Krajši Po-raz-mislek

Zdi se, da je dobro kot tako že samo po sebi vrlina, nekaj v kar ne gre dvomiti in predvsem nekaj za kar se vsi zavzemamo in k čemur stremimo. Velja se vprašati je temu res tako? Kakšne so posledice takšnega mišljenja? Ko govorimo o dobrem, v bistvu govorimo o resnici. Dobro in resnica sta neločljivo povezana saj si ne moremo privoščiti da bi razmišljali o enem brez drugega. Če si želimo odgovoriti na vprašanje kaj je dobro, se je v prvi vrsti potrebno vprašati na kakšen način lahko spoznavamo, kako razmišljati na poti k resnici. V resnici se je potrebno vprašati, katera pot je dovolj dobra za resnično spoznanje dobrega. Vtem pa že vznikne nova zagata. Ob predpostavki, da obstaja več poti do spoznanja dobrega, se zdi smiselno vprašati o njihovih medsebojnih povezavah in odnosih. Izhodiščni razmislek nas vodi v vsaj dve nasprotujoči si smeri. Lahko bi dejali, da so nekatere poti boljše druge pa slabše. Nek način spoznavanja nam torej lahko ponudi zgolj toliko, za spoznanje višjega dobrega pa je potrebno ubrati drugo pot. V takšnem spoznavanju, kjer obstajajo mišljenja, ki se razlikujejo gleda na to ali so boljša ali slabša je logični zaključek, da mora obstajati najboljši način, ki nam zagotavlja najboljše razumevanje dobrega. Ta; lahko bi jo poimenovali tudi »prva ali prava pot«; se kaže v isti sapi tudi kot ključna za opredelitev položaja drugih. Ob predpostavki, da obstaja najboljši način se je potrebno vprašati o smiselnosti ostalih »slabših«, so te zgolj pomagala ali pa so, kar bi bilo še huje slabe stranpoti, ki nas pripeljejo do brezpotja.Ali res obstaja ena in edina prava resnica, kar bi pomenilo, da obstaja tudi eno in edino možno dobro? Morda pa gre za mnoštvo prepletajočih se spoznav, katerih vozlišče je tista prava točka, eden in edini pravi absolut. Sam se bolj nagibam k slednjemu, mislim namreč, da je pot človeškega spoznanja izredno vijugasta in obenem ne nujno zmeraj premočrtna. Zdi se, da je bil človek na trenutke že zelo blizu spoznanju, potem pa je v nenadoma zdrsnil neprimerno nižje in potrebno so bila leta in leta, da se je človeški duh spet povzpel. Morda leži vzrok v prenasičenosti, katera se ni več znala uresničiti in je bila zato obsojena na gnitje od znotraj. Le kako ostati najvišje in braniti svojo pozicijo, ko pa je že sama ideja višine povezana z napredkom in ofenzivno držo. Kako se spoprijazniti z grozljivo resnico, da nas v resnici nikadar ne čaka počitek.In predvsem kako se zavedati, da končnost ne more spoznati neskončnosti, katere del je.