O odvečnosti misli

Kolega Krakrarjev se na svojem blogu rad sprašuje o odvečnosti govora, oziroma sploh besed kot takih, kar je vsekakor zanimiva in tudi provokativna zastavitev. Sam pa bi tokrat rad stopil en korak nazaj in se vprašal o smislu misli kot take. To mi bo predstavljalo, kar precej mučno početje saj je že sam dvom v misel, v popolnem nasprotju z mojim siceršnjim prepričanjem. A prav to- sofistično zagovarjanje stališča, v katerega v resnici ne verjameš- se zna izkazati za plodno. Vse skupaj me spominja, na moje hitro propadlo udejstvovanje v šolskem debatnem klubu. V njem me je profesor, na podlagi mojega vehementnega zagovarjanja legalizacije marihuane... določil za vodjo skupine, ki bo utemeljevala stališča proti le tej. Na ta način me je »prisilil«, da sem se vživel v kožo nekoga drugega, v kolikor je to sploh mogoče.
Misel naj bi bila torej odvečna, a le zakaj, mar ni prav ona tista, ki ločuje človeka od živali in mu s tem podeljuje nek presežek. V kakšni meri sploh lahko ločimo človeka od misli in narobe, lahko ločimo misel od človeka, kaj ni to zgolj njemu imanentna realnost? Nemara gre pri človeškem subjektu in misli res za dve neločljivo prepleteni stvari. Vendarle pa se velja vprašati, kaj pa življenje, je to v smislu neke empirične zunanje danosti, združljivo z mislijo.
Lahko, da nam prav ta pogled, nakazuje fundamentalno nesintetičnost. Za razmišljanje v tej smeri nam lahko kot odlična iztočnica služi odlomek iz Stepnega volka:
...Popeljal me je s seboj v sobo, kjer je močno dišalo po tobaku, potegnil iz nekega kupa knjigo, listal, listal-
»Tudi to je dobro, zelo dobro,« je rekel, »čujte tale stavek: »Morali bi biti ponosni na bolečino- vsaka bolečina je spomin na našo visoko stopnjo.« Lepo! Osemdeset let pred Nietzschejem! Ampak to ni tisti izrek, ki sem ga mislil-počakajte-ga že imam. Torej: »Ljudje povečini nočejo plavati, dokler ne znajo.« Ali ni to šaljivo? Seveda nočejo plavati saj ne znajo! Saj so rojeni za tla, ne za vodo. In seveda nočejo misliti; saj so ustvarjeni za življenje ne za mišljenje! Da, in kdor misli, kdor si je naredil mišljenje za poglavitno, ta lahko pride v tem sicer zelo daleč, pa vendar je zamenjal tla z vodo in bo nekoč utonil.«...
Odlomek, na prvi pogled deluje v okviru zagovara naslovne teze. V resnici pa v teh par vrstica ne moremo videti nič drugega kot čisto dialektiko. In glede na to, da nam Hesse ne poda sinteze, je na nas da se dokopljemo do nje. Po eni strani se soočamo z izjavo, da je vsaka bolečina spomin na našo visoko stopnjo, kar je vsekakor ničejanstvo par excellance.
Na nekem drugem mestu Nietzsche pravi, da le redko kateri duh zdrži na višini, kjer je zrak že redek. Prav bolečina v pljučih nas torej opozarja na višino in rast našega duha. In kaj drugega je ta rast kot razvoj misli, kot razvoj nove etike čezčloveka, ki se ne podreja suženjski morali. Sicer ne bi tvegal, izjave, da je imel Nietzsche v mislih racionalnega posameznika, obenem pa si njegovega človeka težko predstavljam kot nekoga brez izrazito poudarjenega razuma. Bi lahko bil spomin na visoko stopnjo, kaj drugega kot bolečina zaradi razvoja duha in misli. Ta bolečina pa ni nekaj slabega ali nekaj česar bi se bilo potrebno sramovati, prav nasprotno nanjo bi morali biti ponosni, s tem namreč dokazujemo svojo sposobnost večnega vračanja. V tem smislu se mi zdi ta del odlomka (vsaj implicitna) hvalnica mišljenja. V naslednjem delu pa nas Hesse preseneti z antitezo, ki nastopi v vlogi radikalnega zanikanja misli. Misel se tokrat pokaže kot nekaj, kar je celo ontološko nezdružljivo s samim življenjem. Gre sicer za kurioziteto v kateri lahko pridemo tudi precej daleč, a vendarle se bomo na koncu utopili. Zamenjali smo namreč dve nezamenljivi stvari. Prav to pa je paradoks: na izbiro nam je dana ne-izbira, življenje nam v sebi ponuja ne-življenje. Ta tip paradoksa pa mi ni preveč pogodu, zato bom raje uvedel Parmenidovo nedeljivo, brezčasno, negibljivo... eno, ki ga ne dopušča. Ker bivajoče je in ne-bivajočega ni, tudi misel je in ne-misli ne mora biti. Zato misel ne mora biti odvečna saj je vedno prisotna. Kot je razvidno mi ni uspelo skupaj spraviti niti enega samega pametnega razloga zakaj bi bila misel lahko odvečna.
Uspel pa sem se še dodatno prepričati o njeni neizogibnosti, tako kot takrat, ko po sobi iščemo določeno stvar, najdemo pa nekaj čisto drugega. Sicer pa je že samo razmišljanje o odvečnosti misli v osnovi propadlo početje in se ne more odraziti v ničemer drugem kot potrditivi misli. Dvomim torej mislim.

Problem holokavsta danes

Zadnjič sem imel to priložnost in veselje, da sem sodeloval v nadvse zanimivi debati. Izhodišče je predstavljalo moje vulgarno teoretsko izpeljevanje in sicer, da je danes v politiki premalo strasti, ter da pogrešam izjave v smislu:"Holokavst ni obstajal! ".
Ta izjava, ki si jo je privoščil iranski predsednik pred njim pa vsaj še tisti zgodovinar, v čigar bran se je postavil Chomsky, je tako zelo nezaslišana, da je dejansko preslišana. Naj pred nadljnim razglabljanjem poudarim, da sam prav gotovo ne bi prišel do tako zanimivih zaključkov, kot sva jih skozi pogovor razvila z Mikošem. V tem smislu je nadaljne mišljenje neke vrste ubeseditev dialoga, ki pa ga iz praktičnih razlogov vendarle nameravam pisati v prvi osebi. Sedaj pa k stvari sami. Kaj dejansko naj bi pomenilo to da holokavsta ni bilo in zakaj je ta izjava preslišana? V prvi vrsti je potrebno zavreči vse trivialne neonacistične izpeljave, v smislu: »Prav res, Nemci smo, še danes žrtve sionistične zarote!«. Takšna pozicija je seveda nezaslišana in nima sama na sebi nikakršne dodane vrednosti. Ne zanimajo me niti pogledi, ki dovoljuje takšno izjavo zaradi nedotakljive pravice do svobode govora.
Zato se zdi, vredno vprašati se, kaj pa je na izjavi kot taki pozitivnega. Nam kot taka lahko omogoča razmišljanje v smeri poglobljene etike. In nenazadnje, lahko takšna izjava prepreči ponovno katastrofo.
Kantov uvid, da dano ni spoznano, nam lahko služi pri razpletanju pomena in predvsem umeščenosti izjave v prostoru in času. Osnoven problem, kot ga vidim sam je v maksimi, ki pravi, da se objektivna zgodovina lahko začne pisati šele, ko ni več živih prič. Skratka, ko ni več balasta čustev in doživetih izkušenj, takrat lahko zatipamo tisto pravo bistvo, ki se je do takrat skrivalo. Na nek način je takšna pozicija logična saj ima v svoji težnji po objektivnosti seveda prav. A v smislu, zgodovine, ki bi v sebi nosila neko etično konotacijo je zadeva seveda problematična. Prav s tem, ko ni več živih prič se izgubi neposredni stik z dogodkom in kaj hitro se lahko vse skupaj izteče v relativizacijo. Vse to je pri problemu holokavsta še bolj pereče. Že stik z nekom, ki ga je preživel nam v resnici ne more približati same groze dogodka, manjko tega stika pa človeka pušča popolnoma praznega. Kar me v resnici zanima je to: ali je mogoče tudi iz zgodovine, ki je nismo neposredno doživeli potegniti nauk in delovati v skladu z njim. Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo- Heglova izjava, ki je za naš primer še kako aktualna. Spomnimo se zgolj genocida v Srebrenici in Ruandi. Kako je mogoče, da se nekaj za kar se vsi strinjamo, da je zlo par excellance, skozi zgodovino redno ponavlja? Vse skupaj nas lahko pripelje do še bolj zaskrbljujočega zaključka, kaj pa če se holokavst dejansko ni zgodil, kaj če je to zgolj floskula, ki se jo danes vsake toliko navrže in je postala notranje popolnoma izpraznjena. Zakaj se zgodovina ponavlja? Vse skupaj je v osnovi seveda vprašanje morale: je mogoče nek končni trenutek v zgodovini, izpeljati v brezkončnost. Je mogoče v nek dogodek vgravirati absolutno zlo, ki ne bo nikoli doživelo relativizacije?
Na žalost se zdi, da ne. Prav zato hegeljanski duh kot tak ne more in ne sme biti pojmovan kot premočrtna linija napredka in vzpona. Ta duh se vijači po nepredvidljivih poteh in prav tako kot obstajajo momenti napredka, obstajajo v zgodovini tudi momenti razkroja. Morda malce patetično, a vendar zdi se mi, da živimo v enem od slednjih, zato sem prepričan, da se bo holokavst kot tak še precej bolj relativiziral. Edino, kar ga sploh še omogoča kot opozorilo iz preteklosti, je obstoječe razmerje politične moči, ko se bo to porušilo bo do izraza prišla vsa farsa.
Padla bo maska in spet bo postalo očitno, da se iz zgodovine ne naučimo ničesar.

