Adieu

Ko je bilo Zaratustri trideset let, je zapustil domovino in jezero svoje domovine in odšel v gorovje. Tam je užival deset let nad svojim duhom in samoto in se deset let ni naveličal...

No, da ne bom preveč melodramatičen- v gore grem le za dva tedna. V tem času bom žal brez interneta- kar me navdaja z nekakšno čudno utesnjenostjo. Vseeno pa nameravam pisati, zato lahko ob vrnitvi pričakujete kakšen daljši sestavek.

Akcija, reakcija in slast upora

Načeloma ne pristajam na analogije s področja naravoslovja, ki se kot čista vednost aplicirajo na polje družboslovja. Vse preveč mehanske mi delujejo, obenem pa se tovrstni pozitivizem kaj rad izteče v zelo nevarne zaključke . Spomnimo se zgolj najbolj surovega udejanjanja tovrstne prakse , ki se je dogodilo v naši polpretekli zgodovini. V mislih imam seveda znanost o rasi. Ne gre zgolj za koncentracijska taborišča, kjer je ta »vednost« dosegla svoj vrh, ali bolje rečeno svoje absolutno dno. Bolj zaskrbljujoče je to, da je nacizem oziroma ideologija arijske rase v resnici le konsekventno in prav »po nemško« do konca izpeljana ideja, ki je v Evropi začela nastajati že v obdobju razsvetljenstva. O tem kako globoke korenine in zgodovino ima v Evropi sam antisemitizem in s tem v veliki meri tudi nacizem, je odlično razčlenitev podala že H. Arendt v svoji študiji o Izvorih totalitarizma.
Navkljub omenjenim pomislekom se zdi, da vseeno obstaja določen presek v množici večno veljavnih zakonov, ki veljajo tako za družbo kot za naravo. Eden takih je prav gotovo zakon akcije in reakcije. Na prvi pogled trivialen in brez velike moči za pojasnitev je vendarle univerzalen in s tem še kako uporaben.
Tako kot je razvoj in grozljiva sinteza vse pretekle vednosti o arijskem človeku, rezultat in reakcija na serijo »znanstvenih« akcij; tako je tudi sama druga svetovna vojna vzplamtela kot ena velika reakcija. Šel bi celo tako daleč in dejal, da so bili prvi streli zapisani že v Versajski mirovni pogodbi. Kot je rekel že Mao: »Večje kot bo zatiranje večji bo upor!« in kaj je to drugega kot zakon akcije in reakcije, ki je preslikan na družbo.
Vendar pa je nemški upor, kakorkoli ga poskušamo ukalupiti v neke razumske okvire, v osnovi predvsem dejanje iracionalnega besa, ranjenega ponosa, pravičniškega revanšizma ipd., skratka elementov, ki so imeli v zgodovini precej več vpliva kot bi človek pričakoval. Predvsem pa gre za etično erozijo brez primere (žalostno je, da prav to judovsko država danes izkorišča kot politični kapital par excellence). Slast upora, ki jo omenjam v naslovu tako ni mišljena za vzpon nacizma- nikakor. Čeprav to še ne pomeni, da na ravni subjekta ni bila prisotna tudi tu.
Da naj bo upor slasten je potrebno zagotoviti določenim osnovnim pogojem, kateri nacizem po večini ne ustreza. Prvič, osnoven pogoj upora je zatiranje, kolikor večje je zatiranje toliko večji bo upor. Drugič uporniku je potrebna ideologija, saj je- rečeno malce po kantovsko- upor brez ideologije slep, ideologija brez upora pa prazna. Ko ugotovimo, da zadovoljujemo omenjena dva pogoja se velja vprašati o strukturi upora in vsebini ideologije. Za samo ideologijo je nadvse priporočljivo, da je vsevključujoča(tega se zavedajo tudi moderne
»neideološke« catch-all stranke). Ako pa niso vključeni ravno vsi pa ciljajmo vsaj na veliko večino, v nasprotnem primeru bo naš uspeh bolj jalov. Ta kriterij nemara najbolj zadovoljivo izpolnjuje religija. Denimo krščanstvo, ki je tako zelo vsevključujoče, da ne izloča niti svojih sovražnikov- če za trenutek odmislimo prakso, ki tega načeloma ne potrjuje- temveč jim nastavlja še drugo lice. Komunizem kot tak je sicer vključeval večino a je obenem precej bolj jasno pozicioniral svoj upor. Ob vsem tehnološkem napredku pa je ta sčasoma izvodenel in izgubil jasnega sovražnika pa tudi tistih, ki jih je nagovarjal je bilo zmeraj manj.
V tem smislu je krščanstvo precej bolj univerzalno saj tematizira smrt, greh, življenje po smrti ipd. skratka takšne in drugačne zimzelene melodije, ki bodo prisotne dokler bo prisoten človek. Mar ni smrt nadvse hvaležna tema, s svojo konkretnostjo, univerzalnostjo in nenazadnje demokratičnostjo zagotavlja večno življenjsko tržno nišo. Vsekakor bolj kot abstraktno ekonomsko izkoriščanje, katerega je kapitalu danes uspelo relativizirati, preseliti, predstaviti kot neizbežnega, fokus premestiti na grozečo globalno katastrofo. Kakorkoli že ideologija kot čista teorija je za povprečnega človeka seveda dolgočasna. In teoretiziranje o tem ali imajo angeli popek ali ne, oziroma o levem in desnem partijskem odklonu, res niso teme, ki bi uživale občo priljubljenost. Tovrstni pomisleki pa v resnici vzniknejo šele takrat, ko je določena ideologija že konsolidirana.
Ne, prava strast upora se skriva nekje in nekoč drugje. Skrivala se je v opreznih šepetanjih hodnikov katakomb, izdihovala je na križu z mislijo o večni odrešitvi, cvrla se je na grmadah, kričala v rokah inkvizitorjev. Goltala kurirska pisma, padala pod streli okupatorja, bila odplaknjena v müchenske kanale, zmrzovala po sibirskih stepah, korakala na dolgem pohodu...

To ni post

Ura, čas-minevanje in lajanje v oblake. Strumne vrste hodečih linearnih premic- mi nismo ljudje iz mesa in krvi, mi smo stroji.
Iz kanalizacije v nos udari neznosna mešanica:
prešvicanih gat, ki jih pijani singapruski mornar ni zamenjal že od kar, je Marija Terezija prvič prav prikupno podrla kupčka,
sedemih let neizmerne žalosti, ki jo na svojih prsih lahko gojijo samo zaprisežene patagonske device, ki v nočeh katerim se še luna rajši izogne, lovijo podeče sence svojih sinov
in seveda gorečega grmička trobelike izza ošiljenega grička planeta Kritonija.
Duh okosteneli s koso razsaja, za njim se vleče pastirček Pišmevuh, radodarno režoč in skopušno rezajoč.
»To so bile torej te zloglasne sanje?« morda, a kot je rojstvo smrt je tudi smrt že nemalokrat povrgla prav prikupne otročiče, ki se nam vsi rdečelični še danes nagajivo derejo s prestola, če smo nepazljivi pa nam vržejo še kamenček ali dva. Tovarniška ura odbije pet do dvanajstih in mi smo še zmeraj odločni, bolj kot kdajkoli prej! Ne bomo se predali, zgodovina je na naši strani, svoboda pa je v spoznanju nujnosti, in res: »Tovariši, zmanjkalo nam je troslojnega...«.
Ah, da končno jo zagledam prečudovita(leta so ji bila mila) Khan al Zija, nemara bo potrebno navreči vljudnost ali dve, se malce posmejati, pohvaliti njene materinske dojke, ki bodo nekoč dojile ponosne atlase, titane in morda sam kaos, če kdo potem se namreč prava ona dobro zaveda, da na mladih svet stoji. Srce mi bije zmeraj močneje, nasmeški letijo kot bumerangi, le molim, da mi ne izbijejo zob, to bi napravilo slab vtis. Še korak, dva... groza to ni ona!
Brez skrbi, nadaljuj po premici, kot, da se ni nič zgodilo, bil je zgolj mehanski smehljaj, ki ga podariš vsakemu mimoidočemu.
Lipa zelena in bajtka rumena ščinkavček prdi, sonček sije in češnja se od zdravja šibi. Košakov ata, ali po domače fantom s tbilisijske Opere, si zadovoljen ob pogledu na posest, ki mu cveti, kar sama od sebe nabaše pipo in odpihne sončni zahod, »Ohohohoho, včasih je bilo vse drugače, resnico si našel na konici frače, danes so življenja, kapitala le igrače«.
Anima animira arhetip adolescentnega aborigina.
Danes ima ljudstvo enega in edinega sovražnika, njegov zlovešči obraz nam preti izza vsakega vogala, z njim se srečujemo na mestih na katerih bi ga najmanj pričakovali, prej, ko si priznamo, da pred njim nismo varni nikjer, bolje bo za nas. Prej, ko ga bomo spoznali lažje ga bomo premagali, a zaenkrat o njem ne vemo še ničesar, sicer pa človek z levico tako ali tako težko napiše kaj pametnega še posebej, če je desničar.
Pa brez skrbi učenje je res brez potrebe, kar človek ve tega si ne more želeti naučiti se, saj to namreč že ve! Česar pa ne ve, tudi tega si ne more želeti, saj ja ne moremo hrepeneti po znanju za katerega sploh ne vemo, da ga ne posedujemo! Bog je že vse uredil, da mora biti tako kot je lepo in prav, le k nam ga dajte mu bo življenje učitelj, pa še krivovercem bo pokazal pot iz mraka.
Tako so jim pravili ob začetku enaindvajsetega pohoda, in vsi so padli.
Ob vsesplošni nejevolji(pa saj ne da je bil od volje kdo že kdaj sit) si je čemerni velikan Matevž, odtrgal delček avtoceste in si vanjo zavil neko obskurno vas. Žena je bila s tem ljubeznivim darilom,ki si ga je urno nataknila na kazalec, kar zadovoljna in se je za večerjo še posebej potrudila. Matevž pa je bil tudi zadovoljen saj mu je post trajajoč zadnji dve leti že pošteno presedal.

Ne nehajte Švejkarit!

Diogen (pa ne tisti, ki si je za svoj omiljeni bivanjski kotiček izbral sod in družbo psov, temveč oni, ki je živel pred njim in izvira iz Apolonije) nam na nekem mestu daje hvalevreden nasvet:
»V začetku vsake razprave je po mojem mnenju treba postaviti kako neizpodbitno dejstvo. Način obravnave pa bodi preprost in resen«. Hvalevreden nasvet, ki se ga bom poskušal držati tudi sam. Kar se tiče neizpodbitnega dejstva nameravam podati izjavo nekega drugega predsokratika, ki ga lahko brez pretiravanja razglasimo za očeta dialektike. Govora je o Heraklitu, katerega mračnost nam še dandanes podaja čudovite uvide v človeško življenje. Izjava oziroma neizpodbitno dejstvo pa je sledeče:
»Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje iz drugih svobodne ljudi«. Ni kaj globoka misel. A bojim se, da nisem razpoložen za analize v stilu Heglovega gospodarja in hlapca, Nietzschejevega nadčloveka oziroma črednega človeka ali česa podobnega. Saj je vendarle poletje, čas za bolj lahkotne teme. Zato bi želel opozoriti predvsem na to, da v izjavi, ki nam jo namenja Heraklit, na žalost ni prostora za tretjega, tretjega, ki je nič manj kot ključni. In to je seveda, kdo drug kot Švejk!
Prepričan sem, da velika večina cenjenih bralcev prav gotovo pozna vsaj idejo Švejkizma, če že ni prebrala same knjige, ki vam jo seveda toplo priporočam. Če se torej strinjamo, da boj v takšni ali drugačni obliki preveva celotno človeško zgodovino, obenem pa sebe nimamo za heroje, niti se ne bi kar tako vdali v usodo, se velja vprašati kaj nam še preostane?
Dobri vojak Švejk je knjiga, ki nam razprostre celoten horizont armadne psihologije od najnižjega pucfleka, čez desetnika, majorja, generalmajorja... pa vse do samega cesarja Franc Jožefa. Avstroogarsko vojsko nam predstavi tako kot vsako dobro vojsko, ki že malce nestrpno pogleduje na uro in se sprašuje kdaj končno bo prišel čas, ko se bomo nehali pretvarjati in neslavno propadli. Prav tak duh je najbrž zmeraj vse bolj preveval tako imenovanega malega človeka (katerega tipični predstavnik je Švejk) bolj, ko se je prva svetovna vojna nagibala h koncu. Nenehne peripetije okrog dostave hrane - fasunga je zmeraj znova obljubljena za naslednjo železniško postajo, ko te seveda ne dobijo, so vojaki pomirjeni, da bodo na naslednji dobili celo golaž, o katerem kasneje ni ne duha ne sluha in tako naprej. Nečimernost nadrejenih, ki slepo plujejo na zadnjih izdihljajih cesarstva ter si zatiskajo oči pred v oči bijočo realnostjo, je dodatna tenzija, ki v kombinaciji s preprosto common sanse mislijo povprečenega vojaka povzroča dodatne komične učinke. Vojna kot jo opisuje Hašek ni vojna iz katere bi na eni strani izšli poveličevani heroji ali na drugi zasmehovani sužnji, temveč je vojna preprostega človeka, ki v danih okoliščinah poskuša preživeti. A ne preživeti zgolj v klasičnem smislu, torej ohraniti svoje življenje, temveč preživeti in ostati človek, kar je seveda precej težje. Vse to na prisrčen in komičen način pooseblja Švejk, ki poskuša biti v danih razmerah, kar se le da zvest lastnim načelom, prav ta (pri katerih res ne pozna mere) pa ga vedno znova pripeljejo v smešne situacije, v katerih se vedno znova znajde.
Hašek, s Švejkom ni ciljal zgolj na vzbujanje smeha pri bralcu. Med vso svojo simpatičnostjo je med vrsticami na prefinjen način zapisano tudi globoko etično sporočilo, da smo v vojni v končni fazi poraženci vsi. Knjiga je na ta način nemara eden najboljših zeitgeistov prve svetovne vojne, saj nam približa tisto svetlo plat, ki jo vsekakor vključuje vsaka vojna. Nesebično tovarištvo, žrtvovanje brez računanja na nagrado. Kot radi pravijo: »Vojna iz človeka potegne vse najslabše in vse najboljše«. Prav to uspe Hašku skozi lik Švejka odlično prikazati- ko se le-ta sooča z vsem slabim, uporablja vse dobro.
Za konec, navajam še en komičen (takšnih in podobnih v knjigi, kar mrgoli) odlomek. Dogajanje se odvija pred zdravniško komisijo, ki preverja ali je Švejk nor ali ni, torej ali je primeren za mobilizacijo ali ne. Gre za začetek zgodbe a kot je razvidno Švejku, kaj hitro uspe zabresti v težave:

