Za izhodišče tokratnega razmisleka si lahko vzamemo preprosto dejstvo, da človek obstaja v prostoru in času. Skratka smo tukaj in zdaj.
Nadalje se lahko kot subjekt, členimo na našo eksistenco in našo esenco. Kar se tiče eksistence je za njeno normalno delovanje v resnici dovolj zelo malo, po drugi strani pa lahko zagotavljanje našega obstaja v določenih razmerah postane neskončno težko početje. Predpostavimo, da sama eksistenca v našem primeru dejansko ni problematična oziroma vsaj trenutno še ni ogrožena. Ostane torej vprašanje esence.
Na tem mestu pa je še pred obravnavanjem slednje, potrebno poudariti, da ti dve entiteti ne gre ločevati in ju je potrebno dojemati v paru. Zgodovinske izkušnje nam namreč kažejo, da je vzroke, za najbolj dramatične spremembe nujno iskati prav v odklonu eksistenčnega polja. Na eni strani lahko govorimo o totalni negativiteti, kar pomeni, da se subjekt sooča s skrajnim manjkom eksistenčnih predpogojev. V tem smislu individum oziroma razred, katerega član je, predstavlja zavest za sebe. Atributi te zavesti se kažejo kot radikalno stremljenje k spremembi. V tem smislu se takšna zavest vzpostavlja kot subjekt v duhu časa, ona je namreč tista, ki stvari potegne naprej. Naboj ki jo neizprosno žene naprej ni nič drugega kot totalno izničenje podreditve pred absolutnim gospodarjem, t.j. smrtjo. Takšna zavest dejansko nima ničesar izgubiti in se lahko(kar spet nakazuje na farso zgodovine) izrazi zgolj v popolni pozitiviteti spremembe. Skratka gre za zavest, ki se razvije iz dna in prodre na vrh obenem pa za sabo potegne celotni tok občega.
Opredelimo še eksistenco, ki kipi od absolutne pozitivitete oziroma je, bolje rečeno, z njo nasičena. V tem primeru gre za zavest, ki bo neizbežno opredeljena s strani drugega. Ta drugi pa bo seveda kdo drug kot absolutni gospodar. S tem v ciklu zgodovine zmeraj znova in znova pride do destrukcije najvišjega. S tem, ko dosežemo zenit ga namreč v resnici že presežemo in začnemo propadati.
Očitno eksistenca dejansko determinira esenco, kar je ob teh dveh skrajnih primerih seveda še bolj razvidno. V kolikšni meri in kakšno vlogo pa lahko igra pri vsem skupaj esenca, je vprašanje, ki se mi ga zdi vredno premotriti.
Izhajajoč iz materialistične analize, je edina možna točka za razmislek, vzpostavljena zgolj takrat, ko je eksistenca izravnana oziroma v ravnotežju. S tem se odpre določen manevrski prostor svobode, ki ga lahko izkoristimo za realizacijo razrešitve problema esence.
Esenco bom v našem primeru obravnaval kot substanco procesualne narave, kateri naj bi bilo imanentno zrenje k najvišjemu oziroma absolutu. V resnici pa je problematičen prav ta zor, ali bolje rečeno njegova skrajna nezadostnost in neučinkovitost.
Schopenhauer svet opredeljuje kot voljo in predstavo.
Bolj kot morebitne fenomenološke konotacije, ki jih v sebi nosi predstava, se mi zdi zanimiv koncept volje. Volja, ki je lahko dosežena in realizirana zgolj s strastjo. Seveda velja takoj pripomniti da spet operiramo z dvema neločljivima terminoma.
Golo dejanje, ki ga izvrši posameznik in je rezultat teh dveh elementov je po sami naravi stvari veličastno. Nič veličastnega v zgodovini ni bilo doseženega brez tega. Zavest, ki postane suženj svoje strasti, tega olja v motorju volje, je sposobna resničnega preseganja samega sebe.
S tem se poraja vprašanje izvora volje in strasti, precej zdravorazumsko se zdi, da volja spada med tiste komponente osebnosti, ki nam jih, oziroma si jih privzgojimo. Volja se na ta način kaže kot nekaj zunanjega, nekaj izven nas, kar svoj končni cilj najde šele v nas samih. Voljo bi lahko nadalje opredeljevali kot vsoto kvalitativno različnih entitet, t.j. kulture, ideološkega aparata, družbene nadstavbe itd. Gre torej za nekaj, kar se tekom našega življenja naučimo, ponotranjimo in potem To živi v nas samih. Vendar volja ni nekaj, kar bi prejeli in potem lahko na to pozabili, gre za neznosno nalogo perpetuacije. V službi katere se izkaže dejanska moč individuma.
Gre za precej paradoksalno situacijo, za ohranjanje volje je očitno potrebna... volja.
Na drugi strani se zdi strast precej bolj problematična. V osnovi bi lahko izhajali iz tega da je to tisto, kar je že od nekdaj je v nas.
S tem stvar nikakor ni olajšana, v resnici je še precej bolj kompleksna. Gre namreč za vprašanje kako spoznati tisto, kar imam v sebi in posledično to realizirati. Temu vsekakor velja nameniti zadostno količino pozornosti. Pri tej hoji v samega vase nam lahko služi izrek nad delfskim svetiščem; ki ne bo zgubil na svoji veljavi dokler bo živ vsaj še en človek; in sicer:"Spoznaj samega sebe". Pri tem početju nam vsekakor koristi volja, a vendar, volja brez strasti je prazna, strast brez volje pa je slepa.
Malce lažje vse skupaj postane, ko smo se že spoznali do te mere da se v nas vzpostavi relacija do tistega ognja katerega suženj postanemo. Pri strasti se kaže kot ključni moment samo odkritje, za razliko od volje za katero je značilna perpetuacija.
V delovanju se volja kaže kot gola forma, strast pa kot čista substanca. Na poti k absolutu se prepletata v dialektičnem odnosu.
No comments:
Post a Comment