Kopernikanski obrat

Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja, leta 1473 v mestu Torun, ki danes spada pod Poljsko(tekom zgodovine pa si ga je lastila tudi Prusija). Zanimivo je, da se je zgolj dobrih dvesto kilometrov stran in točno 301 leto kasneje rodil še en gigant človeške misli in sicer Immanuel Kant. K temu se velja vrniti kasneje. Zaenkrat pa le še beseda ali dve o Kopernikovem življenjepisu; rodil se je očetu, ki je bil uspešen trgovec, po njegovi smrti(bil je star deset let) pa ga je vzgajal stric. Prav on mu je omogočil vpis na Univerzo v Krakovu, ki je bila tedaj še posebej znamenita zaradi svojega kurikuluma astronomije, matematike in filozofije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je bil Kopernik eden tistih vsevednih učenjakov, ki jim lahko brez dlake na jeziku rečemo, kar Uomo Universale.
Svoje znanje je kasneje izpopolnjeval še v Italiji, kjer je med drugim študiral tudi v Padovi in bil s tem dokaj blizu našim krajem, morda je imel celo kakšne znance med vrlimi Kranjci.
V Italiji je živel na domu D. Marie de Novare. Prav pri tem profesorju matematike se je seznanil s prvimi kritičnimi refleksijami Ptolemajevega sistema, obenem pa se je navdušil nad astronomskimi vprašanji. Kmalu po končanem študiju v Italiji se je vrnil na Poljsko in nastopil v službi kanonika fromberške katedrale, tudi to službo mu je priskrbel stric. S tem je bil Kopernik preskrbljen in za razliko od prenekaterega misleca v zgodovini se njemu ni bilo potrebno obremenjevati z eksistencialnimi vprašanji. Vendar pa ga to ni zazibalo v spokojno lenobnost, temveč se je navkljub temu in prav zaradi tega posvetil svoji strasti, ki jo je začutil že tekom svojega študija, to je bila astronomija. Pri obravnavanju Kopernikovega astronomskega raziskovanja, je potrebno razumeti, kakšno je bilo stanje na področju znanosti takrat in kakšne so bile prevladujoče dogme. Omenil sem že Ptolemaja in nemara ne bo odveč, če si ogledamo kdo je to bil in zakaj je prav on ključen za razumevanje Kopernikovega odkritja.
Klavdij Ptolemaj (2. st. n.š.), je bil Aleksandrijski matematik, ki je spadal med mislece, ki so razvijali geocentrično teorija kozmosa, le-ta je bila v tistem času, kar obče sprejeta. Po njegovem prepričanju naj bi bila Zemlja v središču vesolja z nebom, ki dnevno kroži okrog nje. Krožečih sfer pa naj bi bilo deset, med temi naj bi bila zadnja, ki se je nahajala za najbolj odaljeno zvezdo primum mobile- prvo gibalo. Mislil je da je ta dejanski nosilec kroženja vseh zvezd.
Ptolemajeva teorija pa ni bila le znanstvena zmota, v rokah katoliške cerkve je postala tudi vladajoča ideologija oziroma dogma, skladala se je namreč z idejo, da je Bog ustvaril Zemljo, jo postavil v središče vesolja, ter ji dal za gospodarja človeka. Kot nam je znano je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni v središču vesolja in posledično razvil heliocentrično teorijo, z nepremičnim Soncem v središču, ter Zemljo kot enim od planetov, ki krožijo okrog njega.
Zanimivo je, da je bil Koprenik sicer izrazito konzervativen mislec in je svoje raziskovalno delo v osnovi namenil predvsem izboljšavi in izpopolnitvi obstoječe razlage univerzuma.
Vendar pa ga je vse skupaj; na našo srečo in njegovo žalost; pripeljalo do precej bolj radikalnih spoznanj in hočeš nočeš, bil je prisiljen da postavi novo teorijo, pa čeprav je hotel potrditi staro.
Zavedajoč se nevarnosti in veličine svojega odkritja je Poljak z izdajo svoje knjige De Revolutionibus Orbium Coelstium odlagal vse do svoje smrti. Prvi izvod tiskane knjige je dobil dejansko en dan pred svojo smrtjo.
Nenavaden, glede na zgodovinske okoliščine pa logičen je predgovor, ki ga je na lastno pest dodal nadzornik tiskanja, Osiander in služi kot nekakšna relativizacija Kopernikovega odkritja.
Bolj zanimive kot implikacije v smislu znanstvenega odkritja, pa se mi zdijo konsekvence, ki jih to spoznanje prinaša na horizont človekove samopercepcije. Dejstvo, da Zemlja ni v središču vsega stvarstva, drastično zmanjša človekovo pozicijo gospodarja v univerzumu, ali bolje rečeno ga popolnoma izniči. Z njegovim odkritjem smo dejansko vrženi na neko drugorazredno periferno pozicijo. Ne vrti se vse okrog nas in nismo središče vesolja. Manjko te središčne pozicije se kaže kot izgubljena suverenost. Šele po Kopreniku človek ni več v središču sveta in kozmos ni več urejen okrog njega. To, po mojem(pa tudi Freudovem) mnenju prvo spoznanje, ki je prizadelo človekovo samoljubje, nam kvari našo iluzijo nadzora in moči na relaciji s totalno objektiviteto, to je z vesoljem kot takim. V skrajno nedoumljivem prostoru kot je vesolje, ki jemlje sapo, s svojo nepredstavljivo velikostjo ali bolje rečeno neskončnostjo, je sploh nesmiselno govoriti o kakršnem koli nadzoru. To bi bilo podobno kot spraševanju o nadzoru, ki ga ima celično jedro nad človeškim telesom. Je le izredno majhen del sistema, ki je popolnoma integriran v širši mehanizem njegovega delovanja. In prav to je pozicija človeka, ki se z nadaljnimi gnoseološkimi revolucijami do kraja potrdi in radikalizira.
Morda velja za konec narediti še krajšo opazko o konceptu Kopernikanskega obrata. Zdi se da je ta aktualen vsakič, ko smo soočeni s salta mortale odkritjem, ki vse skupaj obrne na glavo. Naredi vse resnice, ki so se zdele še do včeraj veljavne, lažne. To, kar pa je bilo od nekdaj nepredstavljivo postane z enim zamahom popolnoma jasno in obče veljavno. Prav to je uspelo Kantu, ki je nemara prvi drugi, ki se je poslužil Kopernikanskega preobrata:
Spoznanje se ne ravna po predmetih, pač pa se predmeti ravnajo po spoznanju.

Fight Club, V for Vendetta in Janša

Naj to mesto izkoristim in vse, ki si še niste ogledali novega filma V for Vendetta, pozovem da to storite, prav gotovo vam ne bo žal. Moram priznati, da je to edini film, ki sem si ga ogledal dvakrat zapored in se mi zdi še zmeraj zanimiv. Dejansko obstajata samo dva filma, ki sta se mi vtisnila v spomin in v mojem mišljenju pustila neizbrisen pečat. Prvi je Fight Club za katerega predvidevam, da si ga je večina med vami že ogledala. V tem filmu me je fascinirala surova družbena kritika, ki sodobnega človeka neusmiljeno secira. Na ta način filmu uspe prikazati prav tisto, česar se je človek trudil znebiti in potlačiti v preteklih tisočletjih. Na dan plane živalskost v vsej svoji neposrednosti. Upodobljeno je zanikanje družbenih norm in hvalnica gonom ter strastem, ki v članih Fight Club-a, sprožijo pravo revolucionarnost ter upor proti sistemu, ki ga pojmujejo kot zlaganega. Prav res, če bi bil Nietzsche še živ, bi bil zagotovo navdušen, morda bi dejal kaj v smislu:″... poglej jih nadljudi, ki iz kaosa onstran dobrega in zlega ustvarjajo nov družbeni red!″.
Res bi težko precenil vpliv, ki ga je imel ta film name, gotovo je pri tem, tako kot vedno, igral ključno vlogo sam čas in stanje duha v katerem sem si ga ogledal. Še zmeraj, pa ga jemljem za prelomno točko v mojem mišljenju, ki je posledično pripeljala do tega, da sem se začel spraševati. Spraševati se v smislu, ovrednotenja obstoječega stanja in razmišljanja o perspektivah bodočega. O tem, kakšna je vloga posameznika v družbi in o tem, kakšna je vloga družbe v posamezniku, o tem ali je dobro sploh možno itd. Takšni in podobni razmisleki pa me seveda vznemirjajo še danes. Ko danes pogledam nazaj in se spomnim, kako sem ves navdušen zapuščal kinodvorano, mi je seveda jasno, da je bil ta film zgolj kaplja čez rob ter, da bi prišel do takšnih razmišljanj tako ali pa drugače. Gre torej za simbolno vlogo, ki jo sami stvari nikakor ne odrekam.
Drugi zgoraj omenjeni film zaenkrat še ne nameravam obravnavati vsebinsko, saj tistim med vami, ki si ga še niste ogledali, nočem kratiti užitka. Vendarle, naj povem nekaj splošnih stvari, predvsem o tem, v kakšen prostor in čas je film vmeščen. Dogajanje je locirano v čas, ki ni preveč oddaljen od našega, tehnologija ni razvita do takšne mere, da si je ne bi mogli predstavljati oziroma je dosegljiva z današnjimi sredstvi. Skratka ljudje so še zmeraj ljudje, poanta tiči nekje drugje in sicer v političnem sistemu, v katerem živijo. Gre seveda za obliko totalitarnega sistema. Da ne bom povedal preveč, naj omenim zgolj še to, da je vodilna krilatica, ki jo oblast poudarja na vsakem koraku, naslovna: ″Strength through unity, unity through faith! ″.
Oglejmo si najprej prvi del stavka, moč skozi enotnost. Kakšne so implicitne predpostavke te trditve? V osnovi velja omeniti, da gre za politično propagando, ki se kaže kot neideološka, a je obenem seveda nabita z ideologijo. Moč skozi enotnost , v sebi namreč nosi predpostavko, da je posameznik lahko efektiven zgolj v okviru družbe, katera je poenotena v svojih temeljnih načelih in stremljenjih. Moč skozi enotnost ne pomeni kritičnega dialoga in izmenjave mnenj, temveč prav to pozicijo zanika kot krhko heterogenost. Hkrati pa se izreka za homogeno enotnost, katera naj bi v sebi nosila mobilizacijski moment in posledično moč na čemer je zgrajena enotnost. Izključevalni aspekt oziroma pozicijo, kateri nasprotuje, smo že omenili, na endogeni strani pa gre za absolutni primat vladajoče ideologije, ki ne dopušča različnih mnenj.
Vržimo oko sedaj še na drugi del stavka, enotnost skozi vero. Predpostavimo, da ne gre za vero v klasičnem pomenu besede, ki ima svoje institucionalne izpeljave po celem planetu, temveč, da gre za vero v smislu fatalizma. Za vero, ki ne dopušča zaskrbljenosti, saj vse skupaj razrešuje s pomočjo boga, ki se tako kot v grških tragedijah, v ključnem momentu spusti po škripcu in razreši celotno situacijo. Ta akt lahko raztegnemo na permanentno stanje in na ta način dobimo fatalistično eshatologijo, ki ne dopušča dvoma o poti, ki jo ubiramo. Vse skupaj je v rokah višje instance, mi pa smo zgolj njeni zemeljski podaniki. Vse skupaj je usmerjeno v neizogibni cilj, ki bo zagotovil raj na zemlji.
Zakaj sem se torej tako zelo zapičil v ta stavek? Preprosto zato, ker se mi zdi izrazito aktualen in primeren za razlago slovenske politične stvarnosti. Mar ni Janševo partnerstvo za razvoj prav poskus udejanjanja moči skozi enotnost. Mar ni vse govoričenje o reformah, ki naj zagotovijo konkurenčno gospodarstvo, a bodo zahtevale vsaj začetno odrekanje, prav poskus uresničitve enotnosti skozi vero.
Vsega skupaj nisem napisal zato, ker bi bil levičar in kot tak a priori proti, kakršnikoli Janševi politiki, gre za to, da v Sloveniji še zmeraj ni politične kulture. Eden ključnih elementov politične kulture pa je dialog, in prav tega pogrešam. Lahko se vprašamo kaj se je dejansko spremenilo od prihoda Janše na oblast, sam mislim, da ključnega prav ničesar. Kar se politične arene tiče je stvar praktično identična. Opozicija predvsem pa LDS je sprejela vlogo, ki jo je pred tem igrala SDS- udejstvuje se kot lajajoča stranka, ki jo vladne poteze motijo do te mere, da bi bil na mestu vsaj državni udar, če ne celo kaj hujšega. Stvar je v resnici precej preprosta, če smo se že odločili, da igramo to bizarno igro, ki naj bi se ji rekli demokracija, potem igrajmo vsaj po pravilih. Tudi to nam bo med drugim omogočilo, da se osvobodimo provincialnih spon, nad katerimi se tako radi pritožujemo.

Potemkin

Prvo kot prvo naj poudarim, da Potemkin ni zgolj plod moje domišljije, je popolnoma resnična oseba, kateri ni para in prav zato sem nadvse vesel da lahko o njem navržem besedo ali dve. Potemkin je bil eden tistih ljudi, ki imajo to neverjetno sposobnost, da vse obrnejo na veselo plat. Stvari, ki bi mene ali koga od vas spravile v slabo voljo in nas vrgle v tečna razmišljanja o nekompatibilnosti lastne biti z občim delovanjem univerzuma, so bile za Potemkina mačji kašelj. Dovolite mi da vam navržem zgolj skromni primer njegove brezmejne dobrodušnosti. Se je že zgodilo tako, da je Potemkin nekoč hodil po opravkih, pa ga ustavi gizdalin, ki je bil daleč naokoli znan kot ropar vseh dobrodušnih popotnikov. Na tem mestu velja pripomniti, da Potemkin ni bil hrust, a zlepa ne boste našli človeka, ki bi dvomil v njegovo moč. Med ljudmi, recimo še zmeraj kroži zgodba o tem kako je Potemkin ugnal hudiča v kozji rog. Prav zato pa se je uštel naš ropararski tepček, ko ga je poskušal napasti. No, najbrž ni potrebno poudarjati, da se je zgodba iztekla v korist obeh, Potemkin je roparja vprašal, če bi si želel to kar počne sedaj početi legalno in povrh vsega še uživati ugled. Ropar je bil nad takšnim predlogom seveda navdušen. Tako je postal uradnik našiga presvitliga gospoda inu njegov ponižni sluga, ki pobira inu skromne prispevke, k našim svitlim ljudim služjo kt bogcova milost v onostranstvi. Od same radosti nad takšnim razodetjem je ropar ves svoj naropani denar podaril Potemkinu, sam pa odhitel po poti zveličanja. Najbrž dragemu bralcu ni potrebno posebej poudarjati Svete Potemkovščine, ki jo vsako leto, na dan obletnice dogodka, pijemo srčno in brez slabe vesti.
Pa brez skrbi takšnih dogodkov je še za zvrhan cekar, v zadnjem času se je nabrala že takšna količina dni, ki bi se jih spodobilo obeležiti v spomin na Potemkinova dobra dejanja, da je občinski svet sklenil, da je leto prekratko in ga bo potrebno »doštukati« še za dobrih par mesecev. No, pa bodi dovolj o njegovih dejanjih, če bi jih v resnici želeli vsa popisati bi bilo potrebno posekati vse gozdove, pa še potem nisem prepričan, da bi imeli dovolj papirja. Vse to pa Potemkinu ne bi bilo všeč, saj je poleg vsega tudi velik ljubitelj narave.
Parni odstavek naj opiše iz kje Potemkin sploh izhaja. Rodil se je na Krimu in sicer materi Iljuški Katrini-Tatjani, ki je bila do njega od nekdaj ljubeča in je že v rosnih letih opazila njegov skriti talent, da je v vseh stvareh najmodrejši in v vsaki stvari najizkušenejši. O očetu se ne ve kaj veliko, a to mogoče zgolj zato, ker smo Slovenci in imamo sindrom manjka, arhetipa očeta, česar je seveda kriv Cankar Ivanov, ki pa je živel v sosednji ulici. Potemkin ga že kot otrok ni kaj preveč maral, njemu in vsej ostali druščini paglavcev se je zdel zgolj nek obskurni čudak, ki teka za vozovi in krade tepeke materi. O njem ni vredno igubljati besed in tudi sam Potemkin bi bil malce nejevoljen, če bi se v zgodbi, ki v osnovi govori o njem, dlje pisali Ivanovu. Zato se raje posvetimo točki, ko so se Potemkin in druščina na neki točki odločili, da so že prestari, da bi zidali potičke in peščene gradove, oziroma Potemkinove vasi, kot so jih nekateri poimenovali, v čast svojemu že takrat znanemu prijatelju. Na tej točki se je Potemkin odločil, da bi rad spoznal svet.
Potrojitev ali postrojitev, kakorkoli že, Potemkin je zaplul v svet in doživljal prav neverjetne stvari. Spoznaval je dežele v katerih človeka niso sodili po tem kakšen je, temveč po tem koliko ima. Plul je po morjih po katerih ni pred njim še nihče, dihal je zrak, ki ga ni okužil tobak imel je skorbut, a bil je obut. Jedel je slanike in hvalil boginjo Nike. Resda je Potemkin po vseh letih morja morda nekoliko izgubil stik z resničnostjo, zato pa je imel toliko bolj izostren čut za pravično. Ko je naslednjič zaplul v domačo luko ga je obšla ideja boljšega sveta, telefoniral je v Kronstadt in spil kupico groga na zdravje novega sveta.
Morda pa je prav to vodilo do največjega razočaranje v Potemkinovem življenju, spoznal je namreč da ljudje še niso pripravljeni na boljši svet, spoznal je da morajo najprej ljudje postati boljši, da je to osnovni predpogoj, brez katerega je vsako nadaljnjo udejstvovanje brezpredmetno.
Za konec, ko nam je uspelo dopolniti naš štirikotnik, prisluhnimo Potemkinu, človeku, ki je bil dober kot kruh a hkrati popolnoma nerazumljen...
»Poglej pa priznaj.. pravice primanjkuje, pohlep pa prevladuje... poskušaj popraviti pretelke poraze pozabe..poizveduj pri Portugalki..«