....»Ali je radij težji od svinca?«
»Jaz ga, prosim, nisem tehtal,« je s svojim ljubkim nasmeškom odgovoril Švejk.
»Verjamete v konec sveta?«
»Najpoprej bi ta konec moral videti,« je vnemarno odvrnil Švejk, »zanesljivo pa ga jutri še ne bom dočakal.«
»Bi znali izračunati premer zemeljske krogle?«
»Tega prosim, ne bi znal,« je odgovoril Švejk, »ampak sam bi vam, gospodje, tudi zastavil uganko: Imate trinadstropno hišo, v tej hiši je v vsakem nadstropju 8 oken. Na strehi sta dve lini in dva dimnika. V vsakem nadstropju sta dva najemnika. Zdaj pa mi povejte, gospodje, v katerem letu je umrla hišniku babica?«
Sodni zdravniki so pomenljivo pogledali drug drugega, toda eden od njih je zastavil še tole vprašanje:
»Ali veste za največjo globino v Tihem oceanu?«
»Tega prosim, ne vem,« se je glasil odgovor, »vendar mislim, da je gotovo večja kakor pod višehradsko skalo na Vltavi.«
Predsednik komisije je na kratko vprašal: »Zadostuje?«, pa vendar si je še eden od članov zaželel tole vprašanje:
»Koliko je 12897 krat 13863?«
»729,« je odgovoril Švejk, ne da bi trenil.
»Mislim, da to popolnoma zadostuje,« je rekel predsednik komisije, » tega obtoženca lahko spet odpeljete na staro mesto.«
»Hvala vam, gospodje,« se je spoštljivo oglasil Švejk, » meni to tudi popolnoma zadostuje.«
Po njegovem odhodu se je kolegij treh zedinil, da je Švejk notoričen bedak in idiot po vseh naravnih zakonih, ki so jih izumili psihiatrični vedeži...

Mislim, da je iz zgornjega odlomka lepo razvidno Švejkovo delovanje, morda celo filozofska pozicija, ki na trenutke spominja na Sokrata, ki pa vendarle še bolj radikalno in na trenutke res norčevsko poudarja svojo nevednost.
Še opazka o naslovu. Gustáv Husák, generalni sekretar Češkoslovaške KP je v svojem govoru leta 1970, v obdobju »normalizacije« od praške pomladi, državljane opozoril: » Nehajte Švejkarit!«. Naj se torej nehajo zajebavat, kar si o tem mislim sam, pa je razvidno iz naslova.

Krhka zmaga

Živimo v svetu brez ideologij oziroma v času, ko so vse velike ideologije postale neaktualne in pristale na smetišču zgodovine. Takšna pozicija pa v resnici ni nič drugega kot ideologija pripeljana do skrajnosti, ki je perverzna do te mere, da sama sebe razglaša za neideologijo.
Za trenutek sprejmimo to igro in se vprašajmo kakšne lastnosti ustrezajo dobi, ki se razglaša za brezideološko...
Za začetek velja vzeti v ozir nekaj elementov za katere sem prepričan, da so imanentni vsaki pravi ideologiji. V etičnem smislu je vsaki ideologiji lastno to da se sklicuje na absolut iz katerega črpa svojo teoretsko ostrino obenem pa v praktičnem pomenu skozenj realizira mobilizacijski moment. V današnjem času je to absolutno dobro profit, le ta podeljuje uvid v vso ostalo realnost, ki se skozenj tudi definira. Vsi smo vpeti v to dirko, ki se ne more končati drugače kot v katastrofi.
Nadalje, vsaka ideologija se konstituira preko opozicijskega odnosa, ki se ne zadovoljuje s stvarnostjo in zato ponuja alternativo. Nekako tako kot parlamentarna opozicija. A ta primerjava ni docela primerna , saj je parlamentarni opoziciji lastno to, da je sprejela pravila igre in politični sistem v katerem se ta igra. Prava ideologija pa je zmeraj subverzivna in v končni fazi teži k totaliteti. Saj vendarle poseduje resnico in je zato nesmiselno dopuščati alternative. Prav temu smo priča danes, opozicijski odnos preko katerega se perpetuira današnja ideologija je utemeljena prav skozi razliko do drugega. Drugega, ki ni, oziroma sploh nima pogojev, da bi bil prilagojen prevladujoči paradigmi. Gre za nekaj, kar bi imenoval idejni rasizem, ki pa se često pokriva z dejansko barvo kože. V smislu, da je nezaželeno razmišljati o kakšnem drugem-boljšem svetu, ko pa že ta ponuja dovolj dobre možnosti vsakomur, ki se vsaj malo potrudi. Saj veste vsak je svoje sreče kovač, a kaj, ko si nekateri še kladiva ne morejo privoščiti.
Zaskrbljujoč se mi zdi še nek drug moment današnje ideologije, za razliko od večine ostalih, ki jim, če drugega ne, ne moremo odrekati pričanja o pozitivnem koncu zgodovine. Konca, ko bo na zemljo prišlo božje kraljestvo ali konca, ko bomo živeli v brezrazredni družbi, če omenimo zgolj dva primera. Temu, čemur smo priča pa bi lahko dejali vsepristona in že udejanjena negativna eshatologija. Gre za logiko trga, ki se je uveljavil kot naravna tvorba, kar pa seveda ni, je eden neizbežnih produktov človeške družbe, ki v naravi nima para.
Trg kot sečišče kapitala, politike predvsem pa interesov, ki vse skupaj zavozljajo do nerazpoznavnosti, je eden ključnih elementov ideologije, ki je danes prisotna. Seveda je obstajal že prej oziroma je takšen ali drugačen tip menjave v človeški družbi bil od nekdaj prisoten. Bistveno se mi zdi to, da smo danes priča temu, da se edini boj, ki ima priznano legitimiteto odvija v okviru trga. Trg kot tak pa je med drugim sredstvo za maksimizacijo dobička, ki se kot sem že omenil kaže kot absolutno dobro. Šele profit, torej realizacija presežne vrednosti je tisto, kar človeku v očeh družbe daje veljavo, moč in ugled. Človek je lahko uspešen na mnogih področjih, ki so cenjena in spoštovana a pravo moč si lahko pridobi zgolj s kapitalom. Obstaj sicer neizčrpen vir moči, ki je v resnici edina prava zgodovinska sila in to je seveda ljudstvo, a prav za mobilizacijo tega bi bil spet potreben kapital s čimer pa bi zgolj jačali in ne spreminjali obstoječi sistem.

Za konec morda le še etimološki preval ali dva. Besedo ideologija bi lahko razčlenili na dva korena in sicer idea ter logos. Svet idej in čutni svet pa sta povezana prav z razumom. Logos je tisti medij, ki idejo udejanji v konkretnosti, most med dvema svetovoma. Prav zato imajo Nemci čudovito besedo Weltanschauung- svetovni nazor, ki je najboljši ekvivalent ideoligiji obenem pa njena razlaga. In če še nadalje zlorabim Platonov nauk, svet idej ni Parmenidovo Eno, ki je neprekinjeno, neminljivo, nenastalo... ideje niso homogena večnost neobčutljiva na čas. Niti niso nenehno spreminjajoča se Heraklitova reka. Pač pa se mi zdi najprimernejši opis sveta idej, Levkipijevo in Demokritovo pojmovanje atomov. Tu gre za čudovito sintezo prvih dveh. Vsaka ideja zase je tako kot atom Eno, a v prostoru in času je podvržena nenehnemu spreminjanju in boju z drugimi idejami.
Zato svet brez različnih ideologij ni možen saj bi v končni fazi pomenil popolno uniformiranost mišljenja oziroma bi bil to dejansko poskus udejanjanja nebivajočega.

Razmišljanje o etiki

Oziroma o tem, če je danes sploh še mogoče zavzeti etično držo.
Za celovito razpravo o tem, bi bilo najprej potrebno definirati, kaj nam etika sploh predstavlja. Glede na to, da so se s tem vprašanjem bolj ali manj uspešno spopadali največji umi v človeški zgodovini, sam nimam iluzije o tem, da bom odkril kaj novega. Od kar se spoprijemam z antično mislijo, se mi celo zdi, da človek od Grkov in Rimljanov naprej sploh ni bistveno napredoval v razumevanju samega sebe. Resnično, če bi na tehtnico postavili ves tehnološki napredek in napredek, ki ga je človek dosegel v razumevanju lastne narave, se mi zdi, da bi se le ta nagnila krepko v škodo slednjega. Res je, da gre za dve v temelju različni stvari in če naravo do neke mere lahko ukalupljamo v zakone, upam, da nam tega z družbo nikoli ne bo docela uspelo. Bila bi velika škoda saj bi, če ne drugega izgubili, tisto mistično poetičnost, ki še zmeraj preveva družboslovje in humanistiko. Tisti element X, ki zmeraj znova dopušča možnost odkrivanja novih resnic in s tem pluralizem, pri katerem pa se vseeno velja truditi, da ne zapade v relativizem. V tem smislu, bi sam etiko razumel kot nekaj prvenstveno človeškega, kot pozicijo, kateri je imanentno stremljenje k boljšem svetu. Gre za nikoli dokončan projekt, ki svoje osmišljenje lahko najde zgolj skozi proces in nikoli v absolutu. Prav ta je v zgodovini zakrivil največje etične erozije. Vseeno pa mu velja priznati mesto nedosegljivega ideala in s tem pozitivno vlogo.
Kaj bi torej danes lahko bila etična pozicija? V prvi fazi bi jo opredelil kot zavedajočo se zavest. S tem, ko se zavedamo, da svet ni aktualizacija raja, temveč, da ostajamo vpeti neenakost in nepravičnost, smo prav gotovo na dobri poti, da po svojih močeh pripomoremo k spremembi. Morda se zdi, ta prva zahteva trivialna, a mislim, da v resnici ni. Kot prebivalci razvitih držav zahodne poloble, imamo dejansko zelo malo stika s surovim izkoriščanjem, kot smo ga v Evropi poznali za časa fevdalizma. Kar pa seveda ne pomeni, da takšno izkoriščanje ne obstaja, zgolj izvoziti nam ga je uspelo. Če kaj, potem velja pri kapitalu občudovati njegovo brutalno prefinjenost prilagajanja. Brutalno zato, ker globalno gledano še zmeraj obstaja izkoriščanje delavskega razreda. Prefinjeno pa zato, ker ta razred v državah, ki bi imele realno podlago za spremembe, skorajda ne obstaja več. V kolikor pa še zmeraj obstaja, njegov položaj ni primerljiv s tistim v državah v razvoju.
Eden ključnih problemov pri soočanju oziroma izkrivljanju stvarnosti tega sveta, so množični mediji. Prav oni predstavljajo tisti kanal preko katerega večina ljudi absorbira informacije o »svetu zunaj«. Kot namreč ve vsak povprečen študent komunikologije množični mediji NE odražajo realnosti. Nadvse zgovoren je že podatek, da ljudje, ki nadpovprečno gledajo televizijo, svet posledično dojemajo kot nadpovprečno nasilen. Po drugi strani pa ne gre zanemarjati kapitalskih povezav, ki medijem narekujejo podrejanje logiki trga. Vsaka stvar, ki je podrejena kapitalu(in res malo jih je, ki danes niso) je obsojena na nenehno rast. Podjetje, ki se ne razvija in iz leta v leto nima vedno večjih dobičkov, je propadlo podjetje. Za to skrbita konkurenca in rezervna armada delovne sile. Prav ta princip je tisto, čemur bi se bilo potrebno pri množičnih medijih izogniti. Tako kot je Platon umetnost pojmoval kot nekaj načeloma škodljivega, v kolikor ni v službi rasti duha, bi tudi sam dejal, da so množični mediji izrazito škodljivi v kolikor samo obveščajo in ne tudi ozaveščajo. Mediji bi lahko, in bi morali imeti vlogo pri izgradnji kritičnega pogleda na svet. A stvar seveda ni tako preprosta, tudi če bi brali in gledali kritične novice se velja vprašati ali bi to dejansko pripomoglo k boljšemu svetu. Nemara je že od nekdaj v človeški naravi vraščeno to, da si zatiskamo oči pred problemi. Človek je pragmatično bitje, ki ljubi varnost zato so korenite spremembe zmeraj pogojene z izredno močnim zatiranjem, ponavadi celo ogroženo eksistenco.
V mislih imam Oktobrsko in Francosko revolucijo, ki sta obe črpali iz intelektualnega bogastva svojih teoretskih predhodnikov, a sta se lahko uresničili zgolj zaradi nemogočih življenjskih pogojev, katerim so bili podvrženi ljudje in zato dejansko niso imeli ničsar izgubiti.
Danes se zdi, da razmere niso zrele za tako fundamentalne spremembe, niti ljudje ne čutijo potrebe po njih. Kakšna naj bo torej najboljša etična pozicija posameznika v danih razmerah?
Tega ne vem. Prepričan pa sem, da dve skrajnosti današnje zavesti (o katerih sem enkrat že pisal) in ju lahko poimenujemo za teroristično in japijevsko, ne bosta dosegli bistvenih sprememb.
Zato velja iskati naprej.

