Potemkin

Prvo kot prvo naj poudarim, da Potemkin ni zgolj plod moje domišljije, je popolnoma resnična oseba, kateri ni para in prav zato sem nadvse vesel da lahko o njem navržem besedo ali dve. Potemkin je bil eden tistih ljudi, ki imajo to neverjetno sposobnost, da vse obrnejo na veselo plat. Stvari, ki bi mene ali koga od vas spravile v slabo voljo in nas vrgle v tečna razmišljanja o nekompatibilnosti lastne biti z občim delovanjem univerzuma, so bile za Potemkina mačji kašelj. Dovolite mi da vam navržem zgolj skromni primer njegove brezmejne dobrodušnosti. Se je že zgodilo tako, da je Potemkin nekoč hodil po opravkih, pa ga ustavi gizdalin, ki je bil daleč naokoli znan kot ropar vseh dobrodušnih popotnikov. Na tem mestu velja pripomniti, da Potemkin ni bil hrust, a zlepa ne boste našli človeka, ki bi dvomil v njegovo moč. Med ljudmi, recimo še zmeraj kroži zgodba o tem kako je Potemkin ugnal hudiča v kozji rog. Prav zato pa se je uštel naš ropararski tepček, ko ga je poskušal napasti. No, najbrž ni potrebno poudarjati, da se je zgodba iztekla v korist obeh, Potemkin je roparja vprašal, če bi si želel to kar počne sedaj početi legalno in povrh vsega še uživati ugled. Ropar je bil nad takšnim predlogom seveda navdušen. Tako je postal uradnik našiga presvitliga gospoda inu njegov ponižni sluga, ki pobira inu skromne prispevke, k našim svitlim ljudim služjo kt bogcova milost v onostranstvi. Od same radosti nad takšnim razodetjem je ropar ves svoj naropani denar podaril Potemkinu, sam pa odhitel po poti zveličanja. Najbrž dragemu bralcu ni potrebno posebej poudarjati Svete Potemkovščine, ki jo vsako leto, na dan obletnice dogodka, pijemo srčno in brez slabe vesti.
Pa brez skrbi takšnih dogodkov je še za zvrhan cekar, v zadnjem času se je nabrala že takšna količina dni, ki bi se jih spodobilo obeležiti v spomin na Potemkinova dobra dejanja, da je občinski svet sklenil, da je leto prekratko in ga bo potrebno »doštukati« še za dobrih par mesecev. No, pa bodi dovolj o njegovih dejanjih, če bi jih v resnici želeli vsa popisati bi bilo potrebno posekati vse gozdove, pa še potem nisem prepričan, da bi imeli dovolj papirja. Vse to pa Potemkinu ne bi bilo všeč, saj je poleg vsega tudi velik ljubitelj narave.
Parni odstavek naj opiše iz kje Potemkin sploh izhaja. Rodil se je na Krimu in sicer materi Iljuški Katrini-Tatjani, ki je bila do njega od nekdaj ljubeča in je že v rosnih letih opazila njegov skriti talent, da je v vseh stvareh najmodrejši in v vsaki stvari najizkušenejši. O očetu se ne ve kaj veliko, a to mogoče zgolj zato, ker smo Slovenci in imamo sindrom manjka, arhetipa očeta, česar je seveda kriv Cankar Ivanov, ki pa je živel v sosednji ulici. Potemkin ga že kot otrok ni kaj preveč maral, njemu in vsej ostali druščini paglavcev se je zdel zgolj nek obskurni čudak, ki teka za vozovi in krade tepeke materi. O njem ni vredno igubljati besed in tudi sam Potemkin bi bil malce nejevoljen, če bi se v zgodbi, ki v osnovi govori o njem, dlje pisali Ivanovu. Zato se raje posvetimo točki, ko so se Potemkin in druščina na neki točki odločili, da so že prestari, da bi zidali potičke in peščene gradove, oziroma Potemkinove vasi, kot so jih nekateri poimenovali, v čast svojemu že takrat znanemu prijatelju. Na tej točki se je Potemkin odločil, da bi rad spoznal svet.
Potrojitev ali postrojitev, kakorkoli že, Potemkin je zaplul v svet in doživljal prav neverjetne stvari. Spoznaval je dežele v katerih človeka niso sodili po tem kakšen je, temveč po tem koliko ima. Plul je po morjih po katerih ni pred njim še nihče, dihal je zrak, ki ga ni okužil tobak imel je skorbut, a bil je obut. Jedel je slanike in hvalil boginjo Nike. Resda je Potemkin po vseh letih morja morda nekoliko izgubil stik z resničnostjo, zato pa je imel toliko bolj izostren čut za pravično. Ko je naslednjič zaplul v domačo luko ga je obšla ideja boljšega sveta, telefoniral je v Kronstadt in spil kupico groga na zdravje novega sveta.
Morda pa je prav to vodilo do največjega razočaranje v Potemkinovem življenju, spoznal je namreč da ljudje še niso pripravljeni na boljši svet, spoznal je da morajo najprej ljudje postati boljši, da je to osnovni predpogoj, brez katerega je vsako nadaljnjo udejstvovanje brezpredmetno.
Za konec, ko nam je uspelo dopolniti naš štirikotnik, prisluhnimo Potemkinu, človeku, ki je bil dober kot kruh a hkrati popolnoma nerazumljen...
»Poglej pa priznaj.. pravice primanjkuje, pohlep pa prevladuje... poskušaj popraviti pretelke poraze pozabe..poizveduj pri Portugalki..«