Internetna internacionala

Internet je prav gotovo ena najboljših iznajdb v človeški zgodovini, pravega pomena tega odkritja in vseh implikacij, ki jih prinaša se bomo zavedali šele čez čas. Morda je najbolj zanimiv aspekt ta da internet ponovno omogoča v isti sapi pa redifenira prostor javnega. Ponovno omogoča zato, ker je bil le-ta v času med hladno vojno, izrazito zaprt in definiran v razmerju do drugega, do drugega, ki je bil umazani rdečkar oziroma požrešni kapitalist. Dejansko so bili prostori javnega diskurza omejeni na ozke enklave, ki so se uspele kolikor toliko izmuzniti blokovskemu vplivu. S tem imam v mislih predvsem Francijo, v kateri so pisci v obdobju (post)strukturalizma(vsega skupaj je trajalo okrog dvajset let) ustvarili teoretsko veličastna dela, ki so aktualna še danes. Filozofski in predvsem svetovno nazorski pomen tega obdobja bo pokazal čas, a vendar ne pretiravamo, če ga po vplivu primerjamo z obdobjem nemškega idealizma. A vrnimo se k internetu. Dejal sem, da internet prostor javnega ne samo ponovno oživlja, temveč tudi ponovno definira. Internet postavlja nove meje v komunikacijskemu procesu oziroma bolje rečeno jih v dobri meri odpravlja. V tem smislu podira geografske omejitve, ter razdalje po katerih so pisma potovala mesece in tedne, premaguje hipno. Pri internetu gre za čisto abstrakcijo in popolno udejanjanje ideje- telo postane popolnoma odsotno. Med mnogimi načini debatiranja, ki so nam na razpologa pri uporabi spleta, se mislim to obregniti zgolj ob neo in sicer forum. Forum kot tak se mi zdi še najbližje temu, kar bi lahko poimenovali redefiniranje prostora javnosti. Gre za virtualno skupnost, kateri se sploh ni potrebno nikoli srečati v živo, dovolj je sama konfrontacija idej. Mar ni prav ideja tisto, kar nam prvo pade na pamet, ko zagledamo nov prispevek. Ideja o tem kaj bomo prebrali, ki pa je osnovana na seštevku že prebranih. Kar je pomembno je namreč to, da si ne predstavljamo toliko človeka za idejo temveč idejo preko katere se posledično gradi tudi naša vizualizacija samega človeka. Precej absurdno na nek način, kajne? Na podlagi tega kar nekdo piše si gradimo njegovo podobo. Prav to pa je ena od največjih prednosti oziroma slabosti interneta s tem, ko gre za posredno komunikacijo, ki se izraža v skrajni neposrednosti se odpira določeno polje svobode. Ključno je vprašanje: kaj z njo storiti? Mislim, da lahko v osnovi ločimo dva tipa ljudi: skrivajoče in iščoče, obojim pa je skupna potreba po izražanju, ki pa je tako lai tako obče človeška. Skrivajoči ljudje me spominjajo na karikaturo, ki sem jo nekje videl, upodablja pa naslednje: v v vrsti od največjega do najmanjšega stojijo oče, ki se dere na mamo, ki se dere na otroka, ki se dere na medvedka. In kaj drugega je za skrivača; ki na internetu igra igro pretvarjanja; forum drugega kot njegov medvedek. V frustracijski verigi v kateri je sam prav gotovo bolj na dnu, mu še kako prav pride, da upodobi svoj idealni jaz prav tam, kjer ga nihče ne bo mogel v resnici spoznati. Zato sem kritičen do takšnega zlorabljanja svobode, precej bolj zanimiva in bolj povezana z izvornim forumom pa se mi zdi pozicija iskalca. Iskalec je zame nekdo, ki izhaja iz popolnoma drugačne pozicije kot skrivač. V njegovem primeru ne moremo govoriti o tem, da je zanj internet sredstvo bega pred resničnostjo, prav nasprotno gre za samo iskanje resničnosti. Iskalec stremi po temu, da bi spoznal ljudi, ki jih interesirajo podobne stvari, internet mu v tem smislu omogoča znanstva, ki bi bila drugače morda popolnoma nemogoča. Kar pa nikakor ni zanemarljivo v današnji družbi, ki je postala izrazito individualizirana, zdi se da je internet kot tak, ena redkih možnost, da človek spozna ljudi, ki niso krog njegovih naravnih znanstev. Pod tem imam v mislih znanstva izhajajoča iz družine, šole, raznoraznih društev ipd.
Zato bi bilo potrebno ustvariti avantgardo, ki se bo borila proti hegemoniji kapitalističnega sistema, le-ta je postal danes tako zapleten, razmerje izkoriščevalec-izkoriščani pa tako zamegljeno, da težko pričakujemo kakšno sistemsko analizo zgolj iz ene glave.
Na ravni posameznika lahko veliko naredite že s tem da to za kar ocenite, da si ne zasluži vašega denarja, preprosto presnamete iz spleta( no, pa saj vem, da to vsi pridno delate), namesto, da bi plačevali oderuške cene že tako neokusno bogatim ljudem.

Sistemsko nasilje

Včeraj smo bili priča Žižkovemu nastopu.
Vsak poskus vsebinskega povzemanja, se mi zdi že vnaprej obsojen na propad. Žižkova filozofija je namreč zmes intelektualne slaščičarne, nepričakovanih teoretskih lupingov par excellance, navezav na najbolj banalne dogodke in predmete, ki pa prav prek teh analogij pridobijo neko skrivnostno globino, itd. Spominjam se nekega predavanja oziroma teksta, ki ga Žižek začenja s pripovedjo o rojstnem dnevu svojega sina. Le ta je od skopuškega sorodnika za darilo prejel kinder jajček, obenem pa je bilo Slavoju navrženo, naj malce »pofilozofira« o tem, če zmore. Žižek piše o navalu teorije, ki ga je preplavil in res v naslednjem trenutku že lahko beremo o tem kako so kinder jajčki, s svojo čokoladno praznino v kateri se skriva igračka, zgolj fantazma. Kako je praznina, ki jo simbolizirajo, bila prisotna že v jedilnicah elizabetinske dobe, kjer se je soba za poobedek dejansko imenovala void.
O tem kako je zadnjič v Belgiji jedel slaščico črnuhova glava, ki je na prav prefinjen način ohranila rasistično konotacijo( gre namreč za čokoladno glavo, ki pa je znotraj votla). Skratka mimogrede nas potegne v vrtinec žižkovščine in ko se naslednjič zavemo se nam zdijo kinder jajčki morda res temeljno ontološko vprašanje, za katerega razrešitev ni nikoli storjeno dovolj. Moram priznati, da sam nisem pretiran ljubitelj (post)modernistične misli, a obenem se ne znam odreči perverznemu užitku konzumiranja oziroma vohanja le te. Postmodernistična misel me namreč spominja na francosko kuhinjo iz katere prav neusmiljeno diši in zaradi katere se človeku cedijo sline, a na koncu pride bridko razočaranje- prazen krožnik.
S tem pa prihajam do dveh momentov Žižkove misli, ki se mi vendarle zdita nadvse pozitivna. Prvi je ta da me Žižek na trenutke spominja na nekakšnega modernega Sokrata, prav to je danes najbolj prišlo do izraza v času namenjenemu diskusiji. Žižek vam bo na vprašanje odgovoril z vsaj dvema novima in vas na ta način zmedel, obenem pa prisilil k mišljenju. Kdor od Žižka pričakuje klasične teoretske koncepte ali definicije, ta bo razočaran.
Drug hvalevreden moment njegove misli pa so občasne lucidne vizije, ki dajo človeku precej misliti. Ena od takšnih je bila njegova današanja teza o sistemskemu nasilju.
Dejansko se danes vsi po vrsti zgražamo nad kršenjem takšnih ali drugačni človekovih pravic, poseganjem v človeško integiteto, kaj šele mučenjem. Vse našteto so stvari s katerimi si pošten državljan prav gotovo ne bi mazal rok, hkrati pa bi čutil etično odgovornost, da prepreči tovrstna dejanja. Na ravni posameznika je človek morda res napredoval in razvil svoj čut za dobro in pravilno, a kaj nam to pomaga, če se vsa ta pravičnost odvija v najbolj brutalno izkoriščevalskem sistemu, kar jih je zgodovina kdaj videla. Najbolj je razdvojenost takšne pozicije vidna v osebi, denima Bill Gatesa. Prav na to je opozoril sam Žižek. Gre namreč za diametralno nasprotje, ki ima svojo sintezo v eni osebi. Po eni stran imamo Bill Gatesa, ki je direktor Microsofta, podjetja, ki mu ga je uspelo popeljati iz garaže v stratosfero. Bill Gatesa, ki ima premoženje 90ih miljard dolarjev, ki ima v lasti enega največjih korporacijskih imperijev sodobnega sveta.
Po drugi strani pa imamo Bill Gatesa, ki je dobrotnik, ki skrbi za revne in ponižane. In prav to je skrajnost te perverzne pozicije, na katero je opozoril Žižek. Sistemsko nasilje, ki ga izvaja Microsoft kot korporacija namreč prav ustvarja revne in ponižane, zato ne gre resno jemati njihove dobrodelne pomoči.
Vse skupaj je namreč bolj, ko ne kolektivno kupovanje odpustkov. Na nek način je takšno početje še bolj gnusno od popolnoma odkritega izkoriščanja, ki si vsaj ne zakriva svojega pravega obraza. A resnici na ljubo je potrebno poudariti, da smo vsi del in sodelujoči v orkestru sistemskega nasilja.
Zato se mi zdi vredno vprašati predvsem naslednje:
»čemu smo se pripravljeni odpovedati, zakaj se je vredno boriti?«.