Vzgoja in šolstvo

Ko govorimo o temeljnih pedagoških vprašanjih, ne moremo mimo opredelitve o tem kakšen je človek, ko se rodi. Vse od Lockeove koceptualizacije človeka kot tabule rase, se zdi, da je to prevladujoča paradigma v katero si vsak pravi humanist ne bi smel drzniti dvomiti. Vseeno pa sam ne bi zanemarjal genske predispozicije na katero je človek »obsojen« in nanjo nima nikakršnega vpliva. V primeru, da spregledamo to naravno danost se naš humanizem lahko kaj hitro izteče v nevarno uniformiranje vsega odklonskega.
Morda je najpopolnejša zastavitev razvoja človeške osebnosti, tista, ki poudarja triado: dednost, okolje in lastna dejavnost. Glede na intenzivnost vpliva si sledijo prav v takšnem kronološkem zaporedju. Ne dednosti, ne okolju, človek ne more nikoli docela uiti, lahko pa njune učinke krepko preobrazi s pomočjo lastne dejavnosti, za katero mislim, da je ključnega pomena. Nemalo primerov v zgodovini bi lahko našli, ko so imeli posamezniki odlične pogoje za lastni razvoj, pa jih niso izkoristili in raje izbrali življenje v slogu Oblomova. Prav tako pa smo lahko zmeraj znova fascinirani nad tistimi navdihujočimi osebami, ki so izhajale iz niča in ustvarile vse.
Seveda gre za dve nasprotujoči si skrajnosti, in za pripadnike le teh je vzgoja irelavantna saj so v veliki meri tako ali drugače samozadostni. Med tema dvema skrajnostima pa se nas nahaja večina (večno veljavna Gaussova krivulja). Prav v tem oziru pa ima vzgoja pomembeno mesto. Ključno mesto v procesu vzgoje pa ima seveda vzgojitelj. Ta proces mora biti, če želi biti uspešen, zastavljen dvostransko. Kot pravi že Engels, ne gre zgolj za to da učitelj vzgaja, temveč predvsem za to, da je tudi sam vzgajan. Učitelj bi moral svojega učenca razumeti kot osebnost, ne samo kot objekt vsrkavanja novega vedenja. Prav zato si ne bi smel privoščiti pristopa , ki bi učenca obravnaval kot nepopisan list papirja. Vsak posameznik je enkratna osebnost in podajanje vednosti v uniformirani obliki je ena hujših napak učnega procesa. Nemara na tem mestu ne bo odveč omeniti mikrofiziko oblasti, kot jo razdela Foucault. Tako kot v zaporu, bolnicah in tovarnah je ta prisotna tudi v učilnicah. Gre za discipliniranje telesa, ki je konstantno pod budnim očesom nadzornika. Končni cilj tega tipa oblasti, je seveda ponotranjenje nadzora, ki ga posameznik vrši sam nad sabo, tudi v odsotnosti nadzornika.
V tem smislu se mi zdi problematična že sama arhitektura učilnice, kot primarnega prostora podajanja vednosti. Veliko bolj primerna bi se mi zdela krožna postavitev, ki je že v osnovi bolj naklonjena dialogu, ter skupnemu odkrivanju. Pri takšnem tipu učenja bi imel učitelj bolj, ko ne moderatorsko funkcijo. Stvar pa bi funkcioniral le ob nekaterih obče sprejetih pogojih. Prvič ta tip učenja bi bil primeren predvsem za družboslovne in humanistične predmete, do neke mere pa bi se ga seveda lahko posluževali tudi naravoslovci.
Drugič, takšen način, bi od učencev zahteval vsaj troje. Da pristanejo na nova pravila igre, da se na pouk pripravijo bistveno bolj kot so se do sedaj in najpomembneje, da so pripravljeni argumentirano zagovarjati svoje stališče. Prav to pa bi bila obenem največja prednost takšnega sistema- spodbujanje lastnega kritičnega mišljenja.
Današnji šolski sistem, namreč ne spodbuja, temveč celo ovira lastno mišljenje. Uspeva pa mu izšolati armado ljudi, ki so naučeni gore informacij, a obenem ne vedo kaj bi z njimi počeli. Gre za intelektualno neodgovornost do ljudi.
Stvar je v resnici precej bolj zapletena saj smo soočeni z vsaj še dvema problemoma. Nisem tako naiven, da bi si domišljal, da si ljudje res želijo kritično razmišljati, prepričan sem, da jih je velika večina zadovoljnih s tem, kar imajo. Kritično udejstvovanje jim v tem smislu predstavlja zgolj nepotreben napor.
In drugič, sam sistem je naravnan tako, da ljudi vzpodbuja h takšnemu načinu obnašanja in intelektulni apatiji. Za vsako oblast je namreč precej bolj lagodno, da ima pod sabo armado poslušnih in konformnih ljudi.
Za konec še misel, ki sem jo pred kratkim zasledil. Gre za eno tistih kratkih iskric, ki v enem stavku zaobjamejo samo bistvo:
»Nikoli nisem dovolil, da bi moje šolanje oviralo moje izobraževanje«
Mark Twain

Naravno stanje

Ljudje so generična bitja. Zavračam vsakršno hipotezo naravnega stanja, ki ne izhaja iz te osnovne predpostavke. Naravno stanja, ki za človeka predvideva položaj avtonomnega subjekta, neodvisnega od ostale družbe, ne zdrži kritičnega pretresa. V kolikor mi je znano tudi ni zgodovinskih dokazov, ki bi potrjevali takšen pogled. Že naši ljubi predniki, ki jih tako nemarno zapiramo v živalske vrtove, so bili in še zmeraj so, navajeni življenja v skupnosti. Zelo malo verjetno se mi torej zdi, da bi obstajal nek vakumski prostor razvoja, v katerem bi človek lahko funkcioniral samozadostno. S tem se obračam na drugo nerealno predpostavko, ki jo v sebi nosi večina teorij naravnega stanja. Gre za tezo o duhu časa v katerem naj bi živele primitivne skupnosti. Tu imamo opravka z nekaj konkurenčnimi pogledi. Oglejmo si štiri.
Hobbesovo naravno stanje predvideva vojno vseh proti vsem. Opisuje ga kot stanje bede, nasilja, bolezni, trpljenja skratka vsesplošne prisotnosti elementov, ki bi ustvarili res nemogoče življenjsko okolje. Hobbes se mi zdi v resnici nadvse modern avtor. Potem, ko spoznaš njegove ideje, res nevem kdo bi se še obremenjeval z morebitno apokalipso. Saj smo vendarle eno že preživeli in se iz nje očitno celo razvili.
Ključni problem, kot ga opažam pri Hobbesu, je ta da uvede nujnost tretjega. Tretjega, ki pa je bil ves čas že prisoten. Izpeljevanje nujnosti podreditve suverenu zavoljo nezmožnosti dogovora (dasiravno je prav ta akt podreditve tudi dogovor), lahko kritiziramo ne le z Lockeove, temveč tudi z materialistične perspektive. Ne vidim smisla v uvajanju vsemogočnega suverena, ki bi zahteval brezpogojno podrejanje, ko pa ta suveren že obstaja. Govorim o naravi, ki je kot dana objektiviteta določala razvoj človeške zavesti. Prav ta surova neposrednost ni omogočala preživetja posamezniku izven okvirov družbe. Človek je bil prisiljen sodelovati, če je želel preživeti. Zato ne moremo govoriti o vojni vseh proti vsem, temveč kvečjemu o vojni nekaterih proti nekaterim. To pa je rdeča nit zgodovine, ki svojo aktualnost potrjuje še danes.
Naslednji pomembni pisec v kontraktualistični tradiciji je seveda John Locke, njegova teorija naravnega stanja korenini v kritiki Hobbesove. Lockeovi pogledi so pragmatično liberalni in njegova opredelitev je precej bolj verjetna od Hobbesove, a vendar sem do nje še zmeraj skeptičen. Izhaja iz duhovite dileme, ki se sprašuje o tem zakaj bi se ljudje bali podlasic in lisic, obenem pa se povsem prostovoljno metali v naročje leva in se pri tem še počutili varno. S tem v enem zamahu odpravi Hobbesove špekulacije, katerim v obrambo pa je vendarle potrebno priznati čas državljanske vojne, ki je zaznamoval Hobbesove umotvore. Locke za naravno stanje predvideva, stanje obilja v katerem je vsakdo svobodno razpolagal z samim seboj in svojim imetjem. Suspenz posameznikove popolne svobode je posledično zgolj rezultat pragmatične odločitve skupnosti, ki uvidi, da je le ta v korist skupnega dobrega. Pomembno je tudi to da Locke akt podreditve ne razume kot nepovratno odločitev ter dopušča možnost prevrata v primeru, da se vodstvo izneveri ljudstvu.
Še korak dlje gre Rousseau, ki se za razliko od zgoraj omenjenih niti ne obremenjuje s samim suspenzom, temveč oblast zadrži v samem ljudstvu. To mu uspe z izrazito abstraktno uvedbo metafizične oblasti, tj. obče volje. Čeprav se zdi njegov pogled še najbolj človekoljuben je v resnici gnezdo totalitarizma. Obča volja v imenu katere lahko člani skupnosti posameznika prisilijo, da postane svoboden prav nevarno spominja na vsesplošno etiketiranje naravnih in razrednih sovražnikov, ki se je dogajalo slabih dvesto let po izdaji Družbene pogodbe.
A pojdimo korak nazaj, še bolj nerealna se mi zdi Rouseaujeva teza o plemenitem divjaku. Naravno stanje kot ga opisuje Rousseau bi bilo polno s sabo zadovoljnih samotarjev, ki pa bi bili vseeno sočutni, ter drugim divjakom vsake toliko priskočili na pomoč. Gre seveda za skrajno naivni romanticizem, v katerega odrasel človek, ki je prerasel pravljice res ne bi smel verjeti.
V vsem mnoštvu špekulacij o naravnem stanju velja omeniti še Marksov primitivni komunizem, v katerem so bile prozvodne sile v skupni lasti in v enakopravnem odnosu.
Naj si na tem mestu privoščim perverzno eshatologijo: »Iz brezrazredne družbe izviraš in v brezrazredno družbo se povrneš!«.
Kot rečeno na začetku, skiciral sem štiri morda najbolj znane teorije naravnega stanja. Pomankljivost takšnega razmišljanja je seveda v tem, da nisem seznanjen z morebitnimi novimi znanstvenimi spoznanji na tem področju.
Pošteno bi bilo še bolj eksplicitno nakazati, moje lastno mišljenje. Sam verjamem v to, da nikdar ni obstajala družba, ki bi se fundamentalno razlikovala od današnje. Človek je vedno bil in vedno bo družbeno bitje, to lahko utemeljujemo z osnovno celico človeške družbe, v kateri se godi primarna socializacija, tj. družina. Poleg tega združevanje v večje skupnosti ni bil odraz dobre volje temveč življenjske nuje. Ko govorimo o človeku, kot bitju v okviru skupnosti, ne moremo več govoriti o naravni enakosti( ki v naravi tako ali tako ni bila nikdar prisotna). Delitev dela in nastanek zasebne lastnine nista bila prva vzroka hierarhizacije družbe, bolj se nagibam, k temu, da bi ju imel za posledice le te. V primitivnih družbah v katerih še ni bilo privatne lastnine in v katerih so obstajali zgolj osnutki delitve dela, je namreč prav tako obstajala izrazita hierarhija vlog. Ta je bila surova in izvedena na podlagi naravnih danosti, ki jih je posameznik prejel neodvisno od svojega udejstvovanja, gotovo pa jih je še dodatno razvil prek tega. Šlo je za naravno selekcijo in preživeli so le najsposobnejši. Le ti pa so lahko posledično izvedli prvobitno akumulacijo moči in gradili oblastno strukturo. Problem vidim v tem, da se ta struktura, iz praktičnih razlogov, ni menjavala ter sčasoma postala nehigienična. Moči niso več imeli najsposobnejši, temveč tisti, ki so bili rojeni pravim staršem; imeli dovolj denarja; poznali prave ljudi itd.
Mislim, da je sklicevanje na neko pravljično predzgodovinsko obdobje; v katerem je bil človek še nedolžen in pošten; v končni fazi skrajno nevarno početje.
Svoboda in enakost pač nista stvari, ki bi ju lahko našli v naravi, temveč se moramo za nju aktivno zavzemati vsak dan. Prav to da gre v resnici za obratno sorazmerni ideji, pa je dejstvo, ki dela trud toliko bolj naporen, a obenem nujno potreben.

