do pravega bistva vseh stvari, noumena, če želite. Temveč se nam stvari kažejo kot fenomeni, določena vladna politika je za nas lahko fenomenalno retardirana, vendar je takšen zgolj videz in ne pravo bistvo stvari. Noumen poseduje le vladajoča no(u)menklatura, kateri se stvari v odnosu do drugih kažejo takšne kot v resnici so.
Navadnemu državljanu se torej lahko dozdeva, da je nakup več ducatov oklepnih vozil nezaslišano razmetavanje z denarjem, katerega bi lahko uporabili za dokončno rešitev onkološke odisejade, a kot rečeno takšen je zgolj površinski videz stvari. Obrambni minister ima za razliko od povprečenega civila pred seboj jasno razdelano cost/benefit analizo, in v kolikor je benefit na strani ministra visok, imamo opravka s spremenljivko, ki ponavadi determinira cost na strani državljanov, ki je ponavadi prav tako visok.
Skratka gre za popolnoma racionalno odločitev in ne nekakšno napako v sistemu na katero vestni državljani radi opozorijo. Vestni državljani se namreč ne zavedajo, da nasedajo podobnemu triku kot deportiranci v gulag, ki so še na vlaku peli pesmi v čast Stalinu, ter vzdihovali: “Ko bi le Stalin vedel kaj se dogaja”. Oblast načeloma še predobro ve kaj se dogaja, ko pa še zmeraj ni dovolj sita informacij ponje pošlje Sovico Okico, ki obrani nacionalni interes ter nažene strah v kosti vsem Bedancem tega sveta.

A vseh lepih zgodb je enkrat konec in vsaka oblast, pa naj bo še tako čuteča in senzibilna za težave malega človeka slej ko prej zapade v nerešljiva protislovja. Medijski psi si strgajo svoje nagobčnike in krvoželjno napadejo svoje bivše gospodarje. Jutranja zarja in rdeče sonce z vzhoda nakazujeta novo dobo in novo pravo pot. Po naših morjih pluje veliki krmar, med ljudstvom se počuti kot riba v vodi in zdi se, da je zgodovina vnovič na pragu preskoka iz kvanitete v kvaliteto. Velik človekoljub in arhitekt prihodnosti na čelu delovnega ljudstva ponosno nosi rdečo zastavo- simbol prelite krvi preteklih razrednih bojev. On predstavlja avantgardo, ki bo Slovenijo izsrelila med najbolj napredne narode stare celine.
Vendar vodja ni človek statike temveč v sebi uteleša zgodovinsko dovršitev dialektičnega materializma saj je v permanentnem revolucionarnem konfliktu s samim seboj. Vodja se ne more odločiti ali bi ljudstvu pot razsvetljeval s poti predsednika države, ter v tej maniri poskušal nadaljevati pot humanizma, ki jo je začrtal že njegov veliki predhodnik- neustrašni borec s silami teme, podiralec stereotipov o pasji prehrani, ter človek, ki je svoje prave kvalitete razkril tako pozno, da smo v njihov obstoj nekateri skeptiki že dvomili in bili za to tem bolj radostni, ko so le te zažarele v samem nebeškem blišču.

Ali pa naj vodja svojo pot nadaljuje po nemara malce bolj trnovi poti, ki mu jo je utrl njegov drugi predhodnik- človek gora, ki se rad spusti tudi med preprosto ljudstvo in z njimi sproščeno poklepeta (resnici na ljubo je prav on zaslužen za sproščeno Slovenijo, po kateri smo hrepeneli več kot šestdeset let, op.p.).
Gre za človeka širokega srca, kateremu je oblastniška funkcija prej v nadlogo kot v zadovoljstvo, bojda naj bi se večkrat izrekel, da mu zgodovinsko- politični vzor predastavlja Friderik Veliki, pruski razsvetljeni absolutist, katerega maksima je bila nedvomno občudovanja vredna in toliko bolj velja v našem primeru: “Sem zgolj prvi hlapec svojega ljudstva”.
Nekatere predrzne glave govore tudi o tem, da gre pri našem gorniku za zgodovinsko utelešenje Prešernovega povodnega moža, a v podporo tej nazaslišani tezi ponudijo zgolj isto ime izbranke gornika in povodnega moža.
Vendar naš vodja verjame, da se paralela tu ne konča ter izpostavlja, da gornikova izbranka v resnici ni Urška temveč Slovenija ter, da je stanje alarmantno saj nas v primeru, da ne spremenimo oblasti čaka podobna usoda kot Urško- končali bomo med pralnimi stroji in bicikli na dnu Ljubljanice. To pa prav gotovo ni usoda, ki bi si jo kleni Slovenci želeli. Zato smo prepričani, da ima veliki vodja prav, ko se posvetuje z ljudstvom katero funkcijo naj prevzame. Vendar pa smo sami globoko prepričani, da to v resnici ni prava dilema in da bi se morali spraševati o načinih, ki nam bi omogočili, da vodja prevzame, kar obe funkciji, tako predsedniško kot premiersko. Zakaj bi narod puščali v negotovosti v njegovih najtežjih trenutkih?
Dovolj je odlašanja, nemudoma si oglejmo še citat, ki ga je vodja dal v intervjuju za nek mladinski časnik, ter je dostopen tudi širšemu delovnemu ljudstvu:
“... a vsi pač ne bodo zmagovali. Čeprav mora biti Slovenija skupnost zmagovalcev, bodo obstajali ljudje, ki bodo v tem tekmovanju poraženi. Za te mora obstajati neki sistem solidarnosti, ki jih bo varoval pred tem, da bodo postali žrtve tekmovalnega sistema.“

But seriously edina resničan dilema pahorizma(ali morda pahorjanstva) je ali naj ga uvrstimo v humanitarno ali filantropsko šolo. V nadaljevanju podajam obe kot ju je pred 160 leti definiral Marx v Bedi filozofije:
“Nato pride humanitarna šola, ki si žene k srcu slabo stran današnjih produkcijskih odnosov. Da bi si pomirila vest, skuša resnična nasprotja kolikor pač mogoče prikriti; odkrito obžaluje stisko proletariata in nebrzdano konkurenco med buržuji; delavcem svetuje, naj bodo zmerni, naj marljivo delajo in rode malo otrok; buržujem sporoča preudarnost v njihovi produkcijski vnemi. Vsa teorija te šole je obsežena v neskončnem razlikovanju med teorijo in prakso, med načeli in rezultati, med idejo in uporabo, med vsebino in obliko, med bistvom in resničnostjo, med pravico in dejstvom, med dobro in slabo stranjo.
Filantropska šola je izpopolnjena humanitarna šola. Ona zanikuje nujnost nasprotja, hoče narediti iz vseh ljudi buržuje, hoče uresničiti teorijo, kolikor se razlikuje od prakse in ne vključuje nasprotja. Samo ob sebi se razume, da je v teoriji lahko odmišljati protislovja, na katera v resničnosti na vsakem koraku zadevamo. Ta teorija bi postala potem idealizirana resničnost. Kategorije, ki so izraz meščanskih odnosov, hočejo filantropi torej obdržati brez protislovja, ki je njihovo bistvo in od njih neločljivo. Domišljajo si, da resno pobijajo meščansko prakso pa so bolj buržuji kot drugi.”

Izvor družine, privatne lastnine in države- VII. in VIII. poglavje

Zaradi časovne stiske in pomanjkanja izvirnih idej, tokrat izjemoma objavljam malce drugačen prispevek. Gre za povzetek dveh poglavij Engelsovega dela: Izvor družine, privatne lastnine in države, ki sem ga napisal za potrebe bralnega krožka v katerem se ukvarjamo z deli Marksa&Engelsa. Skupaj z Sveto družino, Komunističnim manifestom (oboje pisano v navezavi z Marksom), ter Anti-Dühringom in Položajem delavskega razreda v Angliji (Engelsovi samostojni deli), spis nedvomno predstavlja vrhunec Engelsove misli.
Vsakdo, ki bere omenjena dva možaka kaj hitro spozna, da si na teoretski ravni nista bila enakovredna in da je bil Engels, kot je priznaval tudi sam vedno le druga violina. Vendar navkljub temu ne velja popolnoma zanemariti teoretskih dosežkove za katere je zaslužen tudi Engels. V omenjenem delu Engels poskuša v maniri dialektičnega materializma sintetizirati Morganov in Marksov model zgodovinskega razvoja. Lewis Henry Morgan, eden najpomembnejših ameriških antropologov je bil znan protagonist socialnega evolucionizma. Oglejmo si zgolj na hitro osnovne črte socialneg evolucionizma- v osnovi gre za logični nasledek razsvetljenskega projekta. Zaznamuje ga teza o eni univerzalni zgodovini ter enosmernosti razvoja, kulturna oziroma socialna revolucija v tem smislu poteka skozi več faz, od najprimitivnejše do najnaprednejše. Pomembno je tudi, da ni mogoče nikakršno preskakovanje posamičnih faz. V.Godina briljantno povzame:
„... če smo „mi“ bolj razviti, „oni“ pa manj razviti, so „oni“ nekakšni živi fosili, ki nam dajejo možnost videti, kakšni smo bili „mi“, ko smo (v davni preteklosti) še bili na tisti stopnji kulturne oziroma družbene evolucije, na kateri so danes „oni“. Ali povedano drugače: neevropske kulture in družbe so živa preteklost evropskih kultur in družb; enako kot so evropske kulture in družbe utelešena prihodnost neevropskih kultur in družb."
Fascinantno pri Morganovi teoriji, ki je tako kot vse druge v zadnji instanci otrok svojega časa, ni deklerativno izrekanje za rasizem (Morgan je bil med Indijanci zelo cenjen), ta je namreč prisoten implicitno in je bil preko kulturnega relativizma tudi znanstveno zavržen. Fascinantno je da zahodna kolektivna zavest ostaja fundamentalno morganovska, v tem oziru je Morgan obče pripoznana in popolnoma nereflektirana resnica. Povsem naravno in zdravorazumsko je še zmeraj govoriti o državah v razvoju, razvoj kot tak pa seveda pomeni privzem hegemonskega modela v vseh pogledih tako kulturnem, ekonomskem, političnem...
Že Marx sam je poglobljeno študiral Morgana, ki je v svojem času vseeno predstavljal vrhunec antropološke misli, ter si ob tem delal zapiske, na osnovi katerih je Engels kasneje sintetiziral* Morganovo in Marksovo shemo zgodovinskega razvoja.
Morgan zgodovino v osnovi deli na: divjaštvo(zgodnje, srednje, visoko), barbarstvo(zgodnje, srednje, visoko), civilizacijo in oživitev prvotne ureditve. Engels celotno obdobje divjaštva in barbarstva označuje za primitivni komunizem, civilizacijo razčleni po Marksu na: sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem. S propadom družb temelječih na privatni lastnini, pa Morganova oživitev prvotne ureditve pomeni Marksov razviti komunizem.
Na tem mestu bi opozoril, da sta po mojem prepričanju tako naravno stanje in iz njega izhajajoča oziroma vanj na višjem nivoju vračajoča se utopija, dve plati iste iluzije. Vsekakor pa bi bilo to tezo potrebno podrobneje razdelati, a o tem kdaj drugič.

*na tem mestu bi veljalo nevesti še en citat prof.Godine, ki s svojo šaljivostjo odstre ključni problem Engelsove sinteze:
„Opozoriti velja, da se je na pot sinteze odpravil kar se da pomankljivo opremljen: več ali manj le z Marksovimi izpiski iz Morgana, Lubbocka, McLennana pod pazduho. In z dobro vero- ki se je kasneje pokazala za povsem utemeljeno (in kot celo boljši, pomembnejši in učinkovitejši del njegove opreme kot pa so to bili Marksovi izpiski)- da bo sklicevanje na Marksovo avtoriteto kaj pomagalo.
Kar v resnici tudi je."