Sofokracija

Danes imamo to veselje, da vsakodnevno in povsod srečavamo neumne ljudi. Človek si želi živeti svoje mirno življenje polno pehanja za nedosegljivimi ideali, a kaj, ko obstaja resna nevarnost, da na vsakem koraku naletiš na bedaka.
A namesto, da bi mu povedal, kar mu gre si se prisiljen z njim vljudno pogovarjati.
Mu izkazati določeno mero zanimanja za njegove bedastoče, se vsake toliko časa narediti osuplega, v smislu: » Tega se pa sam res ne bi nikoli spomnil!« Obenem pa se dobro zavedaš, da so takšne misli vredne ementalerjeve luknje. Skratka, če bedaku pustiš govoriti in se obenem trudiš delovati, kot da ti vsa stvar neznansko ugaja, vsake toliko časa pa pogovor začiniš z intervencijo v stilu zdolgočasenega psihiatra, morda s kakšno referenco, ki daje bedaku čutiti, da so njegove misli v družbi največjih umov v človeški zgodovini, potem ti večna slava prav gotovo ne uide. Bedak bo neznansko vesel, saj bo mislil da ga končno nekdo razume in ga je pripravljen poslušati. Sam pa boš ostal z grenkim priokusom in razmišljanjem o iskanju izgubljenega časa. Kako naj se spopademo s tem nadvse perečim problemom, in zakaj je stvar danes bolj kritična kot kdajkoli prej. Kritična je zato, ker ima danes vsak osebek zagotovljeno pravico do:
1.) svobode govora; na ta način in z danimi tehnološkimi zmožnostmi, se neumnosti širijo hitreje in v večjem obsegu kot je bilo to možno kdaj prej
2.) svobode združevanja; ne samo da imajo bedaki možnost, da na ves glas oznanjajo, kar jim srce poželi, imajo celo možnost, da se združujejo in oznanjajo neumnosti v en glas. Nekateri pravico do združevanja, zlorabljajo celo do te mere, da začnejo ustanavljati politične stranke in le kdo bo pomagal ljudstvu, ko mu enkrat zavlada takšna stranka?
3.) verske svobode, kot da ne bi bilo dovolj, že to da obstaja cel kup institucij, ki imajo večtisočletno zgodovino primata nad izkrivljanjem takšnih ali drugačnih naukov, ne.. danes mora imeti človek še to možnost, da ustanovi svojo lastno versko sekto, ali pa jo uvozi iz neke eksotične dežele in voilà.. rekrutacija bedakov se lahko začne
in še bi lahko naštevali.
Dejstvo je da ima vse preveč ljudi zagotovljene pravice; zaradi katerih so naši predniki tekom zgodovine, v različnih puntih, revolucijah ipd. prelili morje krvi; a se teh pravic sploh ne zaveda, jih jemlje kot samoumevne, ter jih ne ceni. A vzemimo takemu posamezniku drobtinico njegovih pravic, že bo zagnal vik in krik o krivičnem svetu, ki je tu zgolj za to, da izkorišča male in poštene ljudi kot je on sam. Morda je danes kapitalizmu res uspelo dobiti tisto najnižje v človeku in zato stremimo vsi le k temu, da bi imeli čim več, dali pa ne bi ničesar. Prav tako je z zagotovljenimi pravicami, imeli bi vse a dali ne bi ničesar, pravice brez dolžnosti pa so absurd.
Zato ponujam dve rešitvi, kako se spopasti z tegobami današnjega sveta polnega neumnosti. Prvič: ko smo se prisiljeni pogovarjati z neumnežem, se lahko poslužimo dveh vrst mehanizmov, in sicer lahko se mu upremo pasivno, kar deluje nakako tako kot sem že zgoraj omenil, dodal pa bi še, da nam bedaka v resnici ni potrebno poslušati, vmes se v mislih raje ukvarjajmo s pomembnejšimi rečmi.
Lahko pa se mu upremo aktivno: ko presodimo da je šel bedak čez mejo, ga začnemo kontrirat ali bolje rečeno začnemo mu spuščati kajle.. naj nas nič ne zadrži, da ga ne začnemo žaliti tudi kot osebo, dejstvo je da je neumnost greh zoper človeštvo in na ta način je neumnež grešnik, ki je vreden posmeha.
Takšne rešitve pa so zgolj začasne in na dolgi rok ne izboljšajo globalnega položaja. Zato v pravi platonski maniri ponujam sistemsko rešitev: sofokracijo, to je vladavino modrih. Šlo bi za totalitarstično državo v kateri bi bil razredni in naravni sovražnik države No.1- kdo drug kot bedak.
Takšna država bi naredila konec stoletni zgodovini vladanja peščice modrih, množici bedakov in prisilila celotno svoje ljudstvo, da postane pametnejše. Uvedli bi prevzgojne kampe v katerih bi se specialne enote za to posebej izurjenih modrecev vsak dan ukvarjale s subjekti, ki so podlegli neumnosti. Stvar bi potekala tako kot sokratska elenktika, cilj pa bi bil ta da se posameznik znajde v aporiji in prizna svojo nevednost ter ves skesan izrazi pripravljenost za učenje.
Le na ta način bi lahko zasukali tok zgodovine in vsi postali vladarji, ki filozofirajo in filozofi, ki vladajo.

Josef S.

V resnici je bil to zgolj eden tistih dni, ko se človeku zazdi, da bi si bilo potrebno malce razrezati kožo in dati duši svežega zraka. Po drugi strani pa stvar niti ni bila tako zelo zaskrbljujoča, nemara je šlo zgolj za kronično pomanjkanje nikotina, ali pa tudi duša ne zna dihati na škrge. Le zakaj bi si kožo obračali kot preperel žep, le kdo si upa pogledati vanj. Najnižji strahovi, nagoni in fantazije o bolj ostudnih mislih kot bi jih lahko prenesel vsaj malo vzgojeni duh. In to lajanje v dolgčas vsakdana, kam nas vse to pelje, bilo bi bolje, če bi se peljali sami.
Divje trobljenje avtomobila in par sočnih kletvic, izrečenih na njegov račun, je Josefa S., vendarle prebudilo iz njegovih sanjarjen. Zbral se je in z bolj odločnim pogledom; takim, ki daje človeku slutiti brezkompromisno determiniranost posameznika; zakorakal naprej po ulici. S. je bil eden tistih ljudi, ki jih srečujemo v vrvežu človeške množice a se nam vseeno neusahljivo vtisnejo v spomin. Neka posebna karakteristika,ki je lastna njegovi vrsti ljudi; tako zelo nezamenljiva a tako težko določljiva; ga je delala izrazito posebnega. Le v čem se je skrivala vsa ta skrivnostnost? Nekateri bi opazili njegove kot noč črne lase, ki so v sebi skrivali neko šamansko mističnost. Kdo drug bi se ustavil pri izrazito širokih ramenih na katerih je plašč deloval kot gorski vetrič podeč se po skalnatem pobočju.
A vsakdo je moral slej, ko prej priznati, da so v resnici oči tiste, ki delajo Josefa S. tako zelo posebnega. Dovolj je bilo, da te je enkrat ošinil in res se je zdelo, da mu je pogled švignil v najglobljo ponikalnico tvoje duše, se ležerno razgledal, potem pa apatično zaključil, da je vse skupaj že videno. V takih trenutkih je človeka prestrelilo neprijetno občutenje svoje pomankljive skrbi za dušo, svoje bedne golote, ki je tako očitno zbodla v oči, ko je bil odstranjen ves balast. Da, takšno moč je imel pogled Josefa S.
Someščani so do njega od nekdaj gojili strahospoštovanje, in ko je s svojim podrsavajočim korakom drsel skozi mestne žile, se mu je marsikdo spoštljivo priklonil. Često pa se je dogodilo tudi, da mu je kakšna dama naklonila sramežljiv pogled izpod svojega modnega klobučka. Vse to mu je godilo, a le do neke mere, vbistvu se nad takšnimi malimi pozornostmi ni pretirano navduševal. V precej večje veselje mu je bilo zaviti v kakšno stransko ulico, si nabasati pipo, puhati oblačke dima in sloneč na kakšen zid, hudomušno opazovati okolico.
Iz povedanega se morda zdi, da je bil S. odljuden ljudomrznež, a to ne bi moglo biti dlje od resnice. Vso častitljivost, ki jo je užival pri someščanih si je pridobil prav s strastnim zanimanjem za človeške stvari. Kdorkoli je imel tegobe takšne ali drugačne vrste, ta je vedno lahko z mirom v srcu računal nanj. Zaradi njega je bilo življenje v mestu znosnejše. Meščanom se je priljubil celo do te mere, da so sčasoma k njemu vse pogosteje začeli pošiljati svoj mladi živež v uk. Ne le mladina tudi starejši so mu z užitkom prisluhnili. S. je imel namreč to zanimivo navado, da je medtem, ko se je sprehajal po mestnih ulicah, človeka kaj hitro zapletel v pogovor. Pri tem sogovornika ni izbiral po nobenem jasno razvidnem merilu. Lahko si ga srečal potopljenega v strastno debato z mestnim županom, s katerim sta razglabljala o pojavnih oblikah pravične oblasti in opazoval kako so njune misli kot oblaki parnika leteli proti nebu in se drug z drugim prepletali v želju po spoznanju. Spet drugič in to zanj v resnici ni bilo prav nič nenavadnega ga je človek lahko opazil v družbi prodajalke cvetja, s katero je kramljal o tem, kdaj je najprimernejši čas za sajenje tulipanov in se skupaj z njo čudil popolnosti narave. Tretjič... ah kaj bi se izgubljali v naštevanju, bodi dovolj, da povemo, da je bilo manj tistih s katerimi S. ni govoril kot tistih s katerimi je. Morda se bo komu zazdelo, da je bil Josef S. pač rahlo trčen in da o njemu res nima smisla pisati. Sam sem prepričan, da temu ni tako. V vseh letih, kar sem ga imel srečo poznati, vam lahko prostodušno priznam, da sem po vsakem pogovoru z njim imel poudarjen občutek svoje nevednosti. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne in za katere je vsak poskus dvoma označen kot nezaslišano početje, so postale v pogovoru z njim prav smešno krhke in naivne.
Tudi najboljše ideje za katere sem mislil, da jim res ni para so postale kot krace, ki jih nekdo želi podtakniti umetniku katerega kvaliteta je že od nekdaj nesporna. Prav res, S. je imel to čudovito sposobnost, da je človeka vedno znova nežno prisilil k mišljenju. Zase ni nikdar govoril, da je moder, prav nasprotno imel se je za najbolj nevednega. Njegova priljubljena fraza je bila: »O, kako sem srečen, da se zavedam, da ničesar ne vem« in prav zato je stremel k spoznanju za katerega je bil prepričan, da ga lahko odkrije prek pogovorov z drugimi.
Navkljub vsemu in preden se posvetimo znamenitim Josefovim dialogom, pa je potrebno priznati, da je vendarle obstajala določena skrivnostnost v povezavi z njegovo osebo. Nihče od meščanov ni vedel od kod izhaja, kdo so bili njegovi predniki, skratka S.jeva preteklost je bila zavita v takšno nejasnost, da je bila zato nadvse privlačna tema za pogovore. Vsak dober meščan, ki je dal kaj nase je imel o tem svojo teorijo in zavoljo resnicoljubnosti je potrebno priznati, da so bile nekatere skrajno fantastične in v resnici niso imele nobene veze s S.jem.
Naj si je človek mislil to ali ono, občutku temačnosti, ki je spremljal vsako njegovo misel o S.jevi preteklosti vendarle ni mogel uiti. Tega, kaj je bil S. dejansko v svojem preteklem življenju pa v resnici ni nihče nikdar izvedel. A to so bile zgolj malenkosti, ki so človeka vznemirile od časa do časa, potem pa so mu misli spet hitro zaplule v ustaljeni tok, ki je poudarjal zasluge in duhovno rast, katero je mestu zagotovila S.jeva prisotnost. Prav neverjetno je bilo do kakšne mere je S.ju uspelo povzročiti pravo miselno revolucijo.
Pomlad se čuti na vsakem koraku.
Cvetoča češnja, tako zelo izpet motiv, a sama na sebi še zmeraj čudovita. Narava, ki je potrgala ledene verige in udarila na plano z vso svojo silovitostjo. Razmajan plot in škripajoči pesek pod podplati, vonj življenja vse to me je docela omamilo in skorajda sem že pozabil o čem sem razmišljal. Ah, da.. le kako naj dam človeku slutiti koga dejansko želim upodobiti v liku Josefa S. , kako tem črkam na papirju vdihniti življenskost? Korakam gor in dol po sobi, ustavim se ob oknu in zazrem na dvorišče. Otoček otrok, ki se kotali za žogo, šest golobjih babic, ki prhutajo svoja čebljanja in dobrohotno smejoči se mrož, ki vendarle skrbi za red in disciplino. Nič novega. Naj si odpočijem? Prav gotovo mi ne bi škodilo. Vzamem klobuk in plašč ter zakorakam v prijeten jesenski popoldan. Drevesa delujejo še bolj mehka in topla, saj jih boža vetrič ugašajočega sonca. Pozdravimo se kot stari znanci. Nekatere od njih želim povabiti na čaj, a kaj, ko je drevo bitje bolj statične narave. »Tovariš!« zaslišim znani glas za seboj. Obrnem se in pred menoj stoji Josef S. »Pozdravljeni, čeprav vas ne poznam vam moram priznati, da sem se lotil pisati o vas... prav neverjetno, da se takole srečava, res si nisem predstavljal, da dejansko obstajate«. »No, moram vam priznati, da so me vaše strani malce utesnjevale, zato sem se odločil, da grem z vami na sprehod in se vam pomagam ustvariti« je hudomušno odvrnil. Kako hvaležen lik, sam od sebe mi bo pomagal pri lastnem stvarjenju.
Ko bi le bilo res.
Potrebna bi bila visoka mera zbranosti, vendar se mu je le ta drobila vsaj tako dobro kot posušen kruh med prsti babice. Priletela je jata golobov, bili so črni. Prsti pa so še, kar naprej drobili. »Povozili te bomo!« mi je z resnim pogledom povedal največji izmed golobov, »Mar mi je« sem mu malomarno odvrnil.
»Josef S. ! Obsojam te zaradi kvarjenja mladine, ki jo učiš o lažnih božanstvih. Proces bo kratek, izbris pa trajen- o tebi enostavno ne bom več pisal!«.

