Umetnost debatiranja

Sokrat, ta stari vrag, ki ni dal miru Atencem in katerega je umetnost debatiranja, na koncu stala življenja, saj je bil primoran zvrniti čašico smrtonosne trobelike- prav on je najboljša izhodiščna točka vsakega ekskurza v občudovanje debate. Si danes sploh še lahko predstavljamo mestnega čudaka, ki nas bi žical za debate in nam ne bi dal miru preden ne bi priznali, da se je naše v izhodišču tako jasno stališče znašlo v brezizhodni zadregi, t.j. aporiji.
Najbrž bi takšen možak naletel na še bolj negativne odzive kot pa »klasični« klošar.

Kaj nam to pove o duhu časa, me niti ne zanima dejstvo pa je, da debata kot taka v javnem prostoru ni več prisotna v klasičnem smislu kot je bila v času Sokrata.
Vseeno pa se velja vprašati, če je debata v času od antike do danes doživela kakšne radikalnejše spremembe. Takšna zastavitev je v resnici v ozki navezavi z vprašanjem o evoluciji človeške narave. Debata in razpravljanje mi predstavljata eno od ključnih izraznih možnosti človeka in s tem predvsem njegove narave, tovrstno izrazno moč lahko mislimo skupaj z drugimi umetniškimi praksami kot so denimo slikarstvo, skladateljstvo, kiparstvo ipd. Vsem naštetim je skupno to da zavest udejanji svojo izraznost, ter jo s tem naredi dostopno tudi ostalim, sama debata pa vključuje nekaj esencialnega, kar ji onemogoča, da bi bila izrazno sredstvo zgolj enega idividuma.

Gre preprosto za to, da sami s sabo ne moremo debatirati. Debata je zmeraj delo vsaj dveh, obenem pa je med vsemi umetniškimi praksami najbolj izmuzljiva, med tem, ko imamo veličastne slike, kipe in skladbe, ki nas opominjajajo ne minule čase, pri razpravah nimamo tako stroge evidence, a navkljub temu je potrebno priznati, da bi prav to nemara uničilo čar tega delovanja, kot ga imenuje H.Arendt. Dialog bi v svoji osnovi namreč moral biti neponovljiv. Še prijetneje pa je, ko je spontan, prav gotovo smo se že vsi znašli v omizjih, ki niso obetali ničesar posebnega, iztekli pa so se v najbolj vehementne razprave, ki so bila plodna tla še za marsikatere kasnejše razmisleke.

Med najbolj občudovanja vredne pa vključujem dialoge, katerih motrenja so privedla do širših družbeno-političnih sprememb, v to kategorijo bi lahko uvrstili obdobje francoskih salonov, ki so bili prijetno zavetje za razsvetljensko misel, angleške kavarne, kjer se je za razliko od prvih debata vrtela predvsem okrog politike. Neštete vsebinske polemike med anarhisti socialdemokrati in komunisti so prav tako kronski primer srditih polemik.
Zimmerwaldska konferenca na primer, debata trajajoča tri dni je povzročila daljnosežen razkol v socialističnem gibanju. Prav tako so imele odločujoč vpliv na nadaljnji razvoj leve fronte tudi debate oziroma polemike, ki sta jih imela Marks&Engels z Bakuninom, Proudhonom, Dühringom ipd. Zdi se da je celotna konfliktna teorija že sama na sebi en velik konflikt, ter s tem zmeraj znova pušča odprt prostor za debato.

Prav ta permanentni idejni antagonizem se mi osebno zdi eden najboljših elementov leve fronte, nemara je celo malce ironično, da se mnoštvo gibanj, ki vsaka po svoje oznanjajo takšno in drugačno osvoboditev, enakost ipd. sama med sabo od nekdaj imela najostrejše polemike, ki so s svojo silovitostjo presegala celo kritiko, ki je bila naslovljena proti njihovim deklariranim klasičnim nasprotnikom.
Kakšna pa je vloga in smisel debate danes? Kot sem nakazal že na začetku sem prepričan, da ni radikalno drugačna kot je bila v drugih dobah. Osnovni elementi: argumentacija, vzroki za debato, barva in višina glasu, premori oziroma tišine( Duc Le Rochefoucauld je na primer razlikoval med zgovorno, posmehljivo in spoštljivo tišino) skratka celotna strutkura celega debatnega podjetja se ni bistveno spremenila.

Nemara, danes res več ne razpredamo toliko na trgih in javnih tribunah, smo pa zato priča nečemu, kar bi imenoval digitalizacija debate. Izrazita popularnost forumov, blogov in ostalih strani katerih osnovni namen je interakcija med uporabniki, nas prepričuje, da ljudje nismo izgubili potrebe po izražanju ozirama debatiranju.
Zadeva je postala precej bolj sofisticirana, specifične interese in področja zanimanja za katere bi lahko še pred nekaj desetletji neutrudno iskali sogovorce, je danes mogoče najti neverjetno hitro.

V novem letu Vam želim uspešen lov na dobre sogovorce/ke!

Nekaj gnilega je v deželi tej

Širi se kot kuga in kaže kot zdrav razum, a jasno je da ni nič drugega kot strah. Strah pred drugim in drugačnim. Povsem iracionalen in nekonsistenten- kot običajno.
Preden se posvetimo obstoječemu stanju mi dovolite krajši zgodovinski ekskurz. Narod čigar zgodovinska izkušnja, pooseblja permanentno marginaliziranost, podrejenost in odvisnost od dobre volje velikega drugega izgubi na samozavesti.
Naše samo-zavedanje kot tako je bilo v pripoznanju hlapčevske pozicije, to formo je napolnila temu primerna vsebina, medij izraza je bila lahko le literatura. Vsi, ki smo bili primorani konzumirati osnovnošolski korikulum se dobro zavedamo, kako trpljenja polna je naša pisana beseda. V to da je predpisovanje črtic, kot so Boj na požiralniku, Mačkova očeta ipd. navadno prostaštvo in kraljevska pot do tega, da dokončno zasovražiš slovensko literaturo, se niti ni vredno spuščati.
Pomembneje je to da se nenehno perpetuira obsedno stanje- izumrtje slovenskega jezika je tik pred vrati. Zdi se da je nekje za grajskimi zidovi čista bit slovenske kulture in jezika, the last frontier, ki nas varuje pred neobstojem oziroma izginotjem. Zato ni ukrepov, ki bi bili preostri, to spečo Trnjulčico je potrebno zaščititi pred lažnimi princi. Ta borba je utemeljena v zgodovinski izkušnji, ko je bil boj za ohranitev jezika dejansko razredni boj. Boja med ruralnim in urbanim, dvema lokaliziranostima antagonističnih razredov, ne gre zanemarjati in podcenjevati. Nadvse problematično pa je ko se tovrstni diskurz pojavlja v razmerah, ko ni več potreben, saj lahko v novih objektivnih okoliščinah privede zgolj do inverzije svoje izvorne vloge. Zgodovina se ponavlja prvič kot tragedija, drugič kot farsa.
Prav to pa je ključni problem slovenske kolektivne zavesti, zapadli smo v farso saj naš idejni svet ni zmogel preskoka iz kvantitete v kvaliteto. Dejanski zunanji sovražnik je postal izmišljeni notranji sovražnik. Gre za pubertetniško fazo narodovega duha, ki v iskanju lastne identitete zavrača vse drugačne. Šele preko njih pa se v resnici vzpostavi, objekt pripoznanja- je to, kar mi nismo. Zadeva svojo dovršitev doživi s tem, da ta objekt postane stvar sovraštva. S tem je negativistična definicija zaokrožena. Navznoter je prazna, okrog pa jo obkroža sovraštvo, katero onemogoča stik z realnim.
A, vrnimo se k tej kreaturi k straši po naši deželi. Kaj sploh je strah? Strah je uganka neznanega, ki se razreši s spoznanjem. Kaj je nestrpnost? Nesposobnost soočenja z neznanim in posledična negativna racionalizacija. To da je strah iracionalen smo že pokazali, a zakaj je nekonsistenten? Zato, ker ni univerzalen, temveč je prisoten zgolj v odnosu do specifičnega drugega in ne do vseh. Gre za dvoličnost brez meja, stvar gre namreč še celo tako daleč, da nas na koncu na specifičnem drugem motijo specifične stvari, ki po so take zaradi nekakšne mistične splošnosti, ki je v ozadju zmeraj prisotna. Prav to potrjuje vedenjski zakon socialne psihologije, ki smo mu ljudje nasplošno podvrženi. V primeru ocenjevanja lastnih napak povečini poudarajmo vpliv okoliščin, medtem ko pri ocenjevanju drugega zanje nismo dovzetni in krivimo predvsem osebo/populacijo kot tako.
Na tem mestu se ne zdi odveč, če navedemo komentar, ki ga je podal nemški zgodovinar Leopold Ranke v navezavi z Machiavellijevim opusom:
Bodimo pravični! Iskal je rešitev Italije, a njeno stanje se mu je zdelo tako obupno, da je menil, da ji mora predpisati strup.
Je Sloveniji potrebeno predpisati strup? Ne, vendar pa se bližamo točki, ko bo naše telo že tako zastrupljeno, da bo odpovedalo. Romska problematika, problematika izbrisanih odnos do đamije, umetna oploditev, domovi za bivše narkomane...
Vse to so odrazi pratikularnosti s skupnim univerzalnim jedrom, ki se obnavlja prav v službi zgoraj omenjenega obsednega stanja. Semantično jedro diskurzov, ki so se pojavljali ob vseh naštetih "problemtaikah" je namreč identično. Gre za klasično binarno kategrizacijo mi- oni, kjer smo mi potisnejeni v položaj žrtve, oni pa so tisti demonizirani drugi, ki nam preti z uničenjem. Takšna opredelitev se zdi skrajna, a je zgolj dosledna in logična izpeljava tega, kar je prisotno v naši kolektivni zavesti.
Kje iskati rešitve za obstoječe stanje? Nedvomno je zadeva izredno obširna in kompleksna, zato ne gojim utvar, da bomo vse skupaj rešili z dvema zamahoma čarovniške palice. Nedvomno pa je potrebno, da palico pravice začutijo parlamentarci, ki gojijo sovražni govor.
Vzrokov za nastalo situacijo namreč sploh ni potrebno iskati med preprostimi ljudmi kot so Ambružani ali Romi, navkljub svojemu deležu krivde, so oboji predvsem žrtve dlje časa trajajočega procesa. Procesa za katerega je v prvi vrsti odgovoren politični vrh, če ta vrh lahko še zmeraj nekaznovano izraža nestrpnost, ter s tem legitimira nestrpno mišljenje svojih volilcev, je s situacijo nekaj že v osnovi hudo narobe. Tu bi bilo potrebno začeti, nadalje sta ključnega pomena šolstvo in mediji- kot dve najpomembnejši ideološki instituciji v današnjem času. Skratka še obstajajo čas in možnosti za spremembe, vprašanje pa je če zanje obstaja tudi volja in interes.

Tudi vi ste lahko ameriški predsednik!