Delo

Verjamem, da je prav delo tisti medij skozi katerega se lahko realizira specifičnost človeške biti. S tem, ko nam ni več potrebno porabljati časa za preskrbo s hrano, tako kot so bili s tem obremenjeni v času pred industrijsko revolucijo, se odpre določen prostor svobode.
Prvič v človeški zgodovini je tako veliko število ljudi materialno preskrbljenih. Prav tako, prvič toliko ljudi životari pod pragom sprejemljivega. Zanimivo bi se bilo vprašati ali gre za (proporcionalno gledano) enako razmerje kot v pretekli zgodovini. Oboje, tako blagostanje kot revščina sta poleg tehnološkega napredka, pogojena tudi s skokovitim porastom prebivalstva. Prav bazen ekstremno revnega prebivalstva, generira rezervno armado delovne sile, ki je danes postala globalizirana. Na ta način je določenim regijam po svetu omogočeno relativno blagostanje prav na račun neusmiljenega izkoriščanja drugih področij. Takšna je današnja stvarnost in vse humanitarne akcije tega sveta (dasiravno so hvalevredne) ga ne morejo spremeniti. Potrebne so sistemske spremembe, katerih pa ni na vidiku ne teoretično kaj šele praktično. Edina prelomna točka, ki jo sam vidim je točka destrukcije narave. Od te točke naprej pa je zadeva skrajno vprašljiva.
Nisem romantik, ki bi si domišljal, da je vse, kar je potrebno, zgolj to da se zruši obstoječi ekonomski sistem. To bi bilo v primeru, da ne bi imeli dodelane alternative, v končni fazi še precej huje. Prav mogoče je da bi se vse skupaj izteklo v plemensko rivalstvo za nadzor nad redkimi preostalimi surovinami. Nekaj podobnega kot to čemur smo lahko priča v filmu Mad Max.
Ena osnovnih človeških danosti, ki ga na nek način tudi ločuje od ostalih živih bitij je zmožnost do dela. Sam akt dela, mi kot sem že dejal, predstavlja sredstvo za izražanje človeka samega. In prav ta proces je ključen za razumevanje vsakega ekonomskega sistema. Delo ima v vsakem politično ekonomskem sistemu specifičen položaj, ki ima izrazito ideološki naboj. Naj bo za delavca položaj še tako težak, ne sme se zgoditi da bi dvomil v pomembnost svojega dela. Na ta način lahko prične dvomiti v samo strukturo razmerij v katero je vpet.
Marsistična analiza, odtujitve posameznika od produkta njegovega dela je danes še bolj aktualna kot kdajkoli prej. V času v kakršnem živimo bi zelo težko govorilo o proletariatu v klasičnem smislu kot je obstajal v času po industrijski revoluciji. S tem ne namigujem, da je proletariat kot tak izumrl, v resnici se je zgolj preselil na trge s ceneno delovno silo. Prav to je ustvarilo iluzijo, da proletariata v razvitih zahodnih družbah ni več.
Resda nimamo več takšnega odstotka industrijskih delavcev kot pred desetletji, a v skokovitem porastu je nek drug razred. Gre seveda za storitveni razred. Razred ljudi, katerih osnovna funkcija je zagotavljanje določene storitve. Mislim, da je v primeru storitve alienacija še veliko večja kot pri klasični »manufakturni« dejavnosti. V obeh primerih smo sicer soočeni z zaposlenim, ki vstopa v določen odnos. V primeru klasičnega delavca gre za odnos z nekim predmetom, v rokah katerega se ta transformira in v končni fazi pridobi dodano vrednost, ki je rezultat dela, ki ga je vanj vložil delavec.
Ne morem si kaj, da na tem mestu ne omenim Žižkove interpretacije prizora iz Psycha, v katerem Norman Bates po umoru čisti kopalnico. Žižek pravi, da je bil že v mladosti fasciniran nad dolžino prizora, ter natančnostjo s katero se Norman loti čiščenja. Razlago zaokroži s tem, da se lahko s prizorom poistovetimo vsi, saj v sebi prav zaradi svoje pedantnosti nosi idejo o« Job well done«. Mar ni, prav to tisto zadovoljstvo, ki vsakega od nas preveva v trenutku, ko se s pomirjajočim občutkom uspešnosti ozremo na neko opravljeno delo. Kaj nismo vsi Normani, ki si želimo čim bolj pedantno počistiti naše kopalnice, da bo v njih, kar se da malo nesnage, ki bi nakazovala na morebitno prisotnost ida. In prav to je problem, ki ga vidim pri storitvenih dejavnostih... ni trupla. Ni neke predmetne danosti brez zavesti, ki bi jo lahko ustvarili, uničili, transformirali in koncu postavili na neko mesto in občudovali. Storitev kot taka je vpeta v odnos z drugo zavestjo. In prav to da gre za dve zavesti se lahko izkaže za izredno problematično. Kot pravijo Američani: »Stranka ima zmeraj prav!«.
Ta izjava nakazuje skrajnost odnosa med hlapcem in gospodarjem, ter tistega, ki zagotavlja določeno storitev poniža v polonoma podrejen položaj. Je zgolj še posameznik, ki mora v svoji skrajni zastavitvi, z nesmehom na obrazu prenašati takšne in drugačne kaprice svojega trenutnega gospodarja-stranke.
Porast storitvenega sektorja, se mi v tem smislu zdi kot obča institucionalizacija servilnosti. Sama storitev, nakazuje tudi na presežno delovno silo, ki ne more biti več zaposlena v klasičnem smislu predukcije novih dobrin, temveč svoj položaj najde v metafiziki storitve, ki se povečini rezultira v nečem izredno neoprijemljivem.
S tem ne želim izražati svojega srda nad zaposlenimi v storitvah, ali pa oznanjati skorajšnjega zloma kapitalizma. Pri vsem skupaj se mi zdi fascinantna zgolj neverjetna prilagodljivost kapitalizma, ki morebitne socialne pretrese uravnava na najbolj nepričakovane načine. Tako smo lahko priča službam oziroma delu, ki je dejansko nepotrebno saj bi ga zlahka lahko avtomatizirali. Takšne in podobne službe se ohranjajo le zavoljo socialnega miru, za zaposlene v njih je to seveda še zmeraj bolje kot pa da bi jih odpustili. A kot sem že dejal problem tiči drugje: danes preveč ljudi preveč dela.
Zelo zanimiv in tudi duhovit članek o aboliciji dela pa si lahko preberete tu.

O odvečnosti misli

Kolega Krakrarjev se na svojem blogu rad sprašuje o odvečnosti govora, oziroma sploh besed kot takih, kar je vsekakor zanimiva in tudi provokativna zastavitev. Sam pa bi tokrat rad stopil en korak nazaj in se vprašal o smislu misli kot take. To mi bo predstavljalo, kar precej mučno početje saj je že sam dvom v misel, v popolnem nasprotju z mojim siceršnjim prepričanjem. A prav to- sofistično zagovarjanje stališča, v katerega v resnici ne verjameš- se zna izkazati za plodno. Vse skupaj me spominja, na moje hitro propadlo udejstvovanje v šolskem debatnem klubu. V njem me je profesor, na podlagi mojega vehementnega zagovarjanja legalizacije marihuane... določil za vodjo skupine, ki bo utemeljevala stališča proti le tej. Na ta način me je »prisilil«, da sem se vživel v kožo nekoga drugega, v kolikor je to sploh mogoče.
Misel naj bi bila torej odvečna, a le zakaj, mar ni prav ona tista, ki ločuje človeka od živali in mu s tem podeljuje nek presežek. V kakšni meri sploh lahko ločimo človeka od misli in narobe, lahko ločimo misel od človeka, kaj ni to zgolj njemu imanentna realnost? Nemara gre pri človeškem subjektu in misli res za dve neločljivo prepleteni stvari. Vendarle pa se velja vprašati, kaj pa življenje, je to v smislu neke empirične zunanje danosti, združljivo z mislijo.
Lahko, da nam prav ta pogled, nakazuje fundamentalno nesintetičnost. Za razmišljanje v tej smeri nam lahko kot odlična iztočnica služi odlomek iz Stepnega volka:
...Popeljal me je s seboj v sobo, kjer je močno dišalo po tobaku, potegnil iz nekega kupa knjigo, listal, listal-
»Tudi to je dobro, zelo dobro,« je rekel, »čujte tale stavek: »Morali bi biti ponosni na bolečino- vsaka bolečina je spomin na našo visoko stopnjo.« Lepo! Osemdeset let pred Nietzschejem! Ampak to ni tisti izrek, ki sem ga mislil-počakajte-ga že imam. Torej: »Ljudje povečini nočejo plavati, dokler ne znajo.« Ali ni to šaljivo? Seveda nočejo plavati saj ne znajo! Saj so rojeni za tla, ne za vodo. In seveda nočejo misliti; saj so ustvarjeni za življenje ne za mišljenje! Da, in kdor misli, kdor si je naredil mišljenje za poglavitno, ta lahko pride v tem sicer zelo daleč, pa vendar je zamenjal tla z vodo in bo nekoč utonil.«...
Odlomek, na prvi pogled deluje v okviru zagovara naslovne teze. V resnici pa v teh par vrstica ne moremo videti nič drugega kot čisto dialektiko. In glede na to, da nam Hesse ne poda sinteze, je na nas da se dokopljemo do nje. Po eni strani se soočamo z izjavo, da je vsaka bolečina spomin na našo visoko stopnjo, kar je vsekakor ničejanstvo par excellance.
Na nekem drugem mestu Nietzsche pravi, da le redko kateri duh zdrži na višini, kjer je zrak že redek. Prav bolečina v pljučih nas torej opozarja na višino in rast našega duha. In kaj drugega je ta rast kot razvoj misli, kot razvoj nove etike čezčloveka, ki se ne podreja suženjski morali. Sicer ne bi tvegal, izjave, da je imel Nietzsche v mislih racionalnega posameznika, obenem pa si njegovega človeka težko predstavljam kot nekoga brez izrazito poudarjenega razuma. Bi lahko bil spomin na visoko stopnjo, kaj drugega kot bolečina zaradi razvoja duha in misli. Ta bolečina pa ni nekaj slabega ali nekaj česar bi se bilo potrebno sramovati, prav nasprotno nanjo bi morali biti ponosni, s tem namreč dokazujemo svojo sposobnost večnega vračanja. V tem smislu se mi zdi ta del odlomka (vsaj implicitna) hvalnica mišljenja. V naslednjem delu pa nas Hesse preseneti z antitezo, ki nastopi v vlogi radikalnega zanikanja misli. Misel se tokrat pokaže kot nekaj, kar je celo ontološko nezdružljivo s samim življenjem. Gre sicer za kurioziteto v kateri lahko pridemo tudi precej daleč, a vendarle se bomo na koncu utopili. Zamenjali smo namreč dve nezamenljivi stvari. Prav to pa je paradoks: na izbiro nam je dana ne-izbira, življenje nam v sebi ponuja ne-življenje. Ta tip paradoksa pa mi ni preveč pogodu, zato bom raje uvedel Parmenidovo nedeljivo, brezčasno, negibljivo... eno, ki ga ne dopušča. Ker bivajoče je in ne-bivajočega ni, tudi misel je in ne-misli ne mora biti. Zato misel ne mora biti odvečna saj je vedno prisotna. Kot je razvidno mi ni uspelo skupaj spraviti niti enega samega pametnega razloga zakaj bi bila misel lahko odvečna.
Uspel pa sem se še dodatno prepričati o njeni neizogibnosti, tako kot takrat, ko po sobi iščemo določeno stvar, najdemo pa nekaj čisto drugega. Sicer pa je že samo razmišljanje o odvečnosti misli v osnovi propadlo početje in se ne more odraziti v ničemer drugem kot potrditivi misli. Dvomim torej mislim.