VII. Gens pri Keltih in Nemcih
V sedmem poglavju se Engels posveti razdelavi Keltskega in Nemškega gensa. V okviru prvega obravnava Irsko in Škotsko, za kateri opaža, da bi ju po vsej verjetnosti še kar preveval gens, v kolikor ga ne bi iz glav njunih ljudstev načrtno izbijali Angleži s svojo zakonodajo, sodišči in orožjem. V tej luči so zanimivi starowelški zakoni po katerih je zakonska zveza postala neločljiva oziroma neodpovedljiva šele po sedmih letih, v katerem koli trenutku pred pretekom te dobe pa sta lahko zakonca lahko ločila. V tem primeru je žena razedelila imetje na dva dela, mož pa je izbral svoj del. Med fascinantne, a v tistem času povsem upravičene razloge, za ženino ločitev od moža je spadal tudi slab zadah moža.
Na Irskem je imela žena ob ločitvi prav tako velike ugodnosti, pripadala ji je celo odškodnina za njene hišne posle. Vse do 17. stoletja, ko so jo angleški juristi spremenili v domeno kralja, je bila na Irskem vsa zemlja last klana oziroma gensa. Vendar gens v krvi živi še naprej. Engels pravi:
„Irski kmetje se dele pogosto v stranke, ki slone na dozdevno popolnoma nesmiselnih in brezumnih razlikah, ki so Angležem popolnoma nerazumljive in za katere se zdi, da nimajo nobenega drugega namena, kakor da dajejo povod za priljubljene praznične pretepe ene frakcije z drugo. To je umetno oživljanje, posmrtni nadomestek za razbite gense, ki na svoj način dokazujejo žilavost podedovanega gentilnega instinkta“.
V nadaljevanju Engels polemizira z rimskim zgodovinarjem Tacitom in na začetku ugotavlja, da ni dvoma o tem, da Nemci do preseljevanja narodov ne bi bili organizirani v gense. Kot zanje posebej značilno navaja materinsko pravo, kar pomeni, da je bila krvna vez med stricem po materini strani in nečakom precej pomembnejša kot vez med očetom in sinom. Materinsko pravo se je kasneje umaknilo očetovskemu vendar pa se je ta tradicija vlekla še globoko v srednji vek. Oblika zakona pri Nemcih je bil parni zakon, ki je postopoma prehajal v monogamijo. V poljedelstvu je prevladovalo kolobarjenje, kar pomeni, da so obdelovalci vsako leto pustili določen del zemlje,kar pomeni, da ga niso obdelovali ter mu na ta način omogočili regeneracijo.
Izvemo tudi, da so Nemci stanovali v hišah iz hlodov, njihova obleka je bila primitivna in povečini narejena iz živalske kože, prehranjevali so se z mlekom, divjimi sadeži, ovseno kašo ipd. Njihovo bogastvo je bila živina, a še ta bolj slabe pasme: majhno zakrnelo govedo, brez rogov in majhni, počasni poniji. Z denarjem se niso kaj prida bavili, za zlato in srebro jim ni bilo mar.
Uporabljali pa so tajno runsko pisavo, ki so se jo posluževali pri svojih čarovnijah, vsake toliko pa so tudi koga žrtvovali.
Engels povzema, da gre za ljudstvo, ki se je pravkar povzpelo iz srednje stopnje barbrastva na višjo. Višji stopnji barbarstva pa ustreza tudi višja politična ureditev, po Tacitu lahko sklepamo, da so že imeli svet poglavarjev, ki je odločal o manj pomembnih zadevah. Poznali so tudi ljudsko skupščino, katera je odločala o pomembnejših stvareh. Predsedoval ji je kralj ali plemenska skupščina in ljudstvo je odločalo- „ne“ z mrmranjem, „da“ z vzklikom in žvenketom orožja. Ljudska skupščina je bila obenem tudi sodna skupščina; v njej so predlagali in razsojali tožbe, v njej so izrekali smrtne obsodbe, in sicer so izrekali smrtno kazen samo za strahopetnost, veleizdajo in nenaravno pohotnost.
Skupščinski sistem je bil tako kot pri Grkih in Rimljanih seveda podvržen uzurpaciji, še posebej s strani vojskovodij. Bolj kot vzpostavitev neomejene vladavine pa je vznik tovrstnih tiranov rezultiral v trganju vezi gentilne ureditve. Tako so se denimo osvobojeni sužnji, kot ljubljenci novih kraljev lahko povzpeli precej visoko v oblastni hierarhiji. Pri porajanju kraljestva so imele močno vlogo pospeševalca tudi: spremstva [Gefolgschaften]. Zadeva je potekala sledeče: vojskovodja, ki je zaslovel je okrog sebe zbral ambicioznih in boja željnih mladcev, ki ga je v odnosu do njih vzajemno vezala osebna zvestoba. Nepretrgane vojne in roparski pohodi so osmišljevali tovrstne druščine.
Engels zaključi, da je za nemška plemena, ki so se združila v ljudstva v splošnem veljala ista ureditev kot pri Grkih in Rimljanih, tj. Ljudska skupščina, svet gentilnih starešin ter vojskovodja, ki že sega po resnični kraljevi oblasti.
Brž ko je družba prestopila meje, v katerih je zadoščala ta ureditev, je bilo z gentilnim redom pri kraju; na njegovo mesto je stopila država.



VIII. Nastanek države pri Nemcih
Na začetku osmega poglavja izvemo, da so bili Nemci zelo številno ljudstvo. V primerjavi z Irokezi, ki so na svojem vrhuncu šteli okrog 20.000 članov, je imelo povprečno nemško pleme, kar petkrat več članov, nakatera plemena pa so celo presegala to številko. Cezar je ocenjeval, število Usipetrov in Tenkterov, ki so živeli na levem bregu Rena, na ospuljivih 180.000 glav.
Za primerjavo lahko povemo, da London, ki danes s skorajda osmimi miljoni prebivalcev predstavlja največje mesto v Evropski Uniji, šele v 17.stoletju preseže to številko. Celotna populacija Nemcev pa je še večja, v kolikor v računico vštejemo še nemške jezikovne skupine, ki so živele ob Donavi in vzdolž Krpatov. Približni seštevek vseh nemških plemen na začetku našega štetja tako nanese neverjetnih šest miljonov. Po naselitvi Germanije pa se je prebivalstvo množilo še hitreje, najdbe rimskih novcev iz 3.stoletja v šlezviških močvirjih, tj. na današnji meji med Nemčijo in Dansko, nakazujejo, da je bila v tem času že razvita kovinska in tekstilna produkcija, prav tako pa je moral biti živahen promet z rimsko državo. Bogatejši sloji so že posegali po luksuznih dobrinah.
Nemci so bili torej v popolnem razmahu in so nenehno širili svoje ozemlje ter s tem čedalje bolj pritiskali na obstoječe meje rimske države. Engels pravi:
„Onemogla, brez krvi in pomoči, je bila rimska država konec 5. stoletja odprta vdirajočim Nemcem. Nekaj strani prej smo stali ob zibelki antične grške in rimske civilizacije. Tu stojimo ob njeni krsti“.
V stoletjih svoje hegemonije je rimsko cesarstvo predstavljalo vseobsegajoči stroj, ki je mlel večino obstoječega sveta, sredozemski talilni lonec v katerem so se vsi jeziki morali umakniti latinščini, nacionalnih razlik ni bilo več. Rimska uprava in rimsko pravo sta povsod razkrojila stare rodovne zveze in s tem poslednji ostanek krajevne in nacionalne samodejavnosti. A kot vsi, se je tudi ta sistem naposled zapletel v nerazrešljiva protislovja. Čim bolj je država propadala tem bolj so rasli davki in dajatve, tem nesramneje so uradniki ropali in izsiljevali. Latifundijsko gospodarstvo, osnovano na suženjskem delu se ni več izplačalo- še zmeraj pa je predstavljalo takrat edino možno obliko velike agrikulture. Zatorej so velika zemljišča razkosali enega za drugim, ter jih spet začeli obdelovati na drobno.
Posebej zanimiva pa je bila situacija s sužnji kot produkcijskim faktorjem obstoječe dobe, velika večina prebivalstva si jih namreč več ni mogla privoščiti, zato so prevladovali predvsem hišni in luksuzni sužnji bogatašev. Odmirajočega suženjstva je bilo torej, kar za znaten delež prebivalstva, s tem pa je bil tip produkcije vpet v težaven antagonizem- na eni strani mnoštvo produktivnega dela kot dejavnosti, ki priteče samo sužnjem, kar seveda ni vredno svobodnega rimskega državljana, ter na drugi strani ogromno število slednjih. Engels povzame:
„V tem je bila slepa ulica, v kateri je rimski svet obtičal: suženjstvo je bilo ekonomsko nemogoče, delo svobodnih pa moralno obsojeno. Prvo ni več moglo, drugo še ni moglo biti osnovna oblika družbene produkcije. Edino, kar je moglo pomagati, je bil popolna revolucija“.
V provincah je bil situacija nemara še slabša, koloni in svobodni kmetje so se zatekali pod varstvo mogočnikov, samo, da bi ušli rimskim uradnikom, oderuhom in sodnikom. Patron je kot pogoj postavil prenos zemljišč v njegovo last, za katere pa jim je jamčil dosmrtni užitek.
Za to, da so nemški barbari osvobodili Rimljane njihove lastne države, so jim vzeli dve tretjini vse zemlje, ter si jo razdelili med seboj. Gospodarji rimskih provinc, so morali to kar so osvojili seveda organizirati, a rimskih množic seveda ni bilo mogoče sprejeti v gentilni sistem niti jim vladati s pomočjo teh organizmov. Zaradi pritiska objektivnih okoliščin so se morali organi gentilne ureditve zelo hitro sprementi v državne organe- prišel je čas, da se vojskovodja spremni v kralja; in to se je zgodilo.
Na primeru frankovske države pa Engles pokaže še en radikalni novum, ki prihajajočo fevdalno dobo loči tako od barbarske/ nemške kot tudi sužnjelastniške/ rimske družbe. Vzpostavi se nov razred svobodnih kmetov, ki pa vendarle niso lastniki svoje zemlje. Prvo jih loči od sužnjev, drugo od barbarov.
Engels poglavje zaokroži z ugotovitvijo, da:
„...vse, kar so Nemci vsadili življenjskega in oživljajočega v stari rimski svet, je bilo barbarstvo. Samo barbari so zares sposobni, da pomlade svet, ki trpi za umirajočo civilzacijo. A najvišja stopnja barbarstva, do katere in na katero so se povzpeli Nemci pred preseljevanjem narodov, je bil najbolj prikladna za ta proces. To nam pojasni vse“.

Rendezvous z geopolitiko

Mackinderjeva teorija središčnega območja (Heartland) je imela v tradiciji geopolitične misli, nezanemarljiv domet. Nekateri dinozavri se je trdovratno oklepajo celo danes.
Vstopna točka za razumevanje njegovih izvajanj je definiranost časa, tega konceptualizira v obliki historične triade: pred-Kolumbijsko, Kolumbijsko in post- Kolumbijsko obdobje.
Za vsako od naštetih obdobij izpostavi tudi dogajanje, ki naj bi zaznamovalo duh časa: invazije azijskih hord na evropska tla, evropski čezmorski ekspanizionizem in naposled dodobra zakoličeno ozemlje in boji znotraj njega, ki naj bi zaznamovali post- Kolumbisjko epoho.
Nadvse fascinantno je, da se je znanstveno pravljičarstvo tega tipa vleklo še globoko v 20. stoletje, seveda ni presenteljivo, da je padlo na plodna tla pri drugih obskurnežih tistega časa, a o tem kasneje. Najprej se še za trenutek posvetimo gospodu Halford J. Mackinderju angleškemu geografu in geopolitiku, katerega ime je v zgodovino zapisano tudi zaradi njegovega hribolazenja, po gori Kenija, katero se je v dobri evropski maniri zapisalo kot prvo v zgodovini. Gospod Mackinder spada med tisti tip serioznih znanstvenikov, ki v dobri veri ustvarijo/ skonstruirajo svoj predmet preučevanja, nato pa se v skladu s sveto preproščino naivno navdušujejo kako lepo se predmet preučevanja ujema z njihovim analitskim/ razlagalnim aparatom.

