Kopernikanski obrat

Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja, leta 1473 v mestu Torun, ki danes spada pod Poljsko(tekom zgodovine pa si ga je lastila tudi Prusija). Zanimivo je, da se je zgolj dobrih dvesto kilometrov stran in točno 301 leto kasneje rodil še en gigant človeške misli in sicer Immanuel Kant. K temu se velja vrniti kasneje. Zaenkrat pa le še beseda ali dve o Kopernikovem življenjepisu; rodil se je očetu, ki je bil uspešen trgovec, po njegovi smrti(bil je star deset let) pa ga je vzgajal stric. Prav on mu je omogočil vpis na Univerzo v Krakovu, ki je bila tedaj še posebej znamenita zaradi svojega kurikuluma astronomije, matematike in filozofije. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je bil Kopernik eden tistih vsevednih učenjakov, ki jim lahko brez dlake na jeziku rečemo, kar Uomo Universale.
Svoje znanje je kasneje izpopolnjeval še v Italiji, kjer je med drugim študiral tudi v Padovi in bil s tem dokaj blizu našim krajem, morda je imel celo kakšne znance med vrlimi Kranjci.
V Italiji je živel na domu D. Marie de Novare. Prav pri tem profesorju matematike se je seznanil s prvimi kritičnimi refleksijami Ptolemajevega sistema, obenem pa se je navdušil nad astronomskimi vprašanji. Kmalu po končanem študiju v Italiji se je vrnil na Poljsko in nastopil v službi kanonika fromberške katedrale, tudi to službo mu je priskrbel stric. S tem je bil Kopernik preskrbljen in za razliko od prenekaterega misleca v zgodovini se njemu ni bilo potrebno obremenjevati z eksistencialnimi vprašanji. Vendar pa ga to ni zazibalo v spokojno lenobnost, temveč se je navkljub temu in prav zaradi tega posvetil svoji strasti, ki jo je začutil že tekom svojega študija, to je bila astronomija. Pri obravnavanju Kopernikovega astronomskega raziskovanja, je potrebno razumeti, kakšno je bilo stanje na področju znanosti takrat in kakšne so bile prevladujoče dogme. Omenil sem že Ptolemaja in nemara ne bo odveč, če si ogledamo kdo je to bil in zakaj je prav on ključen za razumevanje Kopernikovega odkritja.
Klavdij Ptolemaj (2. st. n.š.), je bil Aleksandrijski matematik, ki je spadal med mislece, ki so razvijali geocentrično teorija kozmosa, le-ta je bila v tistem času, kar obče sprejeta. Po njegovem prepričanju naj bi bila Zemlja v središču vesolja z nebom, ki dnevno kroži okrog nje. Krožečih sfer pa naj bi bilo deset, med temi naj bi bila zadnja, ki se je nahajala za najbolj odaljeno zvezdo primum mobile- prvo gibalo. Mislil je da je ta dejanski nosilec kroženja vseh zvezd.
Ptolemajeva teorija pa ni bila le znanstvena zmota, v rokah katoliške cerkve je postala tudi vladajoča ideologija oziroma dogma, skladala se je namreč z idejo, da je Bog ustvaril Zemljo, jo postavil v središče vesolja, ter ji dal za gospodarja človeka. Kot nam je znano je Nikolaj Kopernik odkril, da Zemlja ni v središču vesolja in posledično razvil heliocentrično teorijo, z nepremičnim Soncem v središču, ter Zemljo kot enim od planetov, ki krožijo okrog njega.
Zanimivo je, da je bil Koprenik sicer izrazito konzervativen mislec in je svoje raziskovalno delo v osnovi namenil predvsem izboljšavi in izpopolnitvi obstoječe razlage univerzuma.
Vendar pa ga je vse skupaj; na našo srečo in njegovo žalost; pripeljalo do precej bolj radikalnih spoznanj in hočeš nočeš, bil je prisiljen da postavi novo teorijo, pa čeprav je hotel potrditi staro.
Zavedajoč se nevarnosti in veličine svojega odkritja je Poljak z izdajo svoje knjige De Revolutionibus Orbium Coelstium odlagal vse do svoje smrti. Prvi izvod tiskane knjige je dobil dejansko en dan pred svojo smrtjo.
Nenavaden, glede na zgodovinske okoliščine pa logičen je predgovor, ki ga je na lastno pest dodal nadzornik tiskanja, Osiander in služi kot nekakšna relativizacija Kopernikovega odkritja.
Bolj zanimive kot implikacije v smislu znanstvenega odkritja, pa se mi zdijo konsekvence, ki jih to spoznanje prinaša na horizont človekove samopercepcije. Dejstvo, da Zemlja ni v središču vsega stvarstva, drastično zmanjša človekovo pozicijo gospodarja v univerzumu, ali bolje rečeno ga popolnoma izniči. Z njegovim odkritjem smo dejansko vrženi na neko drugorazredno periferno pozicijo. Ne vrti se vse okrog nas in nismo središče vesolja. Manjko te središčne pozicije se kaže kot izgubljena suverenost. Šele po Kopreniku človek ni več v središču sveta in kozmos ni več urejen okrog njega. To, po mojem(pa tudi Freudovem) mnenju prvo spoznanje, ki je prizadelo človekovo samoljubje, nam kvari našo iluzijo nadzora in moči na relaciji s totalno objektiviteto, to je z vesoljem kot takim. V skrajno nedoumljivem prostoru kot je vesolje, ki jemlje sapo, s svojo nepredstavljivo velikostjo ali bolje rečeno neskončnostjo, je sploh nesmiselno govoriti o kakršnem koli nadzoru. To bi bilo podobno kot spraševanju o nadzoru, ki ga ima celično jedro nad človeškim telesom. Je le izredno majhen del sistema, ki je popolnoma integriran v širši mehanizem njegovega delovanja. In prav to je pozicija človeka, ki se z nadaljnimi gnoseološkimi revolucijami do kraja potrdi in radikalizira.
Morda velja za konec narediti še krajšo opazko o konceptu Kopernikanskega obrata. Zdi se da je ta aktualen vsakič, ko smo soočeni s salta mortale odkritjem, ki vse skupaj obrne na glavo. Naredi vse resnice, ki so se zdele še do včeraj veljavne, lažne. To, kar pa je bilo od nekdaj nepredstavljivo postane z enim zamahom popolnoma jasno in obče veljavno. Prav to je uspelo Kantu, ki je nemara prvi drugi, ki se je poslužil Kopernikanskega preobrata:
Spoznanje se ne ravna po predmetih, pač pa se predmeti ravnajo po spoznanju.