V našem prostoru smo imeli pred časom veselje spremljati pohod apologetov neoliberalizma. Klasični ekonomski liberalizem je najbolj pravoverna in za kapitalizem najbolj všečna ideologija,
v tem smislu današnji ekonomisti ne predstavljajo ničesar radikalno novega. Argumente o tem, da je vse skupaj potrebno prepustiti logiki trga je vehementno navajal že A.Smith. Morda so naši ekonomisti tako kot otroci v peskovniku in se gredo neke vrste areheologijo odkrivanja pravega bistva.
Bistva, ki je zakopano pod umazanijo delavskega boja, boja, ki je dosegel kapitalizem s človeškim obrazom. Jezdeci nove dobe nas namreč pozivajo naj se končno znebimo te umetno ustvarjene enakosti saj nas ovira pri doseganju presvetle prihodnosti. Kako ne moremo dojeti, da je vsa ekonomska politika že v osnovi zgrešeno podjetje, ko pa je nevidna roka trga tako uspešna pri uravnavanju univerzuma. No, da preidem k bistvu, med najbolj šaljive argumente bi uvrstil tistega o enakih možnostih. Načeloma se mi na takšna izvajanja niti ne zdi vredno odgovarjati, saj sem prepričan, da s tistim, ki v to verjame, ne bova našla skupnega jezika. V nadaljevanju bi želel opraviti krajšo dedukcijo katere namen naj bo, da pokaže kako zelo enaki smo v resnici...
Naše življenje se začne že pred rojstvom. Gensko smo namreč predestinirani s strani naših staršev. V tem oziru jo lahko odnesemo dobro in se razvijemo v človeško bitje, ki je kasneje relativno samostojno. Vsi pa seveda nimajo takšne sreče- v mislih nimam zgolj genskih bolezni temveč navade staršev, ki imajo lahko uničujoč vpliv na razvoj otroka. V Nemčiji, denimo se je nedavno pripetila tragična zgodba o otroku narkomanskega para, ki je postal odvisen že v materinem trebuhu. Država in njene socialne službe so v tem primeru odpovedale na celi črti, saj so otroka prepustile očetu, katerega nezmožnost za skrb in zanemarjanje so se končali z otrokovo smrtjo. Ta otrok ni imel enakih možnosti. Gre za ilustracijo tega kako zelo pomembna je močno povezana in integrirana družba, ki pomaga svojim najšibkejšim pripadnikom. Daleč od tega, da bi bili ob rojstvu nepopisan list papirja.
Starši katerim se rodimo, niso prazni automatoni, od njih ne podedujemo zgolj genov, temveč kulturo, jezik, ideologijo, religijo itd. Prav tako se ne rodimo v vakum, temveč v določen prostor in čas. To je naslednja ključna točka v loteriji rojstva, tudi geografsko smo predestinirani. Hudičeva razlika je med tem, če se rodiš v podsaharski Afriki ali pa v zahodni Evropi. Aričani povečini nimajo enakih možnosti. Vsako novo življenje se v resnici ne začne popolnoma na novo, temveč je obremenjeno s celotno zgodovino, ki je samo ni ustvarjalo temveč jo mora trpeti. Gre za verigo dogodkov, ki dovršijo kontekstualizacijo naše biti, na katere pa nimamo praktično nikakršnega vpliva.
Trik se skriva v tem, da vsesplošno zagotavljanje mita enakih možnosti služi legitimaciji tega, da velika večina sploh nima nikakršnih možnosti. V ozadju tega je predpostavka, da so si vsi tisti, ki jim ni uspelo v resnici krivi sami. S sistemom kot takim v resnici ni nič narobe, ponuja nam neštete možnosti, le deloven in poslušen je potrebno biti, pa nam bo uspelo. To je seveda umazana laž, da uspemo v okvirih kapitalizma, je nadvse priročno imeti lastnosti, nad katerimi se načeloma zgražamo. Vsakdo je potencialni konkurent- gre za institucionalizirano paranojo, permanentno izredno stanje. V tako zastavljenih okvirih je popolnoma nemogoče imeti vsaj približno etično pozicijo, saj si z njo nakopljemo zgolj težave in podobo čudaka. V tem smislu so tudi različne humanitarne intervencije skrajno neokusno podjetje.
Če dejanski konflikt in vzrok za posredovanje tiči v človekovih pravicah, se je potrebno vprašati kdo jih je začel kršiti? Kršiti jih je začel prav Zahod, oziroma Evropa. To je bilo najbolj očitno v obdobju imperializma, ko so si evropske kolonialne sile razparcelirale svet.
S tem so se pričela stoletja brutalnega izkoriščanja naravnih in človeških virov, prostranih območij Azije in Afrike.
Bežen pogled na zemljevid današnje Afrike nam razodane absurdnost in nenaravnost meja, ki so bile potegnjene na neki konferenci in s tem grobo posegle v življenjski prostor, ki se je oblikoval skozi stoletja.
Teh krivic Evropa še zmeraj ni popravila, v resnici se izkoriščanje še zmeraj nadaljuje, le da z bolj prefinjenimi sredstvi.
Med najbolj očitne primere , ki so ga zakuhale evropske države, spada genocid v Ruandi. Tukaj gre za dvojno krivdo po eni strani so si ločnico med Tutsuji in Hotuji izmislili Belgijci in s tem naredili podlago za kasnejši genocid, po drugi strani pa genocida ni nihče preprečil. Takšnih in podobnih primerov je še ogromno.
Zato se mi zdijo humanitarne akcije(posebej te v katerih sodelujejo bivše kolonialne velesile), kot akcije piromana, ki najprej zažge gozd potem, pa ga zaradi slabe vesti začne gasiti s kozarcem vode.
Skratka enake možnosti so neverjetno posrečen mit, ob katerem človek ne ve ali bi se smejal ali jokal. Kot rečeno že v naslovu vsakdo je lahko ameriški predsednik. A kaj, ko je bilo do sedaj vseh triinštirideset anglo-saksonskih belcev srednjih let, protestantskega izvora.
Pa zakon, ta nas vendarle vsaj na deklerativni ravni dela za enake, mar ne? Drži, a potrebno se je zavedati, da:
»Zakon v svoji čudoviti enakopravnosti, prepoveduje tako bogatemu kot revnemu, da spi pod mostovi, da prosjači na cesti in da krade kruh.«
Anatole France

Bodimo nemogoči- zahtevajmo realno

Misel in vera v radikalne spremembe, je vsakič znova primorana osmišljevati svoj obstoj. Vladajoči družbeni red te potrebe seveda nima, saj se kaže kot stvar na sebi. Vse skupaj je nujno prikazati kot objektivno danost, v okviru katere naj se razrešujejo notranja protislovja. Kritična analiza in premotritev pa se vsakič znova kažeta kot tujek, ki ga je potrebno izrezati, iz sicer zdravega telesa sistema. Kritika je permanentni medij potencialne nestabilnosti.
V primernih okoliščinah in ključnih zgodovinskih momentih zmerja znova podeli uvid v nujnost spremembe. Gre torej za delovanje železnih zakonov zgodovine, ki vsakič znova poskrbijo, da pride do preskoka iz kvanitete v kvaliteto.
Vendar pa se današnji družbeno-ekonomski sistem kaže za precej bolj kompleksno strukturo od vseh ostalih do sedaj. V temelju lahko najdemo produkcijski proces, katerega zmožnost nenehnega revolucionariziranja je vsekakor osupljiva. Izvore kapitalizma je zgodovinsko sicer težko vmestiti, a ključna točka je prav gotovo industrijska revolucija, ki posledično omogoči, razvoj globalnega kapitalizma v katerem živimo danes. A kapitalizem ni eden, kapitalizmov je več. Čeprav se celotna zgodovina za nazaj vzpostavlja kot smiselna celota in linearno napredovanje v višave, je dejanski proces razvoja seveda drugačen. Tako kot človeško življenje je tudi življenje človeštva prepleteno z vzponi in padci, svetlimi dogodki in grenkimi izkušnjami. Prisotna je vsa pestrost, ki že po definiciji ne more zagotavljati nemotenega in nenehnega napredka. Ključni problem je, ko se vzpostavi ideološki konsenz, ki kot rečeno, zgodovino utemelji za nazaj. V primeru liberalizma se celotna družba zvaja iz atomiziranega posameznika, kateremu pritečejo že prav psihotični atributi. V mislih nimam zgolj patološkega narcisa, kot ga razvija Žižek. Ne, že osnovna zastavitev, ki jo lahko najdemo pri Hobbesu: bellum omnium contra omnes ter homo homini lupus, odraža skrajen gnev in nezaupanje v razvoj človeškega potenciala. Nezaslišana koneceptualizacija katere uničujoči vpliv je čutiti še danes. Naravno stanje je torej prostor in čas po katerem lomastijo drug od drugega neodvisni psihopati, katerih srečanja so vse kaj drugega kot stvar prijateljske debate.
O tem, da si ne predstavljam, da bi na katerikoli točki v zgodovini obstajal posameznik per se, sem že pisal. Pri Hobbesovi zastavitvi pa je neverjetna še ena predpostavka. Ljudje preidejo v družbo, ne zato ker bi spoznali, da morajo zavoljo preživetja sodelovati, temveč zato ker pragmatično ugotovijo, da nihče v resnici ni dovolj močen da bi premagal vse ostale. Logični zaključek je seveda ta, da se nepovratno podredijo vsemogočnemu vladarju ter s tem postanejo na milost in nemilost prepuščeni njegovim kapricam. Družbena pogodba je v tej maniri zgolj začasni suspenz vsesplošnega nasilja. Onkraj sistema obstoječih mehanizmov se še zmeraj nahaja vojna vseh proti vsem- le poglejte Afriko!
Takšni in podobni nesmisli so seveda skrajno neoukusni. Pravo nasilje je seveda sistemsko. Primer Afrike, pa je nadvse perverzno dajati prav zato, ker gre za nezaslišano zamenjevanje vzroka s posledico. Afrika ni zaostala, nerazvita itd. ker ne bi bila sposobna sama vzpostaviti institucij in vzorcev obnašanja, ki jih Zahod pojmuje kot neizbežne. Ne, šele desetletja načrtnega izkoriščanja, zatiranja vsakršnega poskusa pridobitve suverenosti in nenazadnje podpiranje ter vzpostavitev najbolj surovih diktatorskih režimov, v času neokolonializma- vse zavoljo nemotenega dostopa do energetskih virov in surovin, so to celino pohabili do te mere, da je postala črna luknja na zemljevidu sveta.
Morda bi bilo bolje reformulirati klasično liberalno pojmovanje svobode in dejati: Moja svoboda se začne tam, kjer se konča življenje drugega.
Nič ni samoumevno, stvari, ki se želijo pokazati za docela nevtralne, so velikokrat rezultat dolgega boja med nasprotujočimi si silnicami. Res je vredno raziskovati, povsem običajne pojave, pri katerih se nam često zgodi, da odkrijemo skriti kod, tihi konsenz in nenazadnje mit v katerega se ne spodobi dvomiti. Prav to pa je potrebno rušiti, saj je kritika vsega obstoječega edini način za celovito razumevanje neke zgodovinske danosti. Oziroma kot bi dejal Lenin potrebna je: Konkretna analiza konkretnih razmer.
V trudu za razumevanje pa se neizogibno srečavamo z mnoštvom problemov. Nemalokrat nas lahko prevzame vseprežemajoči občutek nemoči, gnev ali pa skrajni obup nad dano situacijo. Vse to je mogoče in tudi popolnoma človeško, a za utemeljeno analizo brez posebne vrednosti. A, o tem kdaj drugič. Naj rajši zaključim z opogumljajočim citatom, ki že anticipira tovrstne etične zadržke:
Vsi reakcionarji so papirnati tigri. Izgledajo zastrašujoče, a v resnici niso tako močni. Dolgoročno gledano, niso reakcionarji tisti, ki imajo moč, temveč jo ima ljudstvo.
Mao Zedong

Kvaliteta življenja

Po tritedenskem bivanju v Portsmouth-u (pristaniško mesto približno enake velikosti kot Ljubljana, obenem pa tudi rojstno mesto admirala Nelsona in C.Dickensa in še nekaterih drugih veljakov, sicer pa skrajno provincialno), sem ugotovil, da je nemara najbolj očitna razlika med našim in otoškim življenjem, razlika v kvaliteti življenja.

Ne nameravam pisati o teh dveh konkretnih tipih, temveč bi želel razmišljati o splošnejši zastavititvi tega vprašanja.
Kaj je kvalitetno in kaj ne, je že samo na sebi problem. Sam se nameravam posluževati binarne kategorizacije. Nadalje izhajam iz predpostavke, da je človeško življenje ustvarjajoči kaos, ki svoje zadovoljstvo najde v razvijanju oziroma razgrinjanju samega sebe. Prav tako trdim, da smo generična bitja, zatorej je celovito doseganje tega možno le v, in skozi skupnost oziroma interakcijo z drugimi. V tem smislu se mi kvalitetno življenje ne kaže toliko kot odsotnost prisile, temveč bolj kot prisotnost fundamentalne življenjske strasti.
Za vse našteto so potrebni določeni materialni pogoji, katerih prisotnost omogoča realizacijo ali vsaj ponuja možnost zanjo. V primeru odsotnosti le teh, je še bolj kot ta gola faktičnost, problematičana odsotnost percepcije praznega prostora v kolikor naj bi se ta vzpostavljal kot alternativna danost, že obstoječi konkretnosti. Skratka gre za to, da če nečesa ni je to zmeraj znova potrebno šele izumiti, v nasprotju s tem, ko nekaj že je in je lahko to v kateremkoli trenutku aktivirano in rabljeno. Kam nas vse to pelje? Želel bi si, da v smer, ki pod kavlitetnim življenjem pojmuje integriranost in vpetost v mrežo socializacijskih momentov katerih dorečitev je nemogoča in protislovna naloga. Življenje soočeno z nenehnim tokom in zatorej primorano vedno znova posluževati se razuma, te čudovite danosti.
Gre torej za dva atributa, interakcija in mišljenje, ki seveda logično izhaja iz nje. V tej liniji, mišljenja in delovanja ne ločujem kot to počne denimo H.Arendt. Sledim pa ji v njeni fascinaciji nad grškimi logosom in kot je razvidno je moja opredelitev kvalitetnega življenja, v marsičem sovisna z grško. Nemara ne bo odveč, če se še enkrat spomnimo grškega ločevanja med Polisom in Oikosom. Polis katerega tako velikokrat omenjamo kot prvo moderno politično ureditev je odraz demokracije, ki je as good as it gets. Resda je imela manj kot polovica prebivalcev Aten državljanske pravice, a tisti, ki so jih imeli so se jih tudi dejansko posluževali. Stari atenec je bil dejansko zoon politikon, ki je razpravljal o sprejemanju skupnih odločitev in je to prakso dojemal kot nekaj življenjsko pomembnega. Ne zgolj kot nesmiselno prisilo, ki tako ali tako ne razultira v ničemer bistvenem, kot se zdi danes. Današnji človek je povečini idiot. Seveda ne želim nikogar žaliti, čeprav izraz niti ni napačen.
Poglejmo si izvor besede, gre seveda za grško besedo idiōtēs, ki je sprva pomenila posameznika, ki nima posebnih veščin, privatnega državljana oziroma posameznika. V pozni latinščini, prav tako pa v starejši francoščini je beseda označevala neizobraženo in ignorantsko osebo.
Problematično, v tem pogledu, je seveda to, da so bile predvsem ženske zreducirane na privatno sfero, oziroma oikos. V njej so sicer imele vpliv, obenem pa jih je prav to zaznamovalo, kot tiste, ki se ukvarjajo s postranskim oziroma nebistvenim. Skratka polovica človeštva je bila že z rojstvom a priori obsojena na status idiota. Kot vemo se je ta problem razršil(vsaj deklerativno) šele nedavno.
Erozija javnega torej. Nemara pa gre za virtualizacijo, kot novo kvaliteto javnega. Nekakšna bizarna sinteza mnoštva privatnih lociranosti, ki se povezujejo v digitalizirano javno. Umetni horizont, ki privatno dela za javno in javno za privatno. Prav gotovo omrežje omrežij zastavlja vprašanja in izzive na katere zaenkrat še ne moremo zadovljivo odgovoriti, saj se njihovih posledic še ne zavedamo.