Dovolite mi, da omenim še enega šaljivca iz znanstvene tradicije, ki danes leži na smetišču zgodovine, tj. G.Tarde naj za voljo boljše ponazoritve navedemo odlomek iz njegovega pronicljivega teksta Zločini množic: „Omeniti je treba, da imajo množice, naj bodo strašljive ali vesele, zlobne ali navdušene, nenehno težnjo po opitosti, čeprav jih sestavljajo sorazmerno trezni ljudje. Njihova žeja je nepogasljiva. Kadar ropajo, je njihova največja želja prodreti v klet in sode.“ Človek začuti pravo olajšanje, ko naposled izve, da vsa množičnost temelji na alkoholu, tako kompleksni dogodki kot so bili francoska in oktobrska revolucija, niso bili nič drugega kot divjanje pijanih množic, prav tako kot današnji koncerti in zabave niso nič drugega kot francoske in oktobrske revolucije v malem. Bistvo agregata je alkohol, kaj pa drugega. Vrnimo se k prvemu komedijantu, teorija središčnega območja s povedanim namreč še nikakor ni izčrpana. Poleg dogodkovnega vpogleda (kdo bi si mislil, da lahko svetovno zgodovino reduciramo na en dogodek, a Mackinderju uspe celo to), izvemo tudi kaj so bila prevladujoča transportna sredstva vsake epohe: konji in kamele v pred- Kolumbijski dobi, sledi jim splošna plovba v službi graditve evropskega kolonialnega imeprija in naposled v post- Kolumbijskem obdobju železnice, ki prepletajo kopno. Kot pravi sistematik (človek dobi občutek, da ima opravka z otročjim Heglom, katerega Um v zgodovini je zavil v prvo gostilno in v alkoholnih hlapih začel fantazirati o svoji Zgodovinski neumnosti ) gospod Mackinder nima srca, da nas ne bi obdarili tudi s tretjo triado. Tokrat je govora o geografskih področjih in hegemoniji izvirajoči iz le teh, v kronološkem zaporedju: azijske stepe in zemlja, morje in evropski kolonialni imperij in naposled zemlja, tj. moč tistih, ki nadzorujejo središčno območje.

Naj na tem mestu natančneje opredelimo zloglasno središčno območje, gre za območje, ki ga je v največji meri zasedala Sovjetska zveza, danes pa spada pod suverenost Rusije.Mackinder pravi: „Kdor obvladuje vzhodno Evropo obvaduje središčno ozemlje, kdor obvladuje središčno ozemlje obvladuje Svetovni Otok, kdor obvladuje Svetovni Otok obvladuje Svet.“ Okrog središčnega območja, se vijeta še notranji (Kitajska, Turčija, Indija, Avstrija in Nemčija) in zunanji (Avstralija, Kanada, VB, Južna Afrika, ZDA in Japonska) krog. Gospod Mackinder v rokavu skriva še en as, izkaže se namreč, da so ZDA dejansko vzhodna sila. Naš cenjeni geopolitik mejo med vzhodom in zahodom postavlja v Atlantski ocean, raje kot pa da bi ostal pri ustaljeni demarkacijski liniji v Pacifiku. Kako je torej mogoče, da je klasik takšnega kalibra, danes popolnoma pozabljen obenem pa na višjem nivoju še skoz in skoz prisoten v kolektivni zavesti. Enega od razlogov za povsem upravičeno pozabo lahko iščemo v nacistični izpeljavi in prikrojitvi njegovih idej. Zavoljo tega se ustavimo še pri enem znanstvenemu pristopu na katerega je v veliki meri vplival prav Mackinder. Govora je o poti, ki jo je ubral Karl Haushofer, njegove izpeljave so bile enako odmevne v nemški geopolitiki kot so bile tiste Mackinderja v britanski. Haushoffer je geopolitiko obravnaval kot neizogibno in imanentno vsaki državi. Poudarjal je da v kolikor bi nemška znanost geopolitiko koncipirala drugače, bi bil lahko izid I. Svetovne vojne drugačen.

V svojih izpeljavah je izpostavljal nujnost lebensrauma, življenjskega prostora, katerega povečanje naj bi nemci dosegli s širitvijo na vzhod- drang nach osten. Med učenci Haushofferja je bil tudi nadebudni Rudolf Hess, Hitlerjev namestnik, ki je med vojno poskušal doseči premirje z Veliko Britanijo in je v maniri komandosa s svojim letalom odletel na Škotsko skočil s padalom si pri doskoku zlomil gleženj in seveda bil nemudoma zajet kot vojni ujetnik. Po koncu vojne je preostanek svojega življenja preživel v zavezniškem zaporu Spandau, kjer je naposled pri svojih 93, tj. leta 1987 storil samomor. Zanimivo je, da je potem, ko sta bila izpuščena še zadnja dva zapornika(A. Speer in von Schirach) od sedmih, ki so bili sploh kdaj zaprti, ostal nadaljnjih dvajset let sam v ogromnem zaporniškem kompleksu, ki je bil v osnovi mišljen za 600 zapornikov. A, vrnimo se k Haushofferju, ni presentljivo, da so njegove ideje naletele na plodna tla pri revanšizma željnih pripadnikih nacionalsocialistične stranke, saj so njihove apiracije docela legitimirale. Kakšno dovršitev so omenjane zastavitve doživele v življenju in delu A.Hitlerja na tem mestu ni potrebno posebej izpostavljati.

Nemara ne bo odveč, če navedemo fascinanten odlomek iz Wallersteinovega dela Zaton ameriške moči, v odlomku je sicer govora o genocidu, vendar gre pri geopolitiki za podobno transformacijo, tudi njo so Nemci namreč vzeli resno. „Zakaj so bili potem vsi tako razburjeni zaradi nacizma, vsaj po letu 1945? Odgovor je očiten in ga ni mogoče zgrešiti. Vzrok za to je bila Endlösung- končna rešitev. Čeprav so bili skoraj vsi v panevropskem svetu* pred letom 1945 odrito in veselo rasistični in antisemitski, ni skoraj nihče hotel, da bi se ta antisemizem končal z Endlösung. Hitlerjeva končna rešitev je zgrešila bistvo rasizma v kapitalistični svetovni ekonomiji. Rasizmu ne gre za to, da bi kakšno ljudstvo izključil, še manj za to, da bi ga iztrebil. Namen rasizma je, da te ljudi drži v sistemu, vendar kot nižje (Untermenshen), ki jih je mogoče ekonomsko izkoriščati in uporabljati kot politične grešne kozle" (Wallerstein 2004: 80).
Očitno je da današnja geopolitika deluje po podobnem vzorcu, gledano globalno, so za obstoj in funkcioniranje obstoječega tipa produkcije nujno potrebna ogromna območja, tako v geografskem kot demografskem smislu, katera je potrebno držati v permanentni poziciji izkoriščanja.

Geopolitika torej še živi, v liberalno demokratski paradigmi širi svoj lebensraum in s krvavimi revolucijami sesuva politične politične sistem, kjer ji je to v interesu. V tem smislu današnja geopolitika oziroma vladajoča ideologija- Weltanschauung, predstavlja bizarno sintezo nacizma in komunizma, ketere je preživela in jih vrši na višjem nivoju. Opozicija med totalitarizmi 20. stoletja in današnjo situacijo, t.i. Svobodnega sveta je torej napačna saj nas postavlja pred iluzijo, da so današnja protislovja zgolj ekscesi, tj. negativne eksternalije sicer pravične ureditve. Fukoyamovska paradigma pade na tej točki saj ne zapopade, da izkoriščanje ni nekaj zunanjega in tujega, temveč je vgravirano v samo srčiko globalne ureditve.

*Wallerstein s Panevropo misli zahodno Evropo, Severno Ameriko in Avstralazijo (Avstralijo, Novo Zelandijo in bližnje otoke v Tihem oceanu), ne pa vzhodne in srednje evrope (op.p.)

Umetnost debatiranja

Sokrat, ta stari vrag, ki ni dal miru Atencem in katerega je umetnost debatiranja, na koncu stala življenja, saj je bil primoran zvrniti čašico smrtonosne trobelike- prav on je najboljša izhodiščna točka vsakega ekskurza v občudovanje debate. Si danes sploh še lahko predstavljamo mestnega čudaka, ki nas bi žical za debate in nam ne bi dal miru preden ne bi priznali, da se je naše v izhodišču tako jasno stališče znašlo v brezizhodni zadregi, t.j. aporiji.
Najbrž bi takšen možak naletel na še bolj negativne odzive kot pa »klasični« klošar.

Kaj nam to pove o duhu časa, me niti ne zanima dejstvo pa je, da debata kot taka v javnem prostoru ni več prisotna v klasičnem smislu kot je bila v času Sokrata.
Vseeno pa se velja vprašati, če je debata v času od antike do danes doživela kakšne radikalnejše spremembe. Takšna zastavitev je v resnici v ozki navezavi z vprašanjem o evoluciji človeške narave. Debata in razpravljanje mi predstavljata eno od ključnih izraznih možnosti človeka in s tem predvsem njegove narave, tovrstno izrazno moč lahko mislimo skupaj z drugimi umetniškimi praksami kot so denimo slikarstvo, skladateljstvo, kiparstvo ipd. Vsem naštetim je skupno to da zavest udejanji svojo izraznost, ter jo s tem naredi dostopno tudi ostalim, sama debata pa vključuje nekaj esencialnega, kar ji onemogoča, da bi bila izrazno sredstvo zgolj enega idividuma.

Gre preprosto za to, da sami s sabo ne moremo debatirati. Debata je zmeraj delo vsaj dveh, obenem pa je med vsemi umetniškimi praksami najbolj izmuzljiva, med tem, ko imamo veličastne slike, kipe in skladbe, ki nas opominjajajo ne minule čase, pri razpravah nimamo tako stroge evidence, a navkljub temu je potrebno priznati, da bi prav to nemara uničilo čar tega delovanja, kot ga imenuje H.Arendt. Dialog bi v svoji osnovi namreč moral biti neponovljiv. Še prijetneje pa je, ko je spontan, prav gotovo smo se že vsi znašli v omizjih, ki niso obetali ničesar posebnega, iztekli pa so se v najbolj vehementne razprave, ki so bila plodna tla še za marsikatere kasnejše razmisleke.

Med najbolj občudovanja vredne pa vključujem dialoge, katerih motrenja so privedla do širših družbeno-političnih sprememb, v to kategorijo bi lahko uvrstili obdobje francoskih salonov, ki so bili prijetno zavetje za razsvetljensko misel, angleške kavarne, kjer se je za razliko od prvih debata vrtela predvsem okrog politike. Neštete vsebinske polemike med anarhisti socialdemokrati in komunisti so prav tako kronski primer srditih polemik.
Zimmerwaldska konferenca na primer, debata trajajoča tri dni je povzročila daljnosežen razkol v socialističnem gibanju. Prav tako so imele odločujoč vpliv na nadaljnji razvoj leve fronte tudi debate oziroma polemike, ki sta jih imela Marks&Engels z Bakuninom, Proudhonom, Dühringom ipd. Zdi se da je celotna konfliktna teorija že sama na sebi en velik konflikt, ter s tem zmeraj znova pušča odprt prostor za debato.

Prav ta permanentni idejni antagonizem se mi osebno zdi eden najboljših elementov leve fronte, nemara je celo malce ironično, da se mnoštvo gibanj, ki vsaka po svoje oznanjajo takšno in drugačno osvoboditev, enakost ipd. sama med sabo od nekdaj imela najostrejše polemike, ki so s svojo silovitostjo presegala celo kritiko, ki je bila naslovljena proti njihovim deklariranim klasičnim nasprotnikom.
Kakšna pa je vloga in smisel debate danes? Kot sem nakazal že na začetku sem prepričan, da ni radikalno drugačna kot je bila v drugih dobah. Osnovni elementi: argumentacija, vzroki za debato, barva in višina glasu, premori oziroma tišine( Duc Le Rochefoucauld je na primer razlikoval med zgovorno, posmehljivo in spoštljivo tišino) skratka celotna strutkura celega debatnega podjetja se ni bistveno spremenila.

Nemara, danes res več ne razpredamo toliko na trgih in javnih tribunah, smo pa zato priča nečemu, kar bi imenoval digitalizacija debate. Izrazita popularnost forumov, blogov in ostalih strani katerih osnovni namen je interakcija med uporabniki, nas prepričuje, da ljudje nismo izgubili potrebe po izražanju ozirama debatiranju.
Zadeva je postala precej bolj sofisticirana, specifične interese in področja zanimanja za katere bi lahko še pred nekaj desetletji neutrudno iskali sogovorce, je danes mogoče najti neverjetno hitro.

V novem letu Vam želim uspešen lov na dobre sogovorce/ke!

