Josef S.

V resnici je bil to zgolj eden tistih dni, ko se človeku zazdi, da bi si bilo potrebno malce razrezati kožo in dati duši svežega zraka. Po drugi strani pa stvar niti ni bila tako zelo zaskrbljujoča, nemara je šlo zgolj za kronično pomanjkanje nikotina, ali pa tudi duša ne zna dihati na škrge. Le zakaj bi si kožo obračali kot preperel žep, le kdo si upa pogledati vanj. Najnižji strahovi, nagoni in fantazije o bolj ostudnih mislih kot bi jih lahko prenesel vsaj malo vzgojeni duh. In to lajanje v dolgčas vsakdana, kam nas vse to pelje, bilo bi bolje, če bi se peljali sami.
Divje trobljenje avtomobila in par sočnih kletvic, izrečenih na njegov račun, je Josefa S., vendarle prebudilo iz njegovih sanjarjen. Zbral se je in z bolj odločnim pogledom; takim, ki daje človeku slutiti brezkompromisno determiniranost posameznika; zakorakal naprej po ulici. S. je bil eden tistih ljudi, ki jih srečujemo v vrvežu človeške množice a se nam vseeno neusahljivo vtisnejo v spomin. Neka posebna karakteristika,ki je lastna njegovi vrsti ljudi; tako zelo nezamenljiva a tako težko določljiva; ga je delala izrazito posebnega. Le v čem se je skrivala vsa ta skrivnostnost? Nekateri bi opazili njegove kot noč črne lase, ki so v sebi skrivali neko šamansko mističnost. Kdo drug bi se ustavil pri izrazito širokih ramenih na katerih je plašč deloval kot gorski vetrič podeč se po skalnatem pobočju.
A vsakdo je moral slej, ko prej priznati, da so v resnici oči tiste, ki delajo Josefa S. tako zelo posebnega. Dovolj je bilo, da te je enkrat ošinil in res se je zdelo, da mu je pogled švignil v najglobljo ponikalnico tvoje duše, se ležerno razgledal, potem pa apatično zaključil, da je vse skupaj že videno. V takih trenutkih je človeka prestrelilo neprijetno občutenje svoje pomankljive skrbi za dušo, svoje bedne golote, ki je tako očitno zbodla v oči, ko je bil odstranjen ves balast. Da, takšno moč je imel pogled Josefa S.
Someščani so do njega od nekdaj gojili strahospoštovanje, in ko je s svojim podrsavajočim korakom drsel skozi mestne žile, se mu je marsikdo spoštljivo priklonil. Često pa se je dogodilo tudi, da mu je kakšna dama naklonila sramežljiv pogled izpod svojega modnega klobučka. Vse to mu je godilo, a le do neke mere, vbistvu se nad takšnimi malimi pozornostmi ni pretirano navduševal. V precej večje veselje mu je bilo zaviti v kakšno stransko ulico, si nabasati pipo, puhati oblačke dima in sloneč na kakšen zid, hudomušno opazovati okolico.
Iz povedanega se morda zdi, da je bil S. odljuden ljudomrznež, a to ne bi moglo biti dlje od resnice. Vso častitljivost, ki jo je užival pri someščanih si je pridobil prav s strastnim zanimanjem za človeške stvari. Kdorkoli je imel tegobe takšne ali drugačne vrste, ta je vedno lahko z mirom v srcu računal nanj. Zaradi njega je bilo življenje v mestu znosnejše. Meščanom se je priljubil celo do te mere, da so sčasoma k njemu vse pogosteje začeli pošiljati svoj mladi živež v uk. Ne le mladina tudi starejši so mu z užitkom prisluhnili. S. je imel namreč to zanimivo navado, da je medtem, ko se je sprehajal po mestnih ulicah, človeka kaj hitro zapletel v pogovor. Pri tem sogovornika ni izbiral po nobenem jasno razvidnem merilu. Lahko si ga srečal potopljenega v strastno debato z mestnim županom, s katerim sta razglabljala o pojavnih oblikah pravične oblasti in opazoval kako so njune misli kot oblaki parnika leteli proti nebu in se drug z drugim prepletali v želju po spoznanju. Spet drugič in to zanj v resnici ni bilo prav nič nenavadnega ga je človek lahko opazil v družbi prodajalke cvetja, s katero je kramljal o tem, kdaj je najprimernejši čas za sajenje tulipanov in se skupaj z njo čudil popolnosti narave. Tretjič... ah kaj bi se izgubljali v naštevanju, bodi dovolj, da povemo, da je bilo manj tistih s katerimi S. ni govoril kot tistih s katerimi je. Morda se bo komu zazdelo, da je bil Josef S. pač rahlo trčen in da o njemu res nima smisla pisati. Sam sem prepričan, da temu ni tako. V vseh letih, kar sem ga imel srečo poznati, vam lahko prostodušno priznam, da sem po vsakem pogovoru z njim imel poudarjen občutek svoje nevednosti. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne in za katere je vsak poskus dvoma označen kot nezaslišano početje, so postale v pogovoru z njim prav smešno krhke in naivne.
