Sistemsko nasilje

Včeraj smo bili priča Žižkovemu nastopu.
Vsak poskus vsebinskega povzemanja, se mi zdi že vnaprej obsojen na propad. Žižkova filozofija je namreč zmes intelektualne slaščičarne, nepričakovanih teoretskih lupingov par excellance, navezav na najbolj banalne dogodke in predmete, ki pa prav prek teh analogij pridobijo neko skrivnostno globino, itd. Spominjam se nekega predavanja oziroma teksta, ki ga Žižek začenja s pripovedjo o rojstnem dnevu svojega sina. Le ta je od skopuškega sorodnika za darilo prejel kinder jajček, obenem pa je bilo Slavoju navrženo, naj malce »pofilozofira« o tem, če zmore. Žižek piše o navalu teorije, ki ga je preplavil in res v naslednjem trenutku že lahko beremo o tem kako so kinder jajčki, s svojo čokoladno praznino v kateri se skriva igračka, zgolj fantazma. Kako je praznina, ki jo simbolizirajo, bila prisotna že v jedilnicah elizabetinske dobe, kjer se je soba za poobedek dejansko imenovala void.
O tem kako je zadnjič v Belgiji jedel slaščico črnuhova glava, ki je na prav prefinjen način ohranila rasistično konotacijo( gre namreč za čokoladno glavo, ki pa je znotraj votla). Skratka mimogrede nas potegne v vrtinec žižkovščine in ko se naslednjič zavemo se nam zdijo kinder jajčki morda res temeljno ontološko vprašanje, za katerega razrešitev ni nikoli storjeno dovolj. Moram priznati, da sam nisem pretiran ljubitelj (post)modernistične misli, a obenem se ne znam odreči perverznemu užitku konzumiranja oziroma vohanja le te. Postmodernistična misel me namreč spominja na francosko kuhinjo iz katere prav neusmiljeno diši in zaradi katere se človeku cedijo sline, a na koncu pride bridko razočaranje- prazen krožnik.
S tem pa prihajam do dveh momentov Žižkove misli, ki se mi vendarle zdita nadvse pozitivna. Prvi je ta da me Žižek na trenutke spominja na nekakšnega modernega Sokrata, prav to je danes najbolj prišlo do izraza v času namenjenemu diskusiji. Žižek vam bo na vprašanje odgovoril z vsaj dvema novima in vas na ta način zmedel, obenem pa prisilil k mišljenju. Kdor od Žižka pričakuje klasične teoretske koncepte ali definicije, ta bo razočaran.
Drug hvalevreden moment njegove misli pa so občasne lucidne vizije, ki dajo človeku precej misliti. Ena od takšnih je bila njegova današanja teza o sistemskemu nasilju.
Dejansko se danes vsi po vrsti zgražamo nad kršenjem takšnih ali drugačni človekovih pravic, poseganjem v človeško integiteto, kaj šele mučenjem. Vse našteto so stvari s katerimi si pošten državljan prav gotovo ne bi mazal rok, hkrati pa bi čutil etično odgovornost, da prepreči tovrstna dejanja. Na ravni posameznika je človek morda res napredoval in razvil svoj čut za dobro in pravilno, a kaj nam to pomaga, če se vsa ta pravičnost odvija v najbolj brutalno izkoriščevalskem sistemu, kar jih je zgodovina kdaj videla. Najbolj je razdvojenost takšne pozicije vidna v osebi, denima Bill Gatesa. Prav na to je opozoril sam Žižek. Gre namreč za diametralno nasprotje, ki ima svojo sintezo v eni osebi. Po eni stran imamo Bill Gatesa, ki je direktor Microsofta, podjetja, ki mu ga je uspelo popeljati iz garaže v stratosfero. Bill Gatesa, ki ima premoženje 90ih miljard dolarjev, ki ima v lasti enega največjih korporacijskih imperijev sodobnega sveta.
Po drugi strani pa imamo Bill Gatesa, ki je dobrotnik, ki skrbi za revne in ponižane. In prav to je skrajnost te perverzne pozicije, na katero je opozoril Žižek. Sistemsko nasilje, ki ga izvaja Microsoft kot korporacija namreč prav ustvarja revne in ponižane, zato ne gre resno jemati njihove dobrodelne pomoči.
Vse skupaj je namreč bolj, ko ne kolektivno kupovanje odpustkov. Na nek način je takšno početje še bolj gnusno od popolnoma odkritega izkoriščanja, ki si vsaj ne zakriva svojega pravega obraza. A resnici na ljubo je potrebno poudariti, da smo vsi del in sodelujoči v orkestru sistemskega nasilja.
Zato se mi zdi vredno vprašati predvsem naslednje:
»čemu smo se pripravljeni odpovedati, zakaj se je vredno boriti?«.