Nekaj gnilega je v deželi tej

Širi se kot kuga in kaže kot zdrav razum, a jasno je da ni nič drugega kot strah. Strah pred drugim in drugačnim. Povsem iracionalen in nekonsistenten- kot običajno.
Preden se posvetimo obstoječemu stanju mi dovolite krajši zgodovinski ekskurz. Narod čigar zgodovinska izkušnja, pooseblja permanentno marginaliziranost, podrejenost in odvisnost od dobre volje velikega drugega izgubi na samozavesti.
Naše samo-zavedanje kot tako je bilo v pripoznanju hlapčevske pozicije, to formo je napolnila temu primerna vsebina, medij izraza je bila lahko le literatura. Vsi, ki smo bili primorani konzumirati osnovnošolski korikulum se dobro zavedamo, kako trpljenja polna je naša pisana beseda. V to da je predpisovanje črtic, kot so Boj na požiralniku, Mačkova očeta ipd. navadno prostaštvo in kraljevska pot do tega, da dokončno zasovražiš slovensko literaturo, se niti ni vredno spuščati.
Pomembneje je to da se nenehno perpetuira obsedno stanje- izumrtje slovenskega jezika je tik pred vrati. Zdi se da je nekje za grajskimi zidovi čista bit slovenske kulture in jezika, the last frontier, ki nas varuje pred neobstojem oziroma izginotjem. Zato ni ukrepov, ki bi bili preostri, to spečo Trnjulčico je potrebno zaščititi pred lažnimi princi. Ta borba je utemeljena v zgodovinski izkušnji, ko je bil boj za ohranitev jezika dejansko razredni boj. Boja med ruralnim in urbanim, dvema lokaliziranostima antagonističnih razredov, ne gre zanemarjati in podcenjevati. Nadvse problematično pa je ko se tovrstni diskurz pojavlja v razmerah, ko ni več potreben, saj lahko v novih objektivnih okoliščinah privede zgolj do inverzije svoje izvorne vloge. Zgodovina se ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa.
Prav to pa je ključni problem slovenske kolektivne zavesti, zapadli smo v farso saj naš idejni svet ni zmogel preskoka iz kvantitete v kvaliteto. Dejanski zunanji sovražnik je postal izmišljeni notranji sovražnik. Gre za pubertetniško fazo narodovega duha, ki v iskanju lastne identitete zavrača vse drugačne. Šele preko njih pa se v resnici vzpostavi, objekt pripoznanja- je to, kar mi nismo. Zadeva svojo dovršitev doživi s tem, da ta objekt postane stvar sovraštva. S tem je negativistična definicija zaokrožena. Navznoter je prazna, okrog pa jo obkroža sovraštvo, katero onemogoča stik z realnim.
A, vrnimo se k tej kreaturi k straši po naši deželi. Kaj sploh je strah? Strah je uganka neznanega, ki se razreši s spoznanjem. Kaj je nestrpnost? Nesposobnost soočenja z neznanim in posledična negativna racionalizacija. To da je strah iracionalen smo že pokazali, a zakaj je nekonsistenten? Zato, ker ni univerzalen, temveč je prisoten zgolj v odnosu do specifičnega drugega in ne do vseh. Gre za dvoličnost brez meja, stvar gre namreč še celo tako daleč, da nas na koncu na specifičnem drugem motijo specifične stvari, ki po so take zaradi nekakšne mistične splošnosti, ki je v ozadju zmeraj prisotna. Prav to potrjuje vedenjski zakon socialne psihologije, ki smo mu ljudje nasplošno podvrženi. V primeru ocenjevanja lastnih napak povečini poudarajmo vpliv okoliščin, medtem ko pri ocenjevanju drugega zanje nismo dovzetni in krivimo predvsem osebo/populacijo kot tako.
Na tem mestu se ne zdi odveč, če navedemo komentar, ki ga je podal nemški zgodovinar Leopold Ranke v navezavi z Machiavellijevim opusom:
Bodimo pravični! Iskal je rešitev Italije, a njeno stanje se mu je zdelo tako obupno, da je menil, da ji mora predpisati strup.
Je Sloveniji potrebeno predpisati strup? Ne, vendar pa se bližamo točki, ko bo naše telo že tako zastrupljeno, da bo odpovedalo. Romska problematika, problematika izbrisanih odnos do đamije, umetna oploditev, domovi za bivše narkomane...
Vse to so odrazi pratikularnosti s skupnim univerzalnim jedrom, ki se obnavlja prav v službi zgoraj omenjenega obsednega stanja. Semantično jedro diskurzov, ki so se pojavljali ob vseh naštetih "problemtaikah" je namreč identično. Gre za klasično binarno kategrizacijo mi- oni, kjer smo mi potisnejeni v položaj žrtve, oni pa so tisti demonizirani drugi, ki nam preti z uničenjem. Takšna opredelitev se zdi skrajna, a je zgolj dosledna in logična izpeljava tega, kar je prisotno v naši kolektivni zavesti.
Kje iskati rešitve za obstoječe stanje? Nedvomno je zadeva izredno obširna in kompleksna, zato ne gojim utvar, da bomo vse skupaj rešili z dvema zamahoma čarovniške palice. Nedvomno pa je potrebno, da palico pravice začutijo parlamentarci, ki gojijo sovražni govor.
Vzrokov za nastalo situacijo namreč sploh ni potrebno iskati med preprostimi ljudmi kot so Ambružani ali Romi, navkljub svojemu deležu krivde, so oboji predvsem žrtve dlje časa trajajočega procesa. Procesa za katerega je v prvi vrsti odgovoren politični vrh, če ta vrh lahko še zmeraj nekaznovano izraža nestrpnost, ter s tem legitimira nestrpno mišljenje svojih volilcev, je s situacijo nekaj že v osnovi hudo narobe. Tu bi bilo potrebno začeti, nadalje sta ključnega pomena šolstvo in mediji- kot dve najpomembnejši ideološki instituciji v današnjem času. Skratka še obstajajo čas in možnosti za spremembe, vprašanje pa je če zanje obstaja tudi volja in interes.

Tudi vi ste lahko ameriški predsednik!

V našem prostoru smo imeli pred časom veselje spremljati pohod apologetov neoliberalizma. Klasični ekonomski liberalizem je najbolj pravoverna in za kapitalizem najbolj všečna ideologija,
v tem smislu današnji ekonomisti ne predstavljajo ničesar radikalno novega. Argumente o tem, da je vse skupaj potrebno prepustiti logiki trga je vehementno navajal že A.Smith. Morda so naši ekonomisti tako kot otroci v peskovniku in se gredo neke vrste areheologijo odkrivanja pravega bistva.
Bistva, ki je zakopano pod umazanijo delavskega boja, boja, ki je dosegel kapitalizem s človeškim obrazom. Jezdeci nove dobe nas namreč pozivajo naj se končno znebimo te umetno ustvarjene enakosti saj nas ovira pri doseganju presvetle prihodnosti. Kako ne moremo dojeti, da je vsa ekonomska politika že v osnovi zgrešeno podjetje, ko pa je nevidna roka trga tako uspešna pri uravnavanju univerzuma. No, da preidem k bistvu, med najbolj šaljive argumente bi uvrstil tistega o enakih možnostih. Načeloma se mi na takšna izvajanja niti ne zdi vredno odgovarjati, saj sem prepričan, da s tistim, ki v to verjame, ne bova našla skupnega jezika. V nadaljevanju bi želel opraviti krajšo dedukcijo katere namen naj bo, da pokaže kako zelo enaki smo v resnici...
Naše življenje se začne že pred rojstvom. Gensko smo namreč predestinirani s strani naših staršev. V tem oziru jo lahko odnesemo dobro in se razvijemo v človeško bitje, ki je kasneje relativno samostojno. Vsi pa seveda nimajo takšne sreče- v mislih nimam zgolj genskih bolezni temveč navade staršev, ki imajo lahko uničujoč vpliv na razvoj otroka. V Nemčiji, denimo se je nedavno pripetila tragična zgodba o otroku narkomanskega para, ki je postal odvisen že v materinem trebuhu. Država in njene socialne službe so v tem primeru odpovedale na celi črti, saj so otroka prepustile očetu, katerega nezmožnost za skrb in zanemarjanje so se končali z otrokovo smrtjo. Ta otrok ni imel enakih možnosti. Gre za ilustracijo tega kako zelo pomembna je močno povezana in integrirana družba, ki pomaga svojim najšibkejšim pripadnikom. Daleč od tega, da bi bili ob rojstvu nepopisan list papirja.
Starši katerim se rodimo, niso prazni automatoni, od njih ne podedujemo zgolj genov, temveč kulturo, jezik, ideologijo, religijo itd. Prav tako se ne rodimo v vakum, temveč v določen prostor in čas. To je naslednja ključna točka v loteriji rojstva, tudi geografsko smo predestinirani. Hudičeva razlika je med tem, če se rodiš v podsaharski Afriki ali pa v zahodni Evropi. Aričani povečini nimajo enakih možnosti. Vsako novo življenje se v resnici ne začne popolnoma na novo, temveč je obremenjeno s celotno zgodovino, ki je samo ni ustvarjalo temveč jo mora trpeti. Gre za verigo dogodkov, ki dovršijo kontekstualizacijo naše biti, na katere pa nimamo praktično nikakršnega vpliva.
Trik se skriva v tem, da vsesplošno zagotavljanje mita enakih možnosti služi legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda umazana laž, da uspemo v okvirih kapitalizma, je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Vsakdo je potencialni konkurent- gre za institucionalizirano paranojo, permanentno izredno stanje. V tako zastavljenih okvirih je popolnoma nemogoče imeti vsaj približno etično pozicijo, saj si z njo nakopljemo zgolj težave in podobo čudaka. V tem smislu so tudi različne humanitarne intervencije skrajno neokusno podjetje.
Če dejanski konflikt in vzrok za posredovanje tiči v človekovih pravicah, se je potrebno vprašati kdo jih je začel kršiti? Kršiti jih je začel prav Zahod, oziroma Evropa. To je bilo najbolj očitno v obdobju imperializma, ko so si evropske kolonialne sile razparcelirale svet.
S tem so se pričela stoletja brutalnega izkoriščanja naravnih in človeških virov, prostranih območij Azije in Afrike.
Bežen pogled na zemljevid današnje Afrike nam razodane absurdnost in nenaravnost meja, ki so bile potegnjene na neki konferenci in s tem grobo posegle v življenjski prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Teh krivic Evropa še zmeraj ni popravila, v resnici se izkoriščanje še zmeraj nadaljuje, le da z bolj prefinjenimi sredstvi.
Med najbolj očitne primere , ki so ga zakuhale evropske države, spada genocid v Ruandi. Tukaj gre za dvojno krivdo po eni strani so si ločnico med Tutsuji in Hotuji izmislili Belgijci in s tem naredili podlago za kasnejši genocid, po drugi strani pa genocida ni nihče preprečil. Takšnih in podobnih primerov je še ogromno.
Zato se mi zdijo humanitarne akcije(posebej te v katerih sodelujejo bivše kolonialne velesile), kot akcije piromana, ki najprej zažge gozd potem, pa ga zaradi slabe vesti začne gasiti s kozarcem vode.
Skratka enake možnosti so neverjetno posrečen mit, ob katerem človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Kot rečeno že v naslovu vsakdo je lahko ameriški predsednik. A kaj, ko je bilo do sedaj vseh triinštirideset anglo-saksonskih belcev srednjih let, protestantskega izvora.
Pa zakon, ta nas vendarle vsaj na deklerativni ravni dela za enake, mar ne? Drži, a potrebno se je zavedati, da:
»Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti, prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh.«
Anatole France