Kratek poskus zgodovinske umestitve levice in desnice

Tako, iz planinskega raja sem se vrnil, orla in kače nisem srečal sta mi pa zato delala družbo pajek in potepuški maček. Zato sem se bolj kot perzijski prerok počutil kot obskurni gorenjski čarovnik. Tole pa sem v tem času spesnil, kot razkriva že naslov je obravnavana tematika zelo neskromno zastavljena...


Prepričan sem, da je današnja levica v globoki krizi. S tem nimam v mislih zgolj Slovenije, ki je v nebo vpijoč odraz tega, temveč trdim, da gre za pojav globalnih razsežnosti. Preden se spustimo v podrobnejšo kritiko pa bi vseeno veljalo vsaj okvirno definirati to, kar je na tapeti. Za zadovoljivo razumevanje vsakega pojava pa se mi zdi nujno tega obravnavati v historični perspektivi. Prav to bom poskušal storiti tudi sam.
Rez med levico in desnico povečini vmeščamo v čas nastanka industrijske družbe in s tem vzpona antagonizma med delom in kapitalom. Takšna opredelitev oziroma ločnica pa je tekom zgodovinskega razvoja postajala vse bolj zabrisana in nejasna. Današnji antagonizem je prefinjen do te mere, da se zdi, da sploh ne obstaja. Zato se konceptualizacija osi levo-desno, ki je vezana na fordistični tip produkcije, kaže kot redukcionizem katerega je potrebno preseči. Vrnimo se torej nazaj v zgodovino in se vprašajmo, če lahko ločitev zasledimo že prej. Prepričan sem, da lahko in tako moramo tudi storiti. Vsaj od takrat, ko govorimo o človeku kot o zoon politikonu, lahko govorimo tudi o ločitvi med desnico in levico. S tem imam v mislih seveda grški polis, kot prvo zahodno politično ureditev modernega smisla. Agora kot javni prostor par excellence, je bila že takrat polna polemik, ki so se nanašale tudi na vprašanja svobode, enakosti, ekonomije, zunanje politike itd. In res, lahko bi dejali, da ločnica med physis in nomos, ki vznikne v tem času, v temelju zaznamuje tudi samo levico in desnico. Na eni strani se torej soočamo z utemeljitvijo, ki svojo legitimnost črpa v naravi. Neenakosti, ki izvirajo iz nje so v tem pogledu determinanta, kateri posameznik ne more uiti. Poskusi preseganja te pa so zgolj odraz lažne morale in umetne solidarnosti. Tovrstna teza, ki jo je kasneje mojstrsko dovršil Nietzsche ima svoje izvire že v sofističnih krogih antike. Kalikles denimo je njen močan protagonist. Trazimah, čigar teza, da je: »Pravičnost korist močnejšega« in s tem iztočnica Platonove Države, prav tako očitno zastopa prevlado physisa. Gotovo bi se našel še kakšen sofist, ki spada v to kategorijo. Ni presenetljivo, da je bilo tovrstno mišljenje od nekdaj blizu vladajočim krogom, katerim je služilo kot sredstvo za afirmacijo oblasti.
Po drugi strani pa Platon, sicer tudi sam aristokrat, zastopa neprimerno bolj demokratično naziranje. Navkljub vsem kritikam, ki letijo na Državo, kot delo, ki je zametek totalitaristične ureditve, je le to vseeno monumentalni prispevek h politični filozofiji. Prepričan sem, da lahko vse večje ideologije v njej najdejo dele, ki bi jih brez težav označile za svoje. A bistvo se skriva drugje, kot pravi že sam podnaslov: o pravici/pravičnem, je to predvsem delo, ki išče najboljšo možno ureditev. V tem oziru je pomembno, da izvore in razloge za pravičnost išče v družbi in ne toliko v naravi. Narava se namreč kaže kot zavest izven sebe, ki pa kot totaliteta vseeno in prav zato deluje usklajeno. Družba in individum v njej pa je po drugi strani zavest na sebi in je samodoločujoča. Ta presežek, praktično poimenovan tudi meta-jezikovna zmožnost, pa je tisti element, ki nas dela za enfant terrible toka evolucije. Skratka gre za to, da je človek nekaj radikalno drugačnega od narave in pri iskanju pravičnega družbenega sistema si ne bi smeli privoščiti enoznačnih preslikav iz narave. Gledano strukturno se trajna implementacija pravice lahko udejanji zgolj v nomosu. Kar je spoznal že Platon v svojem poznem delu Zakoni. Navkljub temu pa nikoli ne moremo preceniti ključne vloge, ki jo v političnem procesu že od nekdaj igrajo modri vladarji. Solon kot eden najmodrejših politikov te dobe, je mojstrsko presegal in umirjal razredni antagonizem takratne družbe. Veleposestnikov ni razlastil , temveč je vsakomur po pravici pustil toliko kot mu pripada- s tem se je izognil njihovemu srdu. Najrevnejše in celo zasužnjene državljane pa je pomilostil, ter vsakemu odredil košček zemlje- s tem pa si je pridobil njihovo naklonjenost.
V času Rimskega cesarstva težko govorimo o demokraciji, resnici na ljubo zaradi obsežnosti zaradi imperija ta tudi ne bi bila izvedljiva v neposrednem grškem smislu. Sam izostanek demokracije pa še ne pomeni, da družbene napetosti niso obstajale. Prav gotovo jih ni primanjkovalo, v tem in v vzniku zmeraj bolj kompleksne strukture vladanja velja iskati tudi vzroke in potrebo za bliskovit razvoj prava. Rim kot tak tudi lepo nazorno pokaže dva tipa družbenega oziroma političnega boja, ki se potem kot stalnica vlečeta skozi zgodovino. V mislih imam sistemski in protisistemski boj. V prvem primeru gre za boj za spremembe znotraj okvirov obstoječega sistema. Boj, ki se danes odvija v parlamentu, je takrat potekal v senatu ena njegovih skrajnosti je bil seveda Cezarjev umor. Za ta tip boja je značilna zamenjava elite, oblastna razmerja in struktura moči pa v resnici nista v nevarnosti. Drug tip boja je protisistemski in v sebi nosi idejo o temeljni prenovi političnega sistema, bolje rečeno izgradnji novega na ruševinah starega. Za tovrstne boje se je uveljavilo ime revolucija. In prav to je bil v svojem času nesrečni in na propad obsojeni Spartakov upor.

Po primitivnih družbah in sužnjelastništvu je naslednji kavalitativni preskok Evropa naredila skozi fevdalizem. Kot vse velike družbene spremembe v zgodovini je bila tudi ta odraz nove ekonomske podstati. Ekonomija oziroma obstoječi tip produkcije v tem smislu ne determinira zgolj posameznikove zavesti, temveč v veliki meri opredeljuje celotno mrežo socialnih stikov. Teokracija in fevdalizem sta se v tem času pokazala kot priročna sinteza, ki sta predstavljala zmagovalno kombinacijo za nadaljnjih tisoč let. Kakorkoli se to obdobje že zdi homogena in monolitna vladavina cerkve, temu ni bilo popolnoma tako. Dokaj hitro se je namreč razvila koncepcija posredne božanske pravice. Ta sicer ne problematizira tega, da vsa oblast izvira iz boga, a vseeno poudarja, da pa sta način in oblika izvrševanja te oblasti ljudska in ne božanska. To tezo je oblikoval Tomaž Akvinski in jo katoliška cerkev zastopa še danes. Če bi torej v antiki postavili ločnico med levico in desnico na os physis-nomos, se mi zdi primerno, da za srednji vek postavimo le to na os božansko človeško. Že sam kralj je bil namreč na natezalnici med tema dvema silnicama, kot nam razkriva E.Kantorowitz, v svoji poglobljeni študiji, je imel namreč dve telesi! Prvo je bilo tega tipa, ki ga imamo veselje posedovati tudi vsi mi- rado je pojedlo kaj dobrega, zadovoljno rignilo in se zvalilo med svoje kraljevske žimnice.
Bistvo pa se seveda skriva v drugem telesu, nemara bi bilo bolje reči ideji kraljevega telesa. Tej namreč pritičejo božanski atributi in je osvobojena bedne banalnosti človeške eksistence. Prav res celotni srednji vek je osrediščen v tem antagonizmu božanskega in človeškega, v nadaljevanju je bil duh časa na srečo bolj naklonjen slednjemu.
Reformacija je znotraj sistema načela vprašanja in probleme, katere ni bilo več mogoče zadušiti trajno- duh je že ušel iz steklenice. Razsvetljenstvo pa je cerkvenemu monolitu zadalo še drug in uničojoč udarec, od katerega si cerkev ni opomogla še danes. Srčno upam, da bo tako tudi ostalo, izgubiti pridobitve sekularizacije bi bilo nepredstavljivo. Obenem pa se iz takšnih teženj ne more roditi nič dobrega.
Ne zgolj antropocentrizem in problematizacija cerkvenega primata nad indoktrinacijo družbe, temveč tudi kritika drugega glavnega stebra srednjeveške družbe, je tisto, kar dela projekt razsvetljenstva res celovit in mogočen. Ta drugi steber pa je seveda fevdalni ekonomski sistem. V tem pogledu ne gre zasluga zgolj razsvetljenski kritiki, potrebni so bili določeni pogoji, ki so jo omogočili in ji sploh dali mesto pod soncem.
Zato je poskrbel porast meščanskega razreda, širitev evropskega imperializma in kolonializma. Vse pa je bilo pogojeno z zoro novega načina produkcije, ki ga je omogočila idustrijska revolucija. Vse to je kulminiralo in doživelo svojo zgodovinsko dovršitev v francoski revoluciji.

