Brez naslova

"In vendar sem skorajda popolnoma prepričana, da sem vaša žena!"
V rokah sem vrtel ugašajočo cigareto. Stvar je trajala že dolgo, kar se mene tiče predolgo.
S stene nasproti naju, je še zmeraj stoično opazoval za pest velik pajek. Na začetku tega pogovora se mu je v mrežo zapletla mesarska muha, ki jo je nato prav po gurmansko snedel.
Sedaj sem ta muha jaz. Jaz, ki me prebavlja kisla brozga tega pogovora. Naiven kot sem, sem na slepo verjel, da je zadeva že zaključena, da je bila o tem že rečena zadnja beseda.
Ampak ne! Očitno stvar še zdaleč ni končana.. njen blebet je postajal že prav neznosen.
"Gospa zagotavljam vam, da vas pred današnjim dnem še nikdar nisem videl" upal sem, da bo delovalo.
"To se mi zdi docela nemogoče, saj se poznava do te mere, da sva poročena" je histerično zavreščala.
" Seveda vam je ime...? "
"Ne, prav to vam poskušam razložiti, ni mi tako ime! "
"Aha, potem pa se vam globoko upravičujem" odkorakala je skozi zaprta vrata, na poti pa s svojo značilno kretnjo popravilo knjigo, ki je štrlela s police. Po vseh teh letih je končno odšla.
Vstal sem s fotelja v katerga vinsko rdeči barvi sem se utapljal zadnjih par ur. Pljuča mi je napolnila doza gorskega zraka, ki je priplavala skozi okno. Tu zgoraj je zrak res redek...
Vprašanje je, če so pekel dejansko ljudje okrog nas, s tem se vbistvu nisem nikoli strinjal. Kaj veliko ji res nimam očitati. Peklenska je zgolj naša predstava. Gre za refleksijo odseva neobstoječega. Spet se izgubljam med oblaki misli, a ne uzrem neba resnice. Obenem pa odkrivam toplo vodo, saj je vse skupaj zadovoljivo opredelil že stari Akademik. Sprehodil sem se do kamina nad katerim se je še zmeraj lenobno sprehajal pajek. "Ti, stari racionalist me seveda razumeš, kajne" Namesto odgovora je z nožico pokazal na pisalno mizo, kjer se je bohotila papirnata cvetača. Hmm, nemara bi se res lahko kratkočasil z branjem svojih starih pisarij...
Pa poglejmo, tale deluje, kar zanimivo:
...večkrat tudi v stilu pijanih kozmonavtov, ki iščejo svojo srečo blodeč po krvavih stenah maternice smisla. Dež jih zato skorajdanikoli ni motil, tako ali tako je bila vremenska slika ponavadi ugodna. S histogrami pa se tudi niso ubadali, saj so jih po pravici povedano jemali za irelavantne.
"Ta zgodba se mi zdi vendarle rahlo pretirana, povsem je namreč zanemarjena vloga nosorogov, tu vsekakor pridejo tudi oni v poštev, mar ne?" mu je ostro zabrusil in prav po klobučarsko rjavo divje odkimal. Tvoja neizkušenost se kaže torej tudi na tretji stopnji Kholbergove morale, odločil si se za premi govor, ko pa vendar njega prepričujeva in mu v resnici ne sporočava bistva v obliki direktnega govora. Ha, tudi v učitelj ste se ušteli, uporabili ste dvojino, grozničavo jasno pa je, da smo vsaj trije! On piše, on piše, on piše, piše, piše, pieš, piješ a piedi, peš...
"Stop piše, stop vejica, stop tri pikice! " "Jaz pa si želim karto za Amsterdam iz leta 1914!
"Nautrudno, utrujajoče sopihanje parne lokomotivice ju je opozorilo, da iščeta peron. V dolgi vrsti potnikov, ki so stali na peronu sedem, sta analizirala še posebej zanimive. Bila je gospa, ki ji ne bi prisodil čez sedemdest let, imela je sedem kovčkov in okrog nje se je v obliki elipse podilo sedem otrok, ura je odbila sedem zato so se začeli premikati sedem ter tja.
Vse tiste stopinje prahu, ki so bile sicer relativno nezanemarljive so se tokrat pokazale za usodne. Nekaj malega je še lahko improviziral potem pa ga je doletelo neizogibno in pogoltnila ga je puščava. Temu vsakdanjemu pojavu se ni več nihče čudil in nikomur ni zastal korak ob paru sandalov, ki so ležali sredi trga in okrog katerih se je vila spirala koncentričnih
krogov stopinj.
V neskončno večnost mračne marčne mavrice pa še naprej, dokler ne odkrijemo zanemarjenega žabjega ribnika, ki smrdi po dišečem jantarju. Pogovor s sovo nam razodene, da se nahajamo v praktično neodkriti deželi Pasjeglavki po imenu. Večkrat se sprašujem po cilju svojih misli, predvsem, ko mi zmedeno žuborenje v glavi prav po ekonomloncovsko daje slutiti horizont mogočega nemogočega.