Bodimo nemogoči- zahtevajmo realno

Misel in vera v radikalne spremembe, je vsakič znova primorana osmišljevati svoj obstoj. Vladajoči družbeni red te potrebe seveda nima, saj se kaže kot stvar na sebi. Vse skupaj je nujno prikazati kot objektivno danost, v okviru katere naj se razrešujejo notranja protislovja. Kritična analiza in premotritev pa se vsakič znova kažeta kot tujek, ki ga je potrebno izrezati, iz sicer zdravega telesa sistema. Kritika je permanentni medij potencialne nestabilnosti.
V primernih okoliščinah in ključnih zgodovinskih momentih zmerja znova podeli uvid v nujnost spremembe. Gre torej za delovanje železnih zakonov zgodovine, ki vsakič znova poskrbijo, da pride do preskoka iz kvanitete v kvaliteto.
Vendar pa se današnji družbeno-ekonomski sistem kaže za precej bolj kompleksno strukturo od vseh ostalih do sedaj. V temelju lahko najdemo produkcijski proces, katerega zmožnost nenehnega revolucionariziranja je vsekakor osupljiva. Izvore kapitalizma je zgodovinsko sicer težko vmestiti, a ključna točka je prav gotovo industrijska revolucija, ki posledično omogoči, razvoj globalnega kapitalizma v katerem živimo danes. A kapitalizem ni eden, kapitalizmov je več. Čeprav se celotna zgodovina za nazaj vzpostavlja kot smiselna celota in linearno napredovanje v višave, je dejanski proces razvoja seveda drugačen. Tako kot človeško življenje je tudi življenje človeštva prepleteno z vzponi in padci, svetlimi dogodki in grenkimi izkušnjami. Prisotna je vsa pestrost, ki že po definiciji ne more zagotavljati nemotenega in nenehnega napredka. Ključni problem je, ko se vzpostavi ideološki konsenz, ki kot rečeno, zgodovino utemelji za nazaj. V primeru liberalizma se celotna družba zvaja iz atomiziranega posameznika, kateremu pritečejo že prav psihotični atributi. V mislih nimam zgolj patološkega narcisa, kot ga razvija Žižek. Ne, že osnovna zastavitev, ki jo lahko najdemo pri Hobbesu: bellum omnium contra omnes ter homo homini lupus, odraža skrajen gnev in nezaupanje v razvoj človeškega potenciala. Nezaslišana koneceptualizacija katere uničujoči vpliv je čutiti še danes. Naravno stanje je torej prostor in čas po katerem lomastijo drug od drugega neodvisni psihopati, katerih srečanja so vse kaj drugega kot stvar prijateljske debate.
O tem, da si ne predstavljam, da bi na katerikoli točki v zgodovini obstajal posameznik per se, sem že pisal. Pri Hobbesovi zastavitvi pa je neverjetna še ena predpostavka. Ljudje preidejo v družbo, ne zato ker bi spoznali, da morajo zavoljo preživetja sodelovati, temveč zato ker pragmatično ugotovijo, da nihče v resnici ni dovolj močen da bi premagal vse ostale. Logični zaključek je seveda ta, da se nepovratno podredijo vsemogočnemu vladarju ter s tem postanejo na milost in nemilost prepuščeni njegovim kapricam. Družbena pogodba je v tej maniri zgolj začasni suspenz vsesplošnega nasilja. Onkraj sistema obstoječih mehanizmov se še zmeraj nahaja vojna vseh proti vsem- le poglejte Afriko!
Takšni in podobni nesmisli so seveda skrajno neoukusni. Pravo nasilje je seveda sistemsko. Primer Afrike, pa je nadvse perverzno dajati prav zato, ker gre za nezaslišano zamenjevanje vzroka s posledico. Afrika ni zaostala, nerazvita itd. ker ne bi bila sposobna sama vzpostaviti institucij in vzorcev obnašanja, ki jih Zahod pojmuje kot neizbežne. Ne, šele desetletja načrtnega izkoriščanja, zatiranja vsakršnega poskusa pridobitve suverenosti in nenazadnje podpiranje ter vzpostavitev najbolj surovih diktatorskih režimov, v času neokolonializma- vse zavoljo nemotenega dostopa do energetskih virov in surovin, so to celino pohabili do te mere, da je postala črna luknja na zemljevidu sveta.
Morda bi bilo bolje reformulirati klasično liberalno pojmovanje svobode in dejati: Moja svoboda se začne tam, kjer se konča življenje drugega.
Nič ni samoumevno, stvari, ki se želijo pokazati za docela nevtralne, so velikokrat rezultat dolgega boja med nasprotujočimi si silnicami. Res je vredno raziskovati, povsem običajne pojave, pri katerih se nam često zgodi, da odkrijemo skriti kod, tihi konsenz in nenazadnje mit v katerega se ne spodobi dvomiti. Prav to pa je potrebno rušiti, saj je kritika vsega obstoječega edini način za celovito razumevanje neke zgodovinske danosti. Oziroma kot bi dejal Lenin potrebna je: Konkretna analiza konkretnih razmer.
V trudu za razumevanje pa se neizogibno srečavamo z mnoštvom problemov. Nemalokrat nas lahko prevzame vseprežemajoči občutek nemoči, gnev ali pa skrajni obup nad dano situacijo. Vse to je mogoče in tudi popolnoma človeško, a za utemeljeno analizo brez posebne vrednosti. A, o tem kdaj drugič. Naj rajši zaključim z opogumljajočim citatom, ki že anticipira tovrstne etične zadržke:
Vsi reakcionarji so papirnati tigri. Izgledajo zastrašujoče, a v resnici niso tako močni. Dolgoročno gledano, niso reakcionarji tisti, ki imajo moč, temveč jo ima ljudstvo.
Mao Zedong

Kvaliteta življenja

Po tritedenskem bivanju v Portsmouth-u (pristaniško mesto približno enake velikosti kot Ljubljana, obenem pa tudi rojstno mesto admirala Nelsona in C.Dickensa in še nekaterih drugih veljakov, sicer pa skrajno provincialno), sem ugotovil, da je nemara najbolj očitna razlika med našim in otoškim življenjem, razlika v kvaliteti življenja.

Ne nameravam pisati o teh dveh konkretnih tipih, temveč bi želel razmišljati o splošnejši zastavititvi tega vprašanja.
Kaj je kvalitetno in kaj ne, je že samo na sebi problem. Sam se nameravam posluževati binarne kategorizacije. Nadalje izhajam iz predpostavke, da je človeško življenje ustvarjajoči kaos, ki svoje zadovoljstvo najde v razvijanju oziroma razgrinjanju samega sebe. Prav tako trdim, da smo generična bitja, zatorej je celovito doseganje tega možno le v, in skozi skupnost oziroma interakcijo z drugimi. V tem smislu se mi kvalitetno življenje ne kaže toliko kot odsotnost prisile, temveč bolj kot prisotnost fundamentalne življenjske strasti.
Za vse našteto so potrebni določeni materialni pogoji, katerih prisotnost omogoča realizacijo ali vsaj ponuja možnost zanjo. V primeru odsotnosti le teh, je še bolj kot ta gola faktičnost, problematičana odsotnost percepcije praznega prostora v kolikor naj bi se ta vzpostavljal kot alternativna danost, že obstoječi konkretnosti. Skratka gre za to, da če nečesa ni je to zmeraj znova potrebno šele izumiti, v nasprotju s tem, ko nekaj že je in je lahko to v kateremkoli trenutku aktivirano in rabljeno. Kam nas vse to pelje? Želel bi si, da v smer, ki pod kavlitetnim življenjem pojmuje integriranost in vpetost v mrežo socializacijskih momentov katerih dorečitev je nemogoča in protislovna naloga. Življenje soočeno z nenehnim tokom in zatorej primorano vedno znova posluževati se razuma, te čudovite danosti.
Gre torej za dva atributa, interakcija in mišljenje, ki seveda logično izhaja iz nje. V tej liniji, mišljenja in delovanja ne ločujem kot to počne denimo H.Arendt. Sledim pa ji v njeni fascinaciji nad grškimi logosom in kot je razvidno je moja opredelitev kvalitetnega življenja, v marsičem sovisna z grško. Nemara ne bo odveč, če se še enkrat spomnimo grškega ločevanja med Polisom in Oikosom. Polis katerega tako velikokrat omenjamo kot prvo moderno politično ureditev je odraz demokracije, ki je as good as it gets. Resda je imela manj kot polovica prebivalcev Aten državljanske pravice, a tisti, ki so jih imeli so se jih tudi dejansko posluževali. Stari atenec je bil dejansko zoon politikon, ki je razpravljal o sprejemanju skupnih odločitev in je to prakso dojemal kot nekaj življenjsko pomembnega. Ne zgolj kot nesmiselno prisilo, ki tako ali tako ne razultira v ničemer bistvenem, kot se zdi danes. Današnji človek je povečini idiot. Seveda ne želim nikogar žaliti, čeprav izraz niti ni napačen.
Poglejmo si izvor besede, gre seveda za grško besedo idiōtēs, ki je sprva pomenila posameznika, ki nima posebnih veščin, privatnega državljana oziroma posameznika. V pozni latinščini, prav tako pa v starejši francoščini je beseda označevala neizobraženo in ignorantsko osebo.
Problematično, v tem pogledu, je seveda to, da so bile predvsem ženske zreducirane na privatno sfero, oziroma oikos. V njej so sicer imele vpliv, obenem pa jih je prav to zaznamovalo, kot tiste, ki se ukvarjajo s postranskim oziroma nebistvenim. Skratka polovica človeštva je bila že z rojstvom a priori obsojena na status idiota. Kot vemo se je ta problem razršil(vsaj deklerativno) šele nedavno.
Erozija javnega torej. Nemara pa gre za virtualizacijo, kot novo kvaliteto javnega. Nekakšna bizarna sinteza mnoštva privatnih lociranosti, ki se povezujejo v digitalizirano javno. Umetni horizont, ki privatno dela za javno in javno za privatno. Prav gotovo omrežje omrežij zastavlja vprašanja in izzive na katere zaenkrat še ne moremo zadovljivo odgovoriti, saj se njihovih posledic še ne zavedamo.

Kratek poskus zgodovinske umestitve levice in desnice

Tako, iz planinskega raja sem se vrnil, orla in kače nisem srečal sta mi pa zato delala družbo pajek in potepuški maček. Zato sem se bolj kot perzijski prerok počutil kot obskurni gorenjski čarovnik. Tole pa sem v tem času spesnil, kot razkriva že naslov je obravnavana tematika zelo neskromno zastavljena...