Ogenj, ki ga je ta zanetila je navkljub poskusom zadušitve in restavracije, nazadnje prisilil Evropo, da je kot Feniks vstala iz pepela starega režima in zaživela v novem političnem sistemu.
Rodil se je tudi kapitalizem.
Kot vsaka družbena ureditev je tudi ta po začetni revolucionarizaciji doživel svojo konsolidacijo in spet so na plan udarila notranja protislovja.
J.M.Keynes ni zaman dejal, da bi mu morali na Wall Streetu postaviti spomenik.
Marx je namreč res podal najcelovitejšo analizo kapitalistične produkcije in njenih protislovij. Po Leninovih besedah gre namreč za gigantsko sintezo treh miselnih tokov, ki v marksizmu doživijo svojo sintezo. Na področju filozofije je Marx Hegla dokončno postavil na noge in s tem dokončal materialistični obrat levih hegeljancev, ki ga je začel že Feurbach. Od tod torej dialektični materializem. Prek angleške klasično ekonomske misli in izpeljave A.Smithove in D.Ricardove teorije delovne vrednosti, pa je Marx utemeljil to, kar je sam imenoval znanstveni socializem. S tem je želel poudariti razliko med njegovo in Engelsovo teorijo in francoskimi utopičnimi socialisti, ki pa navkljub temu vseeno predstavljajo tretje miselno izhodišče marksizma. Ob vsem tem bogastvu in raznolikostjo idej ni presentljivo, da stari bradač še zmeraj predstavlja železni repertoar levice, ter da je najbolja citiran avtor v zgodovini.
Na tem mestu bi tale površen zgodovinski potep zaključil in se raje vprašal kaj se lahko iz njega naučimo. Kot je dejal že Hegel:»Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo!«.
Prav s tem stavkom je povezan tudi zanimiv pripetljaj, v sredni šoli sem ga namreč imel zapisanega na platnicah zvezka za zgodovino. Ko je cenjena profesorica to opazila pa ni delila mojega navdušenja nad njim. Kasneje sem dojel, da ga je najbrž interpretirala v banalno trivialni maniri, češ z zgodovino res nima smisla izgubljati časa. Prav to pa ne bi moglo biti dlje od resnice, prepričan sem, da je Hegel s svojo izjavo želel poudariti prav nasprotno. Da je zgodovina še kako pomembna, ter da je njenemu študiju potrebno posvetiti veliko časa- glede na to da še zmeraj ponavljamo napake iz preteklosti. S tem se v celoti strinjam in prav zato sem v okviru svojih zmožnosti poskušal osvetliti historični antagonizem med levico in desnico. Če poskušam povzeti bi dejal, da so za klasično desno fronto značilni miselni tokovi, ki svoje nazore črpajo pred vsem v preteklosti in so zato predvsem tradicionalistični in konzervativni obenem pa seveda manj dovzetni za večje spremembe. Nadaljni atributi pa prav tako orišejo nekatere značilnosti... Prvič, če bi pod človeško zgodovino potegnili črto bi zlahka ugotovili, da je levji delež oblasti od nekdaj pripadal in prav gotovo tudi bo desnici. Drugič desnica vkolikor ni reakcinarna ( in s tem spet re-akcija) ne ustvarja in gradi, temveč predvsem zaseda in vlada. Tretjič prevladujoče ideološke poteze so pragmatične in predvsem v funkciji oblasti. Opredeljujočih karakteristik je prav gotovo še mnogo, na tem mestu podajam zgolj tiste, ki se mi zdijo najbolj splošne. Pošteno pa je da na podoben način »kategoriziram« še levico. Levica v zgodovini ni bila na oblasti nikoli. Oziroma so kvantitativno gledano ta obdobja tako kratka, da v totalu človeške zgodovine sploh ne bi bila vredna omembe v kolikor ne bi pustila neizbrisen kvalitativni pečat. Problem nas levičarjev je da smo v osnovi pravljičarji. Radikalni politični borci, ki verjamemo v neodtujljive pravice do svobode in enakosti( navkljub temu, kako zelo si to dvoje nasprotuje). Skratka obljubljamo in verjamemo v raj na zemlji.
Precej čudna natolcevanja za nekoga, ki je levičar, mar ne?
Nemara res, a prav brezobzirna kritika vsega obstoječega kot jo priporoča K.Marx, bi morala zavoljo resnicoljubnosti vključevati tudi levico samo. Kje torej vidim mesto levice? Mesto ima v tem, da skrbi za razvoj misli na vseh ključnih področjih človeškega življenja in je s tem napredna sila katere sinteza kritičnih analiz v primernem zgodovinskem trenutku privede do spremembe.
Spremembe, ki je seštevek neštetih dejavnikov, a povečini se zdi, da se dogodi takrat, ko so napredne sile na eni strani dovolj močne, po drugi strani pa je obstoječi sistem zapleten v protislovja, ki jih ne more več preseči. Zato je edini realpolitični element levice revolucija, vse ostalo pa je predpriprava. Kot tsunami, ki udari in nas prisili v obnovo potem pa spet obmiruje, do naslednjič. Kvantitativno raztegnjena vladavina torej vlada, dokler lahko, na neki točki pa se zgodi kvalitativni preskok in protislovja se razrešujejo na višjem nivoju. V tem pogledu je izvrstno predočitev podal Hegel, ki obči zgodovinski tok obravnava kot razgrinjajoče gibanje uma, ki mu uvid podeljuje absolut. A vseeno bi k temu dodal nekaj pomislekov, ki mi ne dajo miru že nekaj časa. Navkljub temu, da se strinjam s tem da je dialektika osnovno življenjsko gibalo jo ne bi pojmoval zgolj idealistično ali materialistično, mislim, da gre za dialektični odnos, ki se odvija med idejo in materijo. Na ta način je slika celovitejša. Moj drugi zadržek pa je naslednji, zdi se da je Hegel svetovno-zgodovinsko gibanje proti absolutu razumel kot gibanje, ki ne pozna regresij in napreduje premočrtno proti svojemu cilju. Sam mislim, da v zgodovini lahko brez težav najdemo primere nazadovanja, ko se je pokazalo, da je že pridobljeno postalo vnovič izgubljeno. Navkljub temu pa je potrebno priznati, da tovrstne restavracije niso imele dolge sape in občega kolesa niso zavrtele nazaj.
Tretji in najbolj pereč pomislek se nanša na samo tezo o absolutu, totalni sintezi, razrešitvi vseh nasprotij, celo koncu zgodovine kot pravi F.Fukuyama. Takšo mišljenje se mi zdi krepko podcenjevanje kompleksnosti človeške narave in življenja nasploh. Zmeraj bodo obstajala protislovja in različni pogledi na razreševanja le teh. In prav je tako, drugače bi bilo vse skupaj neznansko dolgočasno.
Zakaj je torej levica v krizi? Ne zato, ker bi zahtevala preveč, temveč zato, ker zahteva premalo. Vseobča in razdrobljena levičarska fronta vodi drobtinčarsko politko in sledi svojim partikularnim interesom, kot so denimo ekologija, feminizem, multikulturalizem, istospolno partnerstvo, problematika priseljencev itd. Sindrom vrtičkarstva, brez primere. V očeh širše družbe pa v najboljšem primeru deluje kot posrečen cirkus. Vse skupaj mi diši po nečem, kar bi imenoval obupana etika. Zavest, ki spozna da s tem svetom še zmeraj ni vse lepo in prav, obenem pa že v isti sapi ugotovi, da v resnici ne more storiti nič za spremembo tega stanja.
V čem je korist takšne zavesti- prav nikakršna ni. Če bi vsi v zgodovini razmišljali tako, se ne bi prav nič spremenilo. Povejte mi, je vredno živeti nepreiskano življenje? Življenje brez strasti, brez drznih sanj, ni človeka vredno življenje.
Toliko o boleznih današnje levice.
Naj ostanem zvest tezi o tem, da je edini realpolitični moment levice le revolucija. Revolucija, ki ima navkljub vsej idejno-materialni predpripravi svoje srce zmeraj v ljudstvu, ki jo lahko tudi edino legitimira.

Adieu

Ko je bilo Zaratustri trideset let, je zapustil domovino in jezero svoje domovine in odšel v gorovje. Tam je užival deset let nad svojim duhom in samoto in se deset let ni naveličal...

No, da ne bom preveč melodramatičen- v gore grem le za dva tedna. V tem času bom žal brez interneta- kar me navdaja z nekakšno čudno utesnjenostjo. Vseeno pa nameravam pisati, zato lahko ob vrnitvi pričakujete kakšen daljši sestavek.

Akcija, reakcija in slast upora

Načeloma ne pristajam na analogije s področja naravoslovja, ki se kot čista vednost aplicirajo na polje družboslovja. Vse preveč mehanske mi delujejo, obenem pa se tovrstni pozitivizem kaj rad izteče v zelo nevarne zaključke . Spomnimo se zgolj najbolj surovega udejanjanja tovrstne prakse , ki se je dogodilo v naši polpretekli zgodovini. V mislih imam seveda znanost o rasi. Ne gre zgolj za koncentracijska taborišča, kjer je ta »vednost« dosegla svoj vrh, ali bolje rečeno svoje absolutno dno. Bolj zaskrbljujoče je to, da je nacizem oziroma ideologija arijske rase v resnici le konsekventno in prav »po nemško« do konca izpeljana ideja, ki je v Evropi začela nastajati že v obdobju razsvetljenstva. O tem kako globoke korenine in zgodovino ima v Evropi sam antisemitizem in s tem v veliki meri tudi nacizem, je odlično razčlenitev podala že H. Arendt v svoji študiji o Izvorih totalitarizma.
Navkljub omenjenim pomislekom se zdi, da vseeno obstaja določen presek v množici večno veljavnih zakonov, ki veljajo tako za družbo kot za naravo. Eden takih je prav gotovo zakon akcije in reakcije. Na prvi pogled trivialen in brez velike moči za pojasnitev je vendarle univerzalen in s tem še kako uporaben.
Tako kot je razvoj in grozljiva sinteza vse pretekle vednosti o arijskem človeku, rezultat in reakcija na serijo »znanstvenih« akcij; tako je tudi sama druga svetovna vojna vzplamtela kot ena velika reakcija. Šel bi celo tako daleč in dejal, da so bili prvi streli zapisani že v Versajski mirovni pogodbi. Kot je rekel že Mao: »Večje kot bo zatiranje večji bo upor!« in kaj je to drugega kot zakon akcije in reakcije, ki je preslikan na družbo.
Vendar pa je nemški upor, kakorkoli ga poskušamo ukalupiti v neke razumske okvire, v osnovi predvsem dejanje iracionalnega besa, ranjenega ponosa, pravičniškega revanšizma ipd., skratka elementov, ki so imeli v zgodovini precej več vpliva kot bi človek pričakoval. Predvsem pa gre za etično erozijo brez primere (žalostno je, da prav to judovsko država danes izkorišča kot politični kapital par excellence). Slast upora, ki jo omenjam v naslovu tako ni mišljena za vzpon nacizma- nikakor. Čeprav to še ne pomeni, da na ravni subjekta ni bila prisotna tudi tu.
Da naj bo upor slasten je potrebno zagotoviti določenim osnovnim pogojem, kateri nacizem po večini ne ustreza. Prvič, osnoven pogoj upora je zatiranje, kolikor večje je zatiranje toliko večji bo upor. Drugič uporniku je potrebna ideologija, saj je- rečeno malce po kantovsko- upor brez ideologije slep, ideologija brez upora pa prazna. Ko ugotovimo, da zadovoljujemo omenjena dva pogoja se velja vprašati o strukturi upora in vsebini ideologije. Za samo ideologijo je nadvse priporočljivo, da je vsevključujoča(tega se zavedajo tudi moderne
»neideološke« catch-all stranke). Ako pa niso vključeni ravno vsi pa ciljajmo vsaj na veliko večino, v nasprotnem primeru bo naš uspeh bolj jalov. Ta kriterij nemara najbolj zadovoljivo izpolnjuje religija. Denimo krščanstvo, ki je tako zelo vsevključujoče, da ne izloča niti svojih sovražnikov- če za trenutek odmislimo prakso, ki tega načeloma ne potrjuje- temveč jim nastavlja še drugo lice. Komunizem kot tak je sicer vključeval večino a je obenem precej bolj jasno pozicioniral svoj upor. Ob vsem tehnološkem napredku pa je ta sčasoma izvodenel in izgubil jasnega sovražnika pa tudi tistih, ki jih je nagovarjal je bilo zmeraj manj.
V tem smislu je krščanstvo precej bolj univerzalno saj tematizira smrt, greh, življenje po smrti ipd. skratka takšne in drugačne zimzelene melodije, ki bodo prisotne dokler bo prisoten človek. Mar ni smrt nadvse hvaležna tema, s svojo konkretnostjo, univerzalnostjo in nenazadnje demokratičnostjo zagotavlja večno življenjsko tržno nišo. Vsekakor bolj kot abstraktno ekonomsko izkoriščanje, katerega je kapitalu danes uspelo relativizirati, preseliti, predstaviti kot neizbežnega, fokus premestiti na grozečo globalno katastrofo. Kakorkoli že ideologija kot čista teorija je za povprečnega človeka seveda dolgočasna. In teoretiziranje o tem ali imajo angeli popek ali ne, oziroma o levem in desnem partijskem odklonu, res niso teme, ki bi uživale občo priljubljenost. Tovrstni pomisleki pa v resnici vzniknejo šele takrat, ko je določena ideologija že konsolidirana.
Ne, prava strast upora se skriva nekje in nekoč drugje. Skrivala se je v opreznih šepetanjih hodnikov katakomb, izdihovala je na križu z mislijo o večni odrešitvi, cvrla se je na grmadah, kričala v rokah inkvizitorjev. Goltala kurirska pisma, padala pod streli okupatorja, bila odplaknjena v müchenske kanale, zmrzovala po sibirskih stepah, korakala na dolgem pohodu...

To ni post

Ura, čas-minevanje in lajanje v oblake. Strumne vrste hodečih linearnih premic- mi nismo ljudje iz mesa in krvi, mi smo stroji.
Iz kanalizacije v nos udari neznosna mešanica:
prešvicanih gat, ki jih pijani singapruski mornar ni zamenjal že od kar, je Marija Terezija prvič prav prikupno podrla kupčka,
sedemih let neizmerne žalosti, ki jo na svojih prsih lahko gojijo samo zaprisežene patagonske device, ki v nočeh katerim se še luna rajši izogne, lovijo podeče sence svojih sinov
in seveda gorečega grmička trobelike izza ošiljenega grička planeta Kritonija.
Duh okosteneli s koso razsaja, za njim se vleče pastirček Pišmevuh, radodarno režoč in skopušno rezajoč.
»To so bile torej te zloglasne sanje?« morda, a kot je rojstvo smrt je tudi smrt že nemalokrat povrgla prav prikupne otročiče, ki se nam vsi rdečelični še danes nagajivo derejo s prestola, če smo nepazljivi pa nam vržejo še kamenček ali dva. Tovarniška ura odbije pet do dvanajstih in mi smo še zmeraj odločni, bolj kot kdajkoli prej! Ne bomo se predali, zgodovina je na naši strani, svoboda pa je v spoznanju nujnosti, in res: »Tovariši, zmanjkalo nam je troslojnega...«.
Ah, da končno jo zagledam prečudovita(leta so ji bila mila) Khan al Zija, nemara bo potrebno navreči vljudnost ali dve, se malce posmejati, pohvaliti njene materinske dojke, ki bodo nekoč dojile ponosne atlase, titane in morda sam kaos, če kdo potem se namreč prava ona dobro zaveda, da na mladih svet stoji. Srce mi bije zmeraj močneje, nasmeški letijo kot bumerangi, le molim, da mi ne izbijejo zob, to bi napravilo slab vtis. Še korak, dva... groza to ni ona!
Brez skrbi, nadaljuj po premici, kot, da se ni nič zgodilo, bil je zgolj mehanski smehljaj, ki ga podariš vsakemu mimoidočemu.
Lipa zelena in bajtka rumena ščinkavček prdi, sonček sije in češnja se od zdravja šibi. Košakov ata, ali po domače fantom s tbilisijske Opere, si zadovoljen ob pogledu na posest, ki mu cveti, kar sama od sebe nabaše pipo in odpihne sončni zahod, »Ohohohoho, včasih je bilo vse drugače, resnico si našel na konici frače, danes so življenja, kapitala le igrače«.
Anima animira arhetip adolescentnega aborigina.
Danes ima ljudstvo enega in edinega sovražnika, njegov zlovešči obraz nam preti izza vsakega vogala, z njim se srečujemo na mestih na katerih bi ga najmanj pričakovali, prej, ko si priznamo, da pred njim nismo varni nikjer, bolje bo za nas. Prej, ko ga bomo spoznali lažje ga bomo premagali, a zaenkrat o njem ne vemo še ničesar, sicer pa človek z levico tako ali tako težko napiše kaj pametnega še posebej, če je desničar.
Pa brez skrbi učenje je res brez potrebe, kar človek ve tega si ne more želeti naučiti se, saj to namreč že ve! Česar pa ne ve, tudi tega si ne more želeti, saj ja ne moremo hrepeneti po znanju za katerega sploh ne vemo, da ga ne posedujemo! Bog je že vse uredil, da mora biti tako kot je lepo in prav, le k nam ga dajte mu bo življenje učitelj, pa še krivovercem bo pokazal pot iz mraka.
Tako so jim pravili ob začetku enaindvajsetega pohoda, in vsi so padli.
Ob vsesplošni nejevolji(pa saj ne da je bil od volje kdo že kdaj sit) si je čemerni velikan Matevž, odtrgal delček avtoceste in si vanjo zavil neko obskurno vas. Žena je bila s tem ljubeznivim darilom,ki si ga je urno nataknila na kazalec, kar zadovoljna in se je za večerjo še posebej potrudila. Matevž pa je bil tudi zadovoljen saj mu je post trajajoč zadnji dve leti že pošteno presedal.