Problem holokavsta danes

Zadnjič sem imel to priložnost in veselje, da sem sodeloval v nadvse zanimivi debati. Izhodišče je predstavljalo moje vulgarno teoretsko izpeljevanje in sicer, da je danes v politiki premalo strasti, ter da pogrešam izjave v smislu:"Holokavst ni obstajal! ".
Ta izjava, ki si jo je privoščil iranski predsednik pred njim pa vsaj še tisti zgodovinar, v čigar bran se je postavil Chomsky, je tako zelo nezaslišana, da je dejansko preslišana. Naj pred nadljnim razglabljanjem poudarim, da sam prav gotovo ne bi prišel do tako zanimivih zaključkov, kot sva jih skozi pogovor razvila z Mikošem. V tem smislu je nadaljne mišljenje neke vrste ubeseditev dialoga, ki pa ga iz praktičnih razlogov vendarle nameravam pisati v prvi osebi. Sedaj pa k stvari sami. Kaj dejansko naj bi pomenilo to da holokavsta ni bilo in zakaj je ta izjava preslišana? V prvi vrsti je potrebno zavreči vse trivialne neonacistične izpeljave, v smislu: »Prav res, Nemci smo, še danes žrtve sionistične zarote!«. Takšna pozicija je seveda nezaslišana in nima sama na sebi nikakršne dodane vrednosti. Ne zanimajo me niti pogledi, ki dovoljuje takšno izjavo zaradi nedotakljive pravice do svobode govora.
Zato se zdi, vredno vprašati se, kaj pa je na izjavi kot taki pozitivnega. Nam kot taka lahko omogoča razmišljanje v smeri poglobljene etike. In nenazadnje, lahko takšna izjava prepreči ponovno katastrofo.
Kantov uvid, da dano ni spoznano, nam lahko služi pri razpletanju pomena in predvsem umeščenosti izjave v prostoru in času. Osnoven problem, kot ga vidim sam je v maksimi, ki pravi, da se objektivna zgodovina lahko začne pisati šele, ko ni več živih prič. Skratka, ko ni več balasta čustev in doživetih izkušenj, takrat lahko zatipamo tisto pravo bistvo, ki se je do takrat skrivalo. Na nek način je takšna pozicija logična saj ima v svoji težnji po objektivnosti seveda prav. A v smislu, zgodovine, ki bi v sebi nosila neko etično konotacijo je zadeva seveda problematična. Prav s tem, ko ni več živih prič se izgubi neposredni stik z dogodkom in kaj hitro se lahko vse skupaj izteče v relativizacijo. Vse to je pri problemu holokavsta še bolj pereče. Že stik z nekom, ki ga je preživel nam v resnici ne more približati same groze dogodka, manjko tega stika pa človeka pušča popolnoma praznega. Kar me v resnici zanima je to: ali je mogoče tudi iz zgodovine, ki je nismo neposredno doživeli potegniti nauk in delovati v skladu z njim. Zgodovina nas uči, da se od nje ničesar ne naučimo- Heglova izjava, ki je za naš primer še kako aktualna. Spomnimo se zgolj genocida v Srebrenici in Ruandi. Kako je mogoče, da se nekaj za kar se vsi strinjamo, da je zlo par excellance, skozi zgodovino redno ponavlja? Vse skupaj nas lahko pripelje do še bolj zaskrbljujočega zaključka, kaj pa če se holokavst dejansko ni zgodil, kaj če je to zgolj floskula, ki se jo danes vsake toliko navrže in je postala notranje popolnoma izpraznjena. Zakaj se zgodovina ponavlja? Vse skupaj je v osnovi seveda vprašanje morale: je mogoče nek končni trenutek v zgodovini, izpeljati v brezkončnost. Je mogoče v nek dogodek vgravirati absolutno zlo, ki ne bo nikoli doživelo relativizacije?
Na žalost se zdi, da ne. Prav zato hegeljanski duh kot tak ne more in ne sme biti pojmovan kot premočrtna linija napredka in vzpona. Ta duh se vijači po nepredvidljivih poteh in prav tako kot obstajajo momenti napredka, obstajajo v zgodovini tudi momenti razkroja. Morda malce patetično, a vendar zdi se mi, da živimo v enem od slednjih, zato sem prepričan, da se bo holokavst kot tak še precej bolj relativiziral. Edino, kar ga sploh še omogoča kot opozorilo iz preteklosti, je obstoječe razmerje politične moči, ko se bo to porušilo bo do izraza prišla vsa farsa.
Padla bo maska in spet bo postalo očitno, da se iz zgodovine ne naučimo ničesar.

Kopernikanski obrat

Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja, leta 1473 v mestu Torun, ki danes spada pod Poljsko(tekom zgodovine pa si ga je lastila tudi Prusija). Zanimivo je, da se je zgolj dobrih dvesto kilometrov stran in točno 301 leto kasneje rodil še en gigant človeške misli in sicer Immanuel Kant. K temu se velja vrniti kasneje. Zaenkrat pa le še beseda ali dve o Kopernikovem življenjepisu; rodil se je očetu, ki je bil uspešen trgovec, po njegovi smrti(bil je star deset let) pa ga je vzgajal stric. Prav on mu je omogočil vpis na Univerzo v Krakovu, ki je bila tedaj še posebej znamenita zaradi svojega kurikuluma astronomije, matematike in filozofije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je bil Kopernik eden tistih vsevednih učenjakov, ki jim lahko brez dlake na jeziku rečemo, kar Uomo Universale.
Svoje znanje je kasneje izpopolnjeval še v Italiji, kjer je med drugim študiral tudi v Padovi in bil s tem dokaj blizu našim krajem, morda je imel celo kakšne znance med vrlimi Kranjci.
V Italiji je živel na domu D. Marie de Novare. Prav pri tem profesorju matematike se je seznanil s prvimi kritičnimi refleksijami Ptolemajevega sistema, obenem pa se je navdušil nad astronomskimi vprašanji. Kmalu po končanem študiju v Italiji se je vrnil na Poljsko in nastopil v službi kanonika fromberške katedrale, tudi to službo mu je priskrbel stric. S tem je bil Kopernik preskrbljen in za razliko od prenekaterega misleca v zgodovini se njemu ni bilo potrebno obremenjevati z eksistencialnimi vprašanji. Vendar pa ga to ni zazibalo v spokojno lenobnost, temveč se je navkljub temu in prav zaradi tega posvetil svoji strasti, ki jo je začutil že tekom svojega študija, to je bila astronomija. Pri obravnavanju Kopernikovega astronomskega raziskovanja, je potrebno razumeti, kakšno je bilo stanje na področju znanosti takrat in kakšne so bile prevladujoče dogme. Omenil sem že Ptolemaja in nemara ne bo odveč, če si ogledamo kdo je to bil in zakaj je prav on ključen za razumevanje Kopernikovega odkritja.
Klavdij Ptolemaj (2. st. n.š.), je bil Aleksandrijski matematik, ki je spadal med mislece, ki so razvijali geocentrično teorija kozmosa, le-ta je bila v tistem času, kar obče sprejeta. Po njegovem prepričanju naj bi bila Zemlja v središču vesolja z nebom, ki dnevno kroži okrog nje. Krožečih sfer pa naj bi bilo deset, med temi naj bi bila zadnja, ki se je nahajala za najbolj odaljeno zvezdo primum mobile- prvo gibalo. Mislil je da je ta dejanski nosilec kroženja vseh zvezd.
Ptolemajeva teorija pa ni bila le znanstvena zmota, v rokah katoliške cerkve je postala tudi vladajoča ideologija oziroma dogma, skladala se je namreč z idejo, da je Bog ustvaril Zemljo, jo postavil v središče vesolja, ter ji dal za gospodarja človeka. Kot nam je znano je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni v središču vesolja in posledično razvil heliocentrično teorijo, z nepremičnim Soncem v središču, ter Zemljo kot enim od planetov, ki krožijo okrog njega.
Zanimivo je, da je bil Koprenik sicer izrazito konzervativen mislec in je svoje raziskovalno delo v osnovi namenil predvsem izboljšavi in izpopolnitvi obstoječe razlage univerzuma.
Vendar pa ga je vse skupaj; na našo srečo in njegovo žalost; pripeljalo do precej bolj radikalnih spoznanj in hočeš nočeš, bil je prisiljen da postavi novo teorijo, pa čeprav je hotel potrditi staro.
Zavedajoč se nevarnosti in veličine svojega odkritja je Poljak z izdajo svoje knjige De Revolutionibus Orbium Coelstium odlagal vse do svoje smrti. Prvi izvod tiskane knjige je dobil dejansko en dan pred svojo smrtjo.
Nenavaden, glede na zgodovinske okoliščine pa logičen je predgovor, ki ga je na lastno pest dodal nadzornik tiskanja, Osiander in služi kot nekakšna relativizacija Kopernikovega odkritja.
Bolj zanimive kot implikacije v smislu znanstvenega odkritja, pa se mi zdijo konsekvence, ki jih to spoznanje prinaša na horizont človekove samopercepcije. Dejstvo, da Zemlja ni v središču vsega stvarstva, drastično zmanjša človekovo pozicijo gospodarja v univerzumu, ali bolje rečeno ga popolnoma izniči. Z njegovim odkritjem smo dejansko vrženi na neko drugorazredno periferno pozicijo. Ne vrti se vse okrog nas in nismo središče vesolja. Manjko te središčne pozicije se kaže kot izgubljena suverenost. Šele po Kopreniku človek ni več v središču sveta in kozmos ni več urejen okrog njega. To, po mojem(pa tudi Freudovem) mnenju prvo spoznanje, ki je prizadelo človekovo samoljubje, nam kvari našo iluzijo nadzora in moči na relaciji s totalno objektiviteto, to je z vesoljem kot takim. V skrajno nedoumljivem prostoru kot je vesolje, ki jemlje sapo, s svojo nepredstavljivo velikostjo ali bolje rečeno neskončnostjo, je sploh nesmiselno govoriti o kakršnem koli nadzoru. To bi bilo podobno kot spraševanju o nadzoru, ki ga ima celično jedro nad človeškim telesom. Je le izredno majhen del sistema, ki je popolnoma integriran v širši mehanizem njegovega delovanja. In prav to je pozicija človeka, ki se z nadaljnimi gnoseološkimi revolucijami do kraja potrdi in radikalizira.
Morda velja za konec narediti še krajšo opazko o konceptu Kopernikanskega obrata. Zdi se da je ta aktualen vsakič, ko smo soočeni s salta mortale odkritjem, ki vse skupaj obrne na glavo. Naredi vse resnice, ki so se zdele še do včeraj veljavne, lažne. To, kar pa je bilo od nekdaj nepredstavljivo postane z enim zamahom popolnoma jasno in obče veljavno. Prav to je uspelo Kantu, ki je nemara prvi drugi, ki se je poslužil Kopernikanskega preobrata:
Spoznanje se ne ravna po predmetih, pač pa se predmeti ravnajo po spoznanju.

Fight Club, V for Vendetta in Janša

Naj to mesto izkoristim in vse, ki si še niste ogledali novega filma V for Vendetta, pozovem da to storite, prav gotovo vam ne bo žal. Moram priznati, da je to edini film, ki sem si ga ogledal dvakrat zapored in se mi zdi še zmeraj zanimiv. Dejansko obstajata samo dva filma, ki sta se mi vtisnila v spomin in v mojem mišljenju pustila neizbrisen pečat. Prvi je Fight Club za katerega predvidevam, da si ga je večina med vami že ogledala. V tem filmu me je fascinirala surova družbena kritika, ki sodobnega človeka neusmiljeno secira. Na ta način filmu uspe prikazati prav tisto, česar se je človek trudil znebiti in potlačiti v preteklih tisočletjih. Na dan plane živalskost v vsej svoji neposrednosti. Upodobljeno je zanikanje družbenih norm in hvalnica gonom ter strastem, ki v članih Fight Club-a, sprožijo pravo revolucionarnost ter upor proti sistemu, ki ga pojmujejo kot zlaganega. Prav res, če bi bil Nietzsche še živ, bi bil zagotovo navdušen, morda bi dejal kaj v smislu:″... poglej jih nadljudi, ki iz kaosa onstran dobrega in zlega ustvarjajo nov družbeni red!″.
Res bi težko precenil vpliv, ki ga je imel ta film name, gotovo je pri tem, tako kot vedno, igral ključno vlogo sam čas in stanje duha v katerem sem si ga ogledal. Še zmeraj, pa ga jemljem za prelomno točko v mojem mišljenju, ki je posledično pripeljala do tega, da sem se začel spraševati. Spraševati se v smislu, ovrednotenja obstoječega stanja in razmišljanja o perspektivah bodočega. O tem, kakšna je vloga posameznika v družbi in o tem, kakšna je vloga družbe v posamezniku, o tem ali je dobro sploh možno itd. Takšni in podobni razmisleki pa me seveda vznemirjajo še danes. Ko danes pogledam nazaj in se spomnim, kako sem ves navdušen zapuščal kinodvorano, mi je seveda jasno, da je bil ta film zgolj kaplja čez rob ter, da bi prišel do takšnih razmišljanj tako ali pa drugače. Gre torej za simbolno vlogo, ki jo sami stvari nikakor ne odrekam.
Drugi zgoraj omenjeni film zaenkrat še ne nameravam obravnavati vsebinsko, saj tistim med vami, ki si ga še niste ogledali, nočem kratiti užitka. Vendarle, naj povem nekaj splošnih stvari, predvsem o tem, v kakšen prostor in čas je film vmeščen. Dogajanje je locirano v čas, ki ni preveč oddaljen od našega, tehnologija ni razvita do takšne mere, da si je ne bi mogli predstavljati oziroma je dosegljiva z današnjimi sredstvi. Skratka ljudje so še zmeraj ljudje, poanta tiči nekje drugje in sicer v političnem sistemu, v katerem živijo. Gre seveda za obliko totalitarnega sistema. Da ne bom povedal preveč, naj omenim zgolj še to, da je vodilna krilatica, ki jo oblast poudarja na vsakem koraku, naslovna: ″Strength through unity, unity through faith! ″.
Oglejmo si najprej prvi del stavka, moč skozi enotnost. Kakšne so implicitne predpostavke te trditve? V osnovi velja omeniti, da gre za politično propagando, ki se kaže kot neideološka, a je obenem seveda nabita z ideologijo. Moč skozi enotnost , v sebi namreč nosi predpostavko, da je posameznik lahko efektiven zgolj v okviru družbe, katera je poenotena v svojih temeljnih načelih in stremljenjih. Moč skozi enotnost ne pomeni kritičnega dialoga in izmenjave mnenj, temveč prav to pozicijo zanika kot krhko heterogenost. Hkrati pa se izreka za homogeno enotnost, katera naj bi v sebi nosila mobilizacijski moment in posledično moč na čemer je zgrajena enotnost. Izključevalni aspekt oziroma pozicijo, kateri nasprotuje, smo že omenili, na endogeni strani pa gre za absolutni primat vladajoče ideologije, ki ne dopušča različnih mnenj.
Vržimo oko sedaj še na drugi del stavka, enotnost skozi vero. Predpostavimo, da ne gre za vero v klasičnem pomenu besede, ki ima svoje institucionalne izpeljave po celem planetu, temveč, da gre za vero v smislu fatalizma. Za vero, ki ne dopušča zaskrbljenosti, saj vse skupaj razrešuje s pomočjo boga, ki se tako kot v grških tragedijah, v ključnem momentu spusti po škripcu in razreši celotno situacijo. Ta akt lahko raztegnemo na permanentno stanje in na ta način dobimo fatalistično eshatologijo, ki ne dopušča dvoma o poti, ki jo ubiramo. Vse skupaj je v rokah višje instance, mi pa smo zgolj njeni zemeljski podaniki. Vse skupaj je usmerjeno v neizogibni cilj, ki bo zagotovil raj na zemlji.
Zakaj sem se torej tako zelo zapičil v ta stavek? Preprosto zato, ker se mi zdi izrazito aktualen in primeren za razlago slovenske politične stvarnosti. Mar ni Janševo partnerstvo za razvoj prav poskus udejanjanja moči skozi enotnost. Mar ni vse govoričenje o reformah, ki naj zagotovijo konkurenčno gospodarstvo, a bodo zahtevale vsaj začetno odrekanje, prav poskus uresničitve enotnosti skozi vero.
Vsega skupaj nisem napisal zato, ker bi bil levičar in kot tak a priori proti, kakršnikoli Janševi politiki, gre za to, da v Sloveniji še zmeraj ni politične kulture. Eden ključnih elementov politične kulture pa je dialog, in prav tega pogrešam. Lahko se vprašamo kaj se je dejansko spremenilo od prihoda Janše na oblast, sam mislim, da ključnega prav ničesar. Kar se politične arene tiče je stvar praktično identična. Opozicija predvsem pa LDS je sprejela vlogo, ki jo je pred tem igrala SDS- udejstvuje se kot lajajoča stranka, ki jo vladne poteze motijo do te mere, da bi bil na mestu vsaj državni udar, če ne celo kaj hujšega. Stvar je v resnici precej preprosta, če smo se že odločili, da igramo to bizarno igro, ki naj bi se ji rekli demokracija, potem igrajmo vsaj po pravilih. Tudi to nam bo med drugim omogočilo, da se osvobodimo provincialnih spon, nad katerimi se tako radi pritožujemo.