Krajši Po-raz-mislek

Zdi se, da je dobro kot tako že samo po sebi vrlina, nekaj v kar ne gre dvomiti in predvsem nekaj za kar se vsi zavzemamo in k čemur stremimo. Velja se vprašati je temu res tako? Kakšne so posledice takšnega mišljenja? Ko govorimo o dobrem, v bistvu govorimo o resnici. Dobro in resnica sta neločljivo povezana saj si ne moremo privoščiti da bi razmišljali o enem brez drugega. Če si želimo odgovoriti na vprašanje kaj je dobro, se je v prvi vrsti potrebno vprašati na kakšen način lahko spoznavamo, kako razmišljati na poti k resnici. V resnici se je potrebno vprašati, katera pot je dovolj dobra za resnično spoznanje dobrega. Vtem pa že vznikne nova zagata. Ob predpostavki, da obstaja več poti do spoznanja dobrega, se zdi smiselno vprašati o njihovih medsebojnih povezavah in odnosih. Izhodiščni razmislek nas vodi v vsaj dve nasprotujoči si smeri. Lahko bi dejali, da so nekatere poti boljše druge pa slabše. Nek način spoznavanja nam torej lahko ponudi zgolj toliko, za spoznanje višjega dobrega pa je potrebno ubrati drugo pot. V takšnem spoznavanju, kjer obstajajo mišljenja, ki se razlikujejo gleda na to ali so boljša ali slabša je logični zaključek, da mora obstajati najboljši način, ki nam zagotavlja najboljše razumevanje dobrega. Ta; lahko bi jo poimenovali tudi »prva ali prava pot«; se kaže v isti sapi tudi kot ključna za opredelitev položaja drugih. Ob predpostavki, da obstaja najboljši način se je potrebno vprašati o smiselnosti ostalih »slabših«, so te zgolj pomagala ali pa so, kar bi bilo še huje slabe stranpoti, ki nas pripeljejo do brezpotja.Ali res obstaja ena in edina prava resnica, kar bi pomenilo, da obstaja tudi eno in edino možno dobro? Morda pa gre za mnoštvo prepletajočih se spoznav, katerih vozlišče je tista prava točka, eden in edini pravi absolut. Sam se bolj nagibam k slednjemu, mislim namreč, da je pot človeškega spoznanja izredno vijugasta in obenem ne nujno zmeraj premočrtna. Zdi se, da je bil človek na trenutke že zelo blizu spoznanju, potem pa je v nenadoma zdrsnil neprimerno nižje in potrebno so bila leta in leta, da se je človeški duh spet povzpel. Morda leži vzrok v prenasičenosti, katera se ni več znala uresničiti in je bila zato obsojena na gnitje od znotraj. Le kako ostati najvišje in braniti svojo pozicijo, ko pa je že sama ideja višine povezana z napredkom in ofenzivno držo. Kako se spoprijazniti z grozljivo resnico, da nas v resnici nikadar ne čaka počitek.In predvsem kako se zavedati, da končnost ne more spoznati neskončnosti, katere del je.

Izmuzljiva resnica in vedno prisotna misel

Spraševati se ali bolje rečeno čuditi se, je bila že od nekdaj tista »nadležna« človeška navada, ki mu je zagotavljala osupljivo izvirnost v primerjavi z ostalim stvarstvom. Zakaj za vraga se prav človek sprašuje. Se vsa skrivnostnost res skriva v tistih par odstotkih genskega materiala, ki nas ločuje od primatov? Ali pa se odgovor nahaja kje drugje. Kdo bi vedel. Moram priznati, da me to, na tem mestu niti ne zanima pretirano. Rajši bom razmišljal o nekaterih pojavnih oblikah te čudovite danosti, ki ji pravimo mišljenje.
Danes se namreč vse prerado enači misleca z intelektualcem, kar je seveda krepka neumnost. Če se malce poigramo s tem, bi lahko prišli do zaključka, da obstajajo redki čudovito dobri posamezniki, ki mislijo- to so intelektualci. Za intelektualca je namreč normalno, da misli, mar ne? S tem pa že zahajamo na spolzek teren, ta izjava v sebi namreč implicitno skriva dejstvo, da ostali...pač ne mislijo. Moderna znanost bi mi odgovorila:" Pa saj vendarle obstaja več tipov inteligence(misli), denimo čustvena, prostorska, muzična ipd. ". To je seveda res, vendar bi si želel dokazati, da navkljub temu, v odnosu človeka do sveta, v prvi vrsti obstaja misel. Le ta je tista, ki opredeljuje njegovo posledično izkustvo, dano namreč ni spoznano.
In, ker v odnos s svetom oziroma obstojem v svoji najširši pojavni obliki vstopa prav vsak posameznik, je tudi vsakdo zavezan misli. Ljudje smo si različni, a vsi na nek način iščemo svoje mesto v svetu, stremimo k temu, da osmislimo svoj obstoj. Vtem vstopamo v interakcijo z ostalimi, katerih odzivi in dejanja nam pri tem pomagajo. Ves ta proces je prežet z izrazito sposobnostjo do prilagajanja. . Že narava stvari je poskrbela, da so okorele vrste, ki se niso bile sposobne prilagoditi preprosto izumrle. Samo prilagajanje pa je, v kolikor ni stvar evolucije, za človeka v osnovi miselni proces. Življenje je zvijačno tako, kot se nam kaže že v sami naravi in tako kot ga doživljamo in mislimo vsak dan. Težko bi našli nekoga, ki nam bi prostodušno zatrdil, da se mu že od nekdaj vse dogaja kot si je zamislil, če ne drugega bi ga veljalo vprašati po zdravi pameti. Življenje je kot rogovilasta veja in poskušati ga narediti predvidljivega je kot poskušati to vejo spremeniti v ravno palico.. nemogoče.
In prav to je največja absurdnost, pri tem, da verjamemo da nekdo misli, drugi pa preprosto ne. To bi pomenilo, da se nekdo spopada z življenjem v vsej svoji kompleksnosti, za nekoga drugega pa je življenje zgolj sosledje predvidljivosti. Velja se namreč vprašati ali je sploh smiselno ločevati zavest, ki jo obremenjujejo misli o vsakodnevnem kruhu in zavest, ki je zavezana študiju, denimo človeške anatomije. V obeh primerih gre za hude intelektualne napore, seveda, da različne narave pa vendar človek v obeh primerih misli.
Bolj zanimivo je da se na neki točki človek, ki ima zagotovljen eksistenčni minimum odloči, da »ne bo več razmišljal«. Tudi takšna pozicija se mi zdi popolnoma nemogoča, odločiti se ne-misliti, v sebi že nosi idejo o čem ne misliti in na kakšen način ne misliti. Misli po mojem mnenju preprosto ne moremo uiti, le zakaj bi ji hoteli, le kaj je bolj čudovitega kot odtavati v ta svet in potem imeti neznanske napore pri izražanju domišljenega. V tem smislu je misel tisti sladki strup, ki nam zagotavlja vitalnost duha, njegovo rast skozi trpljenje.
Korenine znanja so grenke, a sadovi sladki.
Modra misel, ki nikdar, dokler bo človeštvo obstajalo, ne bo izgubila na veljavi. Dejali smo, da misli ne moremo uiti, a vendar, kam je usmerjena? Kam nas vodi? Mislim, da je končni cilj vsakega mišljenja resnica. A resnica je neskončno nedosegljiva, izmuzljiva. Resnice v resnici nikdar ne moremo ujeti.
V tem smislu smo vsi Francke, ki tekamo za vozom, ki ga seveda ne bomo nikdar ujeli.
Morda je bistvo res v tem, da ti:
Nič ne more uiti in ničesar ne moreš ujeti.

Dve skrajnosti današnje zavesti

Pred kratkim je beseda nanesla na sam družbeni sistem v katerem živimo in seveda odnos, ki ga ima posameznik do le tega. S tem je bil mišljen seveda kapitalizem.
Kot ponavadi sem zastopal svojo teorijo o nujnosti truda za spremembe. Svoje mišljenje sem argumentiral s tem, da je kapitalizem kot tak skrajno izkoriščevalski tako do ljudi kot narave.
Na eni strani lahko govorimo o klasičnem izkoriščanju človeških virov, ki se ni kaj prida spremenilo od časov, ko sta Marx in Engels pisala komunistični manifest. Takšen tip izkoriščevalske proizvodnje je zgolj preselil svojo lokacijo. Ironija zgodovine je da se največje izkoriščanje proletariata dogaja prav v eni od redkih preostalih, za socializem deklariranih držav, t.j. na Kitajskem. Že Slavoj Žižek je nadvse pronicljivo ugotovil, da ameriški proletariat še zdaleč ni izumrl, temveč se je zgolj preselil na trge s cenejšo delovno silo.
Takšna eksploatacija je našim očem postala sorazmerno nevidna, dogaja se nekje daleč stran. Le zakaj bi se obremenjavali z njo? Denimo, da pristanemo na to skrajno cinično opredelitev.
Kaj nam torej še preostane, zdi se, da nam( s tem mislim na zahodno poloblo) gre precej dobro. Nevidna roka trga poskrbi za naravno selekcijo; najmočnejši bodo preživeli in s tem prenesli najboljše gene na prihodnje generacije, za propadle pa je vsekakor nepotrebno izgubljati besede. Oni so zgolj neke vrste izmeček, nepotrebni balast moderne družbe, ki s svojim večnim nerganjem, lenarjenjem in tatinskim izkoriščanjem bogatih zavirajo gospodarsko rast in nas ovirajo pri doseganju blaginje. Smiselno se je vprašati kako je prišlo do tega da je danes bit nekoga, ki ni ekonomsko uspešen v isti sapi reducirana tako na naravnega kot razrednega sovražnika. Socialni darvinizem neoliberalnega kapitalističnega diskurza namreč prav nič ne zaostaja za tistim, ki je bil prisoten za časa Hitlerja in Stalina.
Vsi mi čudaki, ki se sprašujemo v čem je smisel nenehne gospodarske rasti, ki na svoji poti več uniči kot ustvari, smo postali tako Židje kot Buržuji krasnega novega sveta kapitalizma. Kar je seveda logično, sovražnik kapitalizma je v prvi vrsti tisti, ki se sprašuje o njegovi smiselnosti in ponavadi kaj hitro ugotovi njegovo neusmiljeno destruktivnost.
S tem, ko pristanemo na sam diskurz in ga ne problematiziramo že v začetni fazi, smo že sprejeli pravila igre.
Ena od značilnosti današnjih »uspešnih« družb oziroma držav je prehajanje v enopetinsko družbo. Ta koncept je odlično razdelan v knjigi: Pasti globalizacije, ki vam jo priporočam v branje. Osnovna ideja je da se bo družba kaj kmalu znašla na točki, ko bo imela presežno delovno silo za katero dejansko ne bo potrebe, da bi bila sploh zaposlena. V tem smislu ne gre za klasično gospodarko krizo in množično odpuščanje, ki se stabilizira ob ponovni rasti. Ne, v tem primeru bo družba razvita do te mere, da bo potrebna zgolj še ena petina prebivalstva. Ena petina, ki bo zadostovala za normalno funkcioniranje gospodarstva in bo zaposlena v proizvodnji(v kolikor ne bo dokončno avtomatizirana), storitvenih dejavnostih na vodstvenih funkcijah itd. Ostalih osemdeset odstotkov prebivalstva pa bo postalo velik problem, saj bo potrebno za njih poskrbeti. Avtorja govorita o konceptu tittytainmenta, ki ga omenja Z.Berzezinski. Tittytainment je, tako Berzezinski kombinacija iz entertainment in tits, s tem ni mišljen toliko seks kot mleko, ki teče iz prsi doječe matere. Z mešanico dovolj omamljujoče zabave in dovolj hrane naj bi se dalo razpoloženje frustriranega prebivalstva sveta držati na višini.
Čas bo pokazal ali se bo takšna projekcija uresničila, vendar vsaj zase lahko trdim da to ni družba v kateri bi si želel živeti.
Za konec se je smiselno vrniti na začetek in pisati o tem,, kar sem nakazal že v naslovu. V odnosu do sistema obstajata dve skrajni zavesti, ki v enaki meri skrbita za njegovo zmeraj vnovično perpetuacijo. Ena od teh zavesti je japi, konformistični poslovnež, ki je sprejel pravila igre in je v samem igranju tudi nadvse uspešen.
V očeh družbe ima tako določen ugled in status, dojet je kot nekaj pozitivnega k čemur naj vsi stremimo. Najbrž ni potrebno pretirano poudarjati njegove vloge pri ohranjanju sistema.
Druga skrajna zavest je terorist, morda je malce absurdno trditi da tudi on v takšni meri kot japi skrbi za ohranitev sistema. Vendar se nam tako zdi zgolj na prvi pogled. Rdeče brigade v Italiji in gibanje Bader-Meinhoff v Nemčiji, so z radikalnimi oziroma terorističnimi dejanji v resnici dosegli prav nasprotno od tega, kar so si želeli. Namesto, da bi sistem oslabili so ga le še bolj okrepili in pripomogli k njegovi represivnosti.
V tem smislu mora biti vsaka kritika in akcija zastavljena skrajno domišljeno le na ta način bomo nekoč uspeli najti Ahilovo peto kapitalizma.