Prepričan sem, da je današnja levica v globoki krizi. S tem nimam v mislih zgolj Slovenije, ki je v nebo vpijoč odraz tega, temveč trdim, da gre za pojav globalnih razsežnosti. Preden se spustimo v podrobnejšo kritiko pa bi vseeno veljalo vsaj okvirno definirati to, kar je na tapeti. Za zadovoljivo razumevanje vsakega pojava pa se mi zdi nujno tega obravnavati v historični perspektivi. Prav to bom poskušal storiti tudi sam.
Rez med levico in desnico povečini vmeščamo v čas nastanka industrijske družbe in s tem vzpona antagonizma med delom in kapitalom. Takšna opredelitev oziroma ločnica pa je tekom zgodovinskega razvoja postajala vse bolj zabrisana in nejasna. Današnji antagonizem je prefinjen do te mere, da se zdi, da sploh ne obstaja. Zato se konceptualizacija osi levo-desno, ki je vezana na fordistični tip produkcije, kaže kot redukcionizem katerega je potrebno preseči. Vrnimo se torej nazaj v zgodovino in se vprašajmo, če lahko ločitev zasledimo že prej. Prepričan sem, da lahko in tako moramo tudi storiti. Vsaj od takrat, ko govorimo o človeku kot o zoon politikonu, lahko govorimo tudi o ločitvi med desnico in levico. S tem imam v mislih seveda grški polis, kot prvo zahodno politično ureditev modernega smisla. Agora kot javni prostor par excellence, je bila že takrat polna polemik, ki so se nanašale tudi na vprašanja svobode, enakosti, ekonomije, zunanje politike itd. In res, lahko bi dejali, da ločnica med physis in nomos, ki vznikne v tem času, v temelju zaznamuje tudi samo levico in desnico. Na eni strani se torej soočamo z utemeljitvijo, ki svojo legitimnost črpa v naravi. Neenakosti, ki izvirajo iz nje so v tem pogledu determinanta, kateri posameznik ne more uiti. Poskusi preseganja te pa so zgolj odraz lažne morale in umetne solidarnosti. Tovrstna teza, ki jo je kasneje mojstrsko dovršil Nietzsche ima svoje izvire že v sofističnih krogih antike. Kalikles denimo je njen močan protagonist. Trazimah, čigar teza, da je: »Pravičnost korist močnejšega« in s tem iztočnica Platonove Države, prav tako očitno zastopa prevlado physisa. Gotovo bi se našel še kakšen sofist, ki spada v to kategorijo. Ni presenetljivo, da je bilo tovrstno mišljenje od nekdaj blizu vladajočim krogom, katerim je služilo kot sredstvo za afirmacijo oblasti.
Po drugi strani pa Platon, sicer tudi sam aristokrat, zastopa neprimerno bolj demokratično naziranje. Navkljub vsem kritikam, ki letijo na Državo, kot delo, ki je zametek totalitaristične ureditve, je le to vseeno monumentalni prispevek h politični filozofiji. Prepričan sem, da lahko vse večje ideologije v njej najdejo dele, ki bi jih brez težav označile za svoje. A bistvo se skriva drugje, kot pravi že sam podnaslov: o pravici/pravičnem, je to predvsem delo, ki išče najboljšo možno ureditev. V tem oziru je pomembno, da izvore in razloge za pravičnost išče v družbi in ne toliko v naravi. Narava se namreč kaže kot zavest izven sebe, ki pa kot totaliteta vseeno in prav zato deluje usklajeno. Družba in individum v njej pa je po drugi strani zavest na sebi in je samodoločujoča. Ta presežek, praktično poimenovan tudi meta-jezikovna zmožnost, pa je tisti element, ki nas dela za enfant terrible toka evolucije. Skratka gre za to, da je človek nekaj radikalno drugačnega od narave in pri iskanju pravičnega družbenega sistema si ne bi smeli privoščiti enoznačnih preslikav iz narave. Gledano strukturno se trajna implementacija pravice lahko udejanji zgolj v nomosu. Kar je spoznal že Platon v svojem poznem delu Zakoni. Navkljub temu pa nikoli ne moremo preceniti ključne vloge, ki jo v političnem procesu že od nekdaj igrajo modri vladarji. Solon kot eden najmodrejših politikov te dobe, je mojstrsko presegal in umirjal razredni antagonizem takratne družbe. Veleposestnikov ni razlastil , temveč je vsakomur po pravici pustil toliko kot mu pripada- s tem se je izognil njihovemu srdu. Najrevnejše in celo zasužnjene državljane pa je pomilostil, ter vsakemu odredil košček zemlje- s tem pa si je pridobil njihovo naklonjenost.
V času Rimskega cesarstva težko govorimo o demokraciji, resnici na ljubo zaradi obsežnosti zaradi imperija ta tudi ne bi bila izvedljiva v neposrednem grškem smislu. Sam izostanek demokracije pa še ne pomeni, da družbene napetosti niso obstajale. Prav gotovo jih ni primanjkovalo, v tem in v vzniku zmeraj bolj kompleksne strukture vladanja velja iskati tudi vzroke in potrebo za bliskovit razvoj prava. Rim kot tak tudi lepo nazorno pokaže dva tipa družbenega oziroma političnega boja, ki se potem kot stalnica vlečeta skozi zgodovino. V mislih imam sistemski in protisistemski boj. V prvem primeru gre za boj za spremembe znotraj okvirov obstoječega sistema. Boj, ki se danes odvija v parlamentu, je takrat potekal v senatu ena njegovih skrajnosti je bil seveda Cezarjev umor. Za ta tip boja je značilna zamenjava elite, oblastna razmerja in struktura moči pa v resnici nista v nevarnosti. Drug tip boja je protisistemski in v sebi nosi idejo o temeljni prenovi političnega sistema, bolje rečeno izgradnji novega na ruševinah starega. Za tovrstne boje se je uveljavilo ime revolucija. In prav to je bil v svojem času nesrečni in na propad obsojeni Spartakov upor.

Po primitivnih družbah in sužnjelastništvu je naslednji kavalitativni preskok Evropa naredila skozi fevdalizem. Kot vse velike družbene spremembe v zgodovini je bila tudi ta odraz nove ekonomske podstati. Ekonomija oziroma obstoječi tip produkcije v tem smislu ne determinira zgolj posameznikove zavesti, temveč v veliki meri opredeljuje celotno mrežo socialnih stikov. Teokracija in fevdalizem sta se v tem času pokazala kot priročna sinteza, ki sta predstavljala zmagovalno kombinacijo za nadaljnjih tisoč let. Kakorkoli se to obdobje že zdi homogena in monolitna vladavina cerkve, temu ni bilo popolnoma tako. Dokaj hitro se je namreč razvila koncepcija posredne božanske pravice. Ta sicer ne problematizira tega, da vsa oblast izvira iz boga, a vseeno poudarja, da pa sta način in oblika izvrševanja te oblasti ljudska in ne božanska. To tezo je oblikoval Tomaž Akvinski in jo katoliška cerkev zastopa še danes. Če bi torej v antiki postavili ločnico med levico in desnico na os physis-nomos, se mi zdi primerno, da za srednji vek postavimo le to na os božansko človeško. Že sam kralj je bil namreč na natezalnici med tema dvema silnicama, kot nam razkriva E.Kantorowitz, v svoji poglobljeni študiji, je imel namreč dve telesi! Prvo je bilo tega tipa, ki ga imamo veselje posedovati tudi vsi mi- rado je pojedlo kaj dobrega, zadovoljno rignilo in se zvalilo med svoje kraljevske žimnice.
Bistvo pa se seveda skriva v drugem telesu, nemara bi bilo bolje reči ideji kraljevega telesa. Tej namreč pritičejo božanski atributi in je osvobojena bedne banalnosti človeške eksistence. Prav res celotni srednji vek je osrediščen v tem antagonizmu božanskega in človeškega, v nadaljevanju je bil duh časa na srečo bolj naklonjen slednjemu.
Reformacija je znotraj sistema načela vprašanja in probleme, katere ni bilo več mogoče zadušiti trajno- duh je že ušel iz steklenice. Razsvetljenstvo pa je cerkvenemu monolitu zadalo še drug in uničojoč udarec, od katerega si cerkev ni opomogla še danes. Srčno upam, da bo tako tudi ostalo, izgubiti pridobitve sekularizacije bi bilo nepredstavljivo. Obenem pa se iz takšnih teženj ne more roditi nič dobrega.
Ne zgolj antropocentrizem in problematizacija cerkvenega primata nad indoktrinacijo družbe, temveč tudi kritika drugega glavnega stebra srednjeveške družbe, je tisto, kar dela projekt razsvetljenstva res celovit in mogočen. Ta drugi steber pa je seveda fevdalni ekonomski sistem. V tem pogledu ne gre zasluga zgolj razsvetljenski kritiki, potrebni so bili določeni pogoji, ki so jo omogočili in ji sploh dali mesto pod soncem.
Zato je poskrbel porast meščanskega razreda, širitev evropskega imperializma in kolonializma. Vse pa je bilo pogojeno z zoro novega načina produkcije, ki ga je omogočila idustrijska revolucija. Vse to je kulminiralo in doživelo svojo zgodovinsko dovršitev v francoski revoluciji.

Ogenj, ki ga je ta zanetila je navkljub poskusom zadušitve in restavracije, nazadnje prisilil Evropo, da je kot Feniks vstala iz pepela starega režima in zaživela v novem političnem sistemu.
Rodil se je tudi kapitalizem.
Kot vsaka družbena ureditev je tudi ta po začetni revolucionarizaciji doživel svojo konsolidacijo in spet so na plan udarila notranja protislovja.
J.M.Keynes ni zaman dejal, da bi mu morali na Wall Streetu postaviti spomenik.
Marx je namreč res podal najcelovitejšo analizo kapitalistične produkcije in njenih protislovij. Po Leninovih besedah gre namreč za gigantsko sintezo treh miselnih tokov, ki v marksizmu doživijo svojo sintezo. Na področju filozofije je Marx Hegla dokončno postavil na noge in s tem dokončal materialistični obrat levih hegeljancev, ki ga je začel že Feurbach. Od tod torej dialektični materializem. Prek angleške klasično ekonomske misli in izpeljave A.Smithove in D.Ricardove teorije delovne vrednosti, pa je Marx utemeljil to, kar je sam imenoval znanstveni socializem. S tem je želel poudariti razliko med njegovo in Engelsovo teorijo in francoskimi utopičnimi socialisti, ki pa navkljub temu vseeno predstavljajo tretje miselno izhodišče marksizma. Ob vsem tem bogastvu in raznolikostjo idej ni presentljivo, da stari bradač še zmeraj predstavlja železni repertoar levice, ter da je najbolja citiran avtor v zgodovini.
Na tem mestu bi tale površen zgodovinski potep zaključil in se raje vprašal kaj se lahko iz njega naučimo. Kot je dejal že Hegel:»Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo!«.
Prav s tem stavkom je povezan tudi zanimiv pripetljaj, v sredni šoli sem ga namreč imel zapisanega na platnicah zvezka za zgodovino. Ko je cenjena profesorica to opazila pa ni delila mojega navdušenja nad njim. Kasneje sem dojel, da ga je najbrž interpretirala v banalno trivialni maniri, češ z zgodovino res nima smisla izgubljati časa. Prav to pa ne bi moglo biti dlje od resnice, prepričan sem, da je Hegel s svojo izjavo želel poudariti prav nasprotno. Da je zgodovina še kako pomembna, ter da je njenemu študiju potrebno posvetiti veliko časa- glede na to da še zmeraj ponavljamo napake iz preteklosti. S tem se v celoti strinjam in prav zato sem v okviru svojih zmožnosti poskušal osvetliti historični antagonizem med levico in desnico. Če poskušam povzeti bi dejal, da so za klasično desno fronto značilni miselni tokovi, ki svoje nazore črpajo pred vsem v preteklosti in so zato predvsem tradicionalistični in konzervativni obenem pa seveda manj dovzetni za večje spremembe. Nadaljni atributi pa prav tako orišejo nekatere značilnosti... Prvič, če bi pod človeško zgodovino potegnili črto bi zlahka ugotovili, da je levji delež oblasti od nekdaj pripadal in prav gotovo tudi bo desnici. Drugič desnica vkolikor ni reakcinarna ( in s tem spet re-akcija) ne ustvarja in gradi, temveč predvsem zaseda in vlada. Tretjič prevladujoče ideološke poteze so pragmatične in predvsem v funkciji oblasti. Opredeljujočih karakteristik je prav gotovo še mnogo, na tem mestu podajam zgolj tiste, ki se mi zdijo najbolj splošne. Pošteno pa je da na podoben način »kategoriziram« še levico. Levica v zgodovini ni bila na oblasti nikoli. Oziroma so kvantitativno gledano ta obdobja tako kratka, da v totalu človeške zgodovine sploh ne bi bila vredna omembe v kolikor ne bi pustila neizbrisen kvalitativni pečat. Problem nas levičarjev je da smo v osnovi pravljičarji. Radikalni politični borci, ki verjamemo v neodtujljive pravice do svobode in enakosti( navkljub temu, kako zelo si to dvoje nasprotuje). Skratka obljubljamo in verjamemo v raj na zemlji.
Precej čudna natolcevanja za nekoga, ki je levičar, mar ne?
Nemara res, a prav brezobzirna kritika vsega obstoječega kot jo priporoča K.Marx, bi morala zavoljo resnicoljubnosti vključevati tudi levico samo. Kje torej vidim mesto levice? Mesto ima v tem, da skrbi za razvoj misli na vseh ključnih področjih človeškega življenja in je s tem napredna sila katere sinteza kritičnih analiz v primernem zgodovinskem trenutku privede do spremembe.
Spremembe, ki je seštevek neštetih dejavnikov, a povečini se zdi, da se dogodi takrat, ko so napredne sile na eni strani dovolj močne, po drugi strani pa je obstoječi sistem zapleten v protislovja, ki jih ne more več preseči. Zato je edini realpolitični element levice revolucija, vse ostalo pa je predpriprava. Kot tsunami, ki udari in nas prisili v obnovo potem pa spet obmiruje, do naslednjič. Kvantitativno raztegnjena vladavina torej vlada, dokler lahko, na neki točki pa se zgodi kvalitativni preskok in protislovja se razrešujejo na višjem nivoju. V tem pogledu je izvrstno predočitev podal Hegel, ki obči zgodovinski tok obravnava kot razgrinjajoče gibanje uma, ki mu uvid podeljuje absolut. A vseeno bi k temu dodal nekaj pomislekov, ki mi ne dajo miru že nekaj časa. Navkljub temu, da se strinjam s tem da je dialektika osnovno življenjsko gibalo jo ne bi pojmoval zgolj idealistično ali materialistično, mislim, da gre za dialektični odnos, ki se odvija med idejo in materijo. Na ta način je slika celovitejša. Moj drugi zadržek pa je naslednji, zdi se da je Hegel svetovno-zgodovinsko gibanje proti absolutu razumel kot gibanje, ki ne pozna regresij in napreduje premočrtno proti svojemu cilju. Sam mislim, da v zgodovini lahko brez težav najdemo primere nazadovanja, ko se je pokazalo, da je že pridobljeno postalo vnovič izgubljeno. Navkljub temu pa je potrebno priznati, da tovrstne restavracije niso imele dolge sape in občega kolesa niso zavrtele nazaj.
Tretji in najbolj pereč pomislek se nanša na samo tezo o absolutu, totalni sintezi, razrešitvi vseh nasprotij, celo koncu zgodovine kot pravi F.Fukuyama. Takšo mišljenje se mi zdi krepko podcenjevanje kompleksnosti človeške narave in življenja nasploh. Zmeraj bodo obstajala protislovja in različni pogledi na razreševanja le teh. In prav je tako, drugače bi bilo vse skupaj neznansko dolgočasno.
Zakaj je torej levica v krizi? Ne zato, ker bi zahtevala preveč, temveč zato, ker zahteva premalo. Vseobča in razdrobljena levičarska fronta vodi drobtinčarsko politko in sledi svojim partikularnim interesom, kot so denimo ekologija, feminizem, multikulturalizem, istospolno partnerstvo, problematika priseljencev itd. Sindrom vrtičkarstva, brez primere. V očeh širše družbe pa v najboljšem primeru deluje kot posrečen cirkus. Vse skupaj mi diši po nečem, kar bi imenoval obupana etika. Zavest, ki spozna da s tem svetom še zmeraj ni vse lepo in prav, obenem pa že v isti sapi ugotovi, da v resnici ne more storiti nič za spremembo tega stanja.
V čem je korist takšne zavesti- prav nikakršna ni. Če bi vsi v zgodovini razmišljali tako, se ne bi prav nič spremenilo. Povejte mi, je vredno živeti nepreiskano življenje? Življenje brez strasti, brez drznih sanj, ni človeka vredno življenje.
Toliko o boleznih današnje levice.
Naj ostanem zvest tezi o tem, da je edini realpolitični moment levice le revolucija. Revolucija, ki ima navkljub vsej idejno-materialni predpripravi svoje srce zmeraj v ljudstvu, ki jo lahko tudi edino legitimira.