Ne nehajte Švejkarit!

Diogen (pa ne tisti, ki si je za svoj omiljeni bivanjski kotiček izbral sod in družbo psov, temveč oni, ki je živel pred njim in izvira iz Apolonije) nam na nekem mestu daje hvalevreden nasvet:
»V začetku vsake razprave je po mojem mnenju treba postaviti kako neizpodbitno dejstvo. Način obravnave pa bodi preprost in resen«. Hvalevreden nasvet, ki se ga bom poskušal držati tudi sam. Kar se tiče neizpodbitnega dejstva nameravam podati izjavo nekega drugega predsokratika, ki ga lahko brez pretiravanja razglasimo za očeta dialektike. Govora je o Heraklitu, katerega mračnost nam še dandanes podaja čudovite uvide v človeško življenje. Izjava oziroma neizpodbitno dejstvo pa je sledeče:
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne ljudi«. Ni kaj globoka misel. A bojim se, da nisem razpoložen za analize v stilu Heglovega gospodarja in hlapca, Nietzschejevega nadčloveka oziroma črednega človeka ali česa podobnega. Saj je vendarle poletje, čas za bolj lahkotne teme. Zato bi želel opozoriti predvsem na to, da v izjavi, ki nam jo namenja Heraklit, na žalost ni prostora za tretjega, tretjega, ki je nič manj kot ključni. In to je seveda, kdo drug kot Švejk!
Prepričan sem, da velika večina cenjenih bralcev prav gotovo pozna vsaj idejo Švejkizma, če že ni prebrala same knjige, ki vam jo seveda toplo priporočam. Če se torej strinjamo, da boj v takšni ali drugačni obliki preveva celotno človeško zgodovino, obenem pa sebe nimamo za heroje, niti se ne bi kar tako vdali v usodo, se velja vprašati kaj nam še preostane?
Dobri vojak Švejk je knjiga, ki nam razprostre celoten horizont armadne psihologije od najnižjega pucfleka, čez desetnika, majorja, generalmajorja... pa vse do samega cesarja Franc Jožefa. Avstroogarsko vojsko nam predstavi tako kot vsako dobro vojsko, ki že malce nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje kdaj končno bo prišel čas, ko se bomo nehali pretvarjati in neslavno propadli. Prav tak duh je najbrž zmeraj vse bolj preveval tako imenovanega malega človeka (katerega tipični predstavnik je Švejk) bolj, ko se je prva svetovna vojna nagibala h koncu. Nenehne peripetije okrog dostave hrane - fasunga je zmeraj znova obljubljena za naslednjo železniško postajo, ko te seveda ne dobijo, so vojaki pomirjeni, da bodo na naslednji dobili celo golaž, o katerem kasneje ni ne duha ne sluha in tako naprej. Nečimernost nadrejenih, ki slepo plujejo na zadnjih izdihljajih cesarstva ter si zatiskajo oči pred v oči bijočo realnostjo, je dodatna tenzija, ki v kombinaciji s preprosto common sanse mislijo povprečenega vojaka povzroča dodatne komične učinke. Vojna kot jo opisuje Hašek ni vojna iz katere bi na eni strani izšli poveličevani heroji ali na drugi zasmehovani sužnji, temveč je vojna preprostega človeka, ki v danih okoliščinah poskuša preživeti. A ne preživeti zgolj v klasičnem smislu, torej ohraniti svoje življenje, temveč preživeti in ostati človek, kar je seveda precej težje. Vse to na prisrčen in komičen način pooseblja Švejk, ki poskuša biti v danih razmerah, kar se le da zvest lastnim načelom, prav ta (pri katerih res ne pozna mere) pa ga vedno znova pripeljejo v smešne situacije, v katerih se vedno znova znajde.
Hašek, s Švejkom ni ciljal zgolj na vzbujanje smeha pri bralcu. Med vso svojo simpatičnostjo je med vrsticami na prefinjen način zapisano tudi globoko etično sporočilo, da smo v vojni v končni fazi poraženci vsi. Knjiga je na ta način nemara eden najboljših zeitgeistov prve svetovne vojne, saj nam približa tisto svetlo plat, ki jo vsekakor vključuje vsaka vojna. Nesebično tovarištvo, žrtvovanje brez računanja na nagrado. Kot radi pravijo: »Vojna iz človeka potegne vse najslabše in vse najboljše«. Prav to uspe Hašku skozi lik Švejka odlično prikazati- ko se le-ta sooča z vsem slabim, uporablja vse dobro.
Za konec, navajam še en komičen (takšnih in podobnih v knjigi, kar mrgoli) odlomek. Dogajanje se odvija pred zdravniško komisijo, ki preverja ali je Švejk nor ali ni, torej ali je primeren za mobilizacijo ali ne. Gre za začetek zgodbe a kot je razvidno Švejku, kaj hitro uspe zabresti v težave:

....»Ali je radij težji od svinca?«
»Jaz ga, prosim, nisem tehtal,« je s svojim ljubkim nasmeškom odgovoril Švejk.
»Verjamete v konec sveta?«
»Najpoprej bi ta konec moral videti,« je vnemarno odvrnil Švejk, »zanesljivo pa ga jutri še ne bom dočakal.«
»Bi znali izračunati premer zemeljske krogle?«
»Tega prosim, ne bi znal,« je odgovoril Švejk, »ampak sam bi vam, gospodje, tudi zastavil uganko: Imate trinadstropno hišo, v tej hiši je v vsakem nadstropju 8 oken. Na strehi sta dve lini in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišniku babica?«
Sodni zdravniki so pomenljivo pogledali drug drugega, toda eden od njih je zastavil še tole vprašanje:
»Ali veste za največjo globino v Tihem oceanu?«
»Tega prosim, ne vem,« se je glasil odgovor, »vendar mislim, da je gotovo večja kakor pod višehradsko skalo na Vltavi.«
Predsednik komisije je na kratko vprašal: »Zadostuje?«, pa vendar si je še eden od članov zaželel tole vprašanje:
»Koliko je 12897 krat 13863?«
»729,« je odgovoril Švejk, ne da bi trenil.
»Mislim, da to popolnoma zadostuje,« je rekel predsednik komisije, » tega obtoženca lahko spet odpeljete na staro mesto.«
»Hvala vam, gospodje,« se je spoštljivo oglasil Švejk, » meni to tudi popolnoma zadostuje.«
Po njegovem odhodu se je kolegij treh zedinil, da je Švejk notoričen bedak in idiot po vseh naravnih zakonih, ki so jih izumili psihiatrični vedeži...

Mislim, da je iz zgornjega odlomka lepo razvidno Švejkovo delovanje, morda celo filozofska pozicija, ki na trenutke spominja na Sokrata, ki pa vendarle še bolj radikalno in na trenutke res norčevsko poudarja svojo nevednost.
Še opazka o naslovu. Gustáv Husák, generalni sekretar Češkoslovaške KP je v svojem govoru leta 1970, v obdobju »normalizacije« od praške pomladi, državljane opozoril: » Nehajte Švejkarit!«. Naj se torej nehajo zajebavat, kar si o tem mislim sam, pa je razvidno iz naslova.

Krhka zmaga

Živimo v svetu brez ideologij oziroma v času, ko so vse velike ideologije postale neaktualne in pristale na smetišču zgodovine. Takšna pozicija pa v resnici ni nič drugega kot ideologija pripeljana do skrajnosti, ki je perverzna do te mere, da sama sebe razglaša za neideologijo.
Za trenutek sprejmimo to igro in se vprašajmo kakšne lastnosti ustrezajo dobi, ki se razglaša za brezideološko...
Za začetek velja vzeti v ozir nekaj elementov za katere sem prepričan, da so imanentni vsaki pravi ideologiji. V etičnem smislu je vsaki ideologiji lastno to da se sklicuje na absolut iz katerega črpa svojo teoretsko ostrino obenem pa v praktičnem pomenu skozenj realizira mobilizacijski moment. V današnjem času je to absolutno dobro profit, le ta podeljuje uvid v vso ostalo realnost, ki se skozenj tudi definira. Vsi smo vpeti v to dirko, ki se ne more končati drugače kot v katastrofi.
Nadalje, vsaka ideologija se konstituira preko opozicijskega odnosa, ki se ne zadovoljuje s stvarnostjo in zato ponuja alternativo. Nekako tako kot parlamentarna opozicija. A ta primerjava ni docela primerna , saj je parlamentarni opoziciji lastno to, da je sprejela pravila igre in politični sistem v katerem se ta igra. Prava ideologija pa je zmeraj subverzivna in v končni fazi teži k totaliteti. Saj vendarle poseduje resnico in je zato nesmiselno dopuščati alternative. Prav temu smo priča danes, opozicijski odnos preko katerega se perpetuira današnja ideologija je utemeljena prav skozi razliko do drugega. Drugega, ki ni, oziroma sploh nima pogojev, da bi bil prilagojen prevladujoči paradigmi. Gre za nekaj, kar bi imenoval idejni rasizem, ki pa se često pokriva z dejansko barvo kože. V smislu, da je nezaželeno razmišljati o kakšnem drugem-boljšem svetu, ko pa že ta ponuja dovolj dobre možnosti vsakomur, ki se vsaj malo potrudi. Saj veste vsak je svoje sreče kovač, a kaj, ko si nekateri še kladiva ne morejo privoščiti.
Zaskrbljujoč se mi zdi še nek drug moment današnje ideologije, za razliko od večine ostalih, ki jim, če drugega ne, ne moremo odrekati pričanja o pozitivnem koncu zgodovine. Konca, ko bo na zemljo prišlo božje kraljestvo ali konca, ko bomo živeli v brezrazredni družbi, če omenimo zgolj dva primera. Temu, čemur smo priča pa bi lahko dejali vsepristona in že udejanjena negativna eshatologija. Gre za logiko trga, ki se je uveljavil kot naravna tvorba, kar pa seveda ni, je eden neizbežnih produktov človeške družbe, ki v naravi nima para.
Trg kot sečišče kapitala, politike predvsem pa interesov, ki vse skupaj zavozljajo do nerazpoznavnosti, je eden ključnih elementov ideologije, ki je danes prisotna. Seveda je obstajal že prej oziroma je takšen ali drugačen tip menjave v človeški družbi bil od nekdaj prisoten. Bistveno se mi zdi to, da smo danes priča temu, da se edini boj, ki ima priznano legitimiteto odvija v okviru trga. Trg kot tak pa je med drugim sredstvo za maksimizacijo dobička, ki se kot sem že omenil kaže kot absolutno dobro. Šele profit, torej realizacija presežne vrednosti je tisto, kar človeku v očeh družbe daje veljavo, moč in ugled. Človek je lahko uspešen na mnogih področjih, ki so cenjena in spoštovana a pravo moč si lahko pridobi zgolj s kapitalom. Obstaj sicer neizčrpen vir moči, ki je v resnici edina prava zgodovinska sila in to je seveda ljudstvo, a prav za mobilizacijo tega bi bil spet potreben kapital s čimer pa bi zgolj jačali in ne spreminjali obstoječi sistem.

Za konec morda le še etimološki preval ali dva. Besedo ideologija bi lahko razčlenili na dva korena in sicer idea ter logos. Svet idej in čutni svet pa sta povezana prav z razumom. Logos je tisti medij, ki idejo udejanji v konkretnosti, most med dvema svetovoma. Prav zato imajo Nemci čudovito besedo Weltanschauung- svetovni nazor, ki je najboljši ekvivalent ideoligiji obenem pa njena razlaga. In če še nadalje zlorabim Platonov nauk, svet idej ni Parmenidovo Eno, ki je neprekinjeno, neminljivo, nenastalo... ideje niso homogena večnost neobčutljiva na čas. Niti niso nenehno spreminjajoča se Heraklitova reka. Pač pa se mi zdi najprimernejši opis sveta idej, Levkipijevo in Demokritovo pojmovanje atomov. Tu gre za čudovito sintezo prvih dveh. Vsaka ideja zase je tako kot atom Eno, a v prostoru in času je podvržena nenehnemu spreminjanju in boju z drugimi idejami.
Zato svet brez različnih ideologij ni možen saj bi v končni fazi pomenil popolno uniformiranost mišljenja oziroma bi bil to dejansko poskus udejanjanja nebivajočega.

