Pred kratkim je beseda nanesla na sam družbeni sistem v katerem živimo in seveda odnos, ki ga ima posameznik do le tega. S tem je bil mišljen seveda kapitalizem.
Kot ponavadi sem zastopal svojo teorijo o nujnosti truda za spremembe. Svoje mišljenje sem argumentiral s tem, da je kapitalizem kot tak skrajno izkoriščevalski tako do ljudi kot narave.
Na eni strani lahko govorimo o klasičnem izkoriščanju človeških virov, ki se ni kaj prida spremenilo od časov, ko sta Marx in Engels pisala komunistični manifest. Takšen tip izkoriščevalske proizvodnje je zgolj preselil svojo lokacijo. Ironija zgodovine je da se največje izkoriščanje proletariata dogaja prav v eni od redkih preostalih, za socializem deklariranih držav, t.j. na Kitajskem. Že Slavoj Žižek je nadvse pronicljivo ugotovil, da ameriški proletariat še zdaleč ni izumrl, temveč se je zgolj preselil na trge s cenejšo delovno silo.
Takšna eksploatacija je našim očem postala sorazmerno nevidna, dogaja se nekje daleč stran. Le zakaj bi se obremenjavali z njo? Denimo, da pristanemo na to skrajno cinično opredelitev.
Kaj nam torej še preostane, zdi se, da nam( s tem mislim na zahodno poloblo) gre precej dobro. Nevidna roka trga poskrbi za naravno selekcijo; najmočnejši bodo preživeli in s tem prenesli najboljše gene na prihodnje generacije, za propadle pa je vsekakor nepotrebno izgubljati besede. Oni so zgolj neke vrste izmeček, nepotrebni balast moderne družbe, ki s svojim večnim nerganjem, lenarjenjem in tatinskim izkoriščanjem bogatih zavirajo gospodarsko rast in nas ovirajo pri doseganju blaginje. Smiselno se je vprašati kako je prišlo do tega da je danes bit nekoga, ki ni ekonomsko uspešen v isti sapi reducirana tako na naravnega kot razrednega sovražnika. Socialni darvinizem neoliberalnega kapitalističnega diskurza namreč prav nič ne zaostaja za tistim, ki je bil prisoten za časa Hitlerja in Stalina.
Vsi mi čudaki, ki se sprašujemo v čem je smisel nenehne gospodarske rasti, ki na svoji poti več uniči kot ustvari, smo postali tako Židje kot Buržuji krasnega novega sveta kapitalizma. Kar je seveda logično, sovražnik kapitalizma je v prvi vrsti tisti, ki se sprašuje o njegovi smiselnosti in ponavadi kaj hitro ugotovi njegovo neusmiljeno destruktivnost.
S tem, ko pristanemo na sam diskurz in ga ne problematiziramo že v začetni fazi, smo že sprejeli pravila igre.
Ena od značilnosti današnjih »uspešnih« družb oziroma držav je prehajanje v enopetinsko družbo. Ta koncept je odlično razdelan v knjigi: Pasti globalizacije, ki vam jo priporočam v branje. Osnovna ideja je da se bo družba kaj kmalu znašla na točki, ko bo imela presežno delovno silo za katero dejansko ne bo potrebe, da bi bila sploh zaposlena. V tem smislu ne gre za klasično gospodarko krizo in množično odpuščanje, ki se stabilizira ob ponovni rasti. Ne, v tem primeru bo družba razvita do te mere, da bo potrebna zgolj še ena petina prebivalstva. Ena petina, ki bo zadostovala za normalno funkcioniranje gospodarstva in bo zaposlena v proizvodnji(v kolikor ne bo dokončno avtomatizirana), storitvenih dejavnostih na vodstvenih funkcijah itd. Ostalih osemdeset odstotkov prebivalstva pa bo postalo velik problem, saj bo potrebno za njih poskrbeti. Avtorja govorita o konceptu tittytainmenta, ki ga omenja Z.Berzezinski. Tittytainment je, tako Berzezinski kombinacija iz entertainment in tits, s tem ni mišljen toliko seks kot mleko, ki teče iz prsi doječe matere. Z mešanico dovolj omamljujoče zabave in dovolj hrane naj bi se dalo razpoloženje frustriranega prebivalstva sveta držati na višini.
Čas bo pokazal ali se bo takšna projekcija uresničila, vendar vsaj zase lahko trdim da to ni družba v kateri bi si želel živeti.
Za konec se je smiselno vrniti na začetek in pisati o tem,, kar sem nakazal že v naslovu. V odnosu do sistema obstajata dve skrajni zavesti, ki v enaki meri skrbita za njegovo zmeraj vnovično perpetuacijo. Ena od teh zavesti je japi, konformistični poslovnež, ki je sprejel pravila igre in je v samem igranju tudi nadvse uspešen.
V očeh družbe ima tako določen ugled in status, dojet je kot nekaj pozitivnega k čemur naj vsi stremimo. Najbrž ni potrebno pretirano poudarjati njegove vloge pri ohranjanju sistema.
Druga skrajna zavest je terorist, morda je malce absurdno trditi da tudi on v takšni meri kot japi skrbi za ohranitev sistema. Vendar se nam tako zdi zgolj na prvi pogled. Rdeče brigade v Italiji in gibanje Bader-Meinhoff v Nemčiji, so z radikalnimi oziroma terorističnimi dejanji v resnici dosegli prav nasprotno od tega, kar so si želeli. Namesto, da bi sistem oslabili so ga le še bolj okrepili in pripomogli k njegovi represivnosti.
V tem smislu mora biti vsaka kritika in akcija zastavljena skrajno domišljeno le na ta način bomo nekoč uspeli najti Ahilovo peto kapitalizma.
Viva la revolucion!
No comments:
Post a Comment