Viva la revolucion!

Brez naslova

"In vendar sem skorajda popolnoma prepričana, da sem vaša žena!"
V rokah sem vrtel ugašajočo cigareto. Stvar je trajala že dolgo, kar se mene tiče predolgo.
S stene nasproti naju, je še zmeraj stoično opazoval za pest velik pajek. Na začetku tega pogovora se mu je v mrežo zapletla mesarska muha, ki jo je nato prav po gurmansko snedel.
Sedaj sem ta muha jaz. Jaz, ki me prebavlja kisla brozga tega pogovora. Naiven kot sem, sem na slepo verjel, da je zadeva že zaključena, da je bila o tem že rečena zadnja beseda.
Ampak ne! Očitno stvar še zdaleč ni končana.. njen blebet je postajal že prav neznosen.
"Gospa zagotavljam vam, da vas pred današnjim dnem še nikdar nisem videl" upal sem, da bo delovalo.
"To se mi zdi docela nemogoče, saj se poznava do te mere, da sva poročena" je histerično zavreščala.
" Seveda vam je ime...? "
"Ne, prav to vam poskušam razložiti, ni mi tako ime! "
"Aha, potem pa se vam globoko upravičujem" odkorakala je skozi zaprta vrata, na poti pa s svojo značilno kretnjo popravilo knjigo, ki je štrlela s police. Po vseh teh letih je končno odšla.
Vstal sem s fotelja v katerga vinsko rdeči barvi sem se utapljal zadnjih par ur. Pljuča mi je napolnila doza gorskega zraka, ki je priplavala skozi okno. Tu zgoraj je zrak res redek...
Vprašanje je, če so pekel dejansko ljudje okrog nas, s tem se vbistvu nisem nikoli strinjal. Kaj veliko ji res nimam očitati. Peklenska je zgolj naša predstava. Gre za refleksijo odseva neobstoječega. Spet se izgubljam med oblaki misli, a ne uzrem neba resnice. Obenem pa odkrivam toplo vodo, saj je vse skupaj zadovoljivo opredelil že stari Akademik. Sprehodil sem se do kamina nad katerim se je še zmeraj lenobno sprehajal pajek. "Ti, stari racionalist me seveda razumeš, kajne" Namesto odgovora je z nožico pokazal na pisalno mizo, kjer se je bohotila papirnata cvetača. Hmm, nemara bi se res lahko kratkočasil z branjem svojih starih pisarij...
Pa poglejmo, tale deluje, kar zanimivo:
...večkrat tudi v stilu pijanih kozmonavtov, ki iščejo svojo srečo blodeč po krvavih stenah maternice smisla. Dež jih zato skorajdanikoli ni motil, tako ali tako je bila vremenska slika ponavadi ugodna. S histogrami pa se tudi niso ubadali, saj so jih po pravici povedano jemali za irelavantne.
"Ta zgodba se mi zdi vendarle rahlo pretirana, povsem je namreč zanemarjena vloga nosorogov, tu vsekakor pridejo tudi oni v poštev, mar ne?" mu je ostro zabrusil in prav po klobučarsko rjavo divje odkimal. Tvoja neizkušenost se kaže torej tudi na tretji stopnji Kholbergove morale, odločil si se za premi govor, ko pa vendar njega prepričujeva in mu v resnici ne sporočava bistva v obliki direktnega govora. Ha, tudi v učitelj ste se ušteli, uporabili ste dvojino, grozničavo jasno pa je, da smo vsaj trije! On piše, on piše, on piše, piše, piše, pieš, piješ a piedi, peš...
"Stop piše, stop vejica, stop tri pikice! " "Jaz pa si želim karto za Amsterdam iz leta 1914!
"Nautrudno, utrujajoče sopihanje parne lokomotivice ju je opozorilo, da iščeta peron. V dolgi vrsti potnikov, ki so stali na peronu sedem, sta analizirala še posebej zanimive. Bila je gospa, ki ji ne bi prisodil čez sedemdest let, imela je sedem kovčkov in okrog nje se je v obliki elipse podilo sedem otrok, ura je odbila sedem zato so se začeli premikati sedem ter tja.
Vse tiste stopinje prahu, ki so bile sicer relativno nezanemarljive so se tokrat pokazale za usodne. Nekaj malega je še lahko improviziral potem pa ga je doletelo neizogibno in pogoltnila ga je puščava. Temu vsakdanjemu pojavu se ni več nihče čudil in nikomur ni zastal korak ob paru sandalov, ki so ležali sredi trga in okrog katerih se je vila spirala koncentričnih
krogov stopinj.
V neskončno večnost mračne marčne mavrice pa še naprej, dokler ne odkrijemo zanemarjenega žabjega ribnika, ki smrdi po dišečem jantarju. Pogovor s sovo nam razodene, da se nahajamo v praktično neodkriti deželi Pasjeglavki po imenu. Večkrat se sprašujem po cilju svojih misli, predvsem, ko mi zmedeno žuborenje v glavi prav po ekonomloncovsko daje slutiti horizont mogočega nemogočega.

Strast kot volja in volja kot strast

Za izhodišče tokratnega razmisleka si lahko vzamemo preprosto dejstvo, da človek obstaja v prostoru in času. Skratka smo tukaj in zdaj.
Nadalje se lahko kot subjekt, členimo na našo eksistenco in našo esenco. Kar se tiče eksistence je za njeno normalno delovanje v resnici dovolj zelo malo, po drugi strani pa lahko zagotavljanje našega obstaja v določenih razmerah postane neskončno težko početje. Predpostavimo, da sama eksistenca v našem primeru dejansko ni problematična oziroma vsaj trenutno še ni ogrožena. Ostane torej vprašanje esence.
Na tem mestu pa je še pred obravnavanjem slednje, potrebno poudariti, da ti dve entiteti ne gre ločevati in ju je potrebno dojemati v paru. Zgodovinske izkušnje nam namreč kažejo, da je vzroke, za najbolj dramatične spremembe nujno iskati prav v odklonu eksistenčnega polja. Na eni strani lahko govorimo o totalni negativiteti, kar pomeni, da se subjekt sooča s skrajnim manjkom eksistenčnih predpogojev. V tem smislu individum oziroma razred, katerega član je, predstavlja zavest za sebe. Atributi te zavesti se kažejo kot radikalno stremljenje k spremembi. V tem smislu se takšna zavest vzpostavlja kot subjekt v duhu časa, ona je namreč tista, ki stvari potegne naprej. Naboj ki jo neizprosno žene naprej ni nič drugega kot totalno izničenje podreditve pred absolutnim gospodarjem, t.j. smrtjo. Takšna zavest dejansko nima ničesar izgubiti in se lahko(kar spet nakazuje na farso zgodovine) izrazi zgolj v popolni pozitiviteti spremembe. Skratka gre za zavest, ki se razvije iz dna in prodre na vrh obenem pa za sabo potegne celotni tok občega.
Opredelimo še eksistenco, ki kipi od absolutne pozitivitete oziroma je, bolje rečeno, z njo nasičena. V tem primeru gre za zavest, ki bo neizbežno opredeljena s strani drugega. Ta drugi pa bo seveda kdo drug kot absolutni gospodar. S tem v ciklu zgodovine zmeraj znova in znova pride do destrukcije najvišjega. S tem, ko dosežemo zenit ga namreč v resnici že presežemo in začnemo propadati.
Očitno eksistenca dejansko determinira esenco, kar je ob teh dveh skrajnih primerih seveda še bolj razvidno. V kolikšni meri in kakšno vlogo pa lahko igra pri vsem skupaj esenca, je vprašanje, ki se mi ga zdi vredno premotriti.
Izhajajoč iz materialistične analize, je edina možna točka za razmislek, vzpostavljena zgolj takrat, ko je eksistenca izravnana oziroma v ravnotežju. S tem se odpre določen manevrski prostor svobode, ki ga lahko izkoristimo za realizacijo razrešitve problema esence.
Esenco bom v našem primeru obravnaval kot substanco procesualne narave, kateri naj bi bilo imanentno zrenje k najvišjemu oziroma absolutu. V resnici pa je problematičen prav ta zor, ali bolje rečeno njegova skrajna nezadostnost in neučinkovitost.
Schopenhauer svet opredeljuje kot voljo in predstavo.
Bolj kot morebitne fenomenološke konotacije, ki jih v sebi nosi predstava, se mi zdi zanimiv koncept volje. Volja, ki je lahko dosežena in realizirana zgolj s strastjo. Seveda velja takoj pripomniti da spet operiramo z dvema neločljivima terminoma.
Golo dejanje, ki ga izvrši posameznik in je rezultat teh dveh elementov je po sami naravi stvari veličastno. Nič veličastnega v zgodovini ni bilo doseženega brez tega. Zavest, ki postane suženj svoje strasti, tega olja v motorju volje, je sposobna resničnega preseganja samega sebe.
S tem se poraja vprašanje izvora volje in strasti, precej zdravorazumsko se zdi, da volja spada med tiste komponente osebnosti, ki nam jih, oziroma si jih privzgojimo. Volja se na ta način kaže kot nekaj zunanjega, nekaj izven nas, kar svoj končni cilj najde šele v nas samih. Voljo bi lahko nadalje opredeljevali kot vsoto kvalitativno različnih entitet, t.j. kulture, ideološkega aparata, družbene nadstavbe itd. Gre torej za nekaj, kar se tekom našega življenja naučimo, ponotranjimo in potem To živi v nas samih. Vendar volja ni nekaj, kar bi prejeli in potem lahko na to pozabili, gre za neznosno nalogo perpetuacije. V službi katere se izkaže dejanska moč individuma.
Gre za precej paradoksalno situacijo, za ohranjanje volje je očitno potrebna... volja.
Na drugi strani se zdi strast precej bolj problematična. V osnovi bi lahko izhajali iz tega da je to tisto, kar je že od nekdaj je v nas.
S tem stvar nikakor ni olajšana, v resnici je še precej bolj kompleksna. Gre namreč za vprašanje kako spoznati tisto, kar imam v sebi in posledično to realizirati. Temu vsekakor velja nameniti zadostno količino pozornosti. Pri tej hoji v samega vase nam lahko služi izrek nad delfskim svetiščem; ki ne bo zgubil na svoji veljavi dokler bo živ vsaj še en človek; in sicer:"Spoznaj samega sebe". Pri tem početju nam vsekakor koristi volja, a vendar, volja brez strasti je prazna, strast brez volje pa je slepa.
Malce lažje vse skupaj postane, ko smo se že spoznali do te mere da se v nas vzpostavi relacija do tistega ognja katerega suženj postanemo. Pri strasti se kaže kot ključni moment samo odkritje, za razliko od volje za katero je značilna perpetuacija.
V delovanju se volja kaže kot gola forma, strast pa kot čista substanca. Na poti k absolutu se prepletata v dialektičnem odnosu.

