Sofokracija

Danes imamo to veselje, da vsakodnevno in povsod srečavamo neumne ljudi. Človek si želi živeti svoje mirno življenje polno pehanja za nedosegljivimi ideali, a kaj, ko obstaja resna nevarnost, da na vsakem koraku naletiš na bedaka.
A namesto, da bi mu povedal, kar mu gre si se prisiljen z njim vljudno pogovarjati.
Mu izkazati določeno mero zanimanja za njegove bedastoče, se vsake toliko časa narediti osuplega, v smislu: » Tega se pa sam res ne bi nikoli spomnil!« Obenem pa se dobro zavedaš, da so takšne misli vredne ementalerjeve luknje. Skratka, če bedaku pustiš govoriti in se obenem trudiš delovati, kot da ti vsa stvar neznansko ugaja, vsake toliko časa pa pogovor začiniš z intervencijo v stilu zdolgočasenega psihiatra, morda s kakšno referenco, ki daje bedaku čutiti, da so njegove misli v družbi največjih umov v človeški zgodovini, potem ti večna slava prav gotovo ne uide. Bedak bo neznansko vesel, saj bo mislil da ga končno nekdo razume in ga je pripravljen poslušati. Sam pa boš ostal z grenkim priokusom in razmišljanjem o iskanju izgubljenega časa. Kako naj se spopademo s tem nadvse perečim problemom, in zakaj je stvar danes bolj kritična kot kdajkoli prej. Kritična je zato, ker ima danes vsak osebek zagotovljeno pravico do:
1.) svobode govora; na ta način in z danimi tehnološkimi zmožnostmi, se neumnosti širijo hitreje in v večjem obsegu kot je bilo to možno kdaj prej
2.) svobode združevanja; ne samo da imajo bedaki možnost, da na ves glas oznanjajo, kar jim srce poželi, imajo celo možnost, da se združujejo in oznanjajo neumnosti v en glas. Nekateri pravico do združevanja, zlorabljajo celo do te mere, da začnejo ustanavljati politične stranke in le kdo bo pomagal ljudstvu, ko mu enkrat zavlada takšna stranka?
3.) verske svobode, kot da ne bi bilo dovolj, že to da obstaja cel kup institucij, ki imajo večtisočletno zgodovino primata nad izkrivljanjem takšnih ali drugačnih naukov, ne.. danes mora imeti človek še to možnost, da ustanovi svojo lastno versko sekto, ali pa jo uvozi iz neke eksotične dežele in voilà.. rekrutacija bedakov se lahko začne
in še bi lahko naštevali.
Dejstvo je da ima vse preveč ljudi zagotovljene pravice; zaradi katerih so naši predniki tekom zgodovine, v različnih puntih, revolucijah ipd. prelili morje krvi; a se teh pravic sploh ne zaveda, jih jemlje kot samoumevne, ter jih ne ceni. A vzemimo takemu posamezniku drobtinico njegovih pravic, že bo zagnal vik in krik o krivičnem svetu, ki je tu zgolj za to, da izkorišča male in poštene ljudi kot je on sam. Morda je danes kapitalizmu res uspelo dobiti tisto najnižje v človeku in zato stremimo vsi le k temu, da bi imeli čim več, dali pa ne bi ničesar. Prav tako je z zagotovljenimi pravicami, imeli bi vse a dali ne bi ničesar, pravice brez dolžnosti pa so absurd.
Zato ponujam dve rešitvi, kako se spopasti z tegobami današnjega sveta polnega neumnosti. Prvič: ko smo se prisiljeni pogovarjati z neumnežem, se lahko poslužimo dveh vrst mehanizmov, in sicer lahko se mu upremo pasivno, kar deluje nakako tako kot sem že zgoraj omenil, dodal pa bi še, da nam bedaka v resnici ni potrebno poslušati, vmes se v mislih raje ukvarjajmo s pomembnejšimi rečmi.
Lahko pa se mu upremo aktivno: ko presodimo da je šel bedak čez mejo, ga začnemo kontrirat ali bolje rečeno začnemo mu spuščati kajle.. naj nas nič ne zadrži, da ga ne začnemo žaliti tudi kot osebo, dejstvo je da je neumnost greh zoper človeštvo in na ta način je neumnež grešnik, ki je vreden posmeha.
Takšne rešitve pa so zgolj začasne in na dolgi rok ne izboljšajo globalnega položaja. Zato v pravi platonski maniri ponujam sistemsko rešitev: sofokracijo, to je vladavino modrih. Šlo bi za totalitarstično državo v kateri bi bil razredni in naravni sovražnik države No.1- kdo drug kot bedak.
Takšna država bi naredila konec stoletni zgodovini vladanja peščice modrih, množici bedakov in prisilila celotno svoje ljudstvo, da postane pametnejše. Uvedli bi prevzgojne kampe v katerih bi se specialne enote za to posebej izurjenih modrecev vsak dan ukvarjale s subjekti, ki so podlegli neumnosti. Stvar bi potekala tako kot sokratska elenktika, cilj pa bi bil ta da se posameznik znajde v aporiji in prizna svojo nevednost ter ves skesan izrazi pripravljenost za učenje.
Le na ta način bi lahko zasukali tok zgodovine in vsi postali vladarji, ki filozofirajo in filozofi, ki vladajo.