Fight Club, V for Vendetta in Janša

Naj to mesto izkoristim in vse, ki si še niste ogledali novega filma V for Vendetta, pozovem da to storite, prav gotovo vam ne bo žal. Moram priznati, da je to edini film, ki sem si ga ogledal dvakrat zapored in se mi zdi še zmeraj zanimiv. Dejansko obstajata samo dva filma, ki sta se mi vtisnila v spomin in v mojem mišljenju pustila neizbrisen pečat. Prvi je Fight Club za katerega predvidevam, da si ga je večina med vami že ogledala. V tem filmu me je fascinirala surova družbena kritika, ki sodobnega človeka neusmiljeno secira. Na ta način filmu uspe prikazati prav tisto, česar se je človek trudil znebiti in potlačiti v preteklih tisočletjih. Na dan plane živalskost v vsej svoji neposrednosti. Upodobljeno je zanikanje družbenih norm in hvalnica gonom ter strastem, ki v članih Fight Club-a, sprožijo pravo revolucionarnost ter upor proti sistemu, ki ga pojmujejo kot zlaganega. Prav res, če bi bil Nietzsche še živ, bi bil zagotovo navdušen, morda bi dejal kaj v smislu:″... poglej jih nadljudi, ki iz kaosa onstran dobrega in zlega ustvarjajo nov družbeni red!″.
Res bi težko precenil vpliv, ki ga je imel ta film name, gotovo je pri tem, tako kot vedno, igral ključno vlogo sam čas in stanje duha v katerem sem si ga ogledal. Še zmeraj, pa ga jemljem za prelomno točko v mojem mišljenju, ki je posledično pripeljala do tega, da sem se začel spraševati. Spraševati se v smislu, ovrednotenja obstoječega stanja in razmišljanja o perspektivah bodočega. O tem, kakšna je vloga posameznika v družbi in o tem, kakšna je vloga družbe v posamezniku, o tem ali je dobro sploh možno itd. Takšni in podobni razmisleki pa me seveda vznemirjajo še danes. Ko danes pogledam nazaj in se spomnim, kako sem ves navdušen zapuščal kinodvorano, mi je seveda jasno, da je bil ta film zgolj kaplja čez rob ter, da bi prišel do takšnih razmišljanj tako ali pa drugače. Gre torej za simbolno vlogo, ki jo sami stvari nikakor ne odrekam.
Drugi zgoraj omenjeni film zaenkrat še ne nameravam obravnavati vsebinsko, saj tistim med vami, ki si ga še niste ogledali, nočem kratiti užitka. Vendarle, naj povem nekaj splošnih stvari, predvsem o tem, v kakšen prostor in čas je film vmeščen. Dogajanje je locirano v čas, ki ni preveč oddaljen od našega, tehnologija ni razvita do takšne mere, da si je ne bi mogli predstavljati oziroma je dosegljiva z današnjimi sredstvi. Skratka ljudje so še zmeraj ljudje, poanta tiči nekje drugje in sicer v političnem sistemu, v katerem živijo. Gre seveda za obliko totalitarnega sistema. Da ne bom povedal preveč, naj omenim zgolj še to, da je vodilna krilatica, ki jo oblast poudarja na vsakem koraku, naslovna: ″Strength through unity, unity through faith! ″.
Oglejmo si najprej prvi del stavka, moč skozi enotnost. Kakšne so implicitne predpostavke te trditve? V osnovi velja omeniti, da gre za politično propagando, ki se kaže kot neideološka, a je obenem seveda nabita z ideologijo. Moč skozi enotnost , v sebi namreč nosi predpostavko, da je posameznik lahko efektiven zgolj v okviru družbe, katera je poenotena v svojih temeljnih načelih in stremljenjih. Moč skozi enotnost ne pomeni kritičnega dialoga in izmenjave mnenj, temveč prav to pozicijo zanika kot krhko heterogenost. Hkrati pa se izreka za homogeno enotnost, katera naj bi v sebi nosila mobilizacijski moment in posledično moč na čemer je zgrajena enotnost. Izključevalni aspekt oziroma pozicijo, kateri nasprotuje, smo že omenili, na endogeni strani pa gre za absolutni primat vladajoče ideologije, ki ne dopušča različnih mnenj.
Vržimo oko sedaj še na drugi del stavka, enotnost skozi vero. Predpostavimo, da ne gre za vero v klasičnem pomenu besede, ki ima svoje institucionalne izpeljave po celem planetu, temveč, da gre za vero v smislu fatalizma. Za vero, ki ne dopušča zaskrbljenosti, saj vse skupaj razrešuje s pomočjo boga, ki se tako kot v grških tragedijah, v ključnem momentu spusti po škripcu in razreši celotno situacijo. Ta akt lahko raztegnemo na permanentno stanje in na ta način dobimo fatalistično eshatologijo, ki ne dopušča dvoma o poti, ki jo ubiramo. Vse skupaj je v rokah višje instance, mi pa smo zgolj njeni zemeljski podaniki. Vse skupaj je usmerjeno v neizogibni cilj, ki bo zagotovil raj na zemlji.
Zakaj sem se torej tako zelo zapičil v ta stavek? Preprosto zato, ker se mi zdi izrazito aktualen in primeren za razlago slovenske politične stvarnosti. Mar ni Janševo partnerstvo za razvoj prav poskus udejanjanja moči skozi enotnost. Mar ni vse govoričenje o reformah, ki naj zagotovijo konkurenčno gospodarstvo, a bodo zahtevale vsaj začetno odrekanje, prav poskus uresničitve enotnosti skozi vero.
Vsega skupaj nisem napisal zato, ker bi bil levičar in kot tak a priori proti, kakršnikoli Janševi politiki, gre za to, da v Sloveniji še zmeraj ni politične kulture. Eden ključnih elementov politične kulture pa je dialog, in prav tega pogrešam. Lahko se vprašamo kaj se je dejansko spremenilo od prihoda Janše na oblast, sam mislim, da ključnega prav ničesar. Kar se politične arene tiče je stvar praktično identična. Opozicija predvsem pa LDS je sprejela vlogo, ki jo je pred tem igrala SDS- udejstvuje se kot lajajoča stranka, ki jo vladne poteze motijo do te mere, da bi bil na mestu vsaj državni udar, če ne celo kaj hujšega. Stvar je v resnici precej preprosta, če smo se že odločili, da igramo to bizarno igro, ki naj bi se ji rekli demokracija, potem igrajmo vsaj po pravilih. Tudi to nam bo med drugim omogočilo, da se osvobodimo provincialnih spon, nad katerimi se tako radi pritožujemo.