Adieu

Ko je bilo Zaratustri trideset let, je zapustil domovino in jezero svoje domovine in odšel v gorovje. Tam je užival deset let nad svojim duhom in samoto in se deset let ni naveličal...

No, da ne bom preveč melodramatičen- v gore grem le za dva tedna. V tem času bom žal brez interneta- kar me navdaja z nekakšno čudno utesnjenostjo. Vseeno pa nameravam pisati, zato lahko ob vrnitvi pričakujete kakšen daljši sestavek.

Akcija, reakcija in slast upora

Načeloma ne pristajam na analogije s področja naravoslovja, ki se kot čista vednost aplicirajo na polje družboslovja. Vse preveč mehanske mi delujejo, obenem pa se tovrstni pozitivizem kaj rad izteče v zelo nevarne zaključke . Spomnimo se zgolj najbolj surovega udejanjanja tovrstne prakse , ki se je dogodilo v naši polpretekli zgodovini. V mislih imam seveda znanost o rasi. Ne gre zgolj za koncentracijska taborišča, kjer je ta »vednost« dosegla svoj vrh, ali bolje rečeno svoje absolutno dno. Bolj zaskrbljujoče je to, da je nacizem oziroma ideologija arijske rase v resnici le konsekventno in prav »po nemško« do konca izpeljana ideja, ki je v Evropi začela nastajati že v obdobju razsvetljenstva. O tem kako globoke korenine in zgodovino ima v Evropi sam antisemitizem in s tem v veliki meri tudi nacizem, je odlično razčlenitev podala že H. Arendt v svoji študiji o Izvorih totalitarizma.
Navkljub omenjenim pomislekom se zdi, da vseeno obstaja določen presek v množici večno veljavnih zakonov, ki veljajo tako za družbo kot za naravo. Eden takih je prav gotovo zakon akcije in reakcije. Na prvi pogled trivialen in brez velike moči za pojasnitev je vendarle univerzalen in s tem še kako uporaben.
Tako kot je razvoj in grozljiva sinteza vse pretekle vednosti o arijskem človeku, rezultat in reakcija na serijo »znanstvenih« akcij; tako je tudi sama druga svetovna vojna vzplamtela kot ena velika reakcija. Šel bi celo tako daleč in dejal, da so bili prvi streli zapisani že v Versajski mirovni pogodbi. Kot je rekel že Mao: »Večje kot bo zatiranje večji bo upor!« in kaj je to drugega kot zakon akcije in reakcije, ki je preslikan na družbo.
Vendar pa je nemški upor, kakorkoli ga poskušamo ukalupiti v neke razumske okvire, v osnovi predvsem dejanje iracionalnega besa, ranjenega ponosa, pravičniškega revanšizma ipd., skratka elementov, ki so imeli v zgodovini precej več vpliva kot bi človek pričakoval. Predvsem pa gre za etično erozijo brez primere (žalostno je, da prav to judovsko država danes izkorišča kot politični kapital par excellence). Slast upora, ki jo omenjam v naslovu tako ni mišljena za vzpon nacizma- nikakor. Čeprav to še ne pomeni, da na ravni subjekta ni bila prisotna tudi tu.
Da naj bo upor slasten je potrebno zagotoviti določenim osnovnim pogojem, kateri nacizem po večini ne ustreza. Prvič, osnoven pogoj upora je zatiranje, kolikor večje je zatiranje toliko večji bo upor. Drugič uporniku je potrebna ideologija, saj je- rečeno malce po kantovsko- upor brez ideologije slep, ideologija brez upora pa prazna. Ko ugotovimo, da zadovoljujemo omenjena dva pogoja se velja vprašati o strukturi upora in vsebini ideologije. Za samo ideologijo je nadvse priporočljivo, da je vsevključujoča(tega se zavedajo tudi moderne
»neideološke« catch-all stranke). Ako pa niso vključeni ravno vsi pa ciljajmo vsaj na veliko večino, v nasprotnem primeru bo naš uspeh bolj jalov. Ta kriterij nemara najbolj zadovoljivo izpolnjuje religija. Denimo krščanstvo, ki je tako zelo vsevključujoče, da ne izloča niti svojih sovražnikov- če za trenutek odmislimo prakso, ki tega načeloma ne potrjuje- temveč jim nastavlja še drugo lice. Komunizem kot tak je sicer vključeval večino a je obenem precej bolj jasno pozicioniral svoj upor. Ob vsem tehnološkem napredku pa je ta sčasoma izvodenel in izgubil jasnega sovražnika pa tudi tistih, ki jih je nagovarjal je bilo zmeraj manj.
V tem smislu je krščanstvo precej bolj univerzalno saj tematizira smrt, greh, življenje po smrti ipd. skratka takšne in drugačne zimzelene melodije, ki bodo prisotne dokler bo prisoten človek. Mar ni smrt nadvse hvaležna tema, s svojo konkretnostjo, univerzalnostjo in nenazadnje demokratičnostjo zagotavlja večno življenjsko tržno nišo. Vsekakor bolj kot abstraktno ekonomsko izkoriščanje, katerega je kapitalu danes uspelo relativizirati, preseliti, predstaviti kot neizbežnega, fokus premestiti na grozečo globalno katastrofo. Kakorkoli že ideologija kot čista teorija je za povprečnega človeka seveda dolgočasna. In teoretiziranje o tem ali imajo angeli popek ali ne, oziroma o levem in desnem partijskem odklonu, res niso teme, ki bi uživale občo priljubljenost. Tovrstni pomisleki pa v resnici vzniknejo šele takrat, ko je določena ideologija že konsolidirana.
Ne, prava strast upora se skriva nekje in nekoč drugje. Skrivala se je v opreznih šepetanjih hodnikov katakomb, izdihovala je na križu z mislijo o večni odrešitvi, cvrla se je na grmadah, kričala v rokah inkvizitorjev. Goltala kurirska pisma, padala pod streli okupatorja, bila odplaknjena v müchenske kanale, zmrzovala po sibirskih stepah, korakala na dolgem pohodu...

To ni post

Ura, čas-minevanje in lajanje v oblake. Strumne vrste hodečih linearnih premic- mi nismo ljudje iz mesa in krvi, mi smo stroji.
Iz kanalizacije v nos udari neznosna mešanica:
prešvicanih gat, ki jih pijani singapruski mornar ni zamenjal že od kar, je Marija Terezija prvič prav prikupno podrla kupčka,
sedemih let neizmerne žalosti, ki jo na svojih prsih lahko gojijo samo zaprisežene patagonske device, ki v nočeh katerim se še luna rajši izogne, lovijo podeče sence svojih sinov
in seveda gorečega grmička trobelike izza ošiljenega grička planeta Kritonija.
Duh okosteneli s koso razsaja, za njim se vleče pastirček Pišmevuh, radodarno režoč in skopušno rezajoč.
»To so bile torej te zloglasne sanje?« morda, a kot je rojstvo smrt je tudi smrt že nemalokrat povrgla prav prikupne otročiče, ki se nam vsi rdečelični še danes nagajivo derejo s prestola, če smo nepazljivi pa nam vržejo še kamenček ali dva. Tovarniška ura odbije pet do dvanajstih in mi smo še zmeraj odločni, bolj kot kdajkoli prej! Ne bomo se predali, zgodovina je na naši strani, svoboda pa je v spoznanju nujnosti, in res: »Tovariši, zmanjkalo nam je troslojnega...«.
Ah, da končno jo zagledam prečudovita(leta so ji bila mila) Khan al Zija, nemara bo potrebno navreči vljudnost ali dve, se malce posmejati, pohvaliti njene materinske dojke, ki bodo nekoč dojile ponosne atlase, titane in morda sam kaos, če kdo potem se namreč prava ona dobro zaveda, da na mladih svet stoji. Srce mi bije zmeraj močneje, nasmeški letijo kot bumerangi, le molim, da mi ne izbijejo zob, to bi napravilo slab vtis. Še korak, dva... groza to ni ona!
Brez skrbi, nadaljuj po premici, kot, da se ni nič zgodilo, bil je zgolj mehanski smehljaj, ki ga podariš vsakemu mimoidočemu.
Lipa zelena in bajtka rumena ščinkavček prdi, sonček sije in češnja se od zdravja šibi. Košakov ata, ali po domače fantom s tbilisijske Opere, si zadovoljen ob pogledu na posest, ki mu cveti, kar sama od sebe nabaše pipo in odpihne sončni zahod, »Ohohohoho, včasih je bilo vse drugače, resnico si našel na konici frače, danes so življenja, kapitala le igrače«.
Anima animira arhetip adolescentnega aborigina.
Danes ima ljudstvo enega in edinega sovražnika, njegov zlovešči obraz nam preti izza vsakega vogala, z njim se srečujemo na mestih na katerih bi ga najmanj pričakovali, prej, ko si priznamo, da pred njim nismo varni nikjer, bolje bo za nas. Prej, ko ga bomo spoznali lažje ga bomo premagali, a zaenkrat o njem ne vemo še ničesar, sicer pa človek z levico tako ali tako težko napiše kaj pametnega še posebej, če je desničar.
Pa brez skrbi učenje je res brez potrebe, kar človek ve tega si ne more želeti naučiti se, saj to namreč že ve! Česar pa ne ve, tudi tega si ne more želeti, saj ja ne moremo hrepeneti po znanju za katerega sploh ne vemo, da ga ne posedujemo! Bog je že vse uredil, da mora biti tako kot je lepo in prav, le k nam ga dajte mu bo življenje učitelj, pa še krivovercem bo pokazal pot iz mraka.
Tako so jim pravili ob začetku enaindvajsetega pohoda, in vsi so padli.
Ob vsesplošni nejevolji(pa saj ne da je bil od volje kdo že kdaj sit) si je čemerni velikan Matevž, odtrgal delček avtoceste in si vanjo zavil neko obskurno vas. Žena je bila s tem ljubeznivim darilom,ki si ga je urno nataknila na kazalec, kar zadovoljna in se je za večerjo še posebej potrudila. Matevž pa je bil tudi zadovoljen saj mu je post trajajoč zadnji dve leti že pošteno presedal.