Razmišljanje o etiki

Oziroma o tem, če je danes sploh še mogoče zavzeti etično držo.
Za celovito razpravo o tem, bi bilo najprej potrebno definirati, kaj nam etika sploh predstavlja. Glede na to, da so se s tem vprašanjem bolj ali manj uspešno spopadali največji umi v človeški zgodovini, sam nimam iluzije o tem, da bom odkril kaj novega. Od kar se spoprijemam z antično mislijo, se mi celo zdi, da človek od Grkov in Rimljanov naprej sploh ni bistveno napredoval v razumevanju samega sebe. Resnično, če bi na tehtnico postavili ves tehnološki napredek in napredek, ki ga je človek dosegel v razumevanju lastne narave, se mi zdi, da bi se le ta nagnila krepko v škodo slednjega. Res je, da gre za dve v temelju različni stvari in če naravo do neke mere lahko ukalupljamo v zakone, upam, da nam tega z družbo nikoli ne bo docela uspelo. Bila bi velika škoda saj bi, če ne drugega izgubili, tisto mistično poetičnost, ki še zmeraj preveva družboslovje in humanistiko. Tisti element X, ki zmeraj znova dopušča možnost odkrivanja novih resnic in s tem pluralizem, pri katerem pa se vseeno velja truditi, da ne zapade v relativizem. V tem smislu, bi sam etiko razumel kot nekaj prvenstveno človeškega, kot pozicijo, kateri je imanentno stremljenje k boljšem svetu. Gre za nikoli dokončan projekt, ki svoje osmišljenje lahko najde zgolj skozi proces in nikoli v absolutu. Prav ta je v zgodovini zakrivil največje etične erozije. Vseeno pa mu velja priznati mesto nedosegljivega ideala in s tem pozitivno vlogo.
Kaj bi torej danes lahko bila etična pozicija? V prvi fazi bi jo opredelil kot zavedajočo se zavest. S tem, ko se zavedamo, da svet ni aktualizacija raja, temveč, da ostajamo vpeti neenakost in nepravičnost, smo prav gotovo na dobri poti, da po svojih močeh pripomoremo k spremembi. Morda se zdi, ta prva zahteva trivialna, a mislim, da v resnici ni. Kot prebivalci razvitih držav zahodne poloble, imamo dejansko zelo malo stika s surovim izkoriščanjem, kot smo ga v Evropi poznali za časa fevdalizma. Kar pa seveda ne pomeni, da takšno izkoriščanje ne obstaja, zgolj izvoziti nam ga je uspelo. Če kaj, potem velja pri kapitalu občudovati njegovo brutalno prefinjenost prilagajanja. Brutalno zato, ker globalno gledano še zmeraj obstaja izkoriščanje delavskega razreda. Prefinjeno pa zato, ker ta razred v državah, ki bi imele realno podlago za spremembe, skorajda ne obstaja več. V kolikor pa še zmeraj obstaja, njegov položaj ni primerljiv s tistim v državah v razvoju.
Eden ključnih problemov pri soočanju oziroma izkrivljanju stvarnosti tega sveta, so množični mediji. Prav oni predstavljajo tisti kanal preko katerega večina ljudi absorbira informacije o »svetu zunaj«. Kot namreč ve vsak povprečen študent komunikologije množični mediji NE odražajo realnosti. Nadvse zgovoren je že podatek, da ljudje, ki nadpovprečno gledajo televizijo, svet posledično dojemajo kot nadpovprečno nasilen. Po drugi strani pa ne gre zanemarjati kapitalskih povezav, ki medijem narekujejo podrejanje logiki trga. Vsaka stvar, ki je podrejena kapitalu(in res malo jih je, ki danes niso) je obsojena na nenehno rast. Podjetje, ki se ne razvija in iz leta v leto nima vedno večjih dobičkov, je propadlo podjetje. Za to skrbita konkurenca in rezervna armada delovne sile. Prav ta princip je tisto, čemur bi se bilo potrebno pri množičnih medijih izogniti. Tako kot je Platon umetnost pojmoval kot nekaj načeloma škodljivega, v kolikor ni v službi rasti duha, bi tudi sam dejal, da so množični mediji izrazito škodljivi v kolikor samo obveščajo in ne tudi ozaveščajo. Mediji bi lahko, in bi morali imeti vlogo pri izgradnji kritičnega pogleda na svet. A stvar seveda ni tako preprosta, tudi če bi brali in gledali kritične novice se velja vprašati ali bi to dejansko pripomoglo k boljšemu svetu. Nemara je že od nekdaj v človeški naravi vraščeno to, da si zatiskamo oči pred problemi. Človek je pragmatično bitje, ki ljubi varnost zato so korenite spremembe zmeraj pogojene z izredno močnim zatiranjem, ponavadi celo ogroženo eksistenco.
V mislih imam Oktobrsko in Francosko revolucijo, ki sta obe črpali iz intelektualnega bogastva svojih teoretskih predhodnikov, a sta se lahko uresničili zgolj zaradi nemogočih življenjskih pogojev, katerim so bili podvrženi ljudje in zato dejansko niso imeli ničsar izgubiti.
Danes se zdi, da razmere niso zrele za tako fundamentalne spremembe, niti ljudje ne čutijo potrebe po njih. Kakšna naj bo torej najboljša etična pozicija posameznika v danih razmerah?
Tega ne vem. Prepričan pa sem, da dve skrajnosti današnje zavesti (o katerih sem enkrat že pisal) in ju lahko poimenujemo za teroristično in japijevsko, ne bosta dosegli bistvenih sprememb.
Zato velja iskati naprej.

Vzgoja in šolstvo

Ko govorimo o temeljnih pedagoških vprašanjih, ne moremo mimo opredelitve o tem kakšen je človek, ko se rodi. Vse od Lockeove koceptualizacije človeka kot tabule rase, se zdi, da je to prevladujoča paradigma v katero si vsak pravi humanist ne bi smel drzniti dvomiti. Vseeno pa sam ne bi zanemarjal genske predispozicije na katero je človek »obsojen« in nanjo nima nikakršnega vpliva. V primeru, da spregledamo to naravno danost se naš humanizem lahko kaj hitro izteče v nevarno uniformiranje vsega odklonskega.
Morda je najpopolnejša zastavitev razvoja človeške osebnosti, tista, ki poudarja triado: dednost, okolje in lastna dejavnost. Glede na intenzivnost vpliva si sledijo prav v takšnem kronološkem zaporedju. Ne dednosti, ne okolju, človek ne more nikoli docela uiti, lahko pa njune učinke krepko preobrazi s pomočjo lastne dejavnosti, za katero mislim, da je ključnega pomena. Nemalo primerov v zgodovini bi lahko našli, ko so imeli posamezniki odlične pogoje za lastni razvoj, pa jih niso izkoristili in raje izbrali življenje v slogu Oblomova. Prav tako pa smo lahko zmeraj znova fascinirani nad tistimi navdihujočimi osebami, ki so izhajale iz niča in ustvarile vse.
Seveda gre za dve nasprotujoči si skrajnosti, in za pripadnike le teh je vzgoja irelavantna saj so v veliki meri tako ali drugače samozadostni. Med tema dvema skrajnostima pa se nas nahaja večina (večno veljavna Gaussova krivulja). Prav v tem oziru pa ima vzgoja pomembeno mesto. Ključno mesto v procesu vzgoje pa ima seveda vzgojitelj. Ta proces mora biti, če želi biti uspešen, zastavljen dvostransko. Kot pravi že Engels, ne gre zgolj za to da učitelj vzgaja, temveč predvsem za to, da je tudi sam vzgajan. Učitelj bi moral svojega učenca razumeti kot osebnost, ne samo kot objekt vsrkavanja novega vedenja. Prav zato si ne bi smel privoščiti pristopa , ki bi učenca obravnaval kot nepopisan list papirja. Vsak posameznik je enkratna osebnost in podajanje vednosti v uniformirani obliki je ena hujših napak učnega procesa. Nemara na tem mestu ne bo odveč omeniti mikrofiziko oblasti, kot jo razdela Foucault. Tako kot v zaporu, bolnicah in tovarnah je ta prisotna tudi v učilnicah. Gre za discipliniranje telesa, ki je konstantno pod budnim očesom nadzornika. Končni cilj tega tipa oblasti, je seveda ponotranjenje nadzora, ki ga posameznik vrši sam nad sabo, tudi v odsotnosti nadzornika.
V tem smislu se mi zdi problematična že sama arhitektura učilnice, kot primarnega prostora podajanja vednosti. Veliko bolj primerna bi se mi zdela krožna postavitev, ki je že v osnovi bolj naklonjena dialogu, ter skupnemu odkrivanju. Pri takšnem tipu učenja bi imel učitelj bolj, ko ne moderatorsko funkcijo. Stvar pa bi funkcioniral le ob nekaterih obče sprejetih pogojih. Prvič ta tip učenja bi bil primeren predvsem za družboslovne in humanistične predmete, do neke mere pa bi se ga seveda lahko posluževali tudi naravoslovci.
Drugič, takšen način, bi od učencev zahteval vsaj troje. Da pristanejo na nova pravila igre, da se na pouk pripravijo bistveno bolj kot so se do sedaj in najpomembneje, da so pripravljeni argumentirano zagovarjati svoje stališče. Prav to pa bi bila obenem največja prednost takšnega sistema- spodbujanje lastnega kritičnega mišljenja.
Današnji šolski sistem, namreč ne spodbuja, temveč celo ovira lastno mišljenje. Uspeva pa mu izšolati armado ljudi, ki so naučeni gore informacij, a obenem ne vedo kaj bi z njimi počeli. Gre za intelektualno neodgovornost do ljudi.
Stvar je v resnici precej bolj zapletena saj smo soočeni z vsaj še dvema problemoma. Nisem tako naiven, da bi si domišljal, da si ljudje res želijo kritično razmišljati, prepričan sem, da jih je velika večina zadovoljnih s tem, kar imajo. Kritično udejstvovanje jim v tem smislu predstavlja zgolj nepotreben napor.
In drugič, sam sistem je naravnan tako, da ljudi vzpodbuja h takšnemu načinu obnašanja in intelektulni apatiji. Za vsako oblast je namreč precej bolj lagodno, da ima pod sabo armado poslušnih in konformnih ljudi.
Za konec še misel, ki sem jo pred kratkim zasledil. Gre za eno tistih kratkih iskric, ki v enem stavku zaobjamejo samo bistvo:
»Nikoli nisem dovolil, da bi moje šolanje oviralo moje izobraževanje«
Mark Twain

Naravno stanje

Ljudje so generična bitja. Zavračam vsakršno hipotezo naravnega stanja, ki ne izhaja iz te osnovne predpostavke. Naravno stanja, ki za človeka predvideva položaj avtonomnega subjekta, neodvisnega od ostale družbe, ne zdrži kritičnega pretresa. V kolikor mi je znano tudi ni zgodovinskih dokazov, ki bi potrjevali takšen pogled. Že naši ljubi predniki, ki jih tako nemarno zapiramo v živalske vrtove, so bili in še zmeraj so, navajeni življenja v skupnosti. Zelo malo verjetno se mi torej zdi, da bi obstajal nek vakumski prostor razvoja, v katerem bi človek lahko funkcioniral samozadostno. S tem se obračam na drugo nerealno predpostavko, ki jo v sebi nosi večina teorij naravnega stanja. Gre za tezo o duhu časa v katerem naj bi živele primitivne skupnosti. Tu imamo opravka z nekaj konkurenčnimi pogledi. Oglejmo si štiri.
Hobbesovo naravno stanje predvideva vojno vseh proti vsem. Opisuje ga kot stanje bede, nasilja, bolezni, trpljenja skratka vsesplošne prisotnosti elementov, ki bi ustvarili res nemogoče življenjsko okolje. Hobbes se mi zdi v resnici nadvse modern avtor. Potem, ko spoznaš njegove ideje, res nevem kdo bi se še obremenjeval z morebitno apokalipso. Saj smo vendarle eno že preživeli in se iz nje očitno celo razvili.
Ključni problem, kot ga opažam pri Hobbesu, je ta da uvede nujnost tretjega. Tretjega, ki pa je bil ves čas že prisoten. Izpeljevanje nujnosti podreditve suverenu zavoljo nezmožnosti dogovora (dasiravno je prav ta akt podreditve tudi dogovor), lahko kritiziramo ne le z Lockeove, temveč tudi z materialistične perspektive. Ne vidim smisla v uvajanju vsemogočnega suverena, ki bi zahteval brezpogojno podrejanje, ko pa ta suveren že obstaja. Govorim o naravi, ki je kot dana objektiviteta določala razvoj človeške zavesti. Prav ta surova neposrednost ni omogočala preživetja posamezniku izven okvirov družbe. Človek je bil prisiljen sodelovati, če je želel preživeti. Zato ne moremo govoriti o vojni vseh proti vsem, temveč kvečjemu o vojni nekaterih proti nekaterim. To pa je rdeča nit zgodovine, ki svojo aktualnost potrjuje še danes.
Naslednji pomembni pisec v kontraktualistični tradiciji je seveda John Locke, njegova teorija naravnega stanja korenini v kritiki Hobbesove. Lockeovi pogledi so pragmatično liberalni in njegova opredelitev je precej bolj verjetna od Hobbesove, a vendar sem do nje še zmeraj skeptičen. Izhaja iz duhovite dileme, ki se sprašuje o tem zakaj bi se ljudje bali podlasic in lisic, obenem pa se povsem prostovoljno metali v naročje leva in se pri tem še počutili varno. S tem v enem zamahu odpravi Hobbesove špekulacije, katerim v obrambo pa je vendarle potrebno priznati čas državljanske vojne, ki je zaznamoval Hobbesove umotvore. Locke za naravno stanje predvideva, stanje obilja v katerem je vsakdo svobodno razpolagal z samim seboj in svojim imetjem. Suspenz posameznikove popolne svobode je posledično zgolj rezultat pragmatične odločitve skupnosti, ki uvidi, da je le ta v korist skupnega dobrega. Pomembno je tudi to da Locke akt podreditve ne razume kot nepovratno odločitev ter dopušča možnost prevrata v primeru, da se vodstvo izneveri ljudstvu.
Še korak dlje gre Rousseau, ki se za razliko od zgoraj omenjenih niti ne obremenjuje s samim suspenzom, temveč oblast zadrži v samem ljudstvu. To mu uspe z izrazito abstraktno uvedbo metafizične oblasti, tj. obče volje. Čeprav se zdi njegov pogled še najbolj človekoljuben je v resnici gnezdo totalitarizma. Obča volja v imenu katere lahko člani skupnosti posameznika prisilijo, da postane svoboden prav nevarno spominja na vsesplošno etiketiranje naravnih in razrednih sovražnikov, ki se je dogajalo slabih dvesto let po izdaji Družbene pogodbe.
A pojdimo korak nazaj, še bolj nerealna se mi zdi Rouseaujeva teza o plemenitem divjaku. Naravno stanje kot ga opisuje Rousseau bi bilo polno s sabo zadovoljnih samotarjev, ki pa bi bili vseeno sočutni, ter drugim divjakom vsake toliko priskočili na pomoč. Gre seveda za skrajno naivni romanticizem, v katerega odrasel človek, ki je prerasel pravljice res ne bi smel verjeti.
V vsem mnoštvu špekulacij o naravnem stanju velja omeniti še Marksov primitivni komunizem, v katerem so bile prozvodne sile v skupni lasti in v enakopravnem odnosu.
Naj si na tem mestu privoščim perverzno eshatologijo: »Iz brezrazredne družbe izviraš in v brezrazredno družbo se povrneš!«.
Kot rečeno na začetku, skiciral sem štiri morda najbolj znane teorije naravnega stanja. Pomankljivost takšnega razmišljanja je seveda v tem, da nisem seznanjen z morebitnimi novimi znanstvenimi spoznanji na tem področju.
Pošteno bi bilo še bolj eksplicitno nakazati, moje lastno mišljenje. Sam verjamem v to, da nikdar ni obstajala družba, ki bi se fundamentalno razlikovala od današnje. Človek je vedno bil in vedno bo družbeno bitje, to lahko utemeljujemo z osnovno celico človeške družbe, v kateri se godi primarna socializacija, tj. družina. Poleg tega združevanje v večje skupnosti ni bil odraz dobre volje temveč življenjske nuje. Ko govorimo o človeku, kot bitju v okviru skupnosti, ne moremo več govoriti o naravni enakosti( ki v naravi tako ali tako ni bila nikdar prisotna). Delitev dela in nastanek zasebne lastnine nista bila prva vzroka hierarhizacije družbe, bolj se nagibam, k temu, da bi ju imel za posledice le te. V primitivnih družbah v katerih še ni bilo privatne lastnine in v katerih so obstajali zgolj osnutki delitve dela, je namreč prav tako obstajala izrazita hierarhija vlog. Ta je bila surova in izvedena na podlagi naravnih danosti, ki jih je posameznik prejel neodvisno od svojega udejstvovanja, gotovo pa jih je še dodatno razvil prek tega. Šlo je za naravno selekcijo in preživeli so le najsposobnejši. Le ti pa so lahko posledično izvedli prvobitno akumulacijo moči in gradili oblastno strukturo. Problem vidim v tem, da se ta struktura, iz praktičnih razlogov, ni menjavala ter sčasoma postala nehigienična. Moči niso več imeli najsposobnejši, temveč tisti, ki so bili rojeni pravim staršem; imeli dovolj denarja; poznali prave ljudi itd.
Mislim, da je sklicevanje na neko pravljično predzgodovinsko obdobje; v katerem je bil človek še nedolžen in pošten; v končni fazi skrajno nevarno početje.
Svoboda in enakost pač nista stvari, ki bi ju lahko našli v naravi, temveč se moramo za nju aktivno zavzemati vsak dan. Prav to da gre v resnici za obratno sorazmerni ideji, pa je dejstvo, ki dela trud toliko bolj naporen, a obenem nujno potreben.

Delo

Verjamem, da je prav delo tisti medij skozi katerega se lahko realizira specifičnost človeške biti. S tem, ko nam ni več potrebno porabljati časa za preskrbo s hrano, tako kot so bili s tem obremenjeni v času pred industrijsko revolucijo, se odpre določen prostor svobode.
Prvič v človeški zgodovini je tako veliko število ljudi materialno preskrbljenih. Prav tako, prvič toliko ljudi životari pod pragom sprejemljivega. Zanimivo bi se bilo vprašati ali gre za (proporcionalno gledano) enako razmerje kot v pretekli zgodovini. Oboje, tako blagostanje kot revščina sta poleg tehnološkega napredka, pogojena tudi s skokovitim porastom prebivalstva. Prav bazen ekstremno revnega prebivalstva, generira rezervno armado delovne sile, ki je danes postala globalizirana. Na ta način je določenim regijam po svetu omogočeno relativno blagostanje prav na račun neusmiljenega izkoriščanja drugih področij. Takšna je današnja stvarnost in vse humanitarne akcije tega sveta (dasiravno so hvalevredne) ga ne morejo spremeniti. Potrebne so sistemske spremembe, katerih pa ni na vidiku ne teoretično kaj šele praktično. Edina prelomna točka, ki jo sam vidim je točka destrukcije narave. Od te točke naprej pa je zadeva skrajno vprašljiva.
Nisem romantik, ki bi si domišljal, da je vse, kar je potrebno, zgolj to da se zruši obstoječi ekonomski sistem. To bi bilo v primeru, da ne bi imeli dodelane alternative, v končni fazi še precej huje. Prav mogoče je da bi se vse skupaj izteklo v plemensko rivalstvo za nadzor nad redkimi preostalimi surovinami. Nekaj podobnega kot to čemur smo lahko priča v filmu Mad Max.
Ena osnovnih človeških danosti, ki ga na nek način tudi ločuje od ostalih živih bitij je zmožnost do dela. Sam akt dela, mi kot sem že dejal, predstavlja sredstvo za izražanje človeka samega. In prav ta proces je ključen za razumevanje vsakega ekonomskega sistema. Delo ima v vsakem politično ekonomskem sistemu specifičen položaj, ki ima izrazito ideološki naboj. Naj bo za delavca položaj še tako težak, ne sme se zgoditi da bi dvomil v pomembnost svojega dela. Na ta način lahko prične dvomiti v samo strukturo razmerij v katero je vpet.
Marsistična analiza, odtujitve posameznika od produkta njegovega dela je danes še bolj aktualna kot kdajkoli prej. V času v kakršnem živimo bi zelo težko govorilo o proletariatu v klasičnem smislu kot je obstajal v času po industrijski revoluciji. S tem ne namigujem, da je proletariat kot tak izumrl, v resnici se je zgolj preselil na trge s ceneno delovno silo. Prav to je ustvarilo iluzijo, da proletariata v razvitih zahodnih družbah ni več.
Resda nimamo več takšnega odstotka industrijskih delavcev kot pred desetletji, a v skokovitem porastu je nek drug razred. Gre seveda za storitveni razred. Razred ljudi, katerih osnovna funkcija je zagotavljanje določene storitve. Mislim, da je v primeru storitve alienacija še veliko večja kot pri klasični »manufakturni« dejavnosti. V obeh primerih smo sicer soočeni z zaposlenim, ki vstopa v določen odnos. V primeru klasičnega delavca gre za odnos z nekim predmetom, v rokah katerega se ta transformira in v končni fazi pridobi dodano vrednost, ki je rezultat dela, ki ga je vanj vložil delavec.
Ne morem si kaj, da na tem mestu ne omenim Žižkove interpretacije prizora iz Psycha, v katerem Norman Bates po umoru čisti kopalnico. Žižek pravi, da je bil že v mladosti fasciniran nad dolžino prizora, ter natančnostjo s katero se Norman loti čiščenja. Razlago zaokroži s tem, da se lahko s prizorom poistovetimo vsi, saj v sebi prav zaradi svoje pedantnosti nosi idejo o« Job well done«. Mar ni, prav to tisto zadovoljstvo, ki vsakega od nas preveva v trenutku, ko se s pomirjajočim občutkom uspešnosti ozremo na neko opravljeno delo. Kaj nismo vsi Normani, ki si želimo čim bolj pedantno počistiti naše kopalnice, da bo v njih, kar se da malo nesnage, ki bi nakazovala na morebitno prisotnost ida. In prav to je problem, ki ga vidim pri storitvenih dejavnostih... ni trupla. Ni neke predmetne danosti brez zavesti, ki bi jo lahko ustvarili, uničili, transformirali in koncu postavili na neko mesto in občudovali. Storitev kot taka je vpeta v odnos z drugo zavestjo. In prav to da gre za dve zavesti se lahko izkaže za izredno problematično. Kot pravijo Američani: »Stranka ima zmeraj prav!«.
Ta izjava nakazuje skrajnost odnosa med hlapcem in gospodarjem, ter tistega, ki zagotavlja določeno storitev poniža v polonoma podrejen položaj. Je zgolj še posameznik, ki mora v svoji skrajni zastavitvi, z nesmehom na obrazu prenašati takšne in drugačne kaprice svojega trenutnega gospodarja-stranke.
Porast storitvenega sektorja, se mi v tem smislu zdi kot obča institucionalizacija servilnosti. Sama storitev, nakazuje tudi na presežno delovno silo, ki ne more biti več zaposlena v klasičnem smislu predukcije novih dobrin, temveč svoj položaj najde v metafiziki storitve, ki se povečini rezultira v nečem izredno neoprijemljivem.
S tem ne želim izražati svojega srda nad zaposlenimi v storitvah, ali pa oznanjati skorajšnjega zloma kapitalizma. Pri vsem skupaj se mi zdi fascinantna zgolj neverjetna prilagodljivost kapitalizma, ki morebitne socialne pretrese uravnava na najbolj nepričakovane načine. Tako smo lahko priča službam oziroma delu, ki je dejansko nepotrebno saj bi ga zlahka lahko avtomatizirali. Takšne in podobne službe se ohranjajo le zavoljo socialnega miru, za zaposlene v njih je to seveda še zmeraj bolje kot pa da bi jih odpustili. A kot sem že dejal problem tiči drugje: danes preveč ljudi preveč dela.
Zelo zanimiv in tudi duhovit članek o aboliciji dela pa si lahko preberete tu.

O odvečnosti misli

Kolega Krakrarjev se na svojem blogu rad sprašuje o odvečnosti govora, oziroma sploh besed kot takih, kar je vsekakor zanimiva in tudi provokativna zastavitev. Sam pa bi tokrat rad stopil en korak nazaj in se vprašal o smislu misli kot take. To mi bo predstavljalo, kar precej mučno početje saj je že sam dvom v misel, v popolnem nasprotju z mojim siceršnjim prepričanjem. A prav to- sofistično zagovarjanje stališča, v katerega v resnici ne verjameš- se zna izkazati za plodno. Vse skupaj me spominja, na moje hitro propadlo udejstvovanje v šolskem debatnem klubu. V njem me je profesor, na podlagi mojega vehementnega zagovarjanja legalizacije marihuane... določil za vodjo skupine, ki bo utemeljevala stališča proti le tej. Na ta način me je »prisilil«, da sem se vživel v kožo nekoga drugega, v kolikor je to sploh mogoče.
Misel naj bi bila torej odvečna, a le zakaj, mar ni prav ona tista, ki ločuje človeka od živali in mu s tem podeljuje nek presežek. V kakšni meri sploh lahko ločimo človeka od misli in narobe, lahko ločimo misel od človeka, kaj ni to zgolj njemu imanentna realnost? Nemara gre pri človeškem subjektu in misli res za dve neločljivo prepleteni stvari. Vendarle pa se velja vprašati, kaj pa življenje, je to v smislu neke empirične zunanje danosti, združljivo z mislijo.
Lahko, da nam prav ta pogled, nakazuje fundamentalno nesintetičnost. Za razmišljanje v tej smeri nam lahko kot odlična iztočnica služi odlomek iz Stepnega volka:
...Popeljal me je s seboj v sobo, kjer je močno dišalo po tobaku, potegnil iz nekega kupa knjigo, listal, listal-
»Tudi to je dobro, zelo dobro,« je rekel, »čujte tale stavek: »Morali bi biti ponosni na bolečino- vsaka bolečina je spomin na našo visoko stopnjo.« Lepo! Osemdeset let pred Nietzschejem! Ampak to ni tisti izrek, ki sem ga mislil-počakajte-ga že imam. Torej: »Ljudje povečini nočejo plavati, dokler ne znajo.« Ali ni to šaljivo? Seveda nočejo plavati saj ne znajo! Saj so rojeni za tla, ne za vodo. In seveda nočejo misliti; saj so ustvarjeni za življenje ne za mišljenje! Da, in kdor misli, kdor si je naredil mišljenje za poglavitno, ta lahko pride v tem sicer zelo daleč, pa vendar je zamenjal tla z vodo in bo nekoč utonil.«...
Odlomek, na prvi pogled deluje v okviru zagovara naslovne teze. V resnici pa v teh par vrstica ne moremo videti nič drugega kot čisto dialektiko. In glede na to, da nam Hesse ne poda sinteze, je na nas da se dokopljemo do nje. Po eni strani se soočamo z izjavo, da je vsaka bolečina spomin na našo visoko stopnjo, kar je vsekakor ničejanstvo par excellance.
Na nekem drugem mestu Nietzsche pravi, da le redko kateri duh zdrži na višini, kjer je zrak že redek. Prav bolečina v pljučih nas torej opozarja na višino in rast našega duha. In kaj drugega je ta rast kot razvoj misli, kot razvoj nove etike čezčloveka, ki se ne podreja suženjski morali. Sicer ne bi tvegal, izjave, da je imel Nietzsche v mislih racionalnega posameznika, obenem pa si njegovega človeka težko predstavljam kot nekoga brez izrazito poudarjenega razuma. Bi lahko bil spomin na visoko stopnjo, kaj drugega kot bolečina zaradi razvoja duha in misli. Ta bolečina pa ni nekaj slabega ali nekaj česar bi se bilo potrebno sramovati, prav nasprotno nanjo bi morali biti ponosni, s tem namreč dokazujemo svojo sposobnost večnega vračanja. V tem smislu se mi zdi ta del odlomka (vsaj implicitna) hvalnica mišljenja. V naslednjem delu pa nas Hesse preseneti z antitezo, ki nastopi v vlogi radikalnega zanikanja misli. Misel se tokrat pokaže kot nekaj, kar je celo ontološko nezdružljivo s samim življenjem. Gre sicer za kurioziteto v kateri lahko pridemo tudi precej daleč, a vendarle se bomo na koncu utopili. Zamenjali smo namreč dve nezamenljivi stvari. Prav to pa je paradoks: na izbiro nam je dana ne-izbira, življenje nam v sebi ponuja ne-življenje. Ta tip paradoksa pa mi ni preveč pogodu, zato bom raje uvedel Parmenidovo nedeljivo, brezčasno, negibljivo... eno, ki ga ne dopušča. Ker bivajoče je in ne-bivajočega ni, tudi misel je in ne-misli ne mora biti. Zato misel ne mora biti odvečna saj je vedno prisotna. Kot je razvidno mi ni uspelo skupaj spraviti niti enega samega pametnega razloga zakaj bi bila misel lahko odvečna.
Uspel pa sem se še dodatno prepričati o njeni neizogibnosti, tako kot takrat, ko po sobi iščemo določeno stvar, najdemo pa nekaj čisto drugega. Sicer pa je že samo razmišljanje o odvečnosti misli v osnovi propadlo početje in se ne more odraziti v ničemer drugem kot potrditivi misli. Dvomim torej mislim.