Potemkin

Prvo kot prvo naj poudarim, da Potemkin ni zgolj plod moje domišljije, je popolnoma resnična oseba, kateri ni para in prav zato sem nadvse vesel da lahko o njem navržem besedo ali dve. Potemkin je bil eden tistih ljudi, ki imajo to neverjetno sposobnost, da vse obrnejo na veselo plat. Stvari, ki bi mene ali koga od vas spravile v slabo voljo in nas vrgle v tečna razmišljanja o nekompatibilnosti lastne biti z občim delovanjem univerzuma, so bile za Potemkina mačji kašelj. Dovolite mi da vam navržem zgolj skromni primer njegove brezmejne dobrodušnosti. Se je že zgodilo tako, da je Potemkin nekoč hodil po opravkih, pa ga ustavi gizdalin, ki je bil daleč naokoli znan kot ropar vseh dobrodušnih popotnikov. Na tem mestu velja pripomniti, da Potemkin ni bil hrust, a zlepa ne boste našli človeka, ki bi dvomil v njegovo moč. Med ljudmi, recimo še zmeraj kroži zgodba o tem kako je Potemkin ugnal hudiča v kozji rog. Prav zato pa se je uštel naš ropararski tepček, ko ga je poskušal napasti. No, najbrž ni potrebno poudarjati, da se je zgodba iztekla v korist obeh, Potemkin je roparja vprašal, če bi si želel to kar počne sedaj početi legalno in povrh vsega še uživati ugled. Ropar je bil nad takšnim predlogom seveda navdušen. Tako je postal uradnik našiga presvitliga gospoda inu njegov ponižni sluga, ki pobira inu skromne prispevke, k našim svitlim ljudim služjo kt bogcova milost v onostranstvi. Od same radosti nad takšnim razodetjem je ropar ves svoj naropani denar podaril Potemkinu, sam pa odhitel po poti zveličanja. Najbrž dragemu bralcu ni potrebno posebej poudarjati Svete Potemkovščine, ki jo vsako leto, na dan obletnice dogodka, pijemo srčno in brez slabe vesti.
Pa brez skrbi takšnih dogodkov je še za zvrhan cekar, v zadnjem času se je nabrala že takšna količina dni, ki bi se jih spodobilo obeležiti v spomin na Potemkinova dobra dejanja, da je občinski svet sklenil, da je leto prekratko in ga bo potrebno »doštukati« še za dobrih par mesecev. No, pa bodi dovolj o njegovih dejanjih, če bi jih v resnici želeli vsa popisati bi bilo potrebno posekati vse gozdove, pa še potem nisem prepričan, da bi imeli dovolj papirja. Vse to pa Potemkinu ne bi bilo všeč, saj je poleg vsega tudi velik ljubitelj narave.
Parni odstavek naj opiše iz kje Potemkin sploh izhaja. Rodil se je na Krimu in sicer materi Iljuški Katrini-Tatjani, ki je bila do njega od nekdaj ljubeča in je že v rosnih letih opazila njegov skriti talent, da je v vseh stvareh najmodrejši in v vsaki stvari najizkušenejši. O očetu se ne ve kaj veliko, a to mogoče zgolj zato, ker smo Slovenci in imamo sindrom manjka, arhetipa očeta, česar je seveda kriv Cankar Ivanov, ki pa je živel v sosednji ulici. Potemkin ga že kot otrok ni kaj preveč maral, njemu in vsej ostali druščini paglavcev se je zdel zgolj nek obskurni čudak, ki teka za vozovi in krade tepeke materi. O njem ni vredno igubljati besed in tudi sam Potemkin bi bil malce nejevoljen, če bi se v zgodbi, ki v osnovi govori o njem, dlje pisali Ivanovu. Zato se raje posvetimo točki, ko so se Potemkin in druščina na neki točki odločili, da so že prestari, da bi zidali potičke in peščene gradove, oziroma Potemkinove vasi, kot so jih nekateri poimenovali, v čast svojemu že takrat znanemu prijatelju. Na tej točki se je Potemkin odločil, da bi rad spoznal svet.
Potrojitev ali postrojitev, kakorkoli že, Potemkin je zaplul v svet in doživljal prav neverjetne stvari. Spoznaval je dežele v katerih človeka niso sodili po tem kakšen je, temveč po tem koliko ima. Plul je po morjih po katerih ni pred njim še nihče, dihal je zrak, ki ga ni okužil tobak imel je skorbut, a bil je obut. Jedel je slanike in hvalil boginjo Nike. Resda je Potemkin po vseh letih morja morda nekoliko izgubil stik z resničnostjo, zato pa je imel toliko bolj izostren čut za pravično. Ko je naslednjič zaplul v domačo luko ga je obšla ideja boljšega sveta, telefoniral je v Kronstadt in spil kupico groga na zdravje novega sveta.
Morda pa je prav to vodilo do največjega razočaranje v Potemkinovem življenju, spoznal je namreč da ljudje še niso pripravljeni na boljši svet, spoznal je da morajo najprej ljudje postati boljši, da je to osnovni predpogoj, brez katerega je vsako nadaljnjo udejstvovanje brezpredmetno.
Za konec, ko nam je uspelo dopolniti naš štirikotnik, prisluhnimo Potemkinu, človeku, ki je bil dober kot kruh a hkrati popolnoma nerazumljen...
»Poglej pa priznaj.. pravice primanjkuje, pohlep pa prevladuje... poskušaj popraviti pretelke poraze pozabe..poizveduj pri Portugalki..«

Internetna internacionala

Internet je prav gotovo ena najboljših iznajdb v človeški zgodovini, pravega pomena tega odkritja in vseh implikacij, ki jih prinaša se bomo zavedali šele čez čas. Morda je najbolj zanimiv aspekt ta da internet ponovno omogoča v isti sapi pa redifenira prostor javnega. Ponovno omogoča zato, ker je bil le-ta v času med hladno vojno, izrazito zaprt in definiran v razmerju do drugega, do drugega, ki je bil umazani rdečkar oziroma požrešni kapitalist. Dejansko so bili prostori javnega diskurza omejeni na ozke enklave, ki so se uspele kolikor toliko izmuzniti blokovskemu vplivu. S tem imam v mislih predvsem Francijo, v kateri so pisci v obdobju (post)strukturalizma(vsega skupaj je trajalo okrog dvajset let) ustvarili teoretsko veličastna dela, ki so aktualna še danes. Filozofski in predvsem svetovno nazorski pomen tega obdobja bo pokazal čas, a vendar ne pretiravamo, če ga po vplivu primerjamo z obdobjem nemškega idealizma. A vrnimo se k internetu. Dejal sem, da internet prostor javnega ne samo ponovno oživlja, temveč tudi ponovno definira. Internet postavlja nove meje v komunikacijskemu procesu oziroma bolje rečeno jih v dobri meri odpravlja. V tem smislu podira geografske omejitve, ter razdalje po katerih so pisma potovala mesece in tedne, premaguje hipno. Pri internetu gre za čisto abstrakcijo in popolno udejanjanje ideje- telo postane popolnoma odsotno. Med mnogimi načini debatiranja, ki so nam na razpologa pri uporabi spleta, se mislim to obregniti zgolj ob neo in sicer forum. Forum kot tak se mi zdi še najbližje temu, kar bi lahko poimenovali redefiniranje prostora javnosti. Gre za virtualno skupnost, kateri se sploh ni potrebno nikoli srečati v živo, dovolj je sama konfrontacija idej. Mar ni prav ideja tisto, kar nam prvo pade na pamet, ko zagledamo nov prispevek. Ideja o tem kaj bomo prebrali, ki pa je osnovana na seštevku že prebranih. Kar je pomembno je namreč to, da si ne predstavljamo toliko človeka za idejo temveč idejo preko katere se posledično gradi tudi naša vizualizacija samega človeka. Precej absurdno na nek način, kajne? Na podlagi tega kar nekdo piše si gradimo njegovo podobo. Prav to pa je ena od največjih prednosti oziroma slabosti interneta s tem, ko gre za posredno komunikacijo, ki se izraža v skrajni neposrednosti se odpira določeno polje svobode. Ključno je vprašanje: kaj z njo storiti? Mislim, da lahko v osnovi ločimo dva tipa ljudi: skrivajoče in iščoče, obojim pa je skupna potreba po izražanju, ki pa je tako lai tako obče človeška. Skrivajoči ljudje me spominjajo na karikaturo, ki sem jo nekje videl, upodablja pa naslednje: v v vrsti od največjega do najmanjšega stojijo oče, ki se dere na mamo, ki se dere na otroka, ki se dere na medvedka. In kaj drugega je za skrivača; ki na internetu igra igro pretvarjanja; forum drugega kot njegov medvedek. V frustracijski verigi v kateri je sam prav gotovo bolj na dnu, mu še kako prav pride, da upodobi svoj idealni jaz prav tam, kjer ga nihče ne bo mogel v resnici spoznati. Zato sem kritičen do takšnega zlorabljanja svobode, precej bolj zanimiva in bolj povezana z izvornim forumom pa se mi zdi pozicija iskalca. Iskalec je zame nekdo, ki izhaja iz popolnoma drugačne pozicije kot skrivač. V njegovem primeru ne moremo govoriti o tem, da je zanj internet sredstvo bega pred resničnostjo, prav nasprotno gre za samo iskanje resničnosti. Iskalec stremi po temu, da bi spoznal ljudi, ki jih interesirajo podobne stvari, internet mu v tem smislu omogoča znanstva, ki bi bila drugače morda popolnoma nemogoča. Kar pa nikakor ni zanemarljivo v današnji družbi, ki je postala izrazito individualizirana, zdi se da je internet kot tak, ena redkih možnost, da človek spozna ljudi, ki niso krog njegovih naravnih znanstev. Pod tem imam v mislih znanstva izhajajoča iz družine, šole, raznoraznih društev ipd.
Zato bi bilo potrebno ustvariti avantgardo, ki se bo borila proti hegemoniji kapitalističnega sistema, le-ta je postal danes tako zapleten, razmerje izkoriščevalec-izkoriščani pa tako zamegljeno, da težko pričakujemo kakšno sistemsko analizo zgolj iz ene glave.
Na ravni posameznika lahko veliko naredite že s tem da to za kar ocenite, da si ne zasluži vašega denarja, preprosto presnamete iz spleta( no, pa saj vem, da to vsi pridno delate), namesto, da bi plačevali oderuške cene že tako neokusno bogatim ljudem.