Bom drugič kaj napisal

Sedim pred računalnikom, odprem word, neki bo treba napisat. Le kaj?
Lahko začnem frajarit s tujkami in naredim tekst skrajno hermetičen, omenim par filozofov, katerih imena zvenijo skrivnostno.. razvijem neko tezo in v zadnjem odstavku naredim salta mortale, skratka vse skupaj zanikam in povem, da je bil tekst gola zajebancija in čista izguba tvojega časa. Hmm, lahko bi ampak se mi ne da; v bistvu se mi niti pisat ne da. Najbolje da si izmislim enega junaka. Ja to to bi znalo biti še kar vredu. No ja, naj bo. Nekoč (no, če sem čist iskren, ravno v tem trenutku) je živel nek pobič in se je odločil da bo nekaj napisal...
Ker ni imel ideje o čem bi pisal je vzel v roke časopis in prepisal prvo zgodbo, ki mu je padla pod roke:
"Meščani in meščanke-Pozor!
Po mestu se plazijo skrajno nevarni legvani! Napredujejo z osupljivo hitrostjo, pol metra na uro in so popolnoma nepredvidljivi ter zelo napadalni.
Danes ob 16.00 je prišlo do brutalnega napada, ko je kar osem podivjanih legvanov napadlo nič hudega slutečega sprehajalca.
Zaradi hudih duševnih bolečin se že zdravi v Polju, če pa se mu bo stanje poslabšalo ga bodo premestili v oddelek za najhujše primere, t.j. v Skedenj.
Po do sedaj znanih podatkih je skupina osmih legvanov obstopila, sprehajalca A.Z. ter ga začela neusmiljeno žaliti.
Kletvice so bile tako prostaške narave (na tem mestu si jih ne drznem ponoviti saj verjamem v nežno dušo bralca, ki mu bi takšna prostaškost skalila dušni mir.. morda celo do te mere, da bi ga bilo potrebno odpeljati v Skedenj) da se je nesrečni A.Z. zgrudil na tla in zajokal kot otročič.
Zlobni legvani so to priliko izkoristili in in mu iz žepa pokradli osem frnikul, dva zavojčka žvečilnih gumijev(po enkrat Bazooka in po enkrat Čunga Lunga), sedem že uporabljenih zobotrebcev in krajšo spominsko knjižico z naslovom: Kako postati Emo v teh korakih. Legvani so sedaj na begu, policija pa pospešeno deluje na tem primeru saj se zaveda resnosti s katero je potrebno obravnavati ta primer.
Žal pa je policijski proračun, izpraznjen do te mere da si ne morejo privoščiti fotorobota storilcev, zato policisti pozivajo vse ozaveščene občane naj si ogledujejo čim več dokumentarcev National Geographica, kjer bodo morda opazili legvane.
Po do sedaj znanih podatkih lahko policisti z gotovostjo trdijo da so legvani bitja, ki še najbolj spominjajo na mešanico minotavra, pikapolonice in albatrosa."
Pobič je odložil časopis in se malce počohal po jajcih, ter dvakrat krepko prdnil.
To je vbistvu krneki, en pobič k ene neumnosti v časpoisu bere. Mislm lahko bi se česa boljšega spomnil. Kaj pa če bi kakšno pesmico napisal... yeah right.
Lahko bi pa dramsko igro napisal, polno trpljenja, kjer bi združil najbolj moreče momente Ibsena in Cankarja.
Tko neki v stilu:
Sin: Mati umiram!
Mati: Ja itak, če si pa sifilis staknu pri tisti sosedovi vlačugi.
Sin: Ah, mati odpustite mi, bil sem tako nehvaležen sin, zmeraj sem vas zmerjal, če mi niste skuhali ekspressa ampak turško, če pa sem vas videl pred šolo sem se delal da vas ne poznam; ah mati, bil sem vas nevreden
Mati:Ja, Ivanček sej si bil res zmeraj, ena pizda nehvaležna, a se spomniš, ko si mi iz špajze jabke kradu?
Sin(na oči mu privrejo gorke solze): Mati! Res je...nikdar si ne bom odpustil.
Mati: Škoda, da ni več rajnkega očeta, pa da te ni večkrat z bikovko čez hrbet!
Sin: Priznam, zaslužil bi si!
Mati: Se spomniš, ko si sestri razdrl hišo lutk.. to jo je naredilo popolnoma noro.
Sin: O, da še predobro pomnim. O, ti bridki časi otroške nevednosti
Mati: Dej, Ivan saj veš da si to lansko leto naredu in od takrat je niso spustili iz Skednja
Sin: Sonca, sonca...son...(in izdihne)
Ja, recimo da bi dramska igra znala bit vredu, sam danes se mi res ne da pisat
Mah, bom drugič kaj napisal.

Iskreno telo in umazana duša

Človek se že od nekdaj z veseljem cepi na dvoje.
Na telo in dušo.
Nemara je eden prvih krivcev, ki mu lahko pripišemo ta dualizem, kdo drug kot Platon.
Najlažje bi njegov nauk razložili z vzklikom, s katerim je Diogen prekinil predavanje, ki ga je Platon imel na nekem trgu, in sicer:"Vidim konja, a ne vidim konjstva! ". V čem je tu problem?
Platon je svet delil na materijo oziroma čutom dostopno raven, skratka to, kar lahko vidimo, vohamo, slišimo, pojemo ipd. Na tej ravni se nahaja konj, ki ga jahamo, hranimo, za njim čistimo drek...
Pomembnejše pa je kraljestvo idej, zgolj umu dostopnih resničnosti, ki določajo materijo.
Skratka imamo celo množico različnih konj: delovnih in dirkalnih, belih in črnih, mršavih in plemenskih. Vsi pa so emanacija pralika oziroma ideje konjstva, katerega Diogen seveda ni mogel videti.
Tudi človeško telo je na ta način razdvojeno. Na eni strani se soočamo z našo telesnostjo, za katero je zmeraj znova potrebno skrbeti. Telo je potrebno hraniti, oblačiti, umivati, striči, pustiti mu je potrebno, da uživa ipd. Telo je žival.
Na drugi strani pa imamo čisto dušo, ki zre božanske resnice in se posveča kontemplaciji. Skrbi za razvoj duha in si na vse pretege želi odcepiti se od neznosne zemeljskosti, ter zaplavati v svet idej.
Religija, je vse skupaj pripeljala do točke, ko se telesa sramujemo, ga dojemamo kot inkubator iz kosti in mesa v katerem se nežna duša rojeva v onostranstvo.
O, ko ga le ne bi imel, tega prekletega telesa, ki se mu prdi, ko je to najmanj primerno, ki bi prespalo še svoj pogreb, ki smrdi, ki smrdi do večnosti in nazaj.
In kaj si sam mislim o takšni in podobni( predvsem krščanski) šari....larifari.
V resnici je ravno obratno, telo ni krivo ampak iskreno.
Kar pa se duše tiče imamo z njo res možnost postati boljši človek, vendar bodimo pazljivi s tistimi, ki nam o tem pridigajo.
Njihove duše so nemalokrat bolj umazane od prašičjih riti.

Kartonska škatla

Mračno jutro, suha usta in zvonkljajoča glava, ki jo drobita dva betonska stebra. Izkobacam se iz svoje kartonske škatle in vase zlijem vrček žebljev, malce pogrgram potem pa jih pljuvam v mimojedoče ščurke, ki v resnici ničesar ne jedo.
Škatlo pospravim pod posteljo.. le kaj bi se zgodilo, če za vsakim soncem ne bi posijal dež(o tem si ne drznem premišljevati, pa vendar to premišljuje o meni).
Vdrem skozi odprta vrata in se izstrelim v dolgčas vsakdana.
"Sosed sprašujete me zakaj sem vam v glavo vrgel opeko".
"Torej, da seveda, dokaj utemeljeno vprašanje se vam ne zdi" mi je zabrusil in še z večjo vnemo začel brusiti svoj mesarski nož.
"Pa se lotiva morebitne racionalne utemeljitve tega mojega v osnovi vendarle nekoliko predrznega dejanja- poglejte vaša misel in posledična argumentacija le ti sta me neznosno spominjali na opečno strukturo, trdnjavo iz opek" sem začel in mu za lahkoten premor vrgel še en kamenček, kar je sprejel z neprikrito nejevoljo.
"Poslužil sem se zgolj sinhronicitete, kot bi dejal Jung... materializiral sem svoje argumente!" zdelo se mi je, da sem sedaj prav gotovo do potankosti obrazložil svoje dejanje. "No, prav pojdi zdaj norec, da ti ne dam še sam tako ostre argumentacije, ki ti bo odrezala ušesa" je odgovoril in si še naprej obvezoval glavo- povoji su mu prav pristajali in privzemali obliko turbana, še prikupneje pa je deloval, ker ga je rdče barvala njegova kri.
Veselo se mu pomahal v slovo, potem pa me je pot vodilo skozi mestno kanalizacijo. Tamkajšnje vonjave me niso pretirano navduševale, zato sem kolebal med tem ali naj jo mahnem na mestno smetišče ali pokopališče, kjer pa v resnici ni žive duše. Ko sem tako razmišljal in se vmes že skobacal iz podzemlja ter ob tem povzročil nesrečo ali dve sem v stranski ulici opazil nadvse zanimiv zid.
Približal sem se mu in odtrgal plakat, ki je visel na njem. Na njem je pisalo: "Pozor samo za trčene!" hm, hm trčen pa še nisem, no saj to lahko hitro popravimo, plakat sem zvil in ga zbasal v žep ter se skakajoč odpravil proti cesti.
Ni mi bilo potrebno dolgo čakati, da mi je ustavila…ko so se meglice razkadile jo je končno zagledal. Na robu prepada, njeni lasje so mehko plapolali in temno rjava barva je nanj vplivala izredno spokojno. Iz njenega pogleda, ki je bil uprt v daljavo je zlahka razbral neskončno globino njene duše. Globino za katero se je zavedal, da je ne bo mogel nikdar popolnoma razumeti. Skrivnostno in težko pa vendar izravnano s pravo mero človeške topline. Srce mu je krvavelo saj se je zavedal, da mu je popolnoma nedostopna. Vseeno pa je lahko mirno dihal le ob njeni prisotnosti. Ves proestali čas mu je zapolnjevalo sladko pričakovanje, ki ga je prav neznosno glodalo. Razum in srce sta bila v večnem sporu kot pes in mačka. "Midva morava trčiti! " sem zakričal.. "Vabim te na dramsko predstavo: Samo za trčene" iz žepa je potegnil list in začel brati:
…je hodil in bil ter tega več dojel ni se smehu je vdal in svoj propad v prepadu raziskal, ko je na krokarju sedel ga je orel obletel; visoko je že bil še nižje bo padel v žrelo sveta, ki sovraži življenje, kdo se mu bo odpovedal, če ne on sam sebi, zakaj se še sprašuje kaj išče, če bo v resnici najden s strani samega sebe in bo potem tvoril izpopolnjeno celoto v kateri so večno zevajoče luknje smisla, kaj je v resnici vprašal starca, ki mu je zastavil uganko: kdo si, rekel mu je lahko le rubikova kocka, bolj se še ni spoznal, lahko ga bi ubil, vendar je v resnici vsak samomorilec le navaden morilec svojih neizpolnjenih sanj, sanjal je volka, ki ga poje človek in se spremeni v podgano, ki jo okuži uš in okuži Evropo, ki pade z bikovega hrbta in se utopi, debeli rejeni podgani, ki je po drugi vojni premagala medveda in začela osvobajati svet…
Že zdavnaj je odšla, nedosegljiva kot vedno, poslovil sem se in nadaljeval svojo pot naprej po kanjonu.
Začutil sem neznansko potrebo po kopanju, čeprav se danes še nisem okopal. Nenadom sem z lopato zadel ob kartonsko škatlo in jo povlekel izpod postelje, bil je povprečen dan.
Odprl sem pokrov in se zaprl vanjo. Opazil sem, da ležim na kupu popisanih listov, morda pa bi lahko iz njih nastala zgodba… pa poskusimo:
Mračno jutro, suha usta in zvonkljajoča glava, ki jo drobita dva betonska stebra. Izkobacam se iz svoje kartonske škatle in vase zlijem…