Tudi najboljše ideje za katere sem mislil, da jim res ni para so postale kot krace, ki jih nekdo želi podtakniti umetniku katerega kvaliteta je že od nekdaj nesporna. Prav res, S. je imel to čudovito sposobnost, da je človeka vedno znova nežno prisilil k mišljenju. Zase ni nikdar govoril, da je moder, prav nasprotno imel se je za najbolj nevednega. Njegova priljubljena fraza je bila: »O, kako sem srečen, da se zavedam, da ničesar ne vem« in prav zato je stremel k spoznanju za katerega je bil prepričan, da ga lahko odkrije prek pogovorov z drugimi.
Navkljub vsemu in preden se posvetimo znamenitim Josefovim dialogom, pa je potrebno priznati, da je vendarle obstajala določena skrivnostnost v povezavi z njegovo osebo. Nihče od meščanov ni vedel od kod izhaja, kdo so bili njegovi predniki, skratka S.jeva preteklost je bila zavita v takšno nejasnost, da je bila zato nadvse privlačna tema za pogovore. Vsak dober meščan, ki je dal kaj nase je imel o tem svojo teorijo in zavoljo resnicoljubnosti je potrebno priznati, da so bile nekatere skrajno fantastične in v resnici niso imele nobene veze s S.jem.
Naj si je človek mislil to ali ono, občutku temačnosti, ki je spremljal vsako njegovo misel o S.jevi preteklosti vendarle ni mogel uiti. Tega, kaj je bil S. dejansko v svojem preteklem življenju pa v resnici ni nihče nikdar izvedel. A to so bile zgolj malenkosti, ki so človeka vznemirile od časa do časa, potem pa so mu misli spet hitro zaplule v ustaljeni tok, ki je poudarjal zasluge in duhovno rast, katero je mestu zagotovila S.jeva prisotnost. Prav neverjetno je bilo do kakšne mere je S.ju uspelo povzročiti pravo miselno revolucijo.
Pomlad se čuti na vsakem koraku.
Cvetoča češnja, tako zelo izpet motiv, a sama na sebi še zmeraj čudovita. Narava, ki je potrgala ledene verige in udarila na plano z vso svojo silovitostjo. Razmajan plot in škripajoči pesek pod podplati, vonj življenja vse to me je docela omamilo in skorajda sem že pozabil o čem sem razmišljal. Ah, da.. le kako naj dam človeku slutiti koga dejansko želim upodobiti v liku Josefa S. , kako tem črkam na papirju vdihniti življenskost? Korakam gor in dol po sobi, ustavim se ob oknu in zazrem na dvorišče. Otoček otrok, ki se kotali za žogo, šest golobjih babic, ki prhutajo svoja čebljanja in dobrohotno smejoči se mrož, ki vendarle skrbi za red in disciplino. Nič novega. Naj si odpočijem? Prav gotovo mi ne bi škodilo. Vzamem klobuk in plašč ter zakorakam v prijeten jesenski popoldan. Drevesa delujejo še bolj mehka in topla, saj jih boža vetrič ugašajočega sonca. Pozdravimo se kot stari znanci. Nekatere od njih želim povabiti na čaj, a kaj, ko je drevo bitje bolj statične narave. »Tovariš!« zaslišim znani glas za seboj. Obrnem se in pred menoj stoji Josef S. »Pozdravljeni, čeprav vas ne poznam vam moram priznati, da sem se lotil pisati o vas... prav neverjetno, da se takole srečava, res si nisem predstavljal, da dejansko obstajate«. »No, moram vam priznati, da so me vaše strani malce utesnjevale, zato sem se odločil, da grem z vami na sprehod in se vam pomagam ustvariti« je hudomušno odvrnil. Kako hvaležen lik, sam od sebe mi bo pomagal pri lastnem stvarjenju.
Ko bi le bilo res.
Potrebna bi bila visoka mera zbranosti, vendar se mu je le ta drobila vsaj tako dobro kot posušen kruh med prsti babice. Priletela je jata golobov, bili so črni. Prsti pa so še, kar naprej drobili. »Povozili te bomo!« mi je z resnim pogledom povedal največji izmed golobov, »Mar mi je« sem mu malomarno odvrnil.
»Josef S. ! Obsojam te zaradi kvarjenja mladine, ki jo učiš o lažnih božanstvih. Proces bo kratek, izbris pa trajen- o tebi enostavno ne bom več pisal!«.