Sistemsko nasilje

Včeraj smo bili priča Žižkovemu nastopu.
Vsak poskus vsebinskega povzemanja, se mi zdi že vnaprej obsojen na propad. Žižkova filozofija je namreč zmes intelektualne slaščičarne, nepričakovanih teoretskih lupingov par excellance, navezav na najbolj banalne dogodke in predmete, ki pa prav prek teh analogij pridobijo neko skrivnostno globino, itd. Spominjam se nekega predavanja oziroma teksta, ki ga Žižek začenja s pripovedjo o rojstnem dnevu svojega sina. Le ta je od skopuškega sorodnika za darilo prejel kinder jajček, obenem pa je bilo Slavoju navrženo, naj malce »pofilozofira« o tem, če zmore. Žižek piše o navalu teorije, ki ga je preplavil in res v naslednjem trenutku že lahko beremo o tem kako so kinder jajčki, s svojo čokoladno praznino v kateri se skriva igračka, zgolj fantazma. Kako je praznina, ki jo simbolizirajo, bila prisotna že v jedilnicah elizabetinske dobe, kjer se je soba za poobedek dejansko imenovala void.
O tem kako je zadnjič v Belgiji jedel slaščico črnuhova glava, ki je na prav prefinjen način ohranila rasistično konotacijo( gre namreč za čokoladno glavo, ki pa je znotraj votla). Skratka mimogrede nas potegne v vrtinec žižkovščine in ko se naslednjič zavemo se nam zdijo kinder jajčki morda res temeljno ontološko vprašanje, za katerega razrešitev ni nikoli storjeno dovolj. Moram priznati, da sam nisem pretiran ljubitelj (post)modernistične misli, a obenem se ne znam odreči perverznemu užitku konzumiranja oziroma vohanja le te. Postmodernistična misel me namreč spominja na francosko kuhinjo iz katere prav neusmiljeno diši in zaradi katere se človeku cedijo sline, a na koncu pride bridko razočaranje- prazen krožnik.
S tem pa prihajam do dveh momentov Žižkove misli, ki se mi vendarle zdita nadvse pozitivna. Prvi je ta da me Žižek na trenutke spominja na nekakšnega modernega Sokrata, prav to je danes najbolj prišlo do izraza v času namenjenemu diskusiji. Žižek vam bo na vprašanje odgovoril z vsaj dvema novima in vas na ta način zmedel, obenem pa prisilil k mišljenju. Kdor od Žižka pričakuje klasične teoretske koncepte ali definicije, ta bo razočaran.
Drug hvalevreden moment njegove misli pa so občasne lucidne vizije, ki dajo človeku precej misliti. Ena od takšnih je bila njegova današanja teza o sistemskemu nasilju.
Dejansko se danes vsi po vrsti zgražamo nad kršenjem takšnih ali drugačni človekovih pravic, poseganjem v človeško integiteto, kaj šele mučenjem. Vse našteto so stvari s katerimi si pošten državljan prav gotovo ne bi mazal rok, hkrati pa bi čutil etično odgovornost, da prepreči tovrstna dejanja. Na ravni posameznika je človek morda res napredoval in razvil svoj čut za dobro in pravilno, a kaj nam to pomaga, če se vsa ta pravičnost odvija v najbolj brutalno izkoriščevalskem sistemu, kar jih je zgodovina kdaj videla. Najbolj je razdvojenost takšne pozicije vidna v osebi, denima Bill Gatesa. Prav na to je opozoril sam Žižek. Gre namreč za diametralno nasprotje, ki ima svojo sintezo v eni osebi. Po eni stran imamo Bill Gatesa, ki je direktor Microsofta, podjetja, ki mu ga je uspelo popeljati iz garaže v stratosfero. Bill Gatesa, ki ima premoženje 90ih miljard dolarjev, ki ima v lasti enega največjih korporacijskih imperijev sodobnega sveta.
Po drugi strani pa imamo Bill Gatesa, ki je dobrotnik, ki skrbi za revne in ponižane. In prav to je skrajnost te perverzne pozicije, na katero je opozoril Žižek. Sistemsko nasilje, ki ga izvaja Microsoft kot korporacija namreč prav ustvarja revne in ponižane, zato ne gre resno jemati njihove dobrodelne pomoči.
Vse skupaj je namreč bolj, ko ne kolektivno kupovanje odpustkov. Na nek način je takšno početje še bolj gnusno od popolnoma odkritega izkoriščanja, ki si vsaj ne zakriva svojega pravega obraza. A resnici na ljubo je potrebno poudariti, da smo vsi del in sodelujoči v orkestru sistemskega nasilja.
Zato se mi zdi vredno vprašati predvsem naslednje:
»čemu smo se pripravljeni odpovedati, zakaj se je vredno boriti?«.

Sofokracija

Danes imamo to veselje, da vsakodnevno in povsod srečavamo neumne ljudi. Človek si želi živeti svoje mirno življenje polno pehanja za nedosegljivimi ideali, a kaj, ko obstaja resna nevarnost, da na vsakem koraku naletiš na bedaka.
A namesto, da bi mu povedal, kar mu gre si se prisiljen z njim vljudno pogovarjati.
Mu izkazati določeno mero zanimanja za njegove bedastoče, se vsake toliko časa narediti osuplega, v smislu: » Tega se pa sam res ne bi nikoli spomnil!« Obenem pa se dobro zavedaš, da so takšne misli vredne ementalerjeve luknje. Skratka, če bedaku pustiš govoriti in se obenem trudiš delovati, kot da ti vsa stvar neznansko ugaja, vsake toliko časa pa pogovor začiniš z intervencijo v stilu zdolgočasenega psihiatra, morda s kakšno referenco, ki daje bedaku čutiti, da so njegove misli v družbi največjih umov v človeški zgodovini, potem ti večna slava prav gotovo ne uide. Bedak bo neznansko vesel, saj bo mislil da ga končno nekdo razume in ga je pripravljen poslušati. Sam pa boš ostal z grenkim priokusom in razmišljanjem o iskanju izgubljenega časa. Kako naj se spopademo s tem nadvse perečim problemom, in zakaj je stvar danes bolj kritična kot kdajkoli prej. Kritična je zato, ker ima danes vsak osebek zagotovljeno pravico do:
1.) svobode govora; na ta način in z danimi tehnološkimi zmožnostmi, se neumnosti širijo hitreje in v večjem obsegu kot je bilo to možno kdaj prej
2.) svobode združevanja; ne samo da imajo bedaki možnost, da na ves glas oznanjajo, kar jim srce poželi, imajo celo možnost, da se združujejo in oznanjajo neumnosti v en glas. Nekateri pravico do združevanja, zlorabljajo celo do te mere, da začnejo ustanavljati politične stranke in le kdo bo pomagal ljudstvu, ko mu enkrat zavlada takšna stranka?
3.) verske svobode, kot da ne bi bilo dovolj, že to da obstaja cel kup institucij, ki imajo večtisočletno zgodovino primata nad izkrivljanjem takšnih ali drugačnih naukov, ne.. danes mora imeti človek še to možnost, da ustanovi svojo lastno versko sekto, ali pa jo uvozi iz neke eksotične dežele in voilà.. rekrutacija bedakov se lahko začne
in še bi lahko naštevali.
Dejstvo je da ima vse preveč ljudi zagotovljene pravice; zaradi katerih so naši predniki tekom zgodovine, v različnih puntih, revolucijah ipd. prelili morje krvi; a se teh pravic sploh ne zaveda, jih jemlje kot samoumevne, ter jih ne ceni. A vzemimo takemu posamezniku drobtinico njegovih pravic, že bo zagnal vik in krik o krivičnem svetu, ki je tu zgolj za to, da izkorišča male in poštene ljudi kot je on sam. Morda je danes kapitalizmu res uspelo dobiti tisto najnižje v človeku in zato stremimo vsi le k temu, da bi imeli čim več, dali pa ne bi ničesar. Prav tako je z zagotovljenimi pravicami, imeli bi vse a dali ne bi ničesar, pravice brez dolžnosti pa so absurd.
Zato ponujam dve rešitvi, kako se spopasti z tegobami današnjega sveta polnega neumnosti. Prvič: ko smo se prisiljeni pogovarjati z neumnežem, se lahko poslužimo dveh vrst mehanizmov, in sicer lahko se mu upremo pasivno, kar deluje nakako tako kot sem že zgoraj omenil, dodal pa bi še, da nam bedaka v resnici ni potrebno poslušati, vmes se v mislih raje ukvarjajmo s pomembnejšimi rečmi.
Lahko pa se mu upremo aktivno: ko presodimo da je šel bedak čez mejo, ga začnemo kontrirat ali bolje rečeno začnemo mu spuščati kajle.. naj nas nič ne zadrži, da ga ne začnemo žaliti tudi kot osebo, dejstvo je da je neumnost greh zoper človeštvo in na ta način je neumnež grešnik, ki je vreden posmeha.
Takšne rešitve pa so zgolj začasne in na dolgi rok ne izboljšajo globalnega položaja. Zato v pravi platonski maniri ponujam sistemsko rešitev: sofokracijo, to je vladavino modrih. Šlo bi za totalitarstično državo v kateri bi bil razredni in naravni sovražnik države No.1- kdo drug kot bedak.
Takšna država bi naredila konec stoletni zgodovini vladanja peščice modrih, množici bedakov in prisilila celotno svoje ljudstvo, da postane pametnejše. Uvedli bi prevzgojne kampe v katerih bi se specialne enote za to posebej izurjenih modrecev vsak dan ukvarjale s subjekti, ki so podlegli neumnosti. Stvar bi potekala tako kot sokratska elenktika, cilj pa bi bil ta da se posameznik znajde v aporiji in prizna svojo nevednost ter ves skesan izrazi pripravljenost za učenje.
Le na ta način bi lahko zasukali tok zgodovine in vsi postali vladarji, ki filozofirajo in filozofi, ki vladajo.

Josef S.