Dialektika

Zakaj bi torej našemu blogu lahko bilo ime tudi dialektika(se navezuje na Je pa ni blog , glej tu).
Aristotel za utemeljitelja dialektike šteje eleatskega filozofa Zenona. Ta je bil učenec slavnega Parmenida in si je za podkrepitev njegovega nauka izmišljeval še bolj slavne paradokse (npr. tistega zakaj Ahil ne more prehiteti želve). Tovrstni paradoksi so še danes aktualni, vendar se na tem mestu ne nameravam ukvarjati z njimi.
V zgodovini dialektike ne moremo mimo Sokrata, le ta je razvil zanj specifično metodo, ki se imenuje Sokratska elenktika. V današnjem času bi ta izgledala nekako takole: na ulici bi k vam pristopil zanikren, malce debelušen, možak, nadvse odbijajočega videza. Navidez neobvezno bi vas denimo vprašal:"Kaj je za vas dobro?" Predpostavimo, da bi se z njim dejansko zapletli v pogovor in ga ne bi že takoj odpisali kot versko blaznega ali nekoga, ki je malce globoko pogledal v kozarec.. potem bi se znašli v Sokratski elenktiki. Ta pogovor vas bi slej, ko prej pripeljal do zadrege(aporije), ki bi razkrinkala da v resnici ne veste kaj je dobro, temveč, da ste zgolj mislili da veste. Sokrat pa ni bil nekdo, ki bi drugim solil pamet, tudi on sam ni vedel kaj je dobro! Od sogovornika je zahteval več, svojo veščino je imenoval majevtika ali babiška veščina,. Sam zase je trdil da samo prisostvuje pri rojevanju ideje sogovorca. Naj tovrstno veščino pokažem na primeru, ki je zaradi njene doslednosti humoren, vendar nam vseeno da slutiti bistvo sokratske metode:
Nekoč je Sokrat na cesti opazil suličarja, ki je tekel za nekim človekom.
"Primi ga, primi ga!" je zaklical suličar, toda Sokrat se ni zmenil. "Kaj si gluh?" se je jezil preganjalec. "Zakaj nisi prestregel morilcu poti?"
"Morilcu? Kaj meniš s to besedo?"
"Človek božji, le kje si se vzel! Morilec je človek, ki ubija!"
"Torej mesar?"
"Norec stari!Človek, ki ubije drugega človeka!"
"Aha, vojak!"
"Ne!! Človek, ki ubija v mirnem času."
"Že razumem: rabelj."
"Idiot! Človek, ki ubije sočloveka na njegovem domu!"
"A, tako! Zdravnik, kajne?"
Suličar je ves obupan stekel naprej.
Bistvo dialektike kot jo je prakticiral Sokrat je povzeto v njegovem slavnem reku:
"Vem, nič ne vem". Sokrat je želel drugim pokazati, da to, v kar marsikdo slepo verjame in je zanj edina možna resnica, v resnici le ni tako preprosto. S tem pridemo do prvega jepanija.
Na kolesu zgodovine se zasukajmo za par tisočletij in se posvetimo temu, kar je imel o dialektiki povedati njen moderni oče G.W.F. Hegel. Kompleksnost njegove misli je tolikšna, da so kakršni koli površni povzetki (kot je med drugim ta) obsojeni na propad. Pa vendarle poizkusimo... Hegel in moderna dialektika, se v osnovi ne ločita od antične, v obeh primerih gre za logični sistem mišljenja za katerega so značilne določene prvine. Morda najbolje izpostavimo razliko med antično in Heglovo dialektiko, če naredimo sledečo primerjavo. Za starejšo dialektiko bi lahko dejali, da je parni stroj, za hegeljansko pa da je jederski reaktor. Skratka gre za neznanski kvalitativni preskok.
Osnove Heglove dialektike lahko orišemo sledeče: vse se začne s tezo, ki ji sledi negacija oziroma antiteza, do pomiritve nasprotij pa pride v sintezi, vse dokler se iz nje ne razvije nova teza. Vse skupaj se zaenkrat sliši nadvse abstraktno vendar je v resnici nadvse konkretno. Sam Hegel je dejal, da je umno dejansko in dejansko umno.
Vzemimo za primer teze posameznika v okviru družine. Vsaj na simbolni ravni je ta vpet v čustvene odnose, ki jih preveva zaupanje in naklonjenost drug do drugega. Kot antitetza se nam kaže posameznik v okviru gospodarstva, tokrat gre za boj vseh proti vsem, edino merilo uspešnosti je profit. Kaj bi bila torej sinteza?
Sinteza je država, ki v svojem okrilju vključuje in regulira posameznika tako kot člana družine in kot akterja na trgu.
Teza je torej homogena enotnost, antiteza heterogena neenotnost, sinteza pa enotna heterogenost.
Posameznik najprej je, potem ga ni; na koncu pa je in ni.
Zanimivo je da sta se hegeljanske dialektike posluževala tudi tako goreča kritika Hegla kot sta Kierkegaard in Nietzsche.
V obeh primerih lahko zasledimo koncepcijo etičnega razvoja duha, ki se podreja pravilom dialektike. Pri Kierkegaardu se človeški duh začne v estetskem stadiju, kateremu se smisel kaže kot nekaj izven njega. Kot tale sočna pečenka pred mano, ali tista brhka mladenka tamle na postelji... Tovrstna eksistenca posameznika privede v obup, saj v njem ni v resnici ničesar, kar bi ga osmišljevalo.
Zato duh preide v etično fazo za katero je značilna resnost, zavzetost, predanost. Ta stadij je posameznikovo osmišljevanje samega sebe. Je odločitev zavesti za samo sebe, ki je prek tega sposobna ločiti med dobrim in zlom. Vendar Kierkegaardu tudi to ne predstavlja zadovoljive rešitve, saj posameznik še zmeraj ni sposoben živeti etično idealno, nad njim namreč še zmeraj visi greh. Zato lahko do zadovoljive razrešitve nasprotij pride zgolj s prehodom v religiozni stadij.
Kierkegaard pravi:"...vsebina vere je paradoks, da je večnost prišla v čas, tj. da je bog postal človek". Ker človek sam ne more spoznati resnice temveč mora od boga prejeti pogoje za to spoznanje, za Kierkegaarda do pomiritve oziroma sinteze lahko pride le v religioznem stadiju duha.
Kakšen pa je razvoj ontologije duha po Nietzschejevem mnenju? Dialektičen, kakopak. Nietzsche govori o treh premenah duha. Na začetku je duh kamela, saj potrpežljivo nosi in prenaša dekadenco konkretne dejanskosti. Šibi se pod bremenom trohneče kulture, impotentne filozofije, zasužnjevalne religije... Duh se temu upre! V antitezi se odvija srdit boj med levom, ki simbolizira upor in nov svoboden duh ter rjove:"Jaz hočem ! ", ter zmajom, ki zastopa stari red in vrednote ter bruha: "Ti moraš!".
Na koncu razvoja pa človeški duh postane, kdo drug kot otrok!
To je pravi simbol nadčloveka, ki se igra igro ustvarjanja in onkraj dobrega in zla iz kaosa ustvarja nov smisel.
Dialektiki človek očitno težko uide, uide pa ne uide če se prej ne znajde pa znajde na blogu je pa ni.

Romar

Človek v nekaj vendarle mora verjeti!
Občutek tesnobe, ki ti kot jeklena pest stisne prsni koš je drugače prav neznosen. Verjeti v samega sebe je lepa eksistencialna misel, a ne nudi oljšanja. Tudi, ko izhajamo iz te pozicije namreč verjamemo v nekaj v sebi, v del celote katere vsota je naša oseba.
V tisti del, ki nam povzroča tesnobo pač ne kaže verjeti.
Najbolj neznosno je prav to zavedanje človekove samosti, tega da nas za zaprtimi vrati ne čaka nihče drug kot prav mi sami.
Vsak razmišljujoči je največji pekel samemu sebi.
Višje kot se vzpenja misleči, globlje in bolj boleče lahko pade, misel je najbolj božanska stvar v človeku, obenem tudi najbolj demonska. Zavezati se misli pomeni v pravem smislu živeti, pomeni izbrati si proces rasti duha. Ta proces pa je vedno znova boleč. Je zmeraj novo rojstvo, je vpetost. Vpetost med nekaj, med zavest o svoji nevednosti, ter stremljenje k doseganju vedenja. Misleči je večni romar, ki nikdar ne doseže cilja, obenem pa se ne more nikamor vrniti.
Kogar koli sreča, ter kdor koli mu ponudi prenočišče v njem zbudi domala otroško vzradoščenost. Kali pa mu jo zavedanje, da zanj v resnici nikjer ni postanka in da ga prav zares nihče ne more spremljati. Globoko v sebi vsak romar sprejma neznosno zavest svoje samosti, tudi kadar hodi skozi obljudene kraje. Vendar za razliko od množic, ki jih vedno znova pušča za svojim hrbtom, nikdar ne občuti prave osamljenosti.
Ta bi ga napadla zgolj v primeru, da bi zanikal samega sebe, v primeru da bi zanikal pot. V takem primeru bi se lotil iskanja odgovorov tam, kjer jih nikdar ne bi mogel dobiti.
Romar ni odljuden samotar, ki bi se zmrdoval nad ljudmi, ter jih zaničeval.
Prav nasprotno.
Res pa je da se tako drugi kot on sam zavedajo, njegove zavezanosti poti. Med njimi so njegovega spoštovanja najbolj vredni tisti, katere vpraša za smer.
Spet pa se oboji zavedajo, da bo še pred zoro zmeraj znova odrinil. To da bi romarju vzeli pot, kratko malo pomeni, da bi mu vzeli vse nadaljne razlage za življenje. Na srečo pa te moči nad njim nima nihče drug kot on sam. Zaveda se, da bi v primeru da se ustavi njegov duh postal šibak ter krhek. Zato se nikdar ne ustavi.
Vztrajno koraka v samega sebe.

Ne mravlja ne pajek

Francis Bacon, si je zamislil, da je najvišji smoter znanosti, ta da služi človeku pri njegovem obvladovanju narave. Človek naj postane gospodar narave, ona pa naj se mu nudi v užitek ter naj stoično prenaša njegove kaprice.
Kaj je s tem mišljenjem narobe? Nič, razen tega, da je napačno in da vanj verjamemo ter ga prakticiramo še danes!
Vprašajmo se zakaj kapitalizem sploh lahko funkcionira? Če na tem mestu odmislimo, izkoriščanje ljudi, presežno vrednost, ki jo ustvarjajo in s tem seveda profite, pridemo do preproste ugotovitve... Narava nima cene!
Vse okrog nas ima ceno, računalnik na katerega v tem trenutku tipkam, stol na katerem sedim, radio katerega vmes poslušam ipd. Le narava nima cene, kar je seveda logično.
Prvobitna akumulacija kapitala, ki je nujni predpogoj za razvoj vsakega kapitalističnega gospodarstva se izvaja prav na račun narave. Spet se vračamo k že prej omenjenemu odnosu gospodar/hlapec. Človek je razvil svojo znanost in pozitivističen pogled na svet, naravo je začel meriti, ugotavljati naravne zakonitosti, jo izražati v statistikah itd.
Uveljavil se je mehanicistični pogled, nastala je iluzija da človek narave ne samo razume temveč jo je sposoben celo spreminjati, ko pa jo povečini zgolj uničuje. Vzemimo zgolj aktualni primer, ko se je slovenska država zadolžila za gradnjo novih avtocest. Avtocesta ne redefinira samo časa, ki je potreben za pot s točke A do točke B. Temveč na novo opredeli tudi sam prostor v katerega je postavljena saj vanj grobo poseže.
Kakšen pa je v resnici cilj te krajše poti? Višja kvaliteta življenja prav gotovo ne, res ne vem koga na dolgi rok osrečuje in notranje izpopolnjuje ta krajša pot. Gre za vpetost v širše procese znotraj katerih si država kot je Slovenija ne mora privoščiti, da odneha, da postane prva. Prva, ki bi dejala:" Imejte svoje avtoceste, mi pa bomo denar raje vlagali v okolju prijazno tehnologijo". To bi bila nadvse prisrčna, a obenem naivna poteza. Predstavljam si pogovore po bruseljskih hodnikih:"Najprej jim znori predsednik, sedaj pa so nori že vsi po vrsti"...
Skratka človek ni gospodar narave in nadvse nevarno je da se kot takšnega dojema, človek je integralni del narave. Je politična žival sposobna političnega delovanja, zato do narave nosi večjo odgovornost kot druga živa bitja.
Če se vrnemo k na začetku omenjenemu F.Baconu, lahko izpostavim njegovo metaforo proti njemu.V svojem iskanju nove metode za novo znanost, ki bo človeku omogočala gospodarjenje nad naravo, kritizira dva tipa razmišljanja.
Na eni strani označi racionaliste za pajke, ki gradijo občudovanja vredne sisteme mrež, vendar pri njih vse prihaja od znotraj in nima nobenega stika z realnostjo. Nasproti njim kritizira empiriste, ki so kot pridne mravlje in na kupe znašajo ogromne količine informacij, potem pa ne vedo kaj bi z njimi počeli.
Človek v odnosu do narave ne sme biti ne pajek, še manj pa mravlja. Narave ne sme zgolj misliti, ali pa jo zgolj preučevati. Morali bi se zavzemati za sintezo obojega. Naj za konec navedem misel M.Foucaulta:
»Človek je tisočletja ostal to, kar je bil za Aristotla: živa žival, ki je poleg tega, sposobna političnega obstoja; moderni človek je žival v politiki, katere življenje živega bitja se postavlja pod vprašaj.«