Ne nehajte Švejkarit!

Diogen (pa ne tisti, ki si je za svoj omiljeni bivanjski kotiček izbral sod in družbo psov, temveč oni, ki je živel pred njim in izvira iz Apolonije) nam na nekem mestu daje hvalevreden nasvet:
»V začetku vsake razprave je po mojem mnenju treba postaviti kako neizpodbitno dejstvo. Način obravnave pa bodi preprost in resen«. Hvalevreden nasvet, ki se ga bom poskušal držati tudi sam. Kar se tiče neizpodbitnega dejstva nameravam podati izjavo nekega drugega predsokratika, ki ga lahko brez pretiravanja razglasimo za očeta dialektike. Govora je o Heraklitu, katerega mračnost nam še dandanes podaja čudovite uvide v človeško življenje. Izjava oziroma neizpodbitno dejstvo pa je sledeče:
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne ljudi«. Ni kaj globoka misel. A bojim se, da nisem razpoložen za analize v stilu Heglovega gospodarja in hlapca, Nietzschejevega nadčloveka oziroma črednega človeka ali česa podobnega. Saj je vendarle poletje, čas za bolj lahkotne teme. Zato bi želel opozoriti predvsem na to, da v izjavi, ki nam jo namenja Heraklit, na žalost ni prostora za tretjega, tretjega, ki je nič manj kot ključni. In to je seveda, kdo drug kot Švejk!
Prepričan sem, da velika večina cenjenih bralcev prav gotovo pozna vsaj idejo Švejkizma, če že ni prebrala same knjige, ki vam jo seveda toplo priporočam. Če se torej strinjamo, da boj v takšni ali drugačni obliki preveva celotno človeško zgodovino, obenem pa sebe nimamo za heroje, niti se ne bi kar tako vdali v usodo, se velja vprašati kaj nam še preostane?
Dobri vojak Švejk je knjiga, ki nam razprostre celoten horizont armadne psihologije od najnižjega pucfleka, čez desetnika, majorja, generalmajorja... pa vse do samega cesarja Franc Jožefa. Avstroogarsko vojsko nam predstavi tako kot vsako dobro vojsko, ki že malce nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje kdaj končno bo prišel čas, ko se bomo nehali pretvarjati in neslavno propadli. Prav tak duh je najbrž zmeraj vse bolj preveval tako imenovanega malega človeka (katerega tipični predstavnik je Švejk) bolj, ko se je prva svetovna vojna nagibala h koncu. Nenehne peripetije okrog dostave hrane - fasunga je zmeraj znova obljubljena za naslednjo železniško postajo, ko te seveda ne dobijo, so vojaki pomirjeni, da bodo na naslednji dobili celo golaž, o katerem kasneje ni ne duha ne sluha in tako naprej. Nečimernost nadrejenih, ki slepo plujejo na zadnjih izdihljajih cesarstva ter si zatiskajo oči pred v oči bijočo realnostjo, je dodatna tenzija, ki v kombinaciji s preprosto common sanse mislijo povprečenega vojaka povzroča dodatne komične učinke. Vojna kot jo opisuje Hašek ni vojna iz katere bi na eni strani izšli poveličevani heroji ali na drugi zasmehovani sužnji, temveč je vojna preprostega človeka, ki v danih okoliščinah poskuša preživeti. A ne preživeti zgolj v klasičnem smislu, torej ohraniti svoje življenje, temveč preživeti in ostati človek, kar je seveda precej težje. Vse to na prisrčen in komičen način pooseblja Švejk, ki poskuša biti v danih razmerah, kar se le da zvest lastnim načelom, prav ta (pri katerih res ne pozna mere) pa ga vedno znova pripeljejo v smešne situacije, v katerih se vedno znova znajde.
Hašek, s Švejkom ni ciljal zgolj na vzbujanje smeha pri bralcu. Med vso svojo simpatičnostjo je med vrsticami na prefinjen način zapisano tudi globoko etično sporočilo, da smo v vojni v končni fazi poraženci vsi. Knjiga je na ta način nemara eden najboljših zeitgeistov prve svetovne vojne, saj nam približa tisto svetlo plat, ki jo vsekakor vključuje vsaka vojna. Nesebično tovarištvo, žrtvovanje brez računanja na nagrado. Kot radi pravijo: »Vojna iz človeka potegne vse najslabše in vse najboljše«. Prav to uspe Hašku skozi lik Švejka odlično prikazati- ko se le-ta sooča z vsem slabim, uporablja vse dobro.
Za konec, navajam še en komičen (takšnih in podobnih v knjigi, kar mrgoli) odlomek. Dogajanje se odvija pred zdravniško komisijo, ki preverja ali je Švejk nor ali ni, torej ali je primeren za mobilizacijo ali ne. Gre za začetek zgodbe a kot je razvidno Švejku, kaj hitro uspe zabresti v težave:

....»Ali je radij težji od svinca?«
»Jaz ga, prosim, nisem tehtal,« je s svojim ljubkim nasmeškom odgovoril Švejk.
»Verjamete v konec sveta?«
»Najpoprej bi ta konec moral videti,« je vnemarno odvrnil Švejk, »zanesljivo pa ga jutri še ne bom dočakal.«
»Bi znali izračunati premer zemeljske krogle?«
»Tega prosim, ne bi znal,« je odgovoril Švejk, »ampak sam bi vam, gospodje, tudi zastavil uganko: Imate trinadstropno hišo, v tej hiši je v vsakem nadstropju 8 oken. Na strehi sta dve lini in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišniku babica?«
Sodni zdravniki so pomenljivo pogledali drug drugega, toda eden od njih je zastavil še tole vprašanje:
»Ali veste za največjo globino v Tihem oceanu?«
»Tega prosim, ne vem,« se je glasil odgovor, »vendar mislim, da je gotovo večja kakor pod višehradsko skalo na Vltavi.«
Predsednik komisije je na kratko vprašal: »Zadostuje?«, pa vendar si je še eden od članov zaželel tole vprašanje:
»Koliko je 12897 krat 13863?«
»729,« je odgovoril Švejk, ne da bi trenil.
»Mislim, da to popolnoma zadostuje,« je rekel predsednik komisije, » tega obtoženca lahko spet odpeljete na staro mesto.«
»Hvala vam, gospodje,« se je spoštljivo oglasil Švejk, » meni to tudi popolnoma zadostuje.«
Po njegovem odhodu se je kolegij treh zedinil, da je Švejk notoričen bedak in idiot po vseh naravnih zakonih, ki so jih izumili psihiatrični vedeži...

Mislim, da je iz zgornjega odlomka lepo razvidno Švejkovo delovanje, morda celo filozofska pozicija, ki na trenutke spominja na Sokrata, ki pa vendarle še bolj radikalno in na trenutke res norčevsko poudarja svojo nevednost.
Še opazka o naslovu. Gustáv Husák, generalni sekretar Češkoslovaške KP je v svojem govoru leta 1970, v obdobju »normalizacije« od praške pomladi, državljane opozoril: » Nehajte Švejkarit!«. Naj se torej nehajo zajebavat, kar si o tem mislim sam, pa je razvidno iz naslova.

Krhka zmaga

Živimo v svetu brez ideologij oziroma v času, ko so vse velike ideologije postale neaktualne in pristale na smetišču zgodovine. Takšna pozicija pa v resnici ni nič drugega kot ideologija pripeljana do skrajnosti, ki je perverzna do te mere, da sama sebe razglaša za neideologijo.
Za trenutek sprejmimo to igro in se vprašajmo kakšne lastnosti ustrezajo dobi, ki se razglaša za brezideološko...
Za začetek velja vzeti v ozir nekaj elementov za katere sem prepričan, da so imanentni vsaki pravi ideologiji. V etičnem smislu je vsaki ideologiji lastno to da se sklicuje na absolut iz katerega črpa svojo teoretsko ostrino obenem pa v praktičnem pomenu skozenj realizira mobilizacijski moment. V današnjem času je to absolutno dobro profit, le ta podeljuje uvid v vso ostalo realnost, ki se skozenj tudi definira. Vsi smo vpeti v to dirko, ki se ne more končati drugače kot v katastrofi.
Nadalje, vsaka ideologija se konstituira preko opozicijskega odnosa, ki se ne zadovoljuje s stvarnostjo in zato ponuja alternativo. Nekako tako kot parlamentarna opozicija. A ta primerjava ni docela primerna , saj je parlamentarni opoziciji lastno to, da je sprejela pravila igre in politični sistem v katerem se ta igra. Prava ideologija pa je zmeraj subverzivna in v končni fazi teži k totaliteti. Saj vendarle poseduje resnico in je zato nesmiselno dopuščati alternative. Prav temu smo priča danes, opozicijski odnos preko katerega se perpetuira današnja ideologija je utemeljena prav skozi razliko do drugega. Drugega, ki ni, oziroma sploh nima pogojev, da bi bil prilagojen prevladujoči paradigmi. Gre za nekaj, kar bi imenoval idejni rasizem, ki pa se često pokriva z dejansko barvo kože. V smislu, da je nezaželeno razmišljati o kakšnem drugem-boljšem svetu, ko pa že ta ponuja dovolj dobre možnosti vsakomur, ki se vsaj malo potrudi. Saj veste vsak je svoje sreče kovač, a kaj, ko si nekateri še kladiva ne morejo privoščiti.
Zaskrbljujoč se mi zdi še nek drug moment današnje ideologije, za razliko od večine ostalih, ki jim, če drugega ne, ne moremo odrekati pričanja o pozitivnem koncu zgodovine. Konca, ko bo na zemljo prišlo božje kraljestvo ali konca, ko bomo živeli v brezrazredni družbi, če omenimo zgolj dva primera. Temu, čemur smo priča pa bi lahko dejali vsepristona in že udejanjena negativna eshatologija. Gre za logiko trga, ki se je uveljavil kot naravna tvorba, kar pa seveda ni, je eden neizbežnih produktov človeške družbe, ki v naravi nima para.
Trg kot sečišče kapitala, politike predvsem pa interesov, ki vse skupaj zavozljajo do nerazpoznavnosti, je eden ključnih elementov ideologije, ki je danes prisotna. Seveda je obstajal že prej oziroma je takšen ali drugačen tip menjave v človeški družbi bil od nekdaj prisoten. Bistveno se mi zdi to, da smo danes priča temu, da se edini boj, ki ima priznano legitimiteto odvija v okviru trga. Trg kot tak pa je med drugim sredstvo za maksimizacijo dobička, ki se kot sem že omenil kaže kot absolutno dobro. Šele profit, torej realizacija presežne vrednosti je tisto, kar človeku v očeh družbe daje veljavo, moč in ugled. Človek je lahko uspešen na mnogih področjih, ki so cenjena in spoštovana a pravo moč si lahko pridobi zgolj s kapitalom. Obstaj sicer neizčrpen vir moči, ki je v resnici edina prava zgodovinska sila in to je seveda ljudstvo, a prav za mobilizacijo tega bi bil spet potreben kapital s čimer pa bi zgolj jačali in ne spreminjali obstoječi sistem.

Za konec morda le še etimološki preval ali dva. Besedo ideologija bi lahko razčlenili na dva korena in sicer idea ter logos. Svet idej in čutni svet pa sta povezana prav z razumom. Logos je tisti medij, ki idejo udejanji v konkretnosti, most med dvema svetovoma. Prav zato imajo Nemci čudovito besedo Weltanschauung- svetovni nazor, ki je najboljši ekvivalent ideoligiji obenem pa njena razlaga. In če še nadalje zlorabim Platonov nauk, svet idej ni Parmenidovo Eno, ki je neprekinjeno, neminljivo, nenastalo... ideje niso homogena večnost neobčutljiva na čas. Niti niso nenehno spreminjajoča se Heraklitova reka. Pač pa se mi zdi najprimernejši opis sveta idej, Levkipijevo in Demokritovo pojmovanje atomov. Tu gre za čudovito sintezo prvih dveh. Vsaka ideja zase je tako kot atom Eno, a v prostoru in času je podvržena nenehnemu spreminjanju in boju z drugimi idejami.
Zato svet brez različnih ideologij ni možen saj bi v končni fazi pomenil popolno uniformiranost mišljenja oziroma bi bil to dejansko poskus udejanjanja nebivajočega.