V resnici je bil to zgolj eden tistih dni, ko se človeku zazdi, da bi si bilo potrebno malce razrezati kožo in dati duši svežega zraka. Po drugi strani pa stvar niti ni bila tako zelo zaskrbljujoča, nemara je šlo zgolj za kronično pomanjkanje nikotina, ali pa tudi duša ne zna dihati na škrge. Le zakaj bi si kožo obračali kot preperel žep, le kdo si upa pogledati vanj. Najnižji strahovi, nagoni in fantazije o bolj ostudnih mislih kot bi jih lahko prenesel vsaj malo vzgojeni duh. In to lajanje v dolgčas vsakdana, kam nas vse to pelje, bilo bi bolje, če bi se peljali sami.
Divje trobljenje avtomobila in par sočnih kletvic, izrečenih na njegov račun, je Josefa S., vendarle prebudilo iz njegovih sanjarjen. Zbral se je in z bolj odločnim pogledom; takim, ki daje človeku slutiti brezkompromisno determiniranost posameznika; zakorakal naprej po ulici. S. je bil eden tistih ljudi, ki jih srečujemo v vrvežu človeške množice a se nam vseeno neusahljivo vtisnejo v spomin. Neka posebna karakteristika,ki je lastna njegovi vrsti ljudi; tako zelo nezamenljiva a tako težko določljiva; ga je delala izrazito posebnega. Le v čem se je skrivala vsa ta skrivnostnost? Nekateri bi opazili njegove kot noč črne lase, ki so v sebi skrivali neko šamansko mističnost. Kdo drug bi se ustavil pri izrazito širokih ramenih na katerih je plašč deloval kot gorski vetrič podeč se po skalnatem pobočju.
A vsakdo je moral slej, ko prej priznati, da so v resnici oči tiste, ki delajo Josefa S. tako zelo posebnega. Dovolj je bilo, da te je enkrat ošinil in res se je zdelo, da mu je pogled švignil v najglobljo ponikalnico tvoje duše, se ležerno razgledal, potem pa apatično zaključil, da je vse skupaj že videno. V takih trenutkih je človeka prestrelilo neprijetno občutenje svoje pomankljive skrbi za dušo, svoje bedne golote, ki je tako očitno zbodla v oči, ko je bil odstranjen ves balast. Da, takšno moč je imel pogled Josefa S.
Someščani so do njega od nekdaj gojili strahospoštovanje, in ko je s svojim podrsavajočim korakom drsel skozi mestne žile, se mu je marsikdo spoštljivo priklonil. Često pa se je dogodilo tudi, da mu je kakšna dama naklonila sramežljiv pogled izpod svojega modnega klobučka. Vse to mu je godilo, a le do neke mere, vbistvu se nad takšnimi malimi pozornostmi ni pretirano navduševal. V precej večje veselje mu je bilo zaviti v kakšno stransko ulico, si nabasati pipo, puhati oblačke dima in sloneč na kakšen zid, hudomušno opazovati okolico.
Iz povedanega se morda zdi, da je bil S. odljuden ljudomrznež, a to ne bi moglo biti dlje od resnice. Vso častitljivost, ki jo je užival pri someščanih si je pridobil prav s strastnim zanimanjem za človeške stvari. Kdorkoli je imel tegobe takšne ali drugačne vrste, ta je vedno lahko z mirom v srcu računal nanj. Zaradi njega je bilo življenje v mestu znosnejše. Meščanom se je priljubil celo do te mere, da so sčasoma k njemu vse pogosteje začeli pošiljati svoj mladi živež v uk. Ne le mladina tudi starejši so mu z užitkom prisluhnili. S. je imel namreč to zanimivo navado, da je medtem, ko se je sprehajal po mestnih ulicah, človeka kaj hitro zapletel v pogovor. Pri tem sogovornika ni izbiral po nobenem jasno razvidnem merilu. Lahko si ga srečal potopljenega v strastno debato z mestnim županom, s katerim sta razglabljala o pojavnih oblikah pravične oblasti in opazoval kako so njune misli kot oblaki parnika leteli proti nebu in se drug z drugim prepletali v želju po spoznanju. Spet drugič in to zanj v resnici ni bilo prav nič nenavadnega ga je človek lahko opazil v družbi prodajalke cvetja, s katero je kramljal o tem, kdaj je najprimernejši čas za sajenje tulipanov in se skupaj z njo čudil popolnosti narave. Tretjič... ah kaj bi se izgubljali v naštevanju, bodi dovolj, da povemo, da je bilo manj tistih s katerimi S. ni govoril kot tistih s katerimi je. Morda se bo komu zazdelo, da je bil Josef S. pač rahlo trčen in da o njemu res nima smisla pisati. Sam sem prepričan, da temu ni tako. V vseh letih, kar sem ga imel srečo poznati, vam lahko prostodušno priznam, da sem po vsakem pogovoru z njim imel poudarjen občutek svoje nevednosti. Stvari, ki se nam zdijo samoumevne in za katere je vsak poskus dvoma označen kot nezaslišano početje, so postale v pogovoru z njim prav smešno krhke in naivne.
Tudi najboljše ideje za katere sem mislil, da jim res ni para so postale kot krace, ki jih nekdo želi podtakniti umetniku katerega kvaliteta je že od nekdaj nesporna. Prav res, S. je imel to čudovito sposobnost, da je človeka vedno znova nežno prisilil k mišljenju. Zase ni nikdar govoril, da je moder, prav nasprotno imel se je za najbolj nevednega. Njegova priljubljena fraza je bila: »O, kako sem srečen, da se zavedam, da ničesar ne vem« in prav zato je stremel k spoznanju za katerega je bil prepričan, da ga lahko odkrije prek pogovorov z drugimi.
Navkljub vsemu in preden se posvetimo znamenitim Josefovim dialogom, pa je potrebno priznati, da je vendarle obstajala določena skrivnostnost v povezavi z njegovo osebo. Nihče od meščanov ni vedel od kod izhaja, kdo so bili njegovi predniki, skratka S.jeva preteklost je bila zavita v takšno nejasnost, da je bila zato nadvse privlačna tema za pogovore. Vsak dober meščan, ki je dal kaj nase je imel o tem svojo teorijo in zavoljo resnicoljubnosti je potrebno priznati, da so bile nekatere skrajno fantastične in v resnici niso imele nobene veze s S.jem.
Naj si je človek mislil to ali ono, občutku temačnosti, ki je spremljal vsako njegovo misel o S.jevi preteklosti vendarle ni mogel uiti. Tega, kaj je bil S. dejansko v svojem preteklem življenju pa v resnici ni nihče nikdar izvedel. A to so bile zgolj malenkosti, ki so človeka vznemirile od časa do časa, potem pa so mu misli spet hitro zaplule v ustaljeni tok, ki je poudarjal zasluge in duhovno rast, katero je mestu zagotovila S.jeva prisotnost. Prav neverjetno je bilo do kakšne mere je S.ju uspelo povzročiti pravo miselno revolucijo.
Pomlad se čuti na vsakem koraku.
Cvetoča češnja, tako zelo izpet motiv, a sama na sebi še zmeraj čudovita. Narava, ki je potrgala ledene verige in udarila na plano z vso svojo silovitostjo. Razmajan plot in škripajoči pesek pod podplati, vonj življenja vse to me je docela omamilo in skorajda sem že pozabil o čem sem razmišljal. Ah, da.. le kako naj dam človeku slutiti koga dejansko želim upodobiti v liku Josefa S. , kako tem črkam na papirju vdihniti življenskost? Korakam gor in dol po sobi, ustavim se ob oknu in zazrem na dvorišče. Otoček otrok, ki se kotali za žogo, šest golobjih babic, ki prhutajo svoja čebljanja in dobrohotno smejoči se mrož, ki vendarle skrbi za red in disciplino. Nič novega. Naj si odpočijem? Prav gotovo mi ne bi škodilo. Vzamem klobuk in plašč ter zakorakam v prijeten jesenski popoldan. Drevesa delujejo še bolj mehka in topla, saj jih boža vetrič ugašajočega sonca. Pozdravimo se kot stari znanci. Nekatere od njih želim povabiti na čaj, a kaj, ko je drevo bitje bolj statične narave. »Tovariš!« zaslišim znani glas za seboj. Obrnem se in pred menoj stoji Josef S. »Pozdravljeni, čeprav vas ne poznam vam moram priznati, da sem se lotil pisati o vas... prav neverjetno, da se takole srečava, res si nisem predstavljal, da dejansko obstajate«. »No, moram vam priznati, da so me vaše strani malce utesnjevale, zato sem se odločil, da grem z vami na sprehod in se vam pomagam ustvariti« je hudomušno odvrnil. Kako hvaležen lik, sam od sebe mi bo pomagal pri lastnem stvarjenju.
Ko bi le bilo res.
Potrebna bi bila visoka mera zbranosti, vendar se mu je le ta drobila vsaj tako dobro kot posušen kruh med prsti babice. Priletela je jata golobov, bili so črni. Prsti pa so še, kar naprej drobili. »Povozili te bomo!« mi je z resnim pogledom povedal največji izmed golobov, »Mar mi je« sem mu malomarno odvrnil.
»Josef S. ! Obsojam te zaradi kvarjenja mladine, ki jo učiš o lažnih božanstvih. Proces bo kratek, izbris pa trajen- o tebi enostavno ne bom več pisal!«.

Krajši Po-raz-mislek

Zdi se, da je dobro kot tako že samo po sebi vrlina, nekaj v kar ne gre dvomiti in predvsem nekaj za kar se vsi zavzemamo in k čemur stremimo. Velja se vprašati je temu res tako? Kakšne so posledice takšnega mišljenja? Ko govorimo o dobrem, v bistvu govorimo o resnici. Dobro in resnica sta neločljivo povezana saj si ne moremo privoščiti da bi razmišljali o enem brez drugega. Če si želimo odgovoriti na vprašanje kaj je dobro, se je v prvi vrsti potrebno vprašati na kakšen način lahko spoznavamo, kako razmišljati na poti k resnici. V resnici se je potrebno vprašati, katera pot je dovolj dobra za resnično spoznanje dobrega. Vtem pa že vznikne nova zagata. Ob predpostavki, da obstaja več poti do spoznanja dobrega, se zdi smiselno vprašati o njihovih medsebojnih povezavah in odnosih. Izhodiščni razmislek nas vodi v vsaj dve nasprotujoči si smeri. Lahko bi dejali, da so nekatere poti boljše druge pa slabše. Nek način spoznavanja nam torej lahko ponudi zgolj toliko, za spoznanje višjega dobrega pa je potrebno ubrati drugo pot. V takšnem spoznavanju, kjer obstajajo mišljenja, ki se razlikujejo gleda na to ali so boljša ali slabša je logični zaključek, da mora obstajati najboljši način, ki nam zagotavlja najboljše razumevanje dobrega. Ta; lahko bi jo poimenovali tudi »prva ali prava pot«; se kaže v isti sapi tudi kot ključna za opredelitev položaja drugih. Ob predpostavki, da obstaja najboljši način se je potrebno vprašati o smiselnosti ostalih »slabših«, so te zgolj pomagala ali pa so, kar bi bilo še huje slabe stranpoti, ki nas pripeljejo do brezpotja.Ali res obstaja ena in edina prava resnica, kar bi pomenilo, da obstaja tudi eno in edino možno dobro? Morda pa gre za mnoštvo prepletajočih se spoznav, katerih vozlišče je tista prava točka, eden in edini pravi absolut. Sam se bolj nagibam k slednjemu, mislim namreč, da je pot človeškega spoznanja izredno vijugasta in obenem ne nujno zmeraj premočrtna. Zdi se, da je bil človek na trenutke že zelo blizu spoznanju, potem pa je v nenadoma zdrsnil neprimerno nižje in potrebno so bila leta in leta, da se je človeški duh spet povzpel. Morda leži vzrok v prenasičenosti, katera se ni več znala uresničiti in je bila zato obsojena na gnitje od znotraj. Le kako ostati najvišje in braniti svojo pozicijo, ko pa je že sama ideja višine povezana z napredkom in ofenzivno držo. Kako se spoprijazniti z grozljivo resnico, da nas v resnici nikadar ne čaka počitek.In predvsem kako se zavedati, da končnost ne more spoznati neskončnosti, katere del je.

Izmuzljiva resnica in vedno prisotna misel

Spraševati se ali bolje rečeno čuditi se, je bila že od nekdaj tista »nadležna« človeška navada, ki mu je zagotavljala osupljivo izvirnost v primerjavi z ostalim stvarstvom. Zakaj za vraga se prav človek sprašuje. Se vsa skrivnostnost res skriva v tistih par odstotkih genskega materiala, ki nas ločuje od primatov? Ali pa se odgovor nahaja kje drugje. Kdo bi vedel. Moram priznati, da me to, na tem mestu niti ne zanima pretirano. Rajši bom razmišljal o nekaterih pojavnih oblikah te čudovite danosti, ki ji pravimo mišljenje.
Danes se namreč vse prerado enači misleca z intelektualcem, kar je seveda krepka neumnost. Če se malce poigramo s tem, bi lahko prišli do zaključka, da obstajajo redki čudovito dobri posamezniki, ki mislijo- to so intelektualci. Za intelektualca je namreč normalno, da misli, mar ne? S tem pa že zahajamo na spolzek teren, ta izjava v sebi namreč implicitno skriva dejstvo, da ostali...pač ne mislijo. Moderna znanost bi mi odgovorila:" Pa saj vendarle obstaja več tipov inteligence(misli), denimo čustvena, prostorska, muzična ipd. ". To je seveda res, vendar bi si želel dokazati, da navkljub temu, v odnosu človeka do sveta, v prvi vrsti obstaja misel. Le ta je tista, ki opredeljuje njegovo posledično izkustvo, dano namreč ni spoznano.
In, ker v odnos s svetom oziroma obstojem v svoji najširši pojavni obliki vstopa prav vsak posameznik, je tudi vsakdo zavezan misli. Ljudje smo si različni, a vsi na nek način iščemo svoje mesto v svetu, stremimo k temu, da osmislimo svoj obstoj. Vtem vstopamo v interakcijo z ostalimi, katerih odzivi in dejanja nam pri tem pomagajo. Ves ta proces je prežet z izrazito sposobnostjo do prilagajanja. . Že narava stvari je poskrbela, da so okorele vrste, ki se niso bile sposobne prilagoditi preprosto izumrle. Samo prilagajanje pa je, v kolikor ni stvar evolucije, za človeka v osnovi miselni proces. Življenje je zvijačno tako, kot se nam kaže že v sami naravi in tako kot ga doživljamo in mislimo vsak dan. Težko bi našli nekoga, ki nam bi prostodušno zatrdil, da se mu že od nekdaj vse dogaja kot si je zamislil, če ne drugega bi ga veljalo vprašati po zdravi pameti. Življenje je kot rogovilasta veja in poskušati ga narediti predvidljivega je kot poskušati to vejo spremeniti v ravno palico.. nemogoče.
In prav to je največja absurdnost, pri tem, da verjamemo da nekdo misli, drugi pa preprosto ne. To bi pomenilo, da se nekdo spopada z življenjem v vsej svoji kompleksnosti, za nekoga drugega pa je življenje zgolj sosledje predvidljivosti. Velja se namreč vprašati ali je sploh smiselno ločevati zavest, ki jo obremenjujejo misli o vsakodnevnem kruhu in zavest, ki je zavezana študiju, denimo človeške anatomije. V obeh primerih gre za hude intelektualne napore, seveda, da različne narave pa vendar človek v obeh primerih misli.
Bolj zanimivo je da se na neki točki človek, ki ima zagotovljen eksistenčni minimum odloči, da »ne bo več razmišljal«. Tudi takšna pozicija se mi zdi popolnoma nemogoča, odločiti se ne-misliti, v sebi že nosi idejo o čem ne misliti in na kakšen način ne misliti. Misli po mojem mnenju preprosto ne moremo uiti, le zakaj bi ji hoteli, le kaj je bolj čudovitega kot odtavati v ta svet in potem imeti neznanske napore pri izražanju domišljenega. V tem smislu je misel tisti sladki strup, ki nam zagotavlja vitalnost duha, njegovo rast skozi trpljenje.
Korenine znanja so grenke, a sadovi sladki.
Modra misel, ki nikdar, dokler bo človeštvo obstajalo, ne bo izgubila na veljavi. Dejali smo, da misli ne moremo uiti, a vendar, kam je usmerjena? Kam nas vodi? Mislim, da je končni cilj vsakega mišljenja resnica. A resnica je neskončno nedosegljiva, izmuzljiva. Resnice v resnici nikdar ne moremo ujeti.
V tem smislu smo vsi Francke, ki tekamo za vozom, ki ga seveda ne bomo nikdar ujeli.
Morda je bistvo res v tem, da ti:
Nič ne more uiti in ničesar ne moreš ujeti.