Problem holokavsta danes

Zadnjič sem imel to priložnost in veselje, da sem sodeloval v nadvse zanimivi debati. Izhodišče je predstavljalo moje vulgarno teoretsko izpeljevanje in sicer, da je danes v politiki premalo strasti, ter da pogrešam izjave v smislu:"Holokavst ni obstajal! ".
Ta izjava, ki si jo je privoščil iranski predsednik pred njim pa vsaj še tisti zgodovinar, v čigar bran se je postavil Chomsky, je tako zelo nezaslišana, da je dejansko preslišana. Naj pred nadljnim razglabljanjem poudarim, da sam prav gotovo ne bi prišel do tako zanimivih zaključkov, kot sva jih skozi pogovor razvila z Mikošem. V tem smislu je nadaljne mišljenje neke vrste ubeseditev dialoga, ki pa ga iz praktičnih razlogov vendarle nameravam pisati v prvi osebi. Sedaj pa k stvari sami. Kaj dejansko naj bi pomenilo to da holokavsta ni bilo in zakaj je ta izjava preslišana? V prvi vrsti je potrebno zavreči vse trivialne neonacistične izpeljave, v smislu: »Prav res, Nemci smo, še danes žrtve sionistične zarote!«. Takšna pozicija je seveda nezaslišana in nima sama na sebi nikakršne dodane vrednosti. Ne zanimajo me niti pogledi, ki dovoljuje takšno izjavo zaradi nedotakljive pravice do svobode govora.
Zato se zdi, vredno vprašati se, kaj pa je na izjavi kot taki pozitivnega. Nam kot taka lahko omogoča razmišljanje v smeri poglobljene etike. In nenazadnje, lahko takšna izjava prepreči ponovno katastrofo.
Kantov uvid, da dano ni spoznano, nam lahko služi pri razpletanju pomena in predvsem umeščenosti izjave v prostoru in času. Osnoven problem, kot ga vidim sam je v maksimi, ki pravi, da se objektivna zgodovina lahko začne pisati šele, ko ni več živih prič. Skratka, ko ni več balasta čustev in doživetih izkušenj, takrat lahko zatipamo tisto pravo bistvo, ki se je do takrat skrivalo. Na nek način je takšna pozicija logična saj ima v svoji težnji po objektivnosti seveda prav. A v smislu, zgodovine, ki bi v sebi nosila neko etično konotacijo je zadeva seveda problematična. Prav s tem, ko ni več živih prič se izgubi neposredni stik z dogodkom in kaj hitro se lahko vse skupaj izteče v relativizacijo. Vse to je pri problemu holokavsta še bolj pereče. Že stik z nekom, ki ga je preživel nam v resnici ne more približati same groze dogodka, manjko tega stika pa človeka pušča popolnoma praznega. Kar me v resnici zanima je to: ali je mogoče tudi iz zgodovine, ki je nismo neposredno doživeli potegniti nauk in delovati v skladu z njim. Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo- Heglova izjava, ki je za naš primer še kako aktualna. Spomnimo se zgolj genocida v Srebrenici in Ruandi. Kako je mogoče, da se nekaj za kar se vsi strinjamo, da je zlo par excellance, skozi zgodovino redno ponavlja? Vse skupaj nas lahko pripelje do še bolj zaskrbljujočega zaključka, kaj pa če se holokavst dejansko ni zgodil, kaj če je to zgolj floskula, ki se jo danes vsake toliko navrže in je postala notranje popolnoma izpraznjena. Zakaj se zgodovina ponavlja? Vse skupaj je v osnovi seveda vprašanje morale: je mogoče nek končni trenutek v zgodovini, izpeljati v brezkončnost. Je mogoče v nek dogodek vgravirati absolutno zlo, ki ne bo nikoli doživelo relativizacije?
Na žalost se zdi, da ne. Prav zato hegeljanski duh kot tak ne more in ne sme biti pojmovan kot premočrtna linija napredka in vzpona. Ta duh se vijači po nepredvidljivih poteh in prav tako kot obstajajo momenti napredka, obstajajo v zgodovini tudi momenti razkroja. Morda malce patetično, a vendar zdi se mi, da živimo v enem od slednjih, zato sem prepričan, da se bo holokavst kot tak še precej bolj relativiziral. Edino, kar ga sploh še omogoča kot opozorilo iz preteklosti, je obstoječe razmerje politične moči, ko se bo to porušilo bo do izraza prišla vsa farsa.
Padla bo maska in spet bo postalo očitno, da se iz zgodovine ne naučimo ničesar.

Kopernikanski obrat

Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja, leta 1473 v mestu Torun, ki danes spada pod Poljsko(tekom zgodovine pa si ga je lastila tudi Prusija). Zanimivo je, da se je zgolj dobrih dvesto kilometrov stran in točno 301 leto kasneje rodil še en gigant človeške misli in sicer Immanuel Kant. K temu se velja vrniti kasneje. Zaenkrat pa le še beseda ali dve o Kopernikovem življenjepisu; rodil se je očetu, ki je bil uspešen trgovec, po njegovi smrti(bil je star deset let) pa ga je vzgajal stric. Prav on mu je omogočil vpis na Univerzo v Krakovu, ki je bila tedaj še posebej znamenita zaradi svojega kurikuluma astronomije, matematike in filozofije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je bil Kopernik eden tistih vsevednih učenjakov, ki jim lahko brez dlake na jeziku rečemo, kar Uomo Universale.
Svoje znanje je kasneje izpopolnjeval še v Italiji, kjer je med drugim študiral tudi v Padovi in bil s tem dokaj blizu našim krajem, morda je imel celo kakšne znance med vrlimi Kranjci.
V Italiji je živel na domu D. Marie de Novare. Prav pri tem profesorju matematike se je seznanil s prvimi kritičnimi refleksijami Ptolemajevega sistema, obenem pa se je navdušil nad astronomskimi vprašanji. Kmalu po končanem študiju v Italiji se je vrnil na Poljsko in nastopil v službi kanonika fromberške katedrale, tudi to službo mu je priskrbel stric. S tem je bil Kopernik preskrbljen in za razliko od prenekaterega misleca v zgodovini se njemu ni bilo potrebno obremenjevati z eksistencialnimi vprašanji. Vendar pa ga to ni zazibalo v spokojno lenobnost, temveč se je navkljub temu in prav zaradi tega posvetil svoji strasti, ki jo je začutil že tekom svojega študija, to je bila astronomija. Pri obravnavanju Kopernikovega astronomskega raziskovanja, je potrebno razumeti, kakšno je bilo stanje na področju znanosti takrat in kakšne so bile prevladujoče dogme. Omenil sem že Ptolemaja in nemara ne bo odveč, če si ogledamo kdo je to bil in zakaj je prav on ključen za razumevanje Kopernikovega odkritja.
Klavdij Ptolemaj (2. st. n.š.), je bil Aleksandrijski matematik, ki je spadal med mislece, ki so razvijali geocentrično teorija kozmosa, le-ta je bila v tistem času, kar obče sprejeta. Po njegovem prepričanju naj bi bila Zemlja v središču vesolja z nebom, ki dnevno kroži okrog nje. Krožečih sfer pa naj bi bilo deset, med temi naj bi bila zadnja, ki se je nahajala za najbolj odaljeno zvezdo primum mobile- prvo gibalo. Mislil je da je ta dejanski nosilec kroženja vseh zvezd.
Ptolemajeva teorija pa ni bila le znanstvena zmota, v rokah katoliške cerkve je postala tudi vladajoča ideologija oziroma dogma, skladala se je namreč z idejo, da je Bog ustvaril Zemljo, jo postavil v središče vesolja, ter ji dal za gospodarja človeka. Kot nam je znano je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni v središču vesolja in posledično razvil heliocentrično teorijo, z nepremičnim Soncem v središču, ter Zemljo kot enim od planetov, ki krožijo okrog njega.
Zanimivo je, da je bil Koprenik sicer izrazito konzervativen mislec in je svoje raziskovalno delo v osnovi namenil predvsem izboljšavi in izpopolnitvi obstoječe razlage univerzuma.
Vendar pa ga je vse skupaj; na našo srečo in njegovo žalost; pripeljalo do precej bolj radikalnih spoznanj in hočeš nočeš, bil je prisiljen da postavi novo teorijo, pa čeprav je hotel potrditi staro.
Zavedajoč se nevarnosti in veličine svojega odkritja je Poljak z izdajo svoje knjige De Revolutionibus Orbium Coelstium odlagal vse do svoje smrti. Prvi izvod tiskane knjige je dobil dejansko en dan pred svojo smrtjo.
Nenavaden, glede na zgodovinske okoliščine pa logičen je predgovor, ki ga je na lastno pest dodal nadzornik tiskanja, Osiander in služi kot nekakšna relativizacija Kopernikovega odkritja.
Bolj zanimive kot implikacije v smislu znanstvenega odkritja, pa se mi zdijo konsekvence, ki jih to spoznanje prinaša na horizont človekove samopercepcije. Dejstvo, da Zemlja ni v središču vsega stvarstva, drastično zmanjša človekovo pozicijo gospodarja v univerzumu, ali bolje rečeno ga popolnoma izniči. Z njegovim odkritjem smo dejansko vrženi na neko drugorazredno periferno pozicijo. Ne vrti se vse okrog nas in nismo središče vesolja. Manjko te središčne pozicije se kaže kot izgubljena suverenost. Šele po Kopreniku človek ni več v središču sveta in kozmos ni več urejen okrog njega. To, po mojem(pa tudi Freudovem) mnenju prvo spoznanje, ki je prizadelo človekovo samoljubje, nam kvari našo iluzijo nadzora in moči na relaciji s totalno objektiviteto, to je z vesoljem kot takim. V skrajno nedoumljivem prostoru kot je vesolje, ki jemlje sapo, s svojo nepredstavljivo velikostjo ali bolje rečeno neskončnostjo, je sploh nesmiselno govoriti o kakršnem koli nadzoru. To bi bilo podobno kot spraševanju o nadzoru, ki ga ima celično jedro nad človeškim telesom. Je le izredno majhen del sistema, ki je popolnoma integriran v širši mehanizem njegovega delovanja. In prav to je pozicija človeka, ki se z nadaljnimi gnoseološkimi revolucijami do kraja potrdi in radikalizira.
Morda velja za konec narediti še krajšo opazko o konceptu Kopernikanskega obrata. Zdi se da je ta aktualen vsakič, ko smo soočeni s salta mortale odkritjem, ki vse skupaj obrne na glavo. Naredi vse resnice, ki so se zdele še do včeraj veljavne, lažne. To, kar pa je bilo od nekdaj nepredstavljivo postane z enim zamahom popolnoma jasno in obče veljavno. Prav to je uspelo Kantu, ki je nemara prvi drugi, ki se je poslužil Kopernikanskega preobrata:
Spoznanje se ne ravna po predmetih, pač pa se predmeti ravnajo po spoznanju.