Problem holokavsta danes

Zadnjič sem imel to priložnost in veselje, da sem sodeloval v nadvse zanimivi debati. Izhodišče je predstavljalo moje vulgarno teoretsko izpeljevanje in sicer, da je danes v politiki premalo strasti, ter da pogrešam izjave v smislu:"Holokavst ni obstajal! ".
Ta izjava, ki si jo je privoščil iranski predsednik pred njim pa vsaj še tisti zgodovinar, v čigar bran se je postavil Chomsky, je tako zelo nezaslišana, da je dejansko preslišana. Naj pred nadljnim razglabljanjem poudarim, da sam prav gotovo ne bi prišel do tako zanimivih zaključkov, kot sva jih skozi pogovor razvila z Mikošem. V tem smislu je nadaljne mišljenje neke vrste ubeseditev dialoga, ki pa ga iz praktičnih razlogov vendarle nameravam pisati v prvi osebi. Sedaj pa k stvari sami. Kaj dejansko naj bi pomenilo to da holokavsta ni bilo in zakaj je ta izjava preslišana? V prvi vrsti je potrebno zavreči vse trivialne neonacistične izpeljave, v smislu: »Prav res, Nemci smo, še danes žrtve sionistične zarote!«. Takšna pozicija je seveda nezaslišana in nima sama na sebi nikakršne dodane vrednosti. Ne zanimajo me niti pogledi, ki dovoljuje takšno izjavo zaradi nedotakljive pravice do svobode govora.
Zato se zdi, vredno vprašati se, kaj pa je na izjavi kot taki pozitivnega. Nam kot taka lahko omogoča razmišljanje v smeri poglobljene etike. In nenazadnje, lahko takšna izjava prepreči ponovno katastrofo.
Kantov uvid, da dano ni spoznano, nam lahko služi pri razpletanju pomena in predvsem umeščenosti izjave v prostoru in času. Osnoven problem, kot ga vidim sam je v maksimi, ki pravi, da se objektivna zgodovina lahko začne pisati šele, ko ni več živih prič. Skratka, ko ni več balasta čustev in doživetih izkušenj, takrat lahko zatipamo tisto pravo bistvo, ki se je do takrat skrivalo. Na nek način je takšna pozicija logična saj ima v svoji težnji po objektivnosti seveda prav. A v smislu, zgodovine, ki bi v sebi nosila neko etično konotacijo je zadeva seveda problematična. Prav s tem, ko ni več živih prič se izgubi neposredni stik z dogodkom in kaj hitro se lahko vse skupaj izteče v relativizacijo. Vse to je pri problemu holokavsta še bolj pereče. Že stik z nekom, ki ga je preživel nam v resnici ne more približati same groze dogodka, manjko tega stika pa človeka pušča popolnoma praznega. Kar me v resnici zanima je to: ali je mogoče tudi iz zgodovine, ki je nismo neposredno doživeli potegniti nauk in delovati v skladu z njim. Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo- Heglova izjava, ki je za naš primer še kako aktualna. Spomnimo se zgolj genocida v Srebrenici in Ruandi. Kako je mogoče, da se nekaj za kar se vsi strinjamo, da je zlo par excellance, skozi zgodovino redno ponavlja? Vse skupaj nas lahko pripelje do še bolj zaskrbljujočega zaključka, kaj pa če se holokavst dejansko ni zgodil, kaj če je to zgolj floskula, ki se jo danes vsake toliko navrže in je postala notranje popolnoma izpraznjena. Zakaj se zgodovina ponavlja? Vse skupaj je v osnovi seveda vprašanje morale: je mogoče nek končni trenutek v zgodovini, izpeljati v brezkončnost. Je mogoče v nek dogodek vgravirati absolutno zlo, ki ne bo nikoli doživelo relativizacije?
Na žalost se zdi, da ne. Prav zato hegeljanski duh kot tak ne more in ne sme biti pojmovan kot premočrtna linija napredka in vzpona. Ta duh se vijači po nepredvidljivih poteh in prav tako kot obstajajo momenti napredka, obstajajo v zgodovini tudi momenti razkroja. Morda malce patetično, a vendar zdi se mi, da živimo v enem od slednjih, zato sem prepričan, da se bo holokavst kot tak še precej bolj relativiziral. Edino, kar ga sploh še omogoča kot opozorilo iz preteklosti, je obstoječe razmerje politične moči, ko se bo to porušilo bo do izraza prišla vsa farsa.
Padla bo maska in spet bo postalo očitno, da se iz zgodovine